isv.txt

Čuvanje: tutoj razděl jest uže zvukozapisany (kromě “kratkogo vstupenja”).

Nehaj nesųt nas běle oblåky
Kråtko vòstųpěńje do međuslovjańskoj versije

Drågy Čitatelju, to jest pŕvokråtno, kògda ja prěkladajų do međuslovjańskogo něčto, čto jest tako veliko. Tut uvěrjeno Ty bųdeš mogti mnogo sę naučiti odnośno języka, no takože ja prěporųčajų Tobě koristati slovnik v momentu, v ktorom Ty ne bųdeš něčto dobro råzuměti. Slovnik jest bezplatno dostųpny pod linkom https://interslavic-dictionary.com/ i jest on cěnnym orųďjem tako za mene v čas prěkladu, kako i za Tebe v čas čitańja.
Važno jest takože, da byś ty znal, že jest možlivo, že ty ne bųdeš mogti najdti slova v slovniku. Tògda sųt tri varianty:
Slovo jest konstruovano podòlg pravil slovo-tvorjeńja. Napriměr slovo krčma jest v slovniku, ale krčmaŕ (råbotnik iz krčmy) ne jest, tako kako žeńska forma krčmarka/krčmarica (råbotnica iz krčmy) ne jest v njem.
Slovo ne jestvuje, ale imaje potencijal råzumlivosti. Tògda to označaje, že ja jesm je izmyslil i iměl jesm nadějų, že ono bųde za Tebe råzumlivo. V takom momentu ty možeš najdti kråtky slovnik, ktory ja jesm napisal, a jest on tut: https://tiny.pl/wbb5h. V slovniku jest možno najdti izmysljeno slovo i jego objasnjeńje. Vò vśaky čas ty možeš napisati do mene privatno sugestijų odnośno råzumlivosti slov.
Slovo ne jestvuje i ja jesm je napisal intuitivno bez poględańja do slovnika. Ako li jest tako, tògda to jest moja pogrěška. Ja byh byl blågodarny za takovų informacijų, tògda toj prěklad bųde ješče vyše pravilny, dobry i råzumlivy.

Pamętaj takože, že personaže v mojej povědkě poněkògda koristajųt slova, ktore sųt iz jih językov, narěčij i idiolektov. Itak možeš poněkògda najdti slova, ktore Ty ne bųdeš směsta råzuměti i one ne bųdųt v slovniku, no ne trvoži sę - heroje vnųtri povědky takože ne bųdųt jih råzuměti, zajedno s Tobojų. Ili oni bųdųt prěkladati tute slova. Ja označajų tute rěčeńja kursivnym fontom.
Vśake čisla, nomery sųt označene tako, kako jest potrěbno jih čitati, a poslě njih v (zatvorkah) možno najdti čislovų reprezentacijų. Napriměr: “tysęć sto dvadesęt i sedm (1127)”. V slučajah, kògda to jest trivialno (napriměr: “prvo, vtoro, treťje”) ja ne dělajų zatvoròk i ne pišų nomer.
Poněkògda jest možlivo, čto ne jestvuje najdobro slovo, ktoro možno izkoristati v tutom prěkladu. Tògda ja pokušajų dělati sinonimično råzličeńje. To označaje, čto ty možeš najdti jednočasno několiko slov, iz ktoryh jedne bųdųt råzumlive za jednyh Slovjanov, a druge za drugyh Slovjanov. Ako li jest takova situacija i ja hćų, da byś ty to uviděl, tògda ja dělajų konstrukcijų sò znakom “/”. Napriměr: trajati / trvati.
Poněkògda ja ne koristajų najvyše råzumlivo slovo, daže kògda ono jestvuje. Jest to zato, čto napriměr tuto slovo bylo uže koristano nedavno i ja ne hćų jego povtarjati. To jest sdělano takože zato, čto ja byh htěl, da by tuta kniga iměla edukacijny vliv na Tvoje råzuměńje međuslovjańskogo języka. To jest dosť dobro vidimo, kògda ide o slova: govoriti, rěkti, skazati, povědati. One vse imajųt jedinovo, jednako značeńje, no ako li ty jesi napriměr Slovjanin iz Juga, tògda ty bųdeš vyše preferovati “rěkti”, a ako li ty jesi napriměr iz Iztoka, tògda za tebe bųde vyše komfortno råzuměti slovo “kazati, govoriti”. Ako li ty jesi Poljak, tògda bųdeš najdobro råzuměti slovo “povědati” (i možno ješče “govoriti”). Tako ili inače ja imajų nadějų, že hvala tomu, že ja koristajų tute sinonimy, tuta povědka bųde imati takože edukacijnų cěnnosť za učeńje međuslovjańskogo języka.
Ako li ide o nazvy měsęcev: heroji v povědkě poněkògda koristajųt izmysljene nazvy měsęcev (napriměr “měsęc cvětov, měsęc vina” i tomu podobne), ale ja jesm pokušal vò vśaky moment opisati tute měsęce s pomoćjų numerov (napriměr “četvŕty měsęc, šesty měsęc” i tomu podobne). Ja ne jesm daval latińske nazvy měsęcev (decembr, novembr v toj povědkě ne jestvujųt).
Povědka v pŕvoj versije je byla napisana na poljskom języku. Ja jesm jų prěvodil do etimologičnogo međuslovjańskogo, daby vyše prosto bylo jų avto-flavorizovati do drugyh slovjańskyh piśm. Blagodarjų vsim korektoram i čitateljam, ktori pomogli v tom prěkladu.

RÅZDĚLY:

Prolog
1. Věčna Zima
2. Biznesy gråda
3. Posrěd dòžďa
4. Ty jesi mi spadla iz neba!
5. V tamtų strånų
6. Sråsty
7. Jolamyro
8. Do cělja
9. Izrva okovana ledom
10. Iskry i blěsk
11. Črvenosť v naturalnoj obsrědině
12. Kogo ja byh tam privedl?
13. Nebodar
14. Livady
15. Bělozorje v sněgu
16. Naša naděja
17. Slušaj, slušaj
18. Tajemny Pųtnik
19. Kniga i bukvy
20. Plači, Jolamyro
21. S poezijejų na ustah
22. Klętva Mråza
23. Mråčna pųť
24. Jih dolja, jih sųďba
25. Pojdeš li ty?
26. Madaaru
Epilog
Råzděl 1. Věčna Zima

- To uže jedno i polovina (1,5) lěta? Kako to jest vòobče možlivo?! - tuto pytańje zvųči v krčmě “Pod Orľjim Perom” nemnogo vyše glåśno. Člověk, ktory pytaje mimovoljno vòzdvigaje glåvų i bystro ględaje po cěloj komorě. Vnųtri krčmy jest dostatòčno glåśno, da by nikto togo ne uviděl. Råzlične besědy i diskusije sųt tut dosť šumne, no takože spokojne. Čas jest ješče mlådy, hoť mråk prišèl uže někakų jednų časinų nazad.
Pytajųći člověk ględaje obråtno na svojego sųbesědnika: mlådca, ktory imaje kaštanove, svęzane bez porędka vlåsy i oči v koloru piva. Hlåpèc pije nemnogo pšeničnogo piva iz gliněnoj čašky, a kògda končaje, počinaje zabavjati sę malym, metaličnym ključem. Prědmet blěskaje v světlu gorějųćih svěć.
- Ja… ne znam, zaisto ne znam, Brit - namysljaje sę i rěče - zato jesm prijěhal do gråda, da by sę viděti s tobojų.
- Nu, da, ja jesm slyšal od znajemyh trgovcev, čto v Bělozorjah  jest uže od davna zima. No ja jesm myslil, čto vy prosto iměli jeste někaky neurođaj, ili něčto. Hmm, itak govoriš… čto to uže jedno i polovina (1,5) lěta, odkògda u vas jest strogy mråz? - Britomir gladi svojų kråtkų, sivų brådų. Jego vlåsy stali sivymi bystro, kògda byl veliko mlådy. Člověk, ktory imaje tutčas tridesęt lět izględaje dosť zabavno, imaje pol-sivų, pol-kaštanovų brådų i kråtke vlåsy na glåvě. On klade svoje tòlste pŕsty na gliněnų čaškų. Pivo imaje kolor jego očij.
- Ako li by točno govoriti: jedno i pol (1,5) lěta, odkògda u nas bezprěryvno jest sněg. Råztopjeńje sněga v jar / vò vesnų? Zabųdi, ne je bylo ničto tako! Až vyše, v pętom měsęcu: Měsęcu Trav, v srědině vesny, kògda vsečto trěbovalo by råzcvětati, tògda my jesmo iměli veliko sněžeńje! Nu, potom v šestom: Měsęcu Črvov i sedmom: Měsęcu Lip råvnako! A sněg stoji, stoji i råztopiti sę ne hće… - mlådèc pije pivo i poziraje vně, za okno. Noć råzmazyvaje sę v malom dòžďu, ktory počinaje legko udarjati v okònno steklo.
- To zvųči veliko čudno, Našèk - odgovarjaje Brit - a kako sųt vaše zapasy, rezervy? Kako sųt vaše groše? Imajete li vy ješče něčto?
- My imajemo ješče zapas pšenice. My opråzdnjajemo skladišče, zato da by nam pšenica ne izmrznųla, i davajemo jų ljudam do domov. Seljani sųt siľni i mogųt mnogo iztŕpěti, no dòlgo tako ne smožemo žiti. Nam jest dostatòk grošev, no prěvezti tovary iz blizkyh sel to jest někaka mora! Veliko tęžko! Ako li my ničto ne bųdemo sdělati, tògda nam bųde potrěba uběgati. A to takože ne jest tako prosto to planovati i sdělati.
	Našèk ponovno poziraje v okno. Dòžd padaje iz neba i v někaky čarovny sposob uspokajaje jego. Možno to jest zaisto zato, čto prosto pogoda vně jest dòžď, a ne sněg, ktory tako čęsto on ględal vò svojem selu? To uže jedno i polovina (1,5) lěta, odkògda v jego rodimyh strånah neustalo sněži. To je sę načęlo dosť obyčajno. V Měsęcu Vina - desętom měsęcu lěta je byla poslědna burja i poslědne gromy. Potom spadl je pŕvy sněg. To ne je bylo ničto čudno, itak nikto je tògda sę ne trvožil. Ljudi sųt govorili, čto prišla “stroga zima”. Seljani sųt uviděli problem, kògda prišèl pęty i šesty měsęc - Měsęc Trav i Črvov. Dopŕva tògda ljudi sųt počęli dumati, že něčto ne jest dobro, a cěla zima to jest někako čudno javjenje.
	Najpŕvo seljani sųt govorili o zloj magiji, potom o božskoj kaźnji. Tutų klętvų oni sųt počęli imenovati “Věčna Zima”, a cělo prošlo lěto myslili kako možno jų oddaliti. Dopŕva ljudi iz drugyh sel sųt skazali jim, čto sněg ne jest na cělom světu, kako oni sųt myslili, no jedino několiko-nadsęť kilometrov vokrųg Bělozorjej. Dalje vsečto jest normaľno, sněg ne jest, a sezony lěta izměnjajųt sę prirodno, normaľno. Seljani načęli sųt organizovati jědańje i vśako dobro, ktoro jest potrěbno, da by prěžiti v tutoj tęžkoj době. Jednako dopŕva tutčas, v jedno i pol (1,5) lěta od počętka Věčnoj Zimy ljudi sųt sråzuměli, že ne možno čekati i čekati na pomoć, zato čto izględaje, že Zima zaisto jest Věčna i bųde zajmati ješče veliko, veliko mnogo časa. Jest potrěba, da by něčto sdělati. Nahoslav je rěkl tògda, čto on pojde na iztok, do Kamenogråda, da by najdti davnogo prijatelja, Britomira, i prositi jego pomoć. Trgovèc znaje ljudi, znaje města, imaje mnogo znalosti - možno někako pomože?
- Mysliš li, čto jest někakovy sposob, da by odčarovati zlų magijų? - zapytyvaje Nahoslav tovariša.
	V krčmě jest glåśno od råzličnyh besěd, ljudi zapòlnjajųt vśaky stol, vśako město. Gosti idųt od města do města, někto ide od jednogo stola do drugogo, někto kriči kò krčmovym råbotnicam. Besědovanje, kričańje, spory - Našku tuta atmosfera pripominaje Bělozorje i strěšenja v najvelikom domu v centru sela. Daže Věčna Zima ne je smogla uniščiti sŕdèčnosti i dobromysljnosti žiteljev jego sela.
- Imam ja několiko myslji no… moment… či ne imajete li tam u vas žrice? Možno ona mogla by pomogti?
- Ahh, da… stara Dobroslava. Ona jest… dosť čudna žena… něčto je govorila o žrtvah kò Moraně i Velesu, ljudi sųt probovali dělati někakove ritualy, no pravdivo ničto ne pomagaje… - Našèk bere čaškų s pivom.
- Ja takože jesm o tom myslil. Žrtvy. Ako li uže hćemo prositi o pomoć, tògda najlěpje…
- JA JESM IMĚLA KRILA! HAA! - neočekyvano někto kriči v krčmě. Nahoslav bez malogo izpljuvaje svoje pivo. Odvraćaje glåvų, da by pozriti kto tako glåśno kriči. Brit jedino legko dvigaje brvi, daže očami ne poględaje na tutų situacijų. Někaka děvčina stoji pri baru, dŕži čašų s pivom i mahaje rųkami. Toj mųž, ktory s njejų besěduje, načinaje sę smějati i šeptati něčto k njej. Krčmaŕ spokojno čisti čašky i poziraje na njih. Kråtka tišina iznova izměnjaje sę v glåśny, besědovy šum.
- Pravdivo, zajmlivo město, Brit - Nahoslav usměhaje sę k tovarišu.
- Oj, v tom grådu ničto uže mene ne udivjaje… - rěče sivo-vlåsy mlådèc i končaje piti pivo. Tògda govori kò råbotnici, ktora tutčas prěhodi pri njih.
- Izvinite, mila gospođo, mogų li ja prositi vas o jedno pšenično pivo?
- Samoråzumno, gospodine! - odgovarjaje ona i bystro ide, da by prinesti novy napitòk.
- Ja zaplaćų za pivo - kaže Našèk do Brita.
- Oh, ne, ne jest potrěbno, ty i tako i inače imaš dosť ograničene rezervy.
- Hvala tobě, brate, čto ty mi pomagaješ - govori togda jemu Nahoslav.
- Ne jest nikaky problem, brate. Ty znaješ, že možeš očekyvati od mene pomoć. Ja ne mogų ničto uvěrjeno skazati, ale bųdų pokušati pytati znajemyh ljudij, možno oni bųdųt znati něčto o takom čudnom slučaju… ne jest potrěba, da by prěstavati činiti ritualy. Davajte vy dalje žrtvy bogam. Pokornym ljudam prěmnogo božskoj milosti jest davano.
- Odkųd je mogla prijdti Věčna Zima?
- Oh! Može jestvovati prěmnogo povodov. Možno někto tam u vas něčto sdělal protiv bogam i tutčas oni sųt gněvni?
	Nahoslav načinaje mysliti. On ne pripominaje sobě ničto, mysli, čto nikaky seljanin nikògda ne byl by sposobny, da by pogněvati bogov. Ljudi myslęt pozitivno o cěloj situaciji, ne imajųt nikakovyh zlyh mysljij. To jest veliko strånno za Nahoslava. Oni ne bojęt sę.
- Ja znajų, znajų, tęžko jest tuto ocěniti… - rěče Brit - hmm, a možno… a možno tuto imaje někakovy svęź s Dnjem Prěměny?
- Hmm, mysliš li ty tako? To bylo uže vyše, než tysęć i pęťsto (1500) lět tomu - Nahoslav udivjaje sę - imělo li by to někakovy vliv?
- Tuto bylo by veliko čudno i divno, možlivo daže, čto protiv pravilam prirody… ale Bělozorje sųt blizko granice, da?
	Dènj Prěměny je javil sę točno tysęć pęťsto i sedm (1507) lět tomu. Ledovy Drakon, ktorogo råzměr jest vyše veliky, než najvelike krajiny, je vòzletěl iz svojego ukryťja i je strělil v vòzduh mråźny, ledovy čar. On tògda zamråzil je polovinų Vsesvěta. To je byl smųtny konèc Velikoj Vojny Bogov.
- Naše selo jest okolo tridesęt četyri (34) kilometry od gor krajiny Izrvy.
- Itak možno odtamtųd mråz je prišèl k vam?
- O tom takože jesmo myslili. Problem jest takovy: da by tuto potvŕditi, potrěbno by organizovati dòlgo i groźno pųtovańje na sěver, na polnoć, do Ledovoj Granice. Nikto ne je byl tam v poslědne dva lěta. To jest několiko dnjev pųtovańja, ako li poględati na nekomfortnų pogodų. Ako li my byhmo poznali, čto ledova granica prišla bliže k nam, na jug, na poldènj, tògda…
- …tògda vy byste poznali, že to jest najdobry čas, da by spakovati svoje rezervy i odòjdti iz sela…
- Da… - odgovarjaje Nahoslav smųtno.
- To jest ostatòčna opcija, brate! Nehaj naša naděja ne jest ješče izgubjena! My imajemo ješče prěmnogo…
- Zapravdų! Ik, i ja tògda, ik… ja tògda jesm poględala v dol… ik… a tam! LIVADY! I LĚSY! Ja… ik… spadla iz oblåkov! - čudna děvčina ukazyvaje svojejų dlånjų takovo dvižeńje, ktoro izględaje kako nyrjańje v dol. Ona bliz izlivaje pivo iz čašky.
	Nahoslav poględaje na prijatelja. On jedino mahaje glåvojų.
- Jest li to iz krčmy? - pytaje on i pokazyvaje gestom glåvy ključ, ktory mlådèc drži v rųkě.
- Hm, da. On prividno imaje magičnų silų - mlådèc sklanjaje sę k Britu i utišaje glås tako, kakoby on htěl načęti někakovų fantastičnų historijų.
- Ano, da, ja znajų - bystro odrěkaje Brit.
- Kako li to…? - Nahoslav jest jasno råzočarovany odgovorom. V tom samom času råbotnica prihodi i bystro, bliz neprimětno klade čaškų s pivom na stolu. Zabiraje pustų i bezšumno izhodi dalje.
- Ja i drugi trgovci privezli jesmo te ključe v prošloj sedmici do Kamenogråda.
- Jednų sedmicų tomu jeste byli jih privezli a oni uže sųt uspěli upotrěbiti jih v krčmě? Bystra råbota. Odkųd one sųt?
- Hmm… někde iz iztočnyh krajin, no odkųd one tam sųt byli to ja ne znajų zaisto. Najpravdopodobno od Ritancev.
- Od Ritancev?! - tutčas Nahoslav govori vyše glåśno, a jego glås leti ponad besědami v krčmě. Poględaje on na Brita s ogromnymi emocijami v očah - od Ritancev iz Ritovŕha?!
	Našèk govori o dalekoj krajině, ktora jest vně ljudskoj zemji. On je prěmnogo o njej slyšal, najmnogo od člověka, ktory tutčas sědi prěd njim. Čekaje on vyše detaljev.
- Da, hm, tako ja mysljų. Ako ty skažeš magičnų klętvų tògda…
- …tògda on vrati sę do vlastnika - Nahoslav vměšivaje sę v jego slova - tak mi je skazal gospodaŕ. Mimohodòm veliko mily člověk. I daže kògda ja jesm jemu skazal, že jesm tut pŕvokråtno, tògda on je rěkl, že ja mogų jemu platiti menje grošev. Nu, ale čto jest s tutym Ritovŕhom?! - mlådèc veliko ljubi povědky o dalekyh krajinah.
	Trěsk! Neočekyvano komora krčmy izpòlnjaje sę zvųkom råzbitoj pivnoj čašky. Nahoslav uže naslědno-kråtno obraćaje sę k baru. Děvčina stoji stopami v pivu. Hvějaje sę ona nalěvo i napravo, a jedva smože dŕžiti balans, a jejny směh měšaje sę s glåśnym ikańjem.
- Obyčajno tut jest spokojno - rěče Brit goŕkym glåsom.
- Ja prošų, dråga gosopodico, idite vy odtųd - krčmaŕ, ktory do togo momenta je stal tiho tutčas kaže do děvčiny.
- Idi von, glupa děvko! - kriči někto iz centra krčmy.
- Tako jest! Idi ty von! - někto drugy priključaje sę.
- Vy… ješššše uvidite! Vy vsssi! V momentu, v ktorom moje krila… ik… bųdųt sę vråtiti! - jej směh odstųpaje i prěměnjaje sę v něčto, čto zvųči vyše kako plakańje. Ona ide, a jej nogy měšajųt sę jej. V jednom momentu děvčina gubi balans i, da by ne upasti, podpiraje sę o stol Nahoslava i Britomira.
- Op… pomilujte - govori i poględaje na Naška pijanym zrěńjem, a jej oči blěskajųt črvenym kolorom. Smrkaje ona nosom i ide dalje. Imaje ona beževų, nečistų suknjų.
- Ah, kaka čudna děvoja - rěče Brit spokojno. On, kako žitelj Kamenogråda, viděl prividno uže prěmnogo věćij. Tutčas sědi bez udivjenja. Děvka zabiraje stary, uže ne dosť črny plašč iz věšalky, ktora stoji pri dvèrah, oblěkaje, vęže jego pri šiji, skryvaje glåvų v kapuci. Jej dòlge, jasne vlåsy izhodęt iz-pod materiala i možno by pomysliti, že one kričęt: “prosimo my vas, dozvolite nam viděti mylo i grebenj!”.
- Ne vraćaj sę tut nikògda vyše! - kriči tamtoj člověk, ktory je kričal prěđe. Ona dělaje lice uraženogo dětęťa i izhodi. Daže ne ględaje za sebe.
- Kake črvene oči ona je iměla! - govori Našèk, zainteresovany tutym malym detaljem.
- Možno od mnogosti alkohola?
- Cěle zěnice!
- Hm, tògda ja mysljų, čto ona prěmnogo uže izpila - trgovèc råzprostiraje rųky.
	Tepla, domašna atmosfera krčmy “Pod Orľjim Perom” je byla tutdènj vvedena na pokušeńje. Pomimo šumnogo gosťa ona je byla siľna i uže v několiko momentov nanovo jest stabiľna. Mir råzlivaje sę vnųtri. Blěsk svěć povyšaje čuťje domašnogo, spokojnogo ognišča, a glåśne besědy i směh pripominajųt svaťbenų zabavų. Pri stolah jest ješče dosť mnogoljudno, pomimo pozdnoj doby. Měšanina besěd, kričanja i směha ne jest homogenna. V jedin moment jest vyše siľna i glåśna, a v drugy vyše tiha, tako tiha, čto ustųpaje delikatnomu šumu dòžďa. Voda stukaje legko v okna i možno by pomysliti, čto ona hće povråtiti ljudskų pozornosť na sebe. Tuto jest jednako veliko tęžko, zato čto vśaky člověk zajmaje sę tut svojimi věćami.
Pri stolu blizko bara někaky mlådy člověk vstavaje i načinaje bystro mahati rųkami. Historija, ktorų on govori, uvěrjeno jest veliko interesna, zato čto jego tri prijatelji poględajųt na njego s velikym udivjenjem. Na drugoj stråně komory někto načinaje kričati pijanym glåsom, ktory bystro iztišaje sę, kakoby on bojal sę, že někto jego bųde uslyšati. Dva mųži oživjeno diskutujųt o něčem, hoť pravdopodobno to ne jest spor. Oni radostno pijųt pivo, gestykulujųt, smějųt sę. Možno oni govoręt o tamtoj kurioznoj děvčině, ktora je prišla, opila sę pivom i oglåsila ljudam, že ona davno je iměla krila, a poslě togo råzbila čaškų s vkųśnym pivom i pošla von? Možno oni imajųt žalj, že napitòk je råzlil sę, a tutčas někaky nečisty utirak, ktory råbotnica je metnųla bystro na podlogų, leži i pije ostatky? Hoť iz drugoj stråny tuto ne jest ničto nadobyčajno, kògda člověk prihodi v krčmų poslě dnja pòlnogo råboty i išče sposobnosti, da by oddyhnųti nemnogo, pravda li?
A tamtoj dobropoględny mųž, ktory sědi v kųtu / vųglu krčmy? Jego rųka tutčas tyče kolěno råvnako dobropoględnoj ženy. Govori on něčto do njej, kakoby prosto v uho, hoť jednočasno dosť glåśno, tako, da by ona jego dobro uslyšala, i nikto kromě njej. Ona poziraje svojimi črnymi očami někde, možno v okno, možno v svěće, ktore blěskajųt žòltym světlom. V tom samom času dvě gråđanky nesmělo poględajųt togo mųža izdaleka. One sědęt pri stolu Nahoslava i Britomira. Šepćųt one, tiho dělęt sę mysljami jedna s drugojų, legko smějųt sę.
Našèk i Brit govoręt ješče nemnogo. Oni sųt ne viděli sę dosť dòlgo, itak iměli prěmnogo do obgovorjeńja. Jest uže dosť pozdna noć, a čim pozdněje, tym menje ljudi jest v krčmě. Nakonèc prihodi čas i za njih. Potrěbno idti.
- Tako, kako ja jesm tobě skazal: zajutra na trgovišču ja pogovorjų s drugami, možno někto znaje něčto vyše, možno někto može pomogti? Poprobujų ja takože najdti někakovo jědańje za tvojih bratov i sestry iz Bělozorjej.
- Hvala, Britòk, hvala zaisto! Ja uže jesm tutdènj byl na trgovišču i uže jesm pogovoril s kupcem odnośno togo. Zajutra mi jest potrěbno dogovoriti vyše detaljev.
- Ah, prěkrasno! Itak, my možemo uviděti sę zajutra na trgovišču! Ja bųdų tam uže kògda Sòlnce bųde vòzhoditi, bųdų gotoviti stojišče. Pogovorimo my s njim zajedno. Imaš li konja?
- Da, imam, jest v staji - Nahoslav ukazyvaje pŕst za sebe.
- Transportovo vozilo?
- Takože imam! Jest nedaleko krčmy.
- Krasno, krasno! Tògda prijdi do centra gråda zajutra rano! - Brit tyče nahoslavovogo ramena svojejų rųkojų, a kògda vidi, čto råbotnica krčmy jest pri njih, on plati za pivo. Potom obimaje prijatelja, bere visęći plašč i izhodi iz krčmy. Nahoslav usměhaje sę k njemu, potom krųti ključem maly krųg v vozduhu i odvraćaje sę, da by idti na gorų doma, kde sųt råzlične komory dlja krčmovyh gosťev. On dělaje několiko krokov i… odvraćaje sę ponovno.
“Kògda vně dòždi, ja potrěbujų idti v pohodkų v Kamenogråd” - mysli on.
	Dòžďevy šum uspokajaje jego. On oblěkaje sę v svoj gråđańsky, kaštanovy plašč, ktory davněje je kupil v Kamenogrådu, i izhodi.


Čuvanje: tutoj razděl jest uže zvukozapisany

Råzděl 2. Biznesy gråda

	Domy v Kamenogrådu pokryvaje dòžď. Pomimo togo, čto temnosť ověnčaje vśakų najmalų čęsť gråda, to poněkde iz okòn blěskaje delikatno světlo svěć i olejnyh lamp. V tutom oranževom světlu blěskajųt ulice, mokre od dòžďevoj vody. Jest dostatòčno světla, da by idti naprěd. V vòzduhu jest aromat i šum vodnyh kapej, ktore padajųt iz neba. Jest spokojno. Ješče dosť hlådno, hoť uvěrjeno vyše teplo, než tutčas v Bělozorjah.
	Nahoslav raduje sę tutym momentom. To zaisto jest pŕva okazija, odkųd Věčna Zima je počęla sę, kògda on je smogl izòjdti iz sela i idti daleko. Prěđe potrěba je byla voziti materialy, tovary i rezervy iz drugyh sel v okolině, pomagati pri organizaciji zapasov, a takože uloviti někakove zvěri / životiny. Hoť… to je bylo možlivo jedino iz počętka, zato čto vśaky jelenj i vśaka dika svinja uže davno sųt uběgli iz bělozorjańskyh, zimovyh lěsov. One ne sųt tako privęzane do města kako ljudi. Možno one daže ne imajųt velikoj naděje, že něčto izměni sę? Tuto izględaje vyše prosto: ne imaješ šansy na prěžiťje - izměnjaješ dom. Davněje tako žili sųt nomadi, pŕvi ljudi, ktori žili v Srědogrådu - v ljudskoj krajině.
	Tutčas jednako čas jest drugy. Ljudi živųt v nevelikyh selah, sějųt zŕna i zeleninų, imajųt životiny - kråvy, konjev, svinje, ptice. Prinajmeńje tako jest tut, na zapadu. Tako jest vyše prosto, vyše komfortno. No… to prinosi sò sobojų toj nedobry faktor, ktory tutčas ne jest potrěbny v Bělozorjah - privęzańje do města. Jednako Nahoslav ne smože sporiti sę s tutym. On takože čuje sę privęzany do zemje i svęzany s ljuďami, ktori tam živųt. I zato on ne može ustųpiti, on ne može poddati sę. Trěbuje on najdti odgovor, sposob.
	Kamenogrådske ulice, sdavaje sę, sųt pòlne ljudskogo privęzańja. Vśaky izbudovany kamenj, vśaka cegla, vśaky vųgòl, vśaka krytina strěhy. Ljudsko družstvo råste i sò vśakym lětom vyše i vyše stavaje sę svęzano s zemjejų, s krajinojų, s regionom…
	Nahoslav črěz material košulje hvataje purpurny kamenj, ktory visi na jego šiji. Velika žalosť, čto on zabyl je zapytati Britomira odnośno togo, čto može byti toj kamenj. Kògda on je izhodil do Kamenogråda iz Bělozorjej, stara žrica jemu dala je jego i skazala, čto “tutoj kamenj privede tebe do cělja”. On nikògda ne råzuměje tutų starų ženų. Ona vsegda govori někakove gluposti, ili mųdrosti, ktore tęžko jest pojęti råzumom. Nahoslav ne znaje, ktoro iz tutyh dvoh sųt byli tute slova: gluposť li ili mųdrosť. On utraćaje råzuměńje ješče vyše, kògda mysli o tom, že stara Dobroslava poslě tutyh slov skazala je ješče něčto podobno k: “nehaj poljany ukazyvajųt tobě široky svět”. “Poljany” ili něčto drugo…? Tam věrojętno bylo někako drugo slovo. Ide li o to, čto do cělogo světa prihodi vesna, jar? I tògda bųdųt li råzcvětati cvěty? Ale Nahoslav potrěbuje vråtiti sę do sela ješče prěd četvrtym měsęcem - Měsęcem Cvětov. Dobroslava nakonèc je skazala, čto Našèk trěbuje jej odgovoriti něčto, ale… on ne pamętaje čto. Čudna žena, zaisto čudna. Ona takože, sdavaje sę, ne je råzuměla kake slova skazala. Jest li to někakovy prědznak / prědskazańje / prědvěsťje?
	No ona jest žrica, vsi imajųt k njej respekt, ona ne jest zla. Jest mila, dobra, prijemna za gosťev. Ona vsegda ohotno davaje svojim gosťam toj divny goŕky čaj, iztvorjeny iz čudnyh bylin iz lěsa. Ili davaje slådky kompot iz ovoćev. Nahoslav mysli, čto on nikògda jų ne råzuměje. Jest li možlivo, že vsi Bělozorjani sųt zamnogo glupi, da by sråzuměti Dobroslavų i jej mųdrosť? Ili možlivo, že oni sųt zamnogo glupi, da by sråzuměti, že ona smějaje sę iz njih i generalno zaisto ne jest mųdra, a jedino pritvarjaje sę, omamjaje jih?
	Dòžď vò mlådų vesnų občišćaje myslji. Nahoslav nabiraje vòzduh črěz nos i čuje, že jednako jest umorjeny dòlgymi dnjami pųtovańja do gråda. Najdobry čas, da by idti obråtno do krčmy i spati. Itak zavraćaje sę on, pomalo obhodi temne ulice. Mråk jest gųsty, a dòžď stavaje vyše siľny. Bělozorjanin načinaje idti vyše bystro.
	V toj čas prěz dòžďevy šum ide jedin kråtky zvųk. Po kråtkom momentu naslědny zvųk. I treťji. Nahoslav sòdŕžaje sę na moment i slušaje. Jednako on bystro pripominaje slova mateŕe, ktora je skazala jemu, da by on ne vhodil v biznesy togo gråda. To sųt byli slova Britomira, ktore Nahoslav uslyšal několiko lět tomu, kògda Brit je byl prijěhal do sela. “Nikògda ne vhoditi v biznesy gråda”. Izlgędaje, čto to jest někako mųdro, tajemno pravilo. Itak Našèk dělaje krok v strånų krčmy.
	I uvěrjeno on sdělal by ješče jedin krok, i ješče jedin, i šèl by prosto do teploj komory, ako by on ne znal togo zvųka. Ale on znaje jego, on uže je slyšal jego. Glås ide tutčas od jednoj iz bočnyh, mråčnyh ulic. Nahoslav stoji pri vhodu aleje i slušaje.
	To jest… smrkańje… smrkańje nosom. Delikatno, legko smrkańje. Dělaje on jedin krok, a voda v kaluži bryzgaje tiho pod jego stopojų. V temnosti pod nevelikojų strěhojų, pravdopodobno od někakogo magazina, leži měšèk. Veliky, črny, pòlny měšèk. Někde iz okòn padaje na njego legko světlo. Nahoslav prihodi bliže i iz vnųtri měška slyši… plač. Někto plače.
- Hej… jest li tut… někto? - pytaje.
	I tutčas měšèk dvigaje sę. Mlådèc dopŕva v tom momentu tuto råzuměje: to ne jest stary měšèk. To jest skryty člověk. Tajemny personaž delikatno tręse sę i dvigaje skrytų v kapuci glåvų.
- Ty… jesi byla v krčmě… - rěče Nahoslav. Ona dvigaje glåvų ješče vyše, a iz vnųtri kapuci / kapjušona neporędno izpadajųt jej vlåsy. Poględaje ona kråtko, a v naslědnom momentu jej oči stavajųt mokre od sòlz:
- Aaaaaaa! - i tutčas uže plače s pòlnojų silojų. Jej žalostno kričańje ide s ehom v vòzduh.
- Mogų li ja někako pomogti tobě? - zapytyvaje trevožno Nahoslav.
- Aaaaaaa! - jej plač vyše i vyše načinaje pripominati netrězvo, pijano kričańje.
- Bųdi ty spokojna, ja pomogų tobě! Jest li u tebe vsečto v porędku? Je li něčto slučilo sę? - on pytaje i mysli, že možno děvčina skrivila je svojų nogų i tutčas iz povoda bolja ne može idti do doma. Ona jednako cěly čas plače. Ukryvaje lice v plašč i gluši svoj plač.
- Ahh, čudna stvaŕ… - on šepće k sobě, podpiraje sę o protivnų, kamennų stěnų i sědaje na uličnom pråhu.
	Vsekde jest voda.
	Klade on dlånji na kolěna, ignoruje dòžď i pokušaje govoriti dalje:
- Ako li ty bųdeš tako kričati, tògda někto prijde i kaže tobě idti odtųd von.
	Tutčas Nahoslav uviděl, čto u děvčiny ne sųt nikakove obuvky. Či je li ona je izgubila? A možno v krčmě takože jih ne iměla? To by bylo dosť strånno, ako by v grådu ne imati obuvòk. Možno li tuta děvka jest iz někakovogo blizkogo sela? Moment, moment… ona govorila je něčto v krčmě…
	V tom momentu mlådèc vòzpomněl něčto:
- Odkųd ty jesi? - zapytyvaje, a potom pytaje vyše konkretno - znači… iz kakovogo světa?
	Plač ustaje. Jest tišina. Oči koloru krvi poględajųt smųtno iz vnųtri mokroj kapuci.
- I tako i inače ty ne uvěriš… - rěče ona pijanym glåsom. Potom dodavaje šepotom:
- glupèc.
	Nahoslav uže ne pamętaje, čto on dělal je prěd momentom. On je zabyl začto tut prišèl. Jest neveliky šans, čto on može uslyšati interesnų historijų iz dalekyh krajin. On ne može togo propustiti.
- Ty jesi skazala, že jesi spadla iz oblåkov. Daleko odtųd je tuto bylo? - govori ljubopytno.
	Ona ględaje na njego glųbokym, intensivnym zrěńjem. Poziraje dòlgo, potom jej lice stavaje udivjeno.
- Čto ty hćeš? Smějati sę iz mene? Smějati sę kako tamti drugi ljudi? Izkoristati mene i ostaviti? - pytaje ona, a jej glås stavaje normaľny. Uže ne zvųči kako pijana. Jest seriozna. Nahoslav dopŕva tutčas priměćaje, čto jej język jest… neveliko drugy. Zvųči nemnogo drugo, inače, než język, ktorym on govori s drugymi ljuďami. On je slyšal davněje, čto žive jestestva iz drugyh světov govoręt drugo, než ljudi iz jego světa. Daže vyše! Slyšal je on, že ljudi iz Srědogråda, iz jego krajiny takože imajųt neveliko druge języky.
- Ty jesi iz drugoj krajiny. Odkųd točno, ako li mogų ja zapytati?
	Tutčas děvčina izględaje maksimalno udivěno. Ona ničto ne rěče, poględaje k Nahoslavu. On poględaje k njej. Tuto stavaje neprijętno, i Našèk odvraćaje oči. Poziraje na jej gole stopy. Vidi on kròv. Itak děvčina ne je iměla obuvòk v krčmě. Najpravopodobno ona je ranila sę fragmentom råzbitoj čašky. Děvčina bystro vidi, čto mlådèc priględaje sę jej bosym nogam, i ukryvaje ona poranjeńje pod plašč.
- Ako li ty ne zavineš togo v bandaž, tògda v ranų može prijdti někakova zaraza…
	Nanovo jest tišina. Děvčina mysli i ničto ne govori. Tuta besěda jest veliko divna za Nahoslava. To jest najdobry moment, da by davati mlådici někakovy groš, někakovų monetų i odòjdti. Mati je govorila, da by ne vhoditi v biznesy togo gråda. Podpiraje sę on, da by dvignųti sę i povstati.
- Začto… ty… dověrjaješ mně…? - nakonèc ona zapytyvaje. Nahoslav zadŕžaje sę v nekomfortnoj poziciji. Vraćaje sę on nazad na svoje město. Sědi. Možno tutčas uslyši emocijnų historijų iz dalekogo světa…?
- Ty lžeš! Vy vsegda lžete! Kako gnuśno! Kako mŕzko…! - rěče.
- Ale to směsta jest možno poznati, čto ty jesi izdaleka. Govoriš neveliko drugo, izględaješ… takože drugo…
	Črveno-kròvne oči děvčiny blěskajųt. Ona šepće něčto, ale Našèk ne slyši. Sklanjaje sę k njej bliže.
- Kako? - pytaje.
	Råzdražnjena děvčina vòzdyhaje tęžko.
- Oblěčene Doliny! - kaže vyše glåśno - jesi li ty gluhy?!
- Oblěčene… Doliny…? - mlådèc izgovarjaje točno vśako slovo, kakoby on htěl detaljno sråzuměti. On nikògda ješče ne je slyšal takogo imena - interesno. Jest li to někde v Koroně Pradavnoj Osi Světa?
	Mlådèc govori “Oś Světa”, a mysli on o Pradavnom Drěvu. Starodavni ljudi v Prajęzyku imenovali tuto Drěvo kako “Asi Swēta”, čto označaje točno “Oś Světa”.
- Tako… kakoby… - děvčina jest udivěna, že někto tako detaljno pytaje.
- To označaje, že davněje bog Perun mogl je gostiti v vašej krajině v času svojego pųtovańja! Pravda li to?
- Tako… kakoby… - govori ona. A on… pravdopodobno dověrjaje jej. Ale nikto ne je dověrjal! Vsi sųt govorili, čto ona jest glupa, vsi sųt smějali sę, nikto ne je věril! Vsi sųt govorili, čto ona…
- …čto ja jesm utratila råzum… - děvčina govori, skryvaje glåvų među rųkami i dŕžaje siľno svoje vlåsy - vsi sųt govorili, čto to ne može byti pravda, no… no ja znajų, odkųd ja jesm… odkųd ja jesm prišla… začto… nikto mi ne dověrjaje… začto ty… tako prosto dověrjaješ?
	Ale Našèk ne znaje odgovor na tuto pytańje. On mysli, čto tuto jest normalno, obyčajno, samoråzumno. Vsesvět jest veliky i do tutdènj nikto ne znaje koliko mnogo råzličnyh krajin ukryvaje sę v velikom Pradavnom Drěvu, ktorogo Korona råzprostiraje sę vysoko ponad najvysokymi vŕhami, a ktorogo Korenje råstųt vyše glųboko, než najglųboko moŕsko dno.
- Itak Oblěčene Doliny sųt svět Korony Drěva, da? - Našèk rěče dalje, daže ne odgovarjaje na zapytańje děvčiny, prosto govori - a začto jesi ty tut prišla? Pųtovańje? Poslańje?
- Hm… točno… mi jest potrěbno pomogti mojim bratam i sestram… zato čto moja krajina, ona… ona… - jej oči napòlnjajųt sę mokrymi sòlzami. Jednako momentaľno ona otręsaje sę i poziraje na svojego sųbesědnika bez nikakovogo entuziazma:
- Ja imam zadańje! Misijų! - rěče ona - i to jest veliko tajno! Nikaky člověk ne može mi pomogti. Ja potrěbujų… sama-jedna… - ona gryzaje svoje usta. Možno tutčas toj čudny člověk odòjde li od njej?
	Dòžď stavaje vyše siľny. Šum vyše i vyše zaglušaje jih besědų.
- Ako li ty potrěbuješ “sama-jedna”, tògda… začto tobě jest tako potrěbno, da by kto-nebųď tobě dověrjal? - govori Nahoslav praviľno.
- Kh… - děvčina dyhaje groźno i poględaje gněvno. Najpravdopodobno tuto pytańje ukazyvaje zamnogo jej pravdivogo zamysla i dokazuje kako malo ona jemu jest blågosklonna. Tuto jej zrěńje jest za Nahoslava dostatòčno, a slova “ne vhodi ty v biznesy gråda” sųt tutčas osoblivo siľne. Vśake jego priorytety vraćajųt sę v praviľne města. To uže čas, da by dvignųti sę i idti do krčmy. On jest uže prěmnogo mokry od dòžďa.
	No… iz drugoj stråny… jest li to praviľno, da by ostaviti tutų děvų tut, v tom městu? V dòžďu? Bělozorjańska dobrodušnosť i dobromysljnosť prihodi v najmalo očekyvanom momentu. V Nahoslavu jest prěmnogo emocij.
- Ehh, dobro, tako ili inako to jest tvoja věć - dvigaje sę i davaje rųkų do kěšenji plašča, od-tamtųd bere srěbrnų monetų i poględaje na njų.
	A ako li děvka kupi alkohol? Ah, kako to jest dosadno, kako to råzdražnjaje! No, možno ona ne bųde glupa i bųde pojdti do lěkaŕa, ili žreca ili do zdråvotnici, ktora imaje lěkaŕskų zeleninų iz lěsa? Tuta rana na jej nogě… izględaje zlo… Kaky čudny personaž… Nahoslav dvigaje rųkų k njej i davaje monetų. Ona dvigaje svojų dlånj.
- Idi do lěkaŕa ili někogo, kto bųde dati tobě někakovų medicinų - rěče on. Děvčina bere groš i obimaje jego dvěma rųkami. Trevožno pritiskaje do svojego těla.
- Ako li ty potrěbuješ pomoć - govori dalje Našèk - tògda ja bųdų zajutra na trgovišču, imam ja prijatelja, ktory može tobě pomogti, možno on najde tobě někakovų råbotų.
	Tutčas mlådèc čuje, že skazal je to, čto je potrěboval skazati. Hvala tomu on ostavjaje jej prostor, šans, da by ona mogla dozvoliti sobě pomogti.
- H… hvala…
- Hm, da, ne jest problem - rěče Nahoslav. On jest neveliko smųtny, čto ne je mogl poznati historijų o dalekoj krajině. On siluje sę sò sobojų, ale koněčno ide na konèc aleje i odvraćaje sę tam, kde jest krčma.
- Ako li ty zapravdų potrěbuješ pomoć… - govori on, hoť ne jest uvěrjeny. Jednako věrojętno tuto jest cěnno dogovoriti. Tutčas tako siľno dòždi… - …ako li zapravdų potrěbuješ pomoć, tògda idi nazad do krčmy. Ja skažų tuto vlastniku. Zapytaj o Nahoslava iz Bělozorjej - rěče bystro i odhodi von.
	Jego kaštanovy plašč ovivaje sę v vòzduhu i ide za njim. Tutčas mlådèc priměćaje, čto on daže ne je pytal kakovo jest imę děvčiny. Takože ne je on prědstavil sebe v džentelmeńsky sposob. Ah, kako nepraviľno!
	On imaje prěmnogo pytanij bez odgovora. Neznajema jemu děvčina jest intrigujųća, zajmliva. Ona jest někto “ne-iz-togo” světa. A on věri, čto to jest pravda. No, to ne jest važno. Ona potrěbuje pomoć. Uvěrjeno potrěbuje. Nakonèc to jest jej izbor, bųde li ona vzęti tutų pomoć od njego ili ne. Ale Našèk je sdělal vsečto, da by ne ostaviti bědnogo člověka bez pomoći. Sdělal je vsečto, pravda li to? Počinaje on idti bystro.

***

	Děvčina ješče dòlgo poględaje na ulicų, v město, kde prěd momentom je stal mlådèc. Začto? Začto ona tako je s njim postųpila? Žalj stiskaje jej grlo. No on je mogl jų omamiti, lgati jej! Tako kako drugi ljudi sųt sdělali tuto prěmnogo-kråtno! Čto tògda ona by mogla sdělati?
	Hoť on jej dal je tutoj groš, tutų monetų. V kråtky moment on dal jej počuťje bezgroźnosti / bezpečnosti / bezopasnosti. Začto tutčas jest tako tęžko poddvignųti sę i idti k njemu? Stopa slegka boli, ale ne tako veliko, da by ne mogti idti dalje svobodno. To jest jedino legky bolj.
	Ne! Děvčina jest odlična! Ona jest krasno jestestvo iz drugogo světa, ljudi ne sųt jej potrěbni! Ahh, kogo ona pokušaje tutčas omamiti? Pravdivo jest mnogo ljudij, ktori tutčas živųt lěpje, než ona. Itak možno jest dobro, da by idti na tamto trgovišče? Prositi, uniziti sę? Či jest li to dobro idti do centra, kde bųde prěmnogo gråđanov i stanųti prěd njimi vsimi v izniščenom, starom plašču? V nečistom oblěčeńju? Pozrěti v oči tamtomu člověku i…
	Nu točno… i čto? Poględaje ona v gorų. Dòžď siľno bije v okna i strěhy. Děva uže mrzne, jest cěla mokra od vody. Možno li dobro bųde vråtiti sę do krčmy? Ale toj vlastnik… tamti ljudi… kaka sråmota!
	V kråtky moment ona kolěbaje sę, ne znaje čto počęti. Jednako potom jest uže jedino obyčajna ohota, da by råzgrěti sę v teploj krčmě. Tuta ohota izigraje s čuťjem sråmoty / styda. Domašna atmosfera. Točno togo jest jej nedostatòk od dòlgogo časa. Pravdivo ona… ona potrěbuje pomoć. Prěveliko potrěbuje pomoć. Od dòlgyh měsęcev ona bez konca potrěbuje pomoć!
	Dvigaje sę ona siľno i uvěrjeno. Iz vnųtri kapuci, iz-pod plašča izhodęt jej mokre od dòžďa vlåsy. Ona siľno stiskaje dlånji. Potrěbno idti, potrěbno prositi o pomoć, o jědańje. Možlivo nakonèc jej žiťje bųde vyše ščęstlivo i uspěšno! Ona dělaje krok svojejų bosojų stopojų. Voda bryzgaje delikatno. Hlådno. Dòždlivo. Mokro.
- A vy kde idete, gospođo? - zapytyvaje tęžky, želězny glås, ktory prihodi od stråny glåvnoj ulice. Črny personaž zaslanjaje izhod, ne jest možno projdti. Děvčina prěstrašaje sę, odvraćaje sę nazad i načinaje běgti v drugų strånų. Jednako tam uže sųt dva naslědni ljudi. Oni imajųt drěvěne palky, a tamtoj pŕvy člověk dŕži bič.
- Ty jesi ne platila svoj dòlg. Tobě jest potrěbno platiti v drugy sposob! - govori veliky mųž, ktory izhodi iz temnosti. Črvene oči tajemnoj děvčiny umenšajųt sę od jej straha.
- Ej, Nogo! Svęžite vy jų vęzalom! - govori on tovarišam. Děvčina čuje veliky strah, ktory vplyvaje jej prosto v glåvų zajedno s kròvjų. Kde možno jest izběgti? Stoji ona bez nikakovogo dvižeńja. Kako možno ohråniti sę / strěgti sę? Mråk napiraje k njej sò vśakoj stråny. Dòžď šumi s velikojų silojų. Nikde ne jest možnosť, da by izběgati, nikde ne jest možnosť da by izòjdti.
	Jedin iz zločincev hvataje děvčinų za rųkų. On jest siľny i děvka ničto ne može sdělati. On krivi jej rųkų. V tom času drugy člověk hvataje jej nogy. I uže ne može ona dvigati sę. Ona probuje trgati sę, siliti sę, da by osvoboditi sę, ale vśako dvižeńje udaljaje mnogo energije. Dòžď siľno bije v okna. Krik, glås! Začto ona ješče ne kriči?
	Pokušaje ona tutčas, probuje, staraje sę. Ničto. Probuje pomenšiti svoj strah. Ničto. Jej glås ne izhodi iz jej grla, ne prohodi črěz jej usta. Jej krik jest kakoby stary, mokry papir, ktory dere sę na male fragmenty. Jest tihy, slaby.
	Jedin iz mųžev, toj, ktorogo prěđe drugy člověk je prězval “Noga”, hće utišiti děvčinų fragmentom vęzala. On davaje dlånj do jej ust. Ona v tom momentu pokušaje izkoristati tutoj šans i kųsaje zločinca v rųkų tako siľno, kako to jest možno. Hvala tomu ona može osvoboditi sę iz vęzala. Upadaje ona na zemjų.
Aaa!!! - Noga kriči glåśno - glupa žena!
	On hvataje jej plašč i udarjaje v lice. Veliky bolj odimaje jej vśakų silų. Ona je probovala. Prinajmeńje probovala. Upadaje na zemjų i dvigaje rųkų v strånų glåvnoj ulice. Srěbrny groš, ktory ona je dostala od tajemnogo mlådca leži tam. Treťji zločinèc, ktory jest najblizko, bere tutų monetų i govori:
- Lěpje ne dělaj ničto protiv nam…
	I v tom momentu možno uslyšati glåśny trěsk biča. Cěly hrebet, cěla zadnja čęsť těla načinaje siľno bolěti, gorěti kako ogònj. Usta napòlnjajųt sę želěznym vkųsom krvi. Oni jų našli, pobědili, ona tutčas proigrala. Katastrofa. Tajemna děvčina ne vidi tutčas uže ničto vyše, kromě temnoj ulice i dòžďa, ktory lije sę velikymi strujami.

Råzděl 3. Posrěd dòžďa

Nahoslav uže vidi světlo iz vnųtri krčmy “Pod Orľjim Perom”. Ulica tut nemnogo vòzvyšaje sę, itak mlådèc ide menje bystro. On råzmysljaje o toj čudnoj situaciji, ktora je prěd momentom slučila sę. Nahoslav takože imaje misijų, podobno kako tamta děvčina, on takože imaje zadańje, ktoro jemu jest potrěbno sdělati. Ako li on togo ne sdělaje, tògda jego rodno selo bųde umrěti pod sněgom.
Zajmlivo jest, kake věći sųt slučili sę tamtoj děvkě. Začto ona je iměla takovy problem, da by dověrjati Nahoslavu, da by byti jemu blågosklonna? Drugi ljudi sųt smějali sę iz njej? Jest li to pravda, čto točno nikto jej ne je věril? Ona zaisto je iměla veliko neščęsťje. Kamenogråd jest zapravdų čudno město. On uže imaje vyše, než sto godov. Davněje on je byl jedna iz pŕvyh ljudskyh kolonij v tutom regionu. V davnom času vse ljudske plemena i rody žili kako nomadi / kočevniki. Agrikultura ne je byla ljudam znajema, zato Kamenogråd je byl něčto pòlno novo, něčto bezprikladno. Družstvo iz zapadnyh strån je smoglo bystro organizovati sę, ustrojiti svoj sposob žiťja na tutoj teritoriji. Jest to veliky sukces, veliky uspěh. A oni sųt počinali bez ničego, od cělogo počętka, vsečto budovali i tvorili od nula.
Najpŕvo do tutogo regiona prišli sųt nomadi. Ljudi sųt postavili pŕve sela / poseljeńja. Oni tam sųt načinali žiti sò svojimi rodinami i uže vyše ne sųt byli kočevniki. Oni sųt opušćali svoj život, ktory sųt vedli i načinali sějati zŕna i zeleninų. Načinali sųt oni hvatati zvěri i dŕžati jih v oborah. Několiko stolětij pozdněje tut bylo uže několiko-nadsęť sel i nevelikyh kolonij. Jih historija je byla družna, oni vsegda sųt žili blizko sebe, itak oni ostali sųt v blizkom kontaktu. Jedno iz tutyh sel načęlo råsti vyše bystro, než druge. Tuto selo je bylo v geografično koristnom punktu, zato v njem je načinalo žiti vyše i vyše ljudij. Tuto selo bystro stalo grådom. Toj gråd jest kako vråta, kako dvèri do iztočnogo světa, hoť v tamtom času toj svět ne je byl veliko bogaty. Iztočne krajiny sųt iměli mnogo pråzdnoj teritorije, ktora až prizivaje, až prosi, da by jų kolonizovati, da by jų zajmati. V tom času gråd je råstl vyše i vyše, dalje i dalje.
Tògda ljudi sųt pomyslili, že jest potrěbno iztvoriti pravo i sdělati sòjųz. Oni sųt sjedinili sę pod jednų zastavų / horųgvų. I tuto jest pravdopodobno pŕva horųgva ljudskoj rasy. Ljudi načęli imenovati tų unijų “Zapadnoje Voldьstvo”, čto na jihnom języku označaje “Zapadno Vladstvo”. V tamtom času toj najveliky iztočny gråd ljudi sųt počęli nazyvati Kamenogråd. Vokrųg gråda izråstl je drěvěny ohrånny plot. Horųgvy, ktore imajųt kolor neba načęli visěti na najvysokyh věžah i baštah. Tutdènj v Kamenogrådu žive okolo četyri tysęći (4000) ljudi. Tutoj gråd jest globalny fenomen, on jest pŕva tako komplikovana socijaľna struktura. A prinajmeńje tako o njej mysljęt gråđani, ktori tut živųt.
Odkògda je načęl sę råzvoj, odtògda takože sųt prišli problemy. Do gråda sųt načęli prihoditi råzlični ljudi, ktori ne iměli dobre zamysly. I zato vsi govoręt: “ne diskutuj sò strånnymi ljuďami, ne interesuj sę, ne vhodi v biznesy gråda”. V glåvnom grådu Zapadnogo Vladstva načinaje byti mnogo zločincev, mnogo ljudi, ktori kradųt i dělajųt krivdų drugym ljudam. Odkògda ljudi sųt načęli žiti v velikom družstvu, odtògda ne je bylo tako samoråzumno kto jest kto, ne bylo tako očevidno, čto ljudi sųt sobě znajemi, čto znajųt jedin drugogo. Tut jest napravdų prěmnogo ljudij.
Nahoslav pomyslil je tuto vsečto i tutčas tyče dvèŕnoj rųčky od glåvnyh dvèri krčmy. One skripęt tiho. V toj čas, kògda one otvarjajųt sę, iz vnųtri izhodi prijętno, domašno teplo. Krčma ne jest zaključena i izględaje, čto ješče dòlgo ne bųde. Několiko ljudij jest vò vnųtri. Konversacije sųt uže dosť tihe. To jest pravdopodobno dobro, zato čto ako li tut bylo by vyše šuma, tako Našèk ne smogl by uslyšati tihogo, kråtkogo trěska, ktory tutčas vpadaje do jego uha.
Odvraćaje sę on i poględaje v tamtų strånų, iz ktoroj je prišèl prěd momentom. Ale tutčas slyši jedino šum dòžďa. Čudno. Ulica jest tako črna, a vòzduh tako hlådny, že Nahoslav momentaľno čuje, čto on ne hće izhoditi iz krčmy.
Nanovo. Nanovo slyši tihy trěsk. A poslě togo trěska kråtky krik. V naslědnom momentu Našèk uže ne mysli dòlžeje, on běži v dol, nazad v strånų iz ktoroj on je prišèl.
“Meč! Lųk!” - pripominaje sobě. On jest dosť daleko od krčmy, itak on ne vraćaje sę, da by vzęti orųžje. Možlivo to bųde jego pogrěška… on běži najbystro kako može, v strånų tamtoj ulice. Voda bryzgaje jemu pod stopami. Zvųk jego běga měšaje sę sò zvųkom dòžďlivogo šuma.

***

	Vtory udar jest ješče vyše bolěsny. Děvčina zatiskaje oči. Jej usta tręsųt sę bystro, ona v panikě probuje nabirati vòzduh, postųpaje kako izjęta iz vody ryba. Vśaky dyh pričinjaje sę do velikogo bolja. Začto ona jest taka glupa! Jasny grom! Začto ona jest tutčas v toj situaciji? Proklęty gråd, proklęty ljudsky svět! Tutčas uže ne jest nikaky šans, čto ona smože izpòlniti svojų misijų. Tuta myslj pričinjaje sę do jej plača. Sklanjaje sę ona, gòltaje svoje slåne sòlzy i čekaje na treťje udarjeńje biča. Ale ono ne prihodi. Vměsto togo někto svęzyvaje jej nogy i rųky. Děvčina poddavaje sę, ustųpaje, gubi nadějų. Oni tutčas bųdųt jų zabrati sò sobojų. Bųdųt oni sdělati jej něčto zlo. Ili bųdųt jų prosto ubiti. Uže ne jest možna nikaka pomoć. Dòžďeve struje vody šumęt glåśno, kako armija bojevnikov, ktora marširuje ulicejų, ili kako veliky drakon, ktory iz někakovogo neznajemogo povoda byl by v centru gråda. Dòžďevy šum, ktory tęžko jest iztŕpěti, jest jediny zvųk, ktory děvka tutčas slyši. I ona koncentruje sę na tom beznadějnom zvųku. Ona slyši, kakoby voda vòzdyhala od bolja. Ona slyši, kakoby dòžď… vòzdyhal. Ona slyši bryzgańje vody.
	Dopŕva v několiko momentov ona načinaje råzuměti, čto to ne jest dòžď. Odkryvaje ona svoje oči i poględaje. Dopŕva tutčas ona vidi, čto zločinci uže ne zajmajųt sę njejų. Vidi ona tutčas jedino několiko personažev v noćnom mråku. Vidi ona, čto jedin iz råzbojnikov utraćaje balans i opiraje sę o kamennų stěnų. Potom on vòzdvigaje sę i načinaje dělati někakovy čudny… tanèc.

***

	Nahoslav ne je očekyval, čto on uvidi až trěh banditov. I to jest jego pogrěška, podobno kako to, čto on ne imaje tutčas sò sobojų meča i lųka. Prěd momentom Nahoslav je smogl atakovati jednogo člověka, ale on momentaľno vraćaje sę do bitvy. Jest siľny. Ako li Našèk ne odskočil by, tògda velika drěvěna palka udarila by jego prosto v lice. Jednako on imaje ščęsťje, hvataje on neprijateljsko orųžje i dŕži jego siľno. On znaje kako bojevati, on je trenoval sę v Bělozorjah u vojevody. Protivnik ne očekyvaje togo, a Nahoslav zabiraje jemu drěvěno orųžje prosto iz rųky.
	V poslědnom momentu. Ako li on čekal by vyše dòlgo, tògda ne smogl by zablokovati udarjeńje drugogo zločinca. Zvųk drěvěnogo udarjeńja nese sę v vòzduhu. Oni načinajųt serijų bystryh udarov. Toj člověk ne bojuje veliko dobro, Našèk čuje, čto on ne jest uvěrjeny v tom, čto dělaje. Jednako råzbojniki imajųt prědnosť, zato čto oni sųt tri, a Nahoslav jest jedin. Neprijatelj udarjaje slěpo, bez poględańja, on čęsto ne dostigaje cělj, no imaje on velikų silų. Jedin udar, drugy, treťji, potom ješče tri bystre zvųky drěvěnoj palky, poslědny iz njih zvųči vyše kako trěsk. Kako lamana větva / galųź.
	Isto, to jest zvųk lamanogo drěva - zločinèc je izniščil svojų palkų.
- Aaa! Jasny Perune! Tfu - on pljuvaje naprěd. Nahoslav priměćaje, čto toj råzbojnik dyhaje veliko tęžko. No on ne jest umorjeny bojevańjem. To jest jego svojstvo. On dyhaje, kakoby kuril prěmnogo cigaret. Jego glås zvųči metalično, želězno.
	V tom času drugy zločinèc podhodi bliže k Nahoslavu. Treťji jest vzadu i dŕži bič. S tutym člověkom bitva bųde najtęžka, bič jest dosť dòlgy. Mlådèc odskakaje. Råzbojnik, ktoromu Našèk je ukradl drěvěnų palkų, ne imaje nikako drugo orųžje, jedino gole dlånji. On bystro běži k Nahoslavu i pokušaje jego udarjati. Ale junak izběgaje. I tutčas nanovo možno uslyšati drěvěny trěsk. Tamtoj zločinèc, ktory je lamal svojų palkų, tutčas dokončaje tuto i momentaľno imaje dvě, kråtše palky. Bųde li on je tutčas oddaliti? Bųde li on bojevati s golymi rųkami podobno kako tamtoj drugy? Ne… on dŕži tutčas dvě kråtke, ostre, drěvěne palky.
	Ne jest jednako nikaky čas, da by dalje observovati, čto děje sę. Tamtoj pŕvy člověk jest tvŕdy. On je byl udarjeny palkojų v brjuho, ale stoji prosto, ne upadaje. On ne imaje pancyŕ, jedino gråđańsko oblěčeńje. Jednako, kako tamti drugi ljudi. Možno jego košulja iz kože zaglušila silų nahoslavovogo udara? Jemu sdavaje sę, čto on je udaril mnogo siľno.
	Toj člověk s dvoma palkami běži na njego. Nahoslav imaje problem! Ne jest za njego možlivo obòjdti sę s dvoma zločincami jednočasno! No råzbojnik jest uže pri njem. On bystro blokuje udarjeńje Nahoslava. Mlådèc daže ne je uviděl, že vzadu, za sobojų imaje stěnų někakovogo doma. On opiraje sę o njų, tamti napirajųt na njego. Jest považno, jest groźno. Jedin zločinèc ukraćaje distancijų među njim, a Naškom. On pokušaje hråniti sę, ale drugy bandit uže smože vzęti nahoslavovų palkų. Našèk, da by osvoboditi sę, pušćaje orųžje iz dlånji. Bystro udarjaje nogojų i hvala tomu odphaje zločinca od sebe. V tom momentu situacija izględaje tako: vzadu mlådèc imaje stěnų, vlěvo jest glåvna ulica, vpravo jest råzbojnik, ktory je zabral jemu orųžje. Sprědu jest drugy, ktory jest uže gotovy, da by biti jego golymi rųkami. Tam dalje vpravo pravdopodobno jest ješče tamtoj člověk s bičem. Jest li on tam? Ili ne jest? Nahoslav ne može uviděti. Ne jest čas, da by mysliti, potrěbno bråniti sę, skryti sę prěd udarami. Tutčas drěvěna palka bliz udarjaje jego v brjuho / tŕbuh. Na ščęsťje Našèk smože zasloniti sę. On dělaje vertikalny obråt pri stěně. Palka jedino legko jego tyče.
“Nehaj to grom bije! Kde jest toj treťji?” - myslji mlådèc. Kapuca izletaje iz jego glåvy i opadaje na ramena. Svęzane bez porędka vlåsy råzrušajųt sę. Poziraje on i probuje pomysliti o vsem. Tuti dva råzbojniki tutčas imajųt prědnosť, sųt oni v lěpšej situaciji. Kako jest možno jih pokoriti / poběditi? Potrěbno jest izběgati? Nahoslav v tom momentu za sobojų imaje glåvnų ulicų. Tutčas jest možlivo, da by izběgti i izbaviti sę. Ale čto tògda bųde s děvčinojų?
	Ona leži i ne dvigaje sę. Jest nesvědoma, nepritomna. I ona leži za zločincami, na hlådnoj, kamennoj ulici. Ne jest možlivo obòjdti jih, ne jest nikaky šans. Ale… kde jest tutčas toj treťji člověk? On je někde propadl. Je li on izběgl v tutų temnų alejų? Začto? No tako zaisto jest, ne jestvuje nikaka druga opcija. To ne jest možlivo, da by on izběgl na glåvnų ulicų, zato čto Nahoslav uviděl by jego tògda. Oh, veliky Perune! Čto dělati? Možno potrěbno jest izměniti strategijų? Možno potrěbno jest pokušati izběgti i privabiti jih do sebe a potom běgati tako dòlgo, čto on jih izgubi? A potom mogl by vråtiti sę tut i zabrati děvčinų. Ale… kde jest toj treťji zločinèc? Kògda Nahoslav izběgl by od tutyh dvoh, tògda tamtoj mogl by vråtiti sę i pohytiti děvkų.
	Nahoslav smože sdělati jedin krok, a jedin moment pozdněje on čuje siľno udarjeńje v hrebet. To jest treťji råzbojnik. On je zašèl Nahoslava iz zada, od stråny glåvnoj ulici i udaril je bičem. Oni sųt pobědili jego. Tutčas dva mųži hvatajųt jego dlånji, a treťji ponovno udarjaje. Našèk čuje veliky bolj v tělu. On nikògda by ne pomyslil, čto rěčeńje “ne vhodi ty v biznesy gråda” može byti tako bolěsno. V tom momentu on ne može uže učiniti ničto, ne može ničto sdělati. Samoråzumno on probuje iztrgnųti sę od neprijateljev, no uže jest zamnogo slaby. Někto udarjaje jego v glåvų. Sila togo udarjeńja prividno jest od toj lamanoj drěvěnoj palky. On smože jedino pomysliti o tutom, a potom utraćaje svědomosť. Poslědna věć, ktorų on je smogl uslyšati jest šum dòžďa. Toj šum uže ne jest tako spokojny, kako je byl ješče několiko-nadsęť minut tomu. Dòždlivy šum, ktory tęžko jest iztŕpěti.

Råzděl 4. Ty jesi mi spadla iz neba!

	Poněkògda sny sųt strånne. One sųt najstrånne, kògda člověk ide spati v neobyčajny sposob. Možno tògda uslyšati råzlične glåsy. Tute glåsy govoręt něčto do nas, poněkògda vidimo někakove krive obrazy / poględy. Jest tògda možlivosť, že tute fantastične halucinacije mogųt nam pripominati něčto logično i znajemo. To može byti krajobraz, javjeńje, slučaj ili rěčeńje, ili daže jedno slovo. Tuto slovo može byti napriměr “livady”, čto označaje “poljany”. A vò snu my možemo mysliti, čto tuto slovo ničto ne označaje.
	Točno tako tutčas čuje sę Nahoslav, kògda otvarjaje oči. Slovo “livady” odbivaje sę ehom vnųtri jego glåvy, a potom izčezaje / propadaje. On ne vidi ničto. Tut jest bez malogo nikako světlo. On ničto ne vidi, ale on čuje, čto leži na hlådnoj, tvrdoj zemji. Momentaľno on načinaje čuti bolj v brjuhu i nad grsťami / nad pęsťami / v zapęsťju.
- Kh! - on krivi sę. Rųky bolęt, bok těla takože. Itak leži on tutčas statično, bez dvigańja sę.
	Naslědna stvaŕ, ktorų on čuje, jest hlåd. Mimovoljno do glåvy vraćajųt sę jemu vòzpomněńja, obrazy iz nedavnogo časa. Ah, nu da. Poslědne momenty on ne je byl v “Orľjem Peru”. On je byl v hlådnom dòžďu. Sųt li tamti zločinci pobili jego i ostavili na ulici? On togo ne znaje. Bere glųboky dyh do vnųtri těla i izpušćaje jego. Cěly čas on leži v jednoj poziciji. Tělo boli.
	Naslědno do jego ušij vpadaje tihy šum. Toj šum jest dòžď. Ale jest kakoby někde daleko. Voda padaje iz neba, ale ne tut. Tut jest suho. Itak Nahoslav jest v městu, kde dòžď ne može dòjdti, da?
	On pomalo dvigaje dlånj naprěd. On hće podporiti sę i vòzdvignųti sę. Jednako on bystro smože dotykati stěnų. On tyče jų v temnosti. Stěna jest hlådna. On može tutčas uględěti jej sivo-žòlty kolor. Kamenj jest vidimy v někakom blěsku. Odkųd jest tuto světlo? Potrěbno jest vòzdvignųti sę i prověriti tuto.
	Tutčas Nahoslav råzuměje, že jego rųky sųt svęzane. Pokušaje dvigati nogy. One takože sųt svęzane. To može byti tęžko, ale jest možlivo, čto on smože sęsti na zemji i podporiti sę o tamtų kamennų stěnų.
	On probuje tako sdělati. To jest tęžko, naskroz jego těla iznova prěhodi bolj. Kråtky moment pozdněje on uže sědi.
	Jest on v někakovoj komorě. Do tutoj komory vpadaje světlo. Olejna lampa stoji na stolu. Među Nahoslavom a tutojų lampojų sųt… želězne štangy…
“Nu da…” - mysli Nahoslav - “proklęto vęzeńje, durna tjuŕma!”. Mlådèc usměhaje sę ironično. Oni sųt zaključili jego v někakovoj temnici. Ne jest věrojętno možlivo, da by bylo ješče vyše zlo! Čto tutčas?
	On ględaje vokrųg. Vidi kamenne stěny. Nikakovo okno. Vměsto dvèri sųt tamte želězne štangy. Jasny grom, tam normalno mogli byti dvèri. Začto štangy? Možlivo jest, čto ljudi, ktori sųt jego tut privlěkli, prisposobili tutų komorų do takovogo cělja. Štangova konstrukcija imaje normalno zaključeńje. Tako kako obyčajne dvèri. Jest potrěbno iměti ključ, da by je råzključiti. Nahoslav pòlze bliže kò vhodu, da by uviděti něčto vyše, než tamtoj stol i lampų.
- Noga! Ja idų, da by zajęti sę tutym prěvozom. Ljudi od Navosųda uvěrjeno bųdųt interesovani našim dobyťjem, ktoro my jesmo ulovili. Itak, tobě jest potrěbno čuvati! - govori někto nalěvo od štang. Glås ide iz koridora. Zvųk vletaje do temnice, a takože leti vpravo, daleko, a potom vraćaje sę s odglåsom. Nahoslav zadŕživaje sę i čekaje.
- Daaa, jasno - drugy glås govori vyše blizko, pri želěznyh štangah - to ne jest problem, da by čuvati bez malogo mŕtvyh ljudij.
	Glås togo drugogo člověka takože ide zajedno s velikym ehom. I uže nanovo jest glųboka tišina.
“Koridor jest nalěvo i napravo. On jest dosť dòlgy” - mysli Nahoslav. Ne jest li to jedina temnica? Možlivo, čto jest jih tam vyše. Mlådèc probuje uslyšati vse možlive zvųky. Mysli, čto može on bųde smogti uslyšati něčto vyše iz glųbiny koridora.
	I dopŕva tutčas slyšaje legky zvųk dyhańja. Bliz pri njem. To děvčina spi na podlogě. Nahoslav vidi jų i stavaje vyše spokojny. Ona jest živa, spi.
“Jest potrěbno někako izòjdti odtųd” - mysli on i pokušaje odgadati kaka čęsť dnja tutčas jest. Koliko časa oni uže tut sųt? Několiko časin? Možno několiko dnjev? Oblěčeńje mlådca jest slegka mokro od vody, itak, možlivo, čto minųlo je jedino nemnogo časin. Jego sòn je byl tęžky i tvŕdy, i on ne znaje koliko časa on je spal. Ako li je prošlo několiko-nadsęť časin tògda Britomir uvěrjeno obmysljaje, kde jest jego prijatelj. Ah, Velese! Nahoslav potrěbuje byti na trgovišču! Jego brati i sestry v Bělozorjah… oni ne bųdųt čekati věčnosť, potrěbno jest něčto izmysliti.
	Bolj ne dozvaljaje jemu svobodno mysliti. On sědi bez nikakovogo dvižeńja i poziraje v lampų. Slyši on poněkògda, čto Noga dvigaje sę. On jest nalěvo, blizko vhoda do temnice. Nahoslav mysli, čto tutčas najdobro bųde byti tihym. Međučasovo on probuje osvoboditi sę. Možno bųde možlivo oslabiti svęzańje. No čto sdělati potom?
	Děvčina drgaje legko i vòzdyhaje tiho. Ona jest bita vyše siľno. Kròv na nogě je uže usòhnųla. Plašč na hrebetu jest råzdrety i odkryvaje on suknjų, ktora uvěrjeno je davněje byla běla. Tutčas oblěčeńje imaje kolor krvi i uličnogo pråha.
	Uvěrjeno to ne može byti konèc! Čto zločinci hćųt tutčas s njimi sdělati? Bųdųt li oni mųčiti jih do smŕti? Ah, kaka žalosť, čto Nahoslav ne je vzęl sò sobojų tògda svoj meč, ili hoť by svoj loviteljsky lųk. On mogl by jih sěkti mečem, zastrěliti lųkom i ne byl by nikaky problem. Glupy gråd!
	Mlådèc pripominaje sobě o purpurnom kamenju. Dotyče on těla i uględaje, čto u njego na šiji ne jest kamenj! Oni sųt ukradli jego! Nehaj Perun tuto vse porazi! Glupci sųt ukradli jego kamenj!
	A čto s grošami? Takože jih nemaje! Oni sųt ukradli vsečto! Zločinci! Kradci! Daže obuvky oni sųt jemu izbrali! Daže durno vęzalo za vlåsy! Prinajmeńje oni sųt ostavili plašč i oblěčeńje. Na žalosť jego nogavice i košulja sųt prěmnogo uniščene. Sųt li oni je izniščili kògda on je spal? Ili čto? Možno tuto je slučilo sę, kògda Nahoslav je bil sę s tamtymi? On nervozno stiskaje dlånji. V tom momentu prěstrašaje sę, zato čto Noga dělaje veliko strašny zvųk. Pravdopodobno on zěvaje, ale to zvųči tako, kako by na koridoru bylo stado vòlkov. Potom råzbojnik vòzdvigaje sę. Nahoslav jest prěstrašeny. Ne dělaje on daže najmenše dvižeńje. Noga stavaje pri želěznyh štangah i zakryvaje světlo iz lampy svojim velikym tělom. On dělaje někaky čudny, groźny zvųk, a u jego šije blěskaje purpurna iskra. To… purpurny kamenj! Toj proklęty idiot imaje nahoslavovy kamenj!
	Noga stoji. Věrojętno on poględaje, či sųt li ljudi v tjuŕmě dostatòčno uvęzani. Na ščęsťje Nahoslav ne je pokušal marširovati naskroz cěloj komory, da by råzvědati, kde oni sųt jego zaključili. Tutčas on izględaje, kako by sěděl v kųtu komory i spal. Najpravdopodobno zločinèc mysli, že tuto jest obyčajno, zato čto on ničto ne dělaje. V jednom momentu on prosto ide od štang nalěvo v koridor i izčezaje. Prividno on bųde vråtiti sę. To jest potrěbno eventuaľno očekyvati. Potrěbno čuvati.
	Nahoslav probuje pòlzati blže do štang. On ne vidi ničto vyše. Tam jest jedino stol, na njem leži nemnogo prědmetov i tamta lampa. Do komory prihodi vyše blěska, itak tam uvěrjeno jest ješče vyše lamp ili svěć. On jednako ne smože jih uględati. On ne vidi ničto konkretno, ničto nadobyčajno, ničto pomoćno. Poslě jednoj ili dvoh minut do jego nosa prihodi vonj kurjenoj cigarety. Itak Noga je pošèl pušiti cigaretų, da? Začto on ne dělaje togo tut v koridoru…?
	Nahoslav odvraćaje sę i nanovo pòlze do města, v ktorom je sę probudil. On vidi, čto děvčina poziraje na njego.
- Jesi ty probudila sę - govori on i pokušaje pòlzti k njej, hoť cěly čas jest svęzany vęzalom - jest li vsečto v porędku?
- D… da - odgovarjaje ona. Jednako ona krivi sę. Ničto ne jest v porędku. Jej tělo prěpòlnjaje bolj. Veliky bolj.
Bědno děvčę leži v zatvorjenoj poziciji, ne smože odgnųti sę, ne može ležati prosto. Jej oči daže v temnosti izdavajųt sę blěskati črvenym světlom. Pomimo togo toj blěsk izględaje slabo, bezsiľno. Ona jest drobna / mala, a tutčas, kògda leži, ona izględaje ješče vyše malo, drobno, delikatno. Zakryvaje sę ona plaščem i tręse sę po pričině hlåda. Dòlge vlåsy padajųt na jej lice. Dlånji sųt črvene od vęzala.
- Počekaj - Našèk govori i probuje pomogti jej oslabiti šnur / povråz. Začto zločinci sųt jih kydnųli do jednoj komory? Tutčas oni mogųt prosto råzvęzati sę i osvoboditi. Čudno.
- Aj! - vòzdyhaje děvčina. Vśako dvižeńje pričinjaje sę do bolja v hrebetu, ktory pali kako ogònj.
	Nedaleko jest možno uslyšati zakašljeńje. I potom ponovno jest tišina. Råzbojnik-čuvatelj ne vraćaje sę, ale on tam jest. Nahoslav znaje tuto. Vęzalo ne jest tako prosto, da by jego råzvęzati. Poslě několiko minut Nahoslav smože neveliko oslabiti povråz, da by legko osvoboditi rųky děvčiny.
- Kakovo jest tvoje imę? - pytaje on na počętòk. Prěđe on je zabyl o tom, da by zapytati.
- F… Fialomira - děvčę šepće tiho.
“Hmm, Fialomira zvųči dosť prirodno, normalno” - pomysljaje mlådèc. On je byl uvěrjeny, čto jej imę bųde fantastično, kako iz bajky.
- Ja… ja jesm Nahoslav iz Bělozorjej - rěče on jej ponovno - pokušaj, prošų, tutčas mamiti, čto ty dalje jesi siľno uvęzana, dobro? Nehaj zločinci tako myslęt. Ja bųdų pomysliti o tom, kako my možemo izběgti odtųd…
	Ona kyvaje glåvojų i ponovno krivi sę od bolja.
- Jest li to siľny bolj? - Našèk zapytyvaje, a v jego glåvě vključaje sę rěžim “bělozorjańskoj dobrodušnosti".
- Hrebet… - odgovarjaje děvčina - i glåva…
“Zaisto glåva?” - mysli Nahoslav. On ne pripominaje sobě, da by ona iměla někakovų ranų na glåvě ili něčto tako. Sųt li tamti ljudi udarili jų v glåvų? Možno kògda on ješče ne je tam byl? Ili…
Ah, nu da… pohmeľje. Bolj glåvy od alkohola. Nahoslav načinaje tuto råzuměti i čuje, čto tuta informacija jest za njego dosť zabavna. Međučasovo on oslabjaje šnur na jej nogah.
- Hvala… - govori ona, a v jej glåsu jest možno uslyšati toj neobyčajny języčny izgovor. Potom ona hće pomogti Nahoslavu råzvęzati jego, no kògda ona dvigaje sę, tògda bolj prěhodi naskroz jej těla.
- Spokojno - on govori jej. On pokušaje oslabiti vęzalo pri dlånjah, ale to jest zamnogo tęžko za njego.
- Davaj… tut… - govori Fialomira tiho. On podavaje svoje dlånji kò jej dlånjam. Delikatno i pomalo ona odvęzyvaje okovy. Jej male pŕsty u rųk vyše dobro obhodęt sę s vęzalom. Ona ostråžno poględaje na šnur i koncentruje sę, da by råzvęzati tutų zagadkų.
- Pomiluj… za vsečto… - govori ona poslě dòlgogo momenta i nabiraje dyh nosom.
- Ne jest za čto, Fialomiro - Nahoslav odgovarjaje jej - to ne jest tvoja vina.
- Fialka - ona poględaje na njego. Mlådèc ničto ne odrěkaje, ale poględaje on na njų tako, kako on by htěl zapytati, o čem ona govori.
- Prijatelji imenujųt mene Fialka - ona popravjaje sę i govori vyše točno. Na jej licu jest tutčas ruměnèc, ona ne poziraje jemu v oči.
- Ili Fiala - dodavaje momentaľno.
- Ja råzumějų - govori Nahoslav - …Fialko.
	Tutčas ona stavaje cělo črvena od sråmoty.
- Govorjų ja tobě zato, čto ty jesi mi pověril! I jesi mi pomogl! Nu i takože zato, čto ja jesm pričinila sę do togo, čto ty jesi tut v toj temnici! I ne čujų sę s tutym dobro! - rěče ona glåśno i nervozno stiskaje dlånji. Ona čuje sę nekomfortno v tutčasnoj situaciji. Izględaje to tako, kako by ona jednočasno htěla i ne htěla skazati jemu svoje imę.
- Yyyy, da… samoråzumno - mlådèc udivjaje sę po pričinje jej råzličnyh emocij.
- Našèk… ili Naško - govori on kakoby intuitivno, kakoby to bylo něčto formaľno, čto jest potrěbno skazati.
- Hmp! - Fialomira izględaje tutčas tako, kako by byla uražena, a jej lice tako, kako v momentu, kògda krčmaŕ je prikazal jej idti von iz krčmy “Pod Orľjim Perom”. Ona povraćaje sę do råzvęzyvańja okovov Nahoslava i koncentruje sę jedino na tutom dělańju.
- Ajjj! Jasny grom! - krivi sę ona po povodu poranjeńja těla. Ona izględaje tako, kako by byla gněvna na bolj, čto on je směl vòjdti v jej tělo i gostiti v njem.
	V kråtky čas oni ničto ne govoręt. Potom Fialomira načinaje:
- Ja pòlno ne råzumějų začto ja tut jesm - rěče ona.
- Tut? V temnici? - pytaje on.
- Ne - děvčina vòzdyhaje tęžko - tut, v tutom světu.
	Tuto rěčeńje pravdivo zvųči veliko tajemno. Naško momentaľno hće poznati vyše detaljev. To-kråtno on ne potrěbuje pytati, zato čto děvčina načinaje směsta govoriti:
- Ja… znači… tuto bylo… někako… napravdų ja ne znajų… Ne znajų kògda. Tutčas končaje sę zima i jest mlåda vesna.
	Ona probuje čisliti něčto na pŕstah u dlånji.
- Ja ne znajų - prodòlžaje ona govoriti - možlivo několiko-nadsęť měsęcev? Ili može dòlžeje? Zaisto!
	Ona jest råzčuljena tym, čto tutčas govori.
- Ja jesm sę probudila v tutoj krajině bez nikakovogo sråzuměńja začto ja tut jesm. Ale… ja jesm spadla iz oblåkov, iz mojego světa, iz neba. Tako ja mysljų, tako je trěbovalo byti…
- Jesi li spadla? Iz Korony Pradrěva? - zapytyvaje Našèk. Korona Asī Swēta jest napravdų, napravdų vysoko. Ona jest vyše, než najvysoke vŕhy. Daže nikaky drakon uvěrjeno ne smogl by letati tako vysoko. Nikto ne smogl by prěžiti, ako on by spadl iz takovoj vysokosti. Hoť… Fialomira govori, čto ona je iměla krila, kako ptica. Tògda možlivo, že ona prěžila by…
- Oblěčene Doliny, moja krajina. Ona je odrvala sę, odtrgala od Korony Drěva v Dènj Prěměny, kògda Ledovy Zmij je razil polovinų světa svojim mråzom. Ale ona ne je upadla v dol. Iz někakovoj pričiny ona je zadŕžala sę v vòzduhu, na nebu. I ona tutčas letaje među oblåkami.
- Tuto zvųči… veliko očarovateljno… i strašno! - odgovarjaje Nahoslav. On ješče nikògda ne je slyšal o krajině, ktora letaje među oblåkami na nebu.
- No mojų krajinų ne je možno uviděti tako prosto. Moji brati i sestry, žitelji Oblěčenyh Dolin, oni sųt smogli izkoristati dostųpnų magijų da by magično ukryti naš svět. Da by vòjdti do Dolin, jest potrěbno kakoby råzključiti magičnų barierų, itak daže drakoni ne mogųt tam priletěti - Fialomira govori, a v jej glåsu jest gòrdosť.
	Međučasovo ona vòzdvigaje sę i sědaje pri njem. Tutčas oni obadva pozirajųt na blěskajųćų lampų. Fialomirino tělo poněkògda prěhodi bolj, no v toj čas ona kako by togo ne čuje. Ona je smogla najdti sųbesědnika, v koncu. Nahoslav slušaje jų s velikym interesom. V temnici jest uže nemnogo vyše teplo. Oni sųt mogli daže nemnogo obsòhnųti od vody.
- Jest li něčto zlo s tamtym světom tutčas? - pytaje Našèk.
	Ona mòlči, mysli.
- Jemu ogražaje cělkovito, kompletno zamråžeńje… - odgovarjaje děvčina veliko tiho, a mlådèc čuje bojaznj. On ne dopytyvaje dalje. Jednako ona govori:
- V Dènj Prěměny Oblěčene Doliny sųt byli v takom městu, že kògda Ledovy Drakon porazil je svět svojim mråźnym gromom, oni sųt byli jedino nemnogo dotknųte. Od tamtogo momenta moj svět pomalo, pomalo stavaje vyše mråźny i vyše zimovy. No… moji roditelji znajųt magičny obręd, hvala ktoromu možno jest oddaliti sněg i mråz. Mimohodòm… moji roditelji sųt caŕ i carica Oblěčenyh Dolin.
	Fiala nanovo zvųči, kako by htěla pobuditi v Nahoslavu obdivjeńje.
	Junak slušaje i mimovoljno ignoruje poslědno rěčeńje. On je uslyšal, čto jej rod znaje magijų, jej roditelji mogųt dělati ritual, ktory može oddaliti sněg… to zvųči idealno kako råzrěšeńje jegovyh problemov! Mogųt li oni odstråniti Věčnų Zimų od Bělozorjej?
- Fialo! Ty jesi mi spadla iz neba! Ty jesi råzrěšeńje problema! - odgovarjaje Nahoslav radostno.
- Eee… - děvčina jest udivjena - da, nu da… ja jesm… spadla iz neba. Začto ty…? Moment! Slušal li ty, čto ja do tebe govorjų?! - pytaje nervozno.
- Tvoji roditelji mogųt oddaliti zimų, da? - pytaje on momentaľno.
- Hmm, da. Nu da. Oni dělajųt to od davna. My tako obhodimo sę s Mråzom, ktory absorbuje naš svět - odgovarjaje ona.
- Slušaj… mysliš, že ako li ja byh pomogl tobě najdti Oblěčene Doliny i prijdti tam, tògda tvoji roditelji mogli by pomogti mojemu selu? My tam uže jedno i pol goda imajemo zimų.
	“Najdti Oblěčene Doliny”. Fialomira čekala je na tuto odkògda ona pamętaje. Tutčas ona mimovoljno ignoruje poslědno rěčeńje. Nekontrolovana radosť i veseľje råstųt v njej. Iz počętka ona ne je dověrjala Nahoslavu, tutčas jednako načinaje ona čuti věrų v to, čto jej sòn može stati reaľny. Jest li to legkověrnosť? Ili želańje? Jej oči blěskajųt kròvnojų črvenosťjų. V naslědnom momentu tute vse emocije propadajųt, a ona pokušaje iměti nevtraľno lice. Izględaje to dosť neprirodno.
- Nu… znaješ… to sųt caŕ i carica, ja ne znajų mogųt li oni najdti čas na takove gluposti - odgovarjaje ona, i jest veliko dobro slyšno, čto ona rěče tuto ironično. Nahoslav jest udivjeny kako prosta jest Fialomira i kako prosto ona dozvaljaje, da by emocije njų vladali. On poględaje na njų i perfektno znaje, čto ona vnųtri sebe pravdivo je skazala: “Da, da! Ja bųdų privesti tebe do njih. Prošų ja, pomoži mi najdti mojų krajinų!”.
	Jest možlivo, čto Nahoslav uže råzuměje tutų čęsť haraktera děvčiny. On pokušaje igrati v jej igrų, prijmaje nevtraľno lico i načinaje govoriti ironično:
- A, nu da. Tògda ja tobě ne bųdų pomog…
- Aaaaaaaa!!! - v jednom momentu Fialomira načinaje kričati s velikojų, avtentičnojų, pravdivojų bojaznjų.
- Čto jest?! - Našèk takože prěstrašaje sę.
- T…t…t…t…tam! - ona dvigaje rųkų i ukazyvaje naprěd.
	Na zemji ide neveliky pavųk. On ide pomalo i zajmaje sę svojimi pavųčimi věćami. On uvěrjeno jest prěstrašeny Nahoslavom tako, kako Nahoslav jest prěstrašeny kričańjem Fialomiry. Mlådèc poziraje na njų. Ona izględaje tako, kako by zamrzla. Jej zěnice v očah pomenšajųt sę, a svoje zrěńje koncentruje ona na malom insektu. Ona poględaje na njego tako, kako by on byl Ledovy Drakon, ktory, ako li by htěl, mogl by zamråziti takože i vtorų polovinų vsesvěta. Toj strah jest pravdivy. Ne jest ironičny. Jest veliko, veliko považny.
	Naško jednym dvižeńjem dlånji ubijaje neščęstnogo pavųka. Monstr umiraje. Ne imaje on nikaky šans s tako dobrym vojevnikom, kako bělozorjańsky lovitelj.
- Prinajmeńje tutčas ja jesm smogl tebe ohråniti od zlogo… - govori on i legko usměhaje sę. Fiala sědi statično i bezprěryvno svojejų rųkojų ukazyvaje město, kde jest mŕtvy pavųk. Imaje blědo lice.
	Naskroz koridora směsta dvigaje sę zvųk člověka, ktory bystro běži. Nu da… Noga tako ili inače nakonèc porvåtil by sę. Tutčas prinajmeńje oni mogųt čuvati pri njem. Ili skorěje on pri njih.
- Nehaj to jasny grom! Vy glupe zmije! Čto vy tut dělajete?! - kriči råzbojnik. Eho nese zvųk v cěloj tjuŕmě. Oni samoråzumno ne odgovarjajųt. Purpurny kamenj ponovno blěskaje u šiji zločinca. Nahoslav jest nervozny.
- Ne probujte vy dělati ničto glupo! - on grozi jim - a ty, durna idiotko… ty… bųdeš mi zaplatiti za tuto! Ja bųdų mstiti sę!
	Noga ukazyvaje jej črveny odtisk na svojej dlånji. Tuto jest slěd od jej zųbov, ktory ona je sdělala, kògda jego je gryzla v tamtoj ulici. Stråž propadaje za stěnojų. Oni ne vidęt jego, ale takože ne slyšęt zvųkov od krokov, itak tuto označaje, čto on sědi pri stěně, bliz pri štangah.
	Dobro bylo by, kògda on by izjasnil, začto oni sųt jih tut zaključili…

***

	Poslě někakogo dòlgogo časa Noga ponovno někde ide, a subtiľna vonj cigarety nese sę v temnici. Jest možlivo, čto råzbojnik izhodi vně doma. Možno někto jemu ne dozvaljaje kuriti vnųtri. Ili to jest někakovy strånny obyčaj.
	Jest absolutna tišina.
- Itak govoriš ty, čto iz někakoj pričiny tvoji zemjaki poslali sųt tebe tut, do tutoj krajiny, no ty ne pamętaješ začto? - Našèk govori šepotom, ktory tako i inače nese sę po cěloj tjuŕmě. Noga uže znaje, čto oni mogųt sdělati mnogo šuma, ale pomimo togo mlådèc jest ostråžny.
- Da… kògda ja jesm spadla iz neba, tògda ja jesm… atokrylylo… sę…
- Atokry… čto? Čto to označaje?
- To bųde… ja jesm odkrylila sę… kakoby. To jest moment, kògda ty gubiš svojų magičnų silų. V drugom slučaju ja byh tako tutčas ne izględala - rěče Fialomira kako by byla uražena. Vśaky člověk trěbuje to znati. Prividno…
- No začto ty jesi izgubila svojų silų…?
- Ja ne jesm togo sdělala po mojej myslji! Jesi ty li odperal?! To je tako prosto slučilo sę, ale ja ne znajų začto!
- Itak… ty jesi spadla iz oblåkov i potom byla tut, na zemji… i…
- I od tamtogo dnja ja hođų i iščų možnosť i pomoć, da byh ja mogla vråtiti sę.
- Hmm, pravdivo to jest problematično, zato čto ljudi ne znajųt magijų. I ješče vyše problematično, ako li oni myslęt, čto ty jesi bezumnik…
- Kogo ty imenuješ “bezumnik”?! - Fialomira nervozno zatiskaje dlånji.
- O, viđų ja, že tobě jest uže lěpje - govori Nahoslav spokojno i råvnodušno. On cěly čas mysli o tom, kako izběgti iz temnice. Poziraje on na spokojnų lampų, ktora od počętka jest jih světľny tovariš. V tom samom času Fialka govori sama do sebe:
- Nu da! Oh, Strybagźe! Začto ja jesm taka glupa?! Ja daže ne mogų smogti sama prěžiti v tutoj krajině… ja jesm sama-jedna na tutom světu… tako dòlgo… a oni tam… ja daže ne znajų čto tam tutčas děje sę, kako izględaje situacija… - jej oči napòlnjajųt sę sòlzami i stavajųt mokre - oni sųt mene tut poslali, a ja iz někakoj pričiny ne pamętajų za čto. Ja jesm izgubila svojų magijų, ljudi mene několiko-kråtno omamjali, několiko-kråtno ja jesm umŕla, ja jesm trěbovala krasti, prositi o hlěb… ja…
“Prividno ty jesi trěbovala prositi o groše na pivo…” - tuta myslj javi sę Nahoslavu v glåvě. Lampa světi radostno i na jedin moment plåmenj jest vyše siľny. Našèk poględaje na njų ponovno.
- … a ješče potom někaki zločinci sųt mene napadli, pobili, pohytili, zaključili v vęzeńju i ja jesm vpletla nevinovatogo člověka v svoje děla…! Začto ja jesm taka glupa?! Začto jesm taka neodgovorna, taka neostråžna, taka… - ona zatiskaje usta i plače kako malo dětę. Sòlzy padajųt na podlogų. Dŕži ona siľno svoje dlånji i vòzdyhaje od bolja, ktory bezkoněčno pripominaje jej o sobě.
- Oni… bųdųt nas ubiti… mųčiti do smŕti… - Fialomira neustalo govori. Panikuje. Jej dyh stavaje vyše bystry. V sråvnjeńju s njejų Nahoslav jest statična, nedvižima, kamenna statuja, ktora stabilno poględaje v jedno město i pokušaje izmysliti někakovy plan. On odvraćaje sę k njej:
- Hej… - govori spokojno. Ona poględaje na njego zaplakanymi očami - my bųdemo najdti sposob, da by prijdti do tvojej krajiny.
	Fialomira momentaľno uspokajaje sę i načinaje dyhati spokojno. Kakų silų imaje toj člověk, ktory tutčas pri njej sědi? Ona čuje kakoby legko tyčeńje, ktoro tyče prosto v jej kamennų, hlådnų dušų. V jej sŕdcu, v absolutnoj temonosti råzsvětljaje sę blěsk naděje. Ale to jest absurdno! Oni daže ne znajųt, kako možno najdti Oblěčene Doliny, a ješče zaisto jest potrěbno poznati, čto jest potrěbno jej bratam i sestram tam na gorě, među oblåkami. Ale slova “my bųdemo najdti sposob” sųt dostatòčne za Fialomirų. Tute proste slova sųt žalostno zabavne. Jih nereaľna forma i krajna pozitivnosť tvoręt komičnų měšaninų. Pomimo togo paradoksa tute proste slova mogli vòjdti glųboko v bolěsno sŕdce děvčiny. Gluposť, směška. Nemožlivosť. Pomimo togo tute proste slova izpòlnjajųt tutčas tųtų pråzdnosť, ktorų ona imaje v sŕdcu. Možlivo jest, že to on prišèl do njej prosto iz neba, a ne ona do njego. V tutom jednom, kråtkom momentu ona mogla by zabyti vsečto, vòzdvignųti sę i běgti za Nahoslavom, da by on vzęl jų tam, kde ona je htěla byti uže tako davno. Jest li to legkověrnosť? Gluposť, absurd…
	Jej oči momentaľno načinajųt blěskati. Iskra tancuje, tancuje i propadaje, a Fialomira izględaje tutčas spokojno.
- Ne plači ty. Zaisto najdemo někakovy sposob, da by izběgti odtųd.
	Ale jej oči iznova napòlnjajųt sę sòlzami. Ona usměhaje sę legko.
- Da…! Prošų, da…! - šepće, a sòlzova struja teče jej po licu. Jej črvene zěnice nanovo blěskajųt. Poględaje ona v dol, kakoby sò sråmotojų odnośno togo, čto ona ne smože ovladnųti svoje emocije. Nahoslav usměhaje sę vzajemno k njej. On takože čuje spokoj, kògda vidi, čto ona jest vyše spokojna.
	Iskra v jej očah ponovno råzsvětljaje sę. Mlådèc stavaje interesovany tutym javjenjem. Približaje sę k Fialomirě. I ponovno vidi on kròvno-črveny blěsk.
- Hej… Našèk… čto dělaješ? - ona čuje nekomfortnosť i oddaljaje sę od njego.
	Ponovno něčto blěskaje. Ona migaje očami několiko-kråtno. Tuto světlo… odbijaje sę v jej očah… Světlo od lampy… a tam něčto… blěskaje…
	Nahoslav vòzdvigaje sę tiho. Fialomira jest udivjena, ale råzuměje, že něčto je slučilo sę. On je něčto uviděl. Poględaje ona na njego i jest pòlna naděje.
	Mlådèc vòzdvigaje stopy, da by pozrěti na stol i na lampų, ktora na njem stoji. Dělaje on jedin krok vprěd. Na stolu jest několiko prědmetov. On poziraje detaljno: kromě lampy na stolu leži pas v kaštanovom koloru, pri njem leži povlåka iz kože i prividno ovinųto kurivo za cigarety. Potom Nahoslav vidi několiko grošev i ješče jedin prědmet. Toj, ktory blěskaje. Tutčas on ględaje, že tuto jest svęzòk ključev. Jedin iz njih jest nemnogo vyše bogaty, detaljno ukrašeny někakymi ornamentami, ktore blěskajųt v světlu olejnoj lampy.
- Tuto jest ključ iz krčmy! - Našèk približaje sę k zemje i šepće k Fialomirě - tuti glupi råzbojniki sųt prisjednili ključ od komory v krčmě do svojih ključij!
	Fialomira ne råzuměje absolutno ničto.
- My bųdemo izběgti! - šepće on s radosťju.
- Ale kako?! - pytaje - a stråži?
	Našèk sědaje pri njej.
- Jest jedino jedin čuvatelj.
- A odkųd ty znaješ?
- Kògda ty jesi spala tògda jedin je pošèl. A drugy je ostal tut i čuvaje nas - on govori najtiho kako može.
- A treťji? A možno jih jest ješče vyše? Uvěrjeno jest jih ješče vyše!
- Ne, nikto tut ne jest. Vśaky zvųk ide naskroz tutyh koridorov veliko glåśno. A jedin iz čuvateljev je dyhal glåśno kako drakon. Ja byh jego uvěrjeno uslyšal. Ja jesm uvěrjeny, že kromě nas i Nogy nikto tut ne jest - Nahoslav ukazyvaje dlånjų v město, kde za stěnojų obyčajno sědi zločinèc, ktory nedavno je izšèl - da by izòjdti odtųd, jest potrěbno idti nalěvo, okolo tridesęť krokov. Napravo jest veliko dòlgy koridor, a tam jest ješče vyše komor. Ili one sųt cělkom puste ili zaključeni ljudi sųt prěmnogo, prěmnogo tiho.
	Fialomira jest udivjena, kako mnogo informacij on je poznal bez izhođeńja iz jih komory.
- Ale… kako my smožemo råztvoriti tute želězne štangy?
- Poględi ty tam - rěče Nahoslav i vòzdvigaje sę - vidiš li ty tamtoj ključ? Znaješ, čto jest toj ključ?


Råzděl 5. V tamtų strånų

	Kako to jest potrěbno izrěkti? Nahoslav je govoril tògda s krčmaŕem! Krčmaŕ jemu je skazal… ah! Potrěbno pŕvo slovo…! Poslě togo uže bųde prosto, jedno rěčeńje, potom drugo!
	Nahoslav stoji v srědině komory i vòzdvigaje svojų rųkų. Izględaje dosť zabavno. Beževy plašč oblěkaje jego proniklivo. Našèk izględaje kako žrec, ktory dělaje čudne magične obrędy. On koncentruje sę na krčmovom ključu, ktory leži po drugoj stråně tjuŕmy, za štangami.
	V momentu, kògda on je byl maksimalno uvěrjeny, čto Noga jest daleko, načęl on dělati svoj ambiciozny plan. Oni sųt råzpletli vęzala. Tutčas Nahoslav stoji v čudnoj pozě i pokušaje magično privlěkti ključ do sebe. Toj blěskajųći ključ prividno je izględal interesno za råzbojnikov, i oni htěli by jego někde prodati. Najpravdopodobno oni ne znajųt togo, že prědmet imaje magično svojstvo: on vråćaje sę k svojemu vlastniku.
	Jediny nedostatòk v tutom geniaľnom planu može byti maly detalj, o ktorom Nahoslav ne hće tutčas govoriti. To jest kakoby dosť glupo i sråmotno za njego…
- Ty ne pamętaješ magičnoj klętvy, pravda li? - Fialomira bystro poznaje toj detalj - pfff, kaka sråmooooota! - komentuje ona jego slabosť do pamętańja slov i rěčenij.
- Bųď ty tiha! Ja probujų koncentrovati sę!
- Ah, pomilujte, drågy gospodine, čto ja vas råzstrajajų - odgovarjaje ona i subtiľno izsmějaje sę iz njego. Podhodi ona bliže k njemu. Tuto izględaje tako, kako by jej poranjeno tělo regenerovalo sę, kògda ona jego uražaje / obiđaje.
	Glåva Nahoslava vri od mysljeńja. On išče magičnų formulų v cělom mozgu. Jasny grom! Noga može vråtiti sę vò vśakom momentu. To uže ne jest směšno!
- “Vot jest čarovnik bez nauky…
Prijdi ključu do mojej rųky!“
	Svęzòk ključev svistaje i lětaje iz jednogo kraja temnice do drugogo. Fiala zatiskaje dlånj. Ona imaje vse ključe. Stoji ona pri Nahoslavu, ktory ješče ne može sråzuměti, čto tutčas je slučilo sę. Radostny metaličny ključ iz krčmy “Pod Orľjim Perom” blěskaje tako, kakoby on smějal sę iz Naška.
	Začto tuto durno rymovańje råbotaje? Je li to byla magična klętva? Ona uvěrjeno tako ne zvųči! To potrěbuje byti něčto drugo!
	Fialomira tiho pokušaje råztvoriti visęći pri želěznyh štangah zamòk.
- To jest magija. To ne jest kako råbota v polju, lovjeńje zvěŕev ili budovańje domov. Čarovne formuly ne potrěbujųt byti točne - informuje ona.
- Zaisto? No začto…? Toj ključ imaje vraćati sę do vlastnika. A ja jesm vlastnik!
- Nu da, ale to jest prosta magija. Tako prosta, čto bez problema jest možno jų obmamiti.
- Čto… - Nahoslav ne dověrjaje v to, čto je uviděl - ale… ty prividno jesi utratila svojų magičnų silų!
- Da, no odkryljeńje ne izbiraje tobě cěloj sily. Ja mogų koristati magijų.
- Ale… - Nahoslav dalje togo ne råzuměje. Kako mogųtno jestestvo je byla děvčina prěd tym, kako ona je utratila svojų moć? Ona govori, že jest slaba, ale smogla privlěkti do sebe toj ključ. To jest absurdno! Čto jest magija, ktoroj ljudi tako ne råzumějųt? Ljudsko družstvo uživaje jedino někakove proste magične prědmety, ktore sųt iztvorjene vyše magičnymi rasami iz dalekyh krajin. Jest li možlivo někde naučiti sę magijų?
	Zamòk pri štangah trěskaje tiho. Jedin iz ključev ščęstlivo je dogodil. Fialomira podavaje ključe Našku.
- Ne jest važno, čto ty govoriš, ale to, čto ty čuješ v srědině, v sobě. I važno jest, kaky jest tvoj cělj. Rymovańje dodavaje silų do magije. Vyše prosto jest čarovati s poezijejų na ustah. Ne zabųdi togo, može někogda tuto bųde za tebe pomoćno.
- Dobro - udivjeny Nahoslav govori i bere od njej ključe.
	Oni pomalo izhodęt iz komory. Našèk je iměl pravdų: nalěvo jest kråtky koridor, a napravo dòlgy. Tam takože jest několiko-nadsęť drugyh komor. On ide nalěvo i rųkojų prizyvaje děvčinų k sobě. Ne odvraćaje sę on i nebystro ide v koridor. Jednako kògda on postanavjaje poględati nazad on vidi, čto Fialomira… stoji pri stolu s lampojų. Ona oględaje srěbrne monety.
“Durna!” - Našèk ne govori, a jedno bezšumno dvigaje usta i siľno pokazyvaje rųkami, da by ona prišla do njego. Prihodi ona bystro i jednočasno shranjaje groše v kěšenji plašča. Pri stěnah blěskajųt svěće, ktore stojęt v na-stěnnyh dŕžakah. Nalěvo, bliz pri želěznyh štangah stoji sědišče / krěslo, ktoro tutčas jest pusto. Jim ne jest znajemo, kde jest tutčas Noga, ale oni uvěrjeno bųdųt jego uviděti v nedaleky moment. Jest potrěbno udiviti jego prěđe, prěd tym kako on udivi jih.
	V bezšumnom izběžeńju Nahoslavu i Fialomirě pomagajųt bose stopy. Oni ne imajųt obuvòk i hvala tomu ne dělajųt oni nikakovogo zvųka. Zemja v temnici jest dosť hlådna, no jih duše sųt žarke od toj myslji, že oni bųdųt izběgti. Oni uže sųt v polovině koridora, ktory dalje ide vpravo. V toj čas situacija jest vyše komplikovana, zato čto v okolo pęť krokov v pravoj stěně jest pauza. To jest někaky vhod do komory, bez dvèrij. Světlo od svěć padaje izběžateljam na nogy. Tuti råzbojniki prividno veliko ne ljubęt dvèri.
	Ako li tam jest Noga, tògda oni mogųt jego prěstrašiti. Jednako kako oni mogųt bezšumno vòjdti do vnųtri komory? Tutčas nehaj bųde jedin neostråžny krok i zločinèc jih uvidi. Nahoslav dvigaje rųkų i zaustavjaje Fialomirų. Ona čekaje. On ide naprěd. Jest potrěbno někako projdti dalje.
	Mlådèc dělaje jedin krok. On uže dosť mnogo znaje odnośno togo města, itak on može nemnogo rizikovati. Slušaje on, slušaje… i slyši: dòlgy dyh i legko smrkańje nosom. Ale ono ne jest tut. Ono jest dalje, v glųbině koridora. To najpravdopodobno jest Noga! Itak on ne jest v tutoj komorě!
	On dělaje uvěrjeny, bystry skok. Tut jest pråzdno. Komora jest mala. Jest v njej jedino maly stol, a na njem naslědna olejna lampa. V tutom momentu Našèk uže imaje směly i rizikovny plan. On ukazyvaje pusty kųt komory i govori tiho:
- O… pavųk…
	Na odgovor Fialomiry ne jest potrěbno dòlgo čekati. Veliky, glåśny krik izpòlnjaje cělų temnicų. Našèk daže zatiskaje svoje uši. Ona stoji bez nikakogo dvižeńja, dŕži dlånji pri glåvě i cěly čas kriči. Jej lice ukazyvaje najveliky možlivy strah. Naglo mlådèc hvataje jej rųkų i privlěkaje k sobě do vnųtri komory. On odvraćaje jų, obimaje siľno, klade dlånj na jej usta i šepće v uho:
- Pomiluj, Fialomiro, tysęć-kråtno pomiluj! Tut ne jest nikaky pavųk, pomiluj! Ja jesm lgal tobě, ničto strašno tut ne jest! Ale tutčas prěveliko tebe prošų, ne kriči tutčas, uže ne kriči, veliko prošų! Ja izvinjajų sę najsiľno kako mogų! Pomiluj!
	Kògda on izvinjaje sebe najsiľno kako može, ona najsiľno kako može gryze jego dlånj. On dŕži jų tako siľno, absolutno ignoruje jej bolěsne rany na tělu! Durenj! Glupèc! Tuto boli! Nehaj on tutčas tŕpi zajedno s njejų!
	Do temnice pomalo prihodi Noga. Zločinèc uže ne spěši sę. Prividno on je smogl uže privyknųti do buŕlivogo haraktera jegovoj zaključiľnice.
- Mlådče! Ako li ty hćeš, ja mogų ostaviti vas i ne bezpokojiti vas, skaži mi ty jedino jedno slovo, hehe - govori Noga glåsom pijanogo uja na svaťbenoj zabavě.
	On obhodi komorų, v ktoroj Fialomira i Nahoslav skryvajųt sę tutčas v absolutnoj tišině. Kròv teče junaku iz dlånji, ktorų on dŕži na ustah bezšumno gněvnoj děvky. Ona napravdų siľno smože gryzti. On ne jest udivjeny, že Noga imaje takovy slěd na rųkě. Na žalosť, čto ranjeny Našèk bųde trěbovati biti sę s velikym råzbojnikom.
	Noga jest siľny, imaje veliko tělo. Nahoslav ne pamętaje uže, ktorogo iz zločincev on je udaril v brjuho, ale pamętaje, čto tamtoj daže ne dvigal sę, jedino on je stal v jednom městu. To povyšaje strah v mlådcu. Noga jest uže bliz komory, v ktoroj oni sųt byli zaključeni. On dŕži cigaretų, ktora gori spokojno.
	Tutčas. To jest najdobry čas. Zločinèc udivjeno poględaje v tjuŕmų i počinaje råzuměti, čto je sę slučilo. On vidi råzključene štangy, a vò vnųtri komory nikto ne jest.
- Běži! Bystro! - Nahoslav kriči do Fialomiry, a sam takože běži z velikojų bystrosťjų. Jest on několiko krokov dalje, kògda slyši trěsk lamanogo drěva. On prěstrašaje sę i ględaje nazad.
	Děvčina stoji za njim, a svojų nogų dŕži v gorě. Pri njej leži izniščeny stol. Olej iz lampy je uže råzlil sę na podlogě i vsečto načinaje gorěti.
- Ty jesi durna! Vsečto spališ v ognju!
- To jest Kamenogråd, vsečto tut jest iz kamenjev! Ničto tut ne može gorěti! Hahaha! - govori ona pŕvų gluposť, ktora jej prihodi do glåvy i siľno lamaje jednų dòskų od masakrovanogo stola. Koliko sily imaje tuta pobita i ješče nemnogo pijana děvčina? Vsečto zajmaje jedino několiko kråtkyh momentov.
	Noga jest uže v polovině trasy do Nahoslava, kògda Fialomira skače na njego iz komory. Ona dŕži dòskų od stola. Děvčina bystro priběžaje do bandita i bez nikakovogo mysljenja načinaje ona biti jego tutym improvizovanym orųžjem. Nahoslav daže ne je iměl smělosti, da by mysliti o tako dobroj situaciji. Noga utraćaje balans i upadaje prěd Fialojų. Ona bije jego ješče jedno-kråtno. On ohranjaje sę rųkami.
- Ty smŕdlivy gnoju! Odkųd ty jesi iměl smělosť, da by mene shvatati i zaključiti?! Začto… jesi… mene… svęzal…!!!
	Poslědne četyri slova ona govori råvnoběžno s udarjeńjami dòsky. V četvŕto udarjeńje Noga hvataje drěvno, poziraje na Fialomirų i usměhaje sę glupo. Ona prěstrašaje sę. V tom samom momentu Nahoslav uže udarjaje zločinca bosojų stopojų nad brjuhom tako, čto Noga iznova upadaje i leži na hrebetu. Mlådèc doskakaje do njego i iztrgaje purpurny kamenj iz jego šije. Izniščeny stol načinaje veliko gorěti i vò vnųtri temnice jest uže prěmnogo sivogo dyma.
- Vy… lihe gnidy!!! - Noga vòzdvigaje sę, da by dalje biti sę. On běži do stola s lampojų v glųbině koridora, do togo na ktorom zaključeni sųt našli magičny ključ. V tom času Našèk odvraćaje sę v strånų izhoda iz temnice i načinaje běgti. Råzbojnik načinaje něčto iskati na stolu. On vidi, že jest někaky nedostatòk. Išče on posrěd vsih prědmetov. Několiko metrov dalje stoji Fialomira, ktora cěli v njego blěskajųćim, črnym nožem. V drugoj rųkě ona dŕži koženų nožnicų, ktoroj råzměr godi sę s råzměrom noža.
- Togo li iščeš?
- Ty… - Noga govori i zatiskaje zųby. Da, uvěrjeno on togo išče. Nahoslav, ktory ględaje cělų situacijų iz nedalekosti, dopŕva tutčas råzuměje, čto Fialomira ukradla ne jedino groše, no takože tuto orųžje. Noga prividno načinaje råzuměti, že ne imaje mnogo šansov v tutoj bitvě. Oni sųt jego omamili kako dětę, on jih ne je respektoval i zamnogo umenšal jih silų. On prividno mysli tutčas jedino o tom, kako oni sųt smogli izòjdti iz tjuŕmy.
	Fialomira odvraćaje sę triumfaľno i doběgaje do Nahoslava. Noga uže daže jih ne goni. Mlådèc poslědno-kråtno poziraje na råzbojnika.
- Odkųd ty jesi iměl smělosť, da by mene obkrasti… gnoju? - govori on s uvěrjenosťjų v glåsu, zato da by čuti sę lěpje i takože da by spustiti iz sebe nemnogo žarkyh emocij.
	Fiala i Našèk bystro izběgajųt na stųpenišče i od-tamtųd do gory, do izhoda iz doma. Nahoslav znaje, čto Noga ne bųde jih goniti. Ako li tamto jest jih važna banditska centrala, tògda on bųde pokušati shråniti jų od požara.

***

	Neznajema ulica, neznajemy dom, srědina noći. To jest vsečto, čto Nahoslav znaje odnośno jih geografičnogo položeńja. Dòžď pozdravjaje jih radostno, kògda oni izběgajųt vně. Oni idųt vlěvo, tamo, kde oni myslęt, že jest grådsky centr. Oni běžęt bystro, tako bystro na koliko oni mogųt, zato čto oni ne imajųt obuvòk. Oni ne čujųt tutčas bolj v jih tělah, hćųt oni najbystro izběgti od tutogo města. Beževy plašč Nahoslava jest v nemnogo vyše dobrom stańju, než oblěčeńje Fialomiry. Děvčina jednako dŕži je najsiľno kako može, da by ohråniti sę od hlådnogo dòžďa. Tako i inače uže pęť minut pozdněje oni cěli sųt mokri od vody. Oni pristavajųt někde pri někakoj temnoj ulici i probujųt bystro hvatati dyh.
- Ty jesi… dobro vojevala… tutym stolom - rěče Nahoslav i dyhaje tęžko - i tuta akcija… s tutym nožem… ja ne jesm očekyval… že v tobě jest tako mnogo… živosti… uff…
- Hvala… a ty jesi… jemu dobro… dogovoril nakonec…! - Fialomira smějaje sę i jednočasno pokušaje svobodno dyhati. Jej směh jest nervozny. Jest vidno, čto sò vśakym dyhom od njej odhodi stres i vśaka nemila emocija - “Odkųd ty jesi iměl smělosť, da by mene obkrasti”, haha, hahaha, hahahahahaaajjjaaajj! - ona smějaje sę i krivi od bolja.
	Dòžď pomalo končaje sę. Jest absolutna temnosť i jim jest veliko tęžko, da by navigovati v tutom grådu. Možlivo, čto v noć, v ktorų světi Měsęc, jest možno něčto uviděti, ale tutčas Kamenogråd jest v kompletnom mråku. Gråd spi. Jedino noćni stråži poněkògda hodęt někde v dalekosti, a v jih rųkah oni dŕžęt blěskajųće lampy. Tako i inače Fialomira i Nahoslav probujųt ne hoditi v glåvne ulice. Tutčas oni stojęt pri někakom domu, někde v maloj ulici. Děvčina bere glųboky dyh.
- Do centra tųdy… - odgovarjaje ona poslě kråtkogo mysljeńja. Mlådèc jest nemnogo udivjeny, čto Fiala znaje, kde oni sųt. Ale iz drugoj stråny ona pravdopodobno žive v tutom grådu uže dosť dòlgo.
- Vodi ty mene… - rěče on.
	Gråd ne jest veliky. Poslě desęti minut oni sųt uže v centru. Ako li to byl by dènj, tògda to bylo by ješče vyše prosto. Děvčina ide uvěrjenym krokom i tiho pěvaje pod nosom někakovų radostnų melodijų.
	Tuta melodija davaje jej neustrašenosť. Možlivo, čto ona jest někaka pěsnja iz Oblěčenyh Dolin. Fialomira togo ne pamętaje. Možlivo takože, čto děvčina je izmyslila tutų melodijų i ona hće věriti, čto v tutyh veselyh notah jest někaky glųboky smysl. Glupa melodija jest za njų kako medičny lěk na vśako zlo, lěk na emocije, lěk na stres. Jednako vò vnųtri sŕdca Fiala tŕpi. Tŕpi ona iz bolja, tŕpi od vsego, čto je slučilo sę jej. Ona čuje takože mnogo tŕpěńja od momenta, ktory dopŕva bųde prijdti, od togo, čto potrěbuje slučiti sę nedòlgo. I Fialomira potrěbuje sòočiti sę s tutym momentom,  pogoditi sę s tutym slučajem. A tutoj moment prihodi tutčas.
	Kògda oni stavajųt v centru gråda tògda děvčina obraćaje sę do Nahoslava i govori:
- Do krčmy jest potrěbno idti v tamtų strånų.
	Ona potrěbuje råzòjdti sę s njim. On je osvobodil jų, a tutčas ona ne može prositi jego ničto vyše. Kògda ona je panikovala tam na dolu, v temnici, tògda on je uspokajal jų, uvěrjal, že oni bųdųt najdti sposob, že bųdųt najdti… jej krajinų.
	Ona hće plakati. Ale jest potrěbno najdti silų. Ona bųde izběgti iz Kamenogråda, ona bųde iskati i nakonèc ona bųde najdti skryte v oblåkah Oblěčene Doliny. Ona poziraje na svojego izbavitelja. Ako li on by jej ne pomogl, tògda ona nikògda by ne izběgla od tutoj temnoj tjuŕmy. Možlivo jest, čto oni by jų mųčili do smŕti. Fialomira jest blågodarna Nahoslavu. Ona znaje, čto toj prosty člověk uže navěky ostane zapisany v jej duši. On jest tako mily i dobry, daže kògda ona jest nedověrna i vulgarna odnośno njego. Našèk stoji tutčas v izniščenom plašču v centru, bliz pri njej. Jego oči v koloru piva tutčas sųt cělkom črne od mråka. V temnosti cěly on jest črny.
	Jego vlåsy sųt v neporędku. Jego lice jest hudo, jego vòzråst - obyčajny. Po jego izględu tęžko by bylo poznati pravdivų naturų togo člověka. On izględaje tako, kakoby ne mogl pokoriti / nadigrati daže najprostogo protivnika, a jednočasno on je smogl izmysliti komplikovany plan běgstva, potom izpòlniti jego, i daže ne je ukazal nikaky strah! To jest nadobyčajno.
	Fialomira ukazyvaje jednų iz ulic, ktora ide někde v gorų. Ide li ona někde vpravo ili vlevo ili možno ide prosto? V temnosti ničto ne jest možno uviděti. Mråk jest tako glųboky, črny i gųsty, čto děvčina čuje, kakoby on vhodil do jej smųtnogo sŕdca.
- Hvala tobě za osvobođeńje… pomiluj za to, čto ja jesm tebe gryzla v rųkų… - rěče ona, a jej oči stavajųt mokre od sòlz - ja jesm tobě htěla dati tamte groše, ktore ja jesm ukradla, ale… ja imam dirų v plašču… i…
Žalj ne dozvaljaje jej govoriti dalje. Ona je izgubila monety. Jedino tuto mogla by jemu dati.
Ale, moment!
Ona imaje toj nož. Izimaje ona jego iz drugoj kěšenji.
- Ale ja imam tuto! - govori ona i davaje jemu nožnicų iz kožy, v ktoroj jest nož - Ja…
	Děvka zatiskaje usta i zatvarjaje zaplakane oči. Opuščaje ona glåvų beznadějno. Ona mysli uže jedino o tom, kde jest možno najdti shrånjeńje v tutų noć. Ona je uže prěžila tut několiko mråźnyh zim, itak takova ranja vesna ne jest za njų strašna…
	Nahoslav hvataje nož, ktory Fialomira dŕži prěd njim. Neočekyvano on dvigaje rųkų děvčiny legko nalěvo. I ničto vyše. On ne puščaje jej rųkų, cěly čas dŕži jų, a Fialomira cěly čas dvigaje tutų nožnicų. Děvka otvarjaje oči.
On tutčas stoji pri njej, tako, že oni poględajųt v jednų strånų. Orųžje měri v tamtų ulicų, ktorų ona je ukazala jemu.
- Tam, v prigrådu žive moj prijatelj. Nam jest potrěbno idti ješče několiko-nadsęť minut. Bųde li to za tebe tęžko ili ne?
“Nam”? Tuto slovo zvųči v fialomirinoj glåvě.
- Ale… kako…? Ale…
- Ale ja jesm tobě skazal, čto my bųdemo najdti sposob, da by prijdti do tvojej kraijny - rěče on, usměhaje sę, puščaje jej dlånj i ide naprěd - davaj! Nam jest potrěbno prijdti tam prěd tym, kako Sòlnce izòjde.
- Začekaj! Moment! - ona govori udivjena - začto ty mi hćeš pomogti? Ty jesi bliz umŕl po pričině toj situacije, v ktorų ja jesm tebe vpletla!
	Ona jego ne råzuměje.
- Tvoji roditelji mogųt oddaliti magijų Věčnoj Zimy, pravda li?
- D… da. Věrojętno da. Moment, Věčna Zima jest Klętva Mråza?
- Č… čto? Ja ne znajų. Ale ja mysljų, čto naše krajiny imajųt jedin, tojže problem. Moje selo od dòlgogo časa bori sę s zimojų, ktora ne može sę ukončiti. Ja jesm tobě govoril. Ja byh htěl prositi tvojih roditeljev o pomoć.
- No… no to jest skryta krajina - kaže ona i potom povtarjaje glåśno - SKRYTA!
- Itak… to bųde interesno jų iskati, ne? - odvraćaje sę on i usměhaje k njej.
- Ty ne znaješ, čto ty hćeš sdělati… ja…
- Itak ty mi skažeš, da?
	Fialomira jest gněvna na njego. Ona čuje, kakoby on dělal tuto vsečto iz žalosti i jej sę tuto ne podobaje.
- Ah! Ty ničto ne slušaješ čto ja do tebe govorjų!
- Fiala! - on hvataje jej rųky. To jest dosť nekomfortno za njų itak ona čuje sę dosť strånno - hćeš li ty vråtiti sę do doma? Do svojih bratov?
- D… da… - odvraćaje ona glåvų od Nahoslava i odgovarjaje po kråtkom momentu.
- Hćeš li ty pomoć? - on pytaje veliko konkretno - ili lěpje jest za tebe vraćati SĘ do tamtoj temnoj ulici ili Perun znaje kde ješče?
	Jest dòlga tišina. Fialomira imaje tutčas prěmnogo emocij i pytanij. Ona bojuje sama sò sobojų. Od dòlgogo časa ona je uže bojala sę prositi o pomoć. Ona čuje, že tuto jest za njų ponižeńje. Jednočasno ona čuje velikų blågodarnosť, že někto hće jej pomogti.
	Mysli ona o tutyh vsih mråźnyh noćah, ktore ona je žila na ulici ili v někakyh pivničnyh komorah, kde držala od hlåda. Ona čuje, že ne može uže vyše lgati, že ona ne potrěbuje pomoć. Jednako ona čuje takože, že jest zamnogo rano, da by na pytańje Nahoslava uvěrjeno odgovoriti: “da”. 	On tutčas veliko odvažno je všèl v glųbinų jej duše. Ale… iz drugoj stråny…
	Tuto jest trgovańje. To jest izměna, jego usluga za jej uslugų. Jest li tako, pravda? Ona načinaje tako o tom mysliti. On hće najdti Oblěčene Doliny, da by najdti rěšeńje jego problema, on hće prositi caŕa i caricų o pomoć. Da, tuto jest trgovańje. Usluga za uslugų. Ako li mysliti o tom tako, tògda tuto jest vyše prijemlivo, tuto jest možno akceptovati…
	Ona drgaje legko i osvobađaje sę iz jego objęťja. Načinaje ona idti naprěd.
- Několiko-nadsęť minut pěhotojų…? Ja smogų normalno idti… - govori uvěrjeno, kako by ona byla aristokratična knęžna, ktora imaje pęť lět i ktora uže vyše ne smože normalno idti. Ona nedòlgo bųde trěbovati sdělati vsečto, čto jest možno, da by jej mati i otèc sųt pomogli Nahoslavu oddaliti von tutų Věčnų Zimų.
	Nahoslav ide za děvčinojų. Tutčas on pěvaje tiho někakovų izmysljenų melodijų.
“Začto ty mi hćeš pomogti?” - tuto pytańje zvųči v jego glåvě kakoby vyše glåśno. On ne znaje odgovor.
“Jest li to iz žalosti?” - on mysli. Togo takože on ne jest uvěrjeny. Čuje on, čto jemu ne ide jedino o Bělozorje. Pomagaje li on jej zato, čto on jej tuto je oběćal v temnici? Ne… to takože ne jest pravda. Jedina emocija, ktorų on tutčas imaje jest spokoj, pomimo togo, čto je slučilo sę menje, než jednų časinų nazad. On daže jest v někaky sposob ščęstlivy, čto on je izšèl togda na tutų pohodkų iz krčmy. Hvala tomu on je mogl pomogti drugomu člověku.
	Několiko-nadsęť minut pozdněje oni stukajųt v stare, drěvěne dvèri.

Råzděl 6. Sråsty

	Neščęsťje nikògda ne jest jedno. Vsegda sųt prinajmeńje dva. Možlivo, čto Britomir točno tako je pomyslil, kògda on je uviděl dvoh ljudij prěd dvèrami svojego doma. Kògda oni sųt zastukali, on je priběgl do dvèri sò strahom, i myslil, kogo jemu Liho je prineslo, i začto. On stoji prěd njimi v noćnoj košulje i dŕži malų olejnų lampų, ktora råzsvětljaje jih figury.
	On vidi dvoh ljudi, ktori izględajųt, kako by prěžili někakovų katastrofų. Dopŕva v toj čas Nahoslav råzuměje, čto oni sųt byli v vęzeńju jedino několiko časin, i čto jest tuta noć, v ktorų on jest govoril s Britomirom vò krčmě. Tuto uspokajaje jego nemnogo. On jest cěly nečisty, kako by on kųpal sę v blåtě. Imaje on male rany, jest drapany na cělom tělu, a jegovo oblěčeńje jest råzdreto i izniščeno.
	Britomir směsta poznavaje, že pri Našku stoji tamta čudna děvka iz krčmy. Ne jest tęžko jų poznati črěz to, čto ona je tam sdělala. Pravdivo, jej oči blěskajųt kròvno-črvenym kolorom. Ona jest v ješče vyše zlom stańju, než Nahoslav. Jej plašč ledva dŕži sę na njej, a suknja jest cělkom izniščena. Na jej lice jest možno uviděti veliky bolj.
- Mati Zemjo! - kriči Britomir - Našèk, čto tut je slučilo sę?! Je li Veles råzlil na vas svoj gněv?!
	On prizyvaje jih do doma i prosi detaljno izjasnjeńje situacije. On vede jih črěz kråtky koridor i ukazyvaje jim komorų napravo, kuhnjų. Oni sědajųt pri drěvěnom stolu, a Brit dělaje čaj iz sušenoj męty.  Potom on izhodi iz kuhnje na dosť dòlgy čas. Naško i Fiala ničto ne govoręt. Oni jedino grějųt svoje dlånji žarkymi čaškami s čajem. Tutčas oni zaisto izględajųt kako dva neščęsťja. Nahoslav jest umorjeny. On mečtaje jedino o kųpańjų v teploj vodě i o spańju. Rųky Fialomiry tręsųt sę. Vòzpomněńja tutoj noći sųt svěže, bolěsne, tęžke. Oni obydva proživajųt tuto vsečto v svojih glåvah, ješče jednokråtno, i ješče, i ješče, mimovoljno. Jihno umorjeńje jest tutčas veliko, a teplosť britomirovogo doma gosti v jih tělah. Oni hćųt, da by tuto teplo uže nikògda ne odšlo. V toj čas jest tako prijętno, tako milo…
	Poslě někakogo časa Brit vraćaje sę s kòlbasojų i temnym hlěbom iz žita. On sědaje naprotiv jih, a oni jědajųt, pijųt i grějųt sę. Međučasovo Nahoslav råzkazyvaje cělų historijų.
	Kuhnja jest nevelika, a vokrųg stola leži prěmnogo råzličnyh prědmetov. Brit žive sam-jedin, a jego dom jest tako i město za žiťje, kako i skladišče za råzlične trgove tovary iz četyrěh strån světa. Nahoslav je tut byval několiko-kråtno i vsegda myslil je o tom, či domy trgovcev izględajųt jednakovo / råvnako. Britomir imaje tut mnogo věći, a vò vśaky čas tuta “mnogosť” stavaje sę cělkom drugojų “mnogosťju”. Toj dom jest bez malogo kako pravdivy trg, vò vśaky moment něčto tut izměnjaje sę. Ničto nadobyčajno, zato čto tute vse prědmety pravdivo sųt tovary, ktorymi Britomir trguje v cělom Zapadnom Vladstvu.
	Pri oknah stojęt gliněne grny s råzličnymi cvětami. Polovinų iz njih Nahoslav ne znaje kako zvati, drugų polovinų on nikògda v žiťju ne je viděl. Někde na podlogě pod oknom leži někaky vojenny želězny šlěm, ktory možno jest iztvorjeny někde v dalekyh krajinah, a možno daže v drugyh světah. Hoť ako poględěti na to, čto toj šlěm leži na zemji, tako možlivo on ne imaje velikų cěnų. Bliz pri šlěmu stoji krěslo, a na njem leži několiko drěvěnyh figur, vse one izględajųt kako životiny - lisice, psi, orli, jeleni.
	Daže kamenno, kuhònno ognišče izględaje kako by ono bylo ne iz togo světa. Podobno grnèc, v ktorom Brit je sdělal mętovy čaj. Gliněne taliŕky s jědańjem i čašky s napitkom izględajųt dosť obyčajno, možno by pomysliti, že one ne godęt sę s drugymi prědmetami, ktore sųt v kuhnji.
	Na podlogě takože leži prěmnogo stvarij. Tut sųt někakove beževe krųžky, ktore sųt prividno elementy agrarnyh orųdij, pri njih sųt divne, črne kyje / prųty, dalje leži mala kniga, někako vęzalo i ješče několiko drugyh malyh prědmetov, ktore daže tęžko jest sčisliti.
	Tut jest daže ljudsky čerep, ktory poględaje na vsečto svojim mŕtvym, kosťjanym zrěńjem. On mogl by byti dosť strašny, no na gorě imaje on dirų, ktora jest město na svěćų. Toj čerep / lobanja jest jedina věć, kromě čašèk i taliŕèk, ktora leži na čistom, drěvěnom stolu. Stol jest čisty, sdělany iz několiko dòsòk. On ne jest lihy, ale ako li pijana Fialomira htěla by obtestovati na njem svoj bojevy stil i gněvny udar nogojų, tako stol uvěrjeno umŕl by i pošèl by do stolnogo raja, kde mogl by uviděti svojego mŕtvogo brata iz temnici.
	Rųka děvčiny udarjaje tutčas v toj stol. On drgaje trevožno, kako by on pravdivo prěstrašil sę od vizije bystroj smŕti. Žarky, mętovy čaj vibruje v čaškah.
- I tògda ja udarjajų toj stol nogojų! Začto ne! - rěče Fialomira i uže ne pŕvo-kråtno vhodi Nahoslavu v jegove slova.
- Oh, Perune! To jest strašno! - Britomir odgovarjaje. On slušaje jih sò strahom i nemalym interesom.
- My jesmo smogli osvoboditi sę, ale oni sųt nam ukradli vsečto, daže obuvky - dodavaje Naško.
- A mi oni ničto ne zabrali, no ja takože ničto ne jesm iměla… - odgovarjaje pravdivo Fialomira.
	Kògda poznavajemo novogo člověka i my jesmo v jego domu, tògda u nas jest sråmota i my čujemo toj osoblivy ruměnèc. V tom momentu Fialomira uže bliz jego ne čuje. Ona čuje vyše i vyše svobodno. Kògda ona govori o samoj sobě i o svojih nadobyčajnyh dělah, tògda ona bystro regeneruje sily.
- Ale! Ja jesm od njih zabrala tuto!
	Ona izimaje iz kěšenji nožnicų i podavaje Britu. Děvka uže znaje, čto trgovèc jest prědmetovy ekspert, znalèc, ktory bųde cěniti jej trofej. I ona ne je pogrěšila: Brit ostråžno bere stvaŕ v rųkų i izimaje nož. Priględaje sę on jemu dòlgo.
- Jeste li vy dotųd vozili sę konjem? - zapytyvaje on i jednočasno gladi svojų brådų.
- Ne, ja jesm preferoval idti prosto tut, i ne zahoditi v krčmovų stajų. Pŕvo, ja ne znajų, našèl li ja byh tam stajaŕa, ktory mogl by mi oddati mojego konja. Drugo, tęžko jest voziti sę konjem v temnom grådu. Treťje, lěpje jest ne provokovati Dolju i ne hoditi v grådu, kògda potenciaľno råzbojniki gonęt za tobojų - govori Nahoslav.
- Nu… da… - odkazyvaje trgovèc - ale vy ne privedli jeste tut tovarišev-zločincev, pravda li?
- Brit, brate, ty znaješ mene. Znaješ ty, čto ja jesm ostråžny i čujny - odgovarjaje Naško. On jemu ne lže. Ako li Bělozorjanin by ne byl uvěrjeny, či idųt li zločinci za njimi, tògda ne prišèl by tut po prostoj trasě. Pokušal by on jih izpŕva izgubiti.
- Nu da, nu da - Britomir slušaje i jednočasno ględaje nož - pravdivo dobra råbota - govori on ob orųžju i oddavaje jego Fialomirě - on prividno jest iztvorjeny v ritovŕšskyh kovaljnjah, v podzemnyh krajinah.
	Ostŕje noža imaje dòlgosť okolo tridesęť centimetrov i izględaje bliz kako by bylo novo. Na njem jest vidno jedino nemnogo slědov jego råzbojničskogo života. Ostŕje jest neveliko krivo na koncu, a v světlu svěć ono blěskaje črno-srěbrno-modrym kolorom. Orųžje jest malo i dobro leži v dlånji. Imaje ono drěvěno, polakovano dŕžalo, ktoro komfortno možno dŕžati v rųkě. Tuta rųkojęť jest dekorovana malymi, temnymi, blěskajųćimi kamenjami i izględaje ona prosto odlično. Možno by pomysliti, že ona ješče prěd momentom ležala je pri tutyh råzličnyh prědmetah iz doma Britomira.
- Tuto sųt črne diamanty, drågocěnne kamenje iz tamtyh krajin. Jest jasno vidno, že tuto jest ritovŕšsky sposob kovańja.
- Krasny, pravda li?! - pytaje Fialomira sò očarovańjem v glåsu i proniklivo poględaje na nož - tuto davněje je byl moj no… znači… mmm… to davněje je bylo moje mečtańje, moj sòn, da by iměti takovo orųžje! - směje sę ona nervozno.
- Okolo jedno lěto tomu, na trgovoj trasě… my uže jesmo byli v teritoriji Zapadnogo Vladstva… my jesmo vraćali sę od centralnyh krajin… - Brit pripominaje sobě někakovų historijų - my jesmo vezli råzlične tovary točno iz Ritovŕha. I tògda banda råzbojnikov je nas napadla…
	Oči Fialomiry råzblěskajųt legko. Nahoslav priměćaje tuto, a Britomir govori dalje.
- My ne imali jesmo nikakovyh šansov… mysljų ja, čto nož jest točno iz tamtogo transporta… jest dobro, čto nikto iz naših ljudij je ne byl ranjeny. Cěla tamta situacija je byla… čudna…
	On poziraje někde v prěd sebe.
- Nu da… takovo tut jest žiťje. Ne vsegda jest uspěh, pravda? - usměhaje sę - i vy takože jeste iměli zaisto ščęsťje, čto vy jeste cěli i zdråvi.
	Fialka sědi i poględaje v blěsk svěći, ktora pali sę v čerepu na stolu.
- Ja podgrěvajų vodų v laznji. Mysljų, čto ona jest uže dostatòčno tepla - Brit obraćaje sę k mlådici - idi ty, obkųpaj sę. To bųde za tebe dobro…
	Poslědno rěčeńje Britomir kaže i jednočasno poględaje na Nahoslava. Junak znaje, čto slova: “to bųde za tebe dobro” tako napravdų označajųt, čto to bųde dobro za Naška i trgovca. Oni obadva čujųt, čto děvčina zapravdų davno ne je iměla nikakovy šans, da by mogti izkųpati sę. Ona poziraje na Brita sò ruměncem. Trgovèc imaje počuťje, čto jej råzburjene, neporędne vlåsy htěli by veliko glåśno kričati: “blågodarimo!!!”.
- Aj… hvala - govori Fialomira tiho. Po kråtkom, nekomfortnom momentu ona vòzdvigaje sę i ide do kųpaljnje, ktorų jej ukazyvaje Brit. Komora jest na pŕvom etažu doma, itak kògda izhodi sę od kuhnje, tògda jest potrěbno idti napravo, a potom stųpeniščem na gorų. Stųpenišče tuto dvakråtno povraćaje sę vpravo, a na pŕvom etažu jest kråtky koridor. Na koncu koridora sųt jedne dvèri, napravo sųt druge. Tute pŕve sųt vhod do laznje.
- Vot i tut, prošų, ty možeš izkoristati tuto, i tuto, i… tuto… i tuto takože… - Brit ukazyvaje jej råzlične fljašky, v ktoryh sųt kolorove gųste tekųtiny, někakove šampony i myla. One prividno sųt někakove inozemne produkty iz dalekyh krajin. Uvěrjeno sųt one veliko koštovne. Vsečto stoji na malom stolu. Komora ne jest velika, v srědině stoji vanna, pòlna od teploj vody. Pri vanně stoji zŕcalo, ktoro polovično jest pokryto vodnojų parojų. Zŕcalo imaje bogato dekorovanų opravų.
- A tam… tam jest rųčnik, ty možeš obtreti sę, a tuto… tuto možeš oblěkti pozdněje… - govori trgovèc i ukazyvaje naslědne věći. On prividno imaje tut vsečto, čto jest potrěbno.
	Fialomira ješče dòlgo stoji v srědině kųpalnje poslě togo, kako Britomir je izšèl. Milo teplo råzhodi sę po podlogě i po jej stopah.

***

- Veliko, veliko divna historija… mysliš li ty, že ona može tobě pomogti? - zapytyvaje Britomir Nahoslava i nalivaje sobě mętovy čaj.
- Tuto izględaje tako, že prividno caŕ jejnoj krajiny imaje magičnų silų, ktora može odògnati von Věčnų Zimų.
- Kto by pomyslil, že ona jest iz cělkom drugogo světa… - trgovèc stišaje svoj glås i ukazyvaje dlånjų v strånų kųpalnje - na počętku to je zvųčalo dosť čudno. Ja ne jesm nikògda slyšal o tutyh… Oblěčenyh Krajinah, tako?
- Oblěčenyh Dolinah - Nahoslav jego koryguje.
- Točno - Britomir cěly čas govori šepotom - no toj… iz-zvųk, izgovor… jej sposob govorjenja jest… jest nemnogo drugy.
- Pravda li? Ja takože jesm tuto primětil.
- To, čto ona govori, zaisto imaje smysl. Druge jestestva, ktore imajųt kontakt s ljuďami, takože koristajųt druge języky, než naš, ktory my imajemo. Hoť one sųt někako podobne k našemu. Języky vijųt i pletųt sę v čudny sposob… osoblivo v sljučaju ljudi, ili drugyh jestestòv, ktore živųt v zaključenyh družstvah, v izolaciji. V tutyh grupah najvyše čęsto možno uslyšati tutų… deformacijų…
- Ja jesm cělkom uvěrjeny v tutom - rěče Nahoslav.
- Děva, ktora davněje je iměla krila, bez malogo kako orel, potom ona spadla iz neba… Ale kako? Ona tògda uže ne iměla tutyh kril? Ili potom ona jih je utratila?
- Ja tuto råzumějų tako, že ona jih je utratila potom. Hoť ona sama ne jest uvěrjena. Tako ili inače… ona ne smogla by prěžiti upad iz takoj vyšiny. To jest tako vysoko… prosto logično ne jest možlivo tuto prěžiti…
- Potom ona črěz neznajemy čas hodila po Zapadnomu Vladstvu… - mysli Brit.
- My ne znajemo točno, kde ona je upadla… jej krajina je mogla tògda byti v někakom drugom městu…
- Ah, da. Nu nakonèc ona jednako jest tut. I ako na njų pozriti… ona ne žila je tut veliko bogato…
- Da… - Našèk govori i poględaje na čaškų s čajem.
- Poznaj ty od njej vyše. Tuto izględaje tako, čto ona jest iz magičnoj rasy, i ona može imati velike čarovne resursy. Tuto zapravdų zvųči kako pomoć za Bělozorje.
- Nu… imajų ja nadějų, čto caŕ i carica bųdųt sòglasiti sę sò mnojų i bųdųt nam dati tutų pomoć.
- Ne može li děvčina sama-jedna izgnati von Věčnų Zimų?
- Hmm… - lovitelj obmysljaje - prividno ne, zato čto ona je govorila, čto utratila ona svojų silų. Ona je smogla upotrěbiti magijų, da by privlěkti do sebe ključ, ale… uniščiti tako mnogo sněga? Ja mysljų, čto tuto ne jest možlivo tutčas za Fialomirų…
- Nu da… itak caŕ i carica mogųt byti ostatòčny šans…
	Oni zamòlknųli. Britomir råzuměje, kako Nahoslav sę čuje. On vòzdvigaje sę i izhodi do drugoj komory, naprotiv kuhnje. On pòlno věri, čto děvčina govori pravdų. Slyšal je on i viděl uže prěmnogo vò světu, itak za njego to jest pravda. Historija Fialy imaje smysl, hoť jest v njej ješče mnogo neznajemosti. Ale ako li tuta tajemna děvka je smogla privlěkti tamtoj ključ, tògda ona zaisto jest magično jestestvo. Prividno možno rizikovati i pokusiti sdělati tako, da by jej čarovna sila vråtila sę. Prividno to bųde cěnno jej pomogti najdti jej nebesnų krajinų.
	Trgovèc prinosi do kuhnje malų skrinjų i otvarjaje jų. Načinaje on iskati. Nahoslav jest uže umorjeny, ne poględaje na tuto, čto dělaje Britomir. On råzmysljaje o vsem i poziraje v svoj čaj. Sivo-brådy mųž davaje jemu dvě male fljašky, ktore sųt ovinųte v někakų čistų tkaninų.
- Tuta fljaška ide pŕva. To jest dezinfekcijny lěk. Potom tuta vtora. Ona jest magičny eliksir. Idi do děvčiny i pomoži jej s tutymi ranami. Jej poranjeńje na hrebetu jest zapravdų neščęstlivo i beznadějno…

***

	Fialomira jest prěogromno umorjena. Ona stoji v pråzdnoj laznji, v ktoroj jest prěmnogo vodnoj pary. Umorjeńje děvčiny izhodi iz njej. Ona ględaje vokrųg sebe. Dopŕva tutčas ona vidi, čto pod stěnojų, v kųtu komory stoji mala talirka, a na njej fragment slådkogo kolača. Tuto jest jědańje za domovikov, ktori živųt v Ljudskoj Krajině. Oni čęsto skryvajųt sę v teplyh izbah, v ktoryh živųt ljudi. Domoviki sųt za njih veliko pomoćni. Kògda ljudi davajųt jim jědańje, tògda oni pomagajųt v råbotě, v domu i v gospodaŕstvu, a kògda nikako jědańje za njih ne ostavaje, tògda oni mstęt sę na svojih gospodaŕah i bezpokojęt jih - oni niščęt talirky, strašęt ljudi, bijųt děti, a daže mogųt prizyvati zle upyri, duhy ili vampiri.
	Itak, lěpje jest žiti s njimi zajedno v prijaznji. Oni tògda odplaćajųt i pomagajųt gospodaŕam. Domoviki, s ktorymi ljudi dobro obhodęt sę, tvoręt dobro ustrojene družiny. Vśaky domovik može dělati råzlične věći: jedni šijųt tkaniny, drugi dojęt kråvy, ješče drugi remontujųt dom, strěgųt kuhnjų, a poněkògda oni pomagajųt v vyše komplikovanyh biznesah. Jest veliko možlivo, čto několiko domovikov råbotaje s Britomirom v sekretu. Najvažny iz njih jest vođ, ktorogo imę jest Domovik, Domovy ili Hrånitelj Doma.
	Jestvuje takože domovik, ktory služi v laznji. On ješče prěd momentom je tutaj prividno byl. On ględal je ogònj pod vannojų, zametal on podlogų i råzměšćal aromatične kosmetiky råvno na stolu. On prividno poziraje tutčas ukryty někde v někakoj dirě, možno za zŕcalom, i čuvaje. Ako li on tam jest, tògda uvěrjeno poględaje on ohotno na gliněnų talirkų sò slådkym kolačem.
	Fialomira zri v zŕcalo i zamysljaje sę. Ona čuje něčto kakoby blågodarnosť za malogo gnoma, ktory isto je usiloval sdělati, da by tut, v tutoj kųpalnji děvčina čula sę dobro, teplo, komfortno. Zŕcalo, ktoro stoji nalěvo od dvèri, jest slegka nečisto, hoť ne tako nečisto kako ona. Dopŕva tutčas děva priględaje sę sobě v svoj odblěsk v srěbrnom steklu.
- V ktorom momentu ja jesm stala taka… - šepće ona tuto pytańje. Ona stoji v beževoj suknji, ktora izględaje kako veliky měšèk. Oblěčeńje jest råzdreto i izniščeno, nečisto od krvi i blåta. Ona sklanjaje sę i tutčas čuje to, čto ona je ignorovala od několiko časin. Vot kròv na jej hrebetu usòhnųla je i prilěpila sę do jej doľnogo oblěčeńja. Tuto označaje, čto tutdènj ješče ne jest konèc bolja.
	Ona bystro obnažaje suknjų i nanovo poględaje v svoj odblěsk. Dòlga košulja od jej doľnogo oblěčeńja takože jest izniščena. Ona jest nemnogo vyše běla, než beževa suknja, ale dalje ona jest råzdreta, nečista, mokra. Dalje ona imaje slědy krvi i blåta. Fialomira stoji dòlgo i ględi. Jej jasne vlåsy råzhodęt sę na vse stråny i tutčas ona vyše i vyše izględaje kako stara metla. Vòzdvigaje ona svoje rųky i hvataje oblěčeńje někde na hrebetu…
	Kako tuto sdělati? Kako odlěpiti oblěčeńje od rany?
	Ona čuje bolj i vòzdyhaje.
	Možno na “tri”? Jedin… dva…
	Ne. Moment. Do tutogo jest potrěbno prigotoviti sę. Ona iznova vòzdyhaje. Ako li ona uže urve, trgne tutų košuljų, tògda ona bųde čuti bolj. Ale poslě togo uže bųde dobro.
- Fiala? - ona slyši glås Nahoslava iz-za sebe.
- Da? - rěče ona i ne odvraćaje sę, a rųkami nervozno zatiskaje tkaninų.
- Ja imajų lěky. Pomogų ja tobě pomazati tvoje rany.
- Čto? Ne! Ne vhodi! - kaže ona tvŕdo.
	On ne može jej tutčas uviděti! Ne v tutom stańju!
- Ale…
- Ja smogų sama-jedna! - govori ona zamotanym glåsom - ostavi mi ty tutų medicinų… prěd dvèrami, ja… da… ja smogų sama-jedna.
- Ty smožeš sama-jedna, zato čto ty siľno trgneš tutų košuljų, a potom bųdeš kričati, da?
	Moment. Odkųd on znaje, čto ona ne jest oblěčena v suknjų?
- Odkųd ty…?
- Ty jesi ostavila råztvorjene dvèri… - govori Našèk spokojno. On stoji prěd laznjų.
- Aaa! - kriči Fialomira i odvraćaje sę k njemu. Ona bystro bere někakovų fljaškų s kosmetikom i kydaje v njego. Jest ona črvena od sråmoty. Nahoslav spokojno hvataje letajųći prědmet, a jego lice izględaje prěmnogo råvnodušno. On ne jest udivjeny, čto Fialomira ponovno dobyvaje svojų energijų, kògda jest potrěbno uražati někogo ili pokazati, čto ona jest najlěpša. On ględaje na njų sò skrupuloznym spokojem i vòzdvigaje vtorų rųkų, v ktoroj imaje lěk i bandaž. Děvčina izględaje tutčas tako, kako by ona råzuměla, čto pomimo nahoslavovogo spokoja, jego reaľna emocija govori, čto on bųde iztrgnųti tuto oblěčeńje iz njej, daže ako li on bųde trěbovati iztrgnųti fialomirinų kožų.
- Eeeeeehhhh - vòzdyhaje ona beznadějno - dobro, nehaj i bųde… - kaže ona, a potom govori tiho - durènj…
- No ostråžno!!! - kriči ona ješče.
- Daa, daaa… ja bųdų ostråžny… - on govori i prihodi k njej. On jest umorjeny, to jest vidno. Vidno jest takože, čto on prigotovil sę do toj komplikovanoj, lěkaŕskoj operacije, v ktoroj gněvna Fialomira mogla by oddaliti vse jego zųby.
- I ZAKLJUČI OČI! - dodavaje děvčina. Nahoslav zaisto ne može uviděti jej, kògda ona jest GOLA! To jest prěstųpańje vsih granic! To jest nečestigodno, nepristojno!!!
- Daaa…
- Ja tobě dozvaljajų jedino zato, čto ty…
- …zato, čto ja sama bojų sę…
- Čto? Ne!
- Jesi li ty gotova? - pytaje on i hvataje jej košuljų někde na hrebetu. Ona čuje tuto i prěstaje dvigati sę.
- Č… čto? N… n… ne…!
- To bųde bolěsno… - Nahoslav šepće.
- Ja z… znam… - Fialomira zatiskaje usta.
- Tri…
- Sdělaj ty tuto… bystro…. p… prošų ja…
- Dva…
	Ona zatvarjaje oči…
- Jedin…
	On trgaje siľno a Fialomira čuje ogromny bolj. Ona vòzdyhaje legko, ale uvěrjeno tako veliky bolj zasluživaje na několiko minut kričańja i plakańja. Ona siľno stiskaje zųby i cěly čas imaje zatvorjene oči.
- Jest dobro! Najvyše zla čęsť je uže minųla.
	On lže. On znaje, čto dezinfekcija tutoj rany to bųde tragedija.
- N…n..n..ne… ględaj… - govori děvčina i tręse sę od straha, umorjenja, bolja, beznaděje i tŕpěńja. Dopŕva tutčas ona načinaje plakati. Ona hvataje košuljų i načinaje nebystro obnažati jų.
- Ja ne smogų viděti, kde potrěbno dezinfektovati ranų… ne bųď ty glupa…
- Kh… - cvili ona tiho.
-Dobro, dobro. Ja ne bųdų ględati, da? Jedino ranų i ničto drugo… dobro li?
	Operacija ne ide zlo. Najsiľny bolj uže je minųl. Ona cěla obnažaje sę. Jej tělo gori od bolja i sråmoty.
- O… stråžno… - kaže ona.
	Nahoslav orašaje čisty utirak tekųtinojų iz pŕvoj fljašky. Eliksir imaje vonj råzličnyh lěkaŕskyh råstlin i alkohola.  Mlådèc znaje, čto označaje tuta vonj. On znaje čto bųde, kògda on doda alkohol do rany. Približaje on velžnų tkaninų do hrebeta děvčiny. Potom zavŕšaje sę na moment. Tuto zaisto zada jej prěmnogo bolja. On… ne hće togo dělati. No jest potrěbno.
	Našèk mogl by sčisliti vse kosti Fialomiry. Jej hrebet jest maly, slaby. Junak obmysljaje, kakovo brěmę nesųt jej slabe, delikatne ramena. Od dola do gory na jej tělu jest velika rana od biča. Jej lopatky strčęt vysoko ponad hrebet. Nemnogo bliže, od lopatòk do srědiny sųt dva sråsty. One ne sųt obyčajne, izględajųt specijaľno, netipično. Na lěvom ramenu ona takože imaje někakovy sråst, hoť toj jest normalny, od dosť glųbokoj rany. Kakova jest minųlosť tutoj děvčiny? Čto v jej žiťju je slučilo sę?
- Tutčas, ostråžno! - šepće Našèk. Ona stoji kako je stala i zatiskaje dlånji. Ješče vyše siľno zatiskaje ona usta i zųby. Ješče vyše siľno ona pokušaje zatvoriti oči.
Nadarmo. Nepotrěbno.
	Zato čto kògda lovitelj tyče rany utirakom, tògda Fiala načinaje bučati, vyti, plakati. Ona ne može dušiti i glušiti tutoj krik. Bolj jest najsiľny. On pali, gori, žže, žari. Děvčina htěla by zapasti sę pod zemjejų, izběgti odtųd i nikògda ne vraćati sę.
	Pomimo togo ona stoji hråbro, kako najodvažny mųž. Moćno, siľno. Proklęty bolj jest v njej kako někaky demon, ktory imaje tělo, iztvorjeno iz črvenogo, žarkogo želěza. Fialomira kriči, plače, klne vsih bogov, da by i nemnogo pomenšiti tutoj bolj. Eho ide po cěloj komorě i po cělomu domu. Britomir sědi v kuhnji i končaje piti svoj mętovy čaj. Poziraje on spokojno v čaškų i bezemocijno slušaje symfonijų kričańja i piskańja. Za oknom jest temno, ale nedòlgo bųde dniti sę. Potrěbno jest idti v trgovišče.

***

	Vtora fljaška jest magičny eliksir. Tako je skazal Britomir. Ona jest gųsta tekųtina. Fialomira očekyvaje najveliko zlo, ale pravdivo lěk zaisto oddaljaje od njej bolj. On dělaje, že ona bystro zabyvaje tuto tŕpěńje, ktoro jest v jej tělu. Jej dyh bystro uspokajaje sę.
	Nahoslav najpŕvo råvno i pomalo maže jej rany eliksirom, s pomoćų čistogo utiraka. On dělaje tuto delikatno i skrupulozno, hoť v srědině duši on jest šokovany tutym, kako Fiala je tŕpěla ješče prěd momentom. Jej kričańje jest v jegovoj pamęti, hoť děvčina jest uže spokojna. On čuje, kakoby izkusil je toj bolj zajedno s njejų.
- Pomiluj… - govori on koněčno.
- Ne… jest… nikaky… problem… zaisto… Nahoslave… hvala tobě… za tuto…
	I stavaje tišina. Poslě kråtkogo momenta mlådèc govori:
- Tute… sråsty. One sųt… po krilah… da? - pytaje on.
- Hmm - ona govori i usměhaje sę - da… kògda ty imaješ pòlnų silų, tògda možeš dělati tako, čto one ukazyvajųt sę, a potom ukryvajųt. Tako kako ty hćeš. Ale kògda ty odkryljaješ sę… tògda…
- …one izčezajųt navěky - Našèk končaje jej rěčeńje.
- No one mogųt vråtiti sę - govori Fialomira, a v jej glåsu jest naděja - ne znajų ja, kako to točno sdělati, ne znajų koliko čarovnoj sily jest potrěbno, ale… kògda ja uže najdų Oblěčene Doliny… tam uvěrjeno jest někakovy sposob…
- A tutoj sråst na lěvom ramenu? Jest li to slěd poslě někakovogo bojevańja s vòlkami ili něčto? - pytaje pravdivo interesovany Nahoslav, za ktorogo sråst izględaje kako slěd poslě ugryzeńja někakovoj ogromnoj životiny. Jego profesija lovitelja aktivuje sę. On nikògda ne je viděl zvěŕev, ktori ostavjajųt takove slědy od ugryzeńj.
- Ah, tuto… he… - odgovarjaje děva - nu znaješ ty… ja zaisto… ne imam nikakovoj ideje… i točno za to ja tako ogromno bojų sę togo, čto je moglo slučiti sę s Oblěčenymi Dolinami.
- Jest li to sråst od někakovogo monstra iz Dolin?
- Ja… ja ne znam… kògda ja jesm probudila sę v tutom světu, tògda tutoj sråst uže byl je na mojem tělu… ja ne znam začto… no tuto označaje, čto tam, v gorě, něčto je tògda slučilo sę. Prividno. Tako ja mysljų. V toj dènj, v ktory ja jesm upadla iz kraja Oblěčenyh Dolin, tam v mojem světu něčto… něčto nedobro je slučilo sę…
- Ja råzuměm…
	Ona ne jest zla za tuto, že on je zapytal. On hće poznati vyše, ale mysli, že on ne bųde pytati dalje. Tuto ne jest najdobra možnosť do tutogo råzgovora.
- A kromě togo - ona dodavaje - ty jesi skazal, že ty bųdeš zaključiti svoje oči.
V jej glåsu jest slyšno veliko umorjeńje. Našèk vòzdyhaje.
- Da. Nu da… pomiluj. - govori on považno. On tutčas priměćaje, čto děvčina jest cělkom gola, i ona uvěrjeno ne čuje sę komfortno v tutoj situaciji.
- Ty jesi lžeeeeec - ona rěče, hoť pomimo toj urazy jej glås jest veliko prijateljsky. Prividno ona zaisto jest veliko umorjena. Poslě kråtkogo momenta ona govori uže nemnogo meńje prijateljsko:
- Ah, mimohodòm! Ako li ty ponovno bųdeš mene strašiti pavųkami… tògda ja… odgryzų tobě rųkų. Zųbami - govori ona, odvraćaje glåvų vlěvo i usměhaje sę do njego bezvinno. Tutčas v jej glåsu možno uslyšati glås sta tysęći pòlzajųćih, toksičnyh zmij.
	Ona otvarjaje oči i vidi sebe i Nahoslava v zŕcalu. Ona směsta ruměni sę i bystro oddaljaje Nahoslava iz laznje. Kògda on je uže pošèl, tògda ona prověrjaje, čto ona dobro zaključila dvèri do kųpalnje. Potom ona vhodi do žarkoj vody. Bystro, ale ostråžno, da by ponovno ne otvoriti magično lěčenyh ran. Ona načinaje veliko dòlgy proces myťja. Ona uživaje vse kosmetiky, ktore Britomir jej je ukazal. Vśakų fljaškų ona otvarjaje veliko pomalo, kako by to byl někaky religiozny ritual. Ona ględaje, otvarjaje, njuhaje, dòlgo poziraje, potom råzlivaje na dlånji. Lavanda, med, cvět Devany, tymijan, męta, a takože několiko-nadsęť drugyh vonjij / zapahov, ktoryh ona daže prěđe ne je znala. Komora tutčas cěla prěkrasno vonjaje.
	Poslě veliko dòlgogo časa ona koněčno čuje sę svěža, tako svěža, kako ona ne je čula uže veliko dòlgo. Ona mysli, čto jej poslědno myťje je bylo vyše, než sto lět tomu. Vlåsy nakonèc uspokajajųt sę. One sųt tutčas slegka mokre i odpočivajųt one na jej ramenah. Ona poziraje někde v kųt komory i råzmysljaje. Pripominaje sobě ona davne lěta, vòzpominaje minųlosť. V tutoj žarkoj vodě jest veliko prosto, da by tako råzmysljati. Fialomira zaključaje oči i v srědině duši ona ide nazad, do časa, kògda ona je žila v Oblěčenyh Dolinah.


Råzděl 7. Jolamyro

	Vodna para v laznji vyše i vyše načinaje izględati kako oblåky. Možno by pomysliti, čto komora približaje sę k nebu. Vsečto stavaje jasno od črvenogo světla, ktoro jest zaklęto v velikoj, magičnoj kulji. Tuta kulja jest ognjevy artefakt, ktory Dabog veze svojim konnym vozilom. Kulja je byla iztvorjena davno, davno tomu iz Věčnogo Ognja. Je iztvoril jų Svarog, a vsi imanujųt jų kako Hors, Dabog, Svarog ili Sòlnce. Tutčas ona izdavaje sę ględati v strånų Luny, bogynje Měsęca, noći i temnosti. Luna dopŕva vòzhodi iz-nad horizonta. Ona opušćaje jednų iz svojih dòćeròk, ktoroj imę jest Zorja ili Zvězda. Prihodi večer. Obsvětljene sòlnečnym světlom oblåky krasno blěskajųt. Iz vnųtri jednogo iz njih izletajųt tri ptice. Ako li jednako poględěti vnimateljno / detaljno, tògda možno by primětiti, čto tute ptice sųt ljudi. Ljudi, ktori imajųt krila, kako orli. Oni letajųt tako bystro, čto rězajųt vòzduh. Oni letęt v strånų Daboga, ktory veze Sòlnce. Ako li by byti blizko njih, tògda možno by uslyšati směh dětij.
	Zaisto tuti ljudi sųt děti, ktore imajųt orľje krila. Kde one letajųt? Nikto ne znaje. Tuto izględaje kako zabava. Sprědu leti črnovlåsy hlåpèc ob očah v koloru neba. Za njim sųt dvě male děvčinky: jedna imaje oči v koloru glųbokogo morja, oči drugoj sųt črvene, kako kròv, blěskajųće v světlu Sòlnca. Trojka dětij jest oblěčena v aristokratične, bogato dekorovane, svętòčne oblěčeńja. Suknje děvčinòk blěskajųt i sųt kako krasne zastavy / horųgvy / znamena. Oblěčeńje hlåpca prilegaje do jego těla, i hvala tomu on može letati vyše bystro, a větr ne mųti jego.
- Brzěje! Brzěje! - kriči on na děvčinky - Joroko! Joloko! Bystrěje!
	Směje sę on glåśno i letaje tako bystro, kako dozvaljaje jemu jego sila.
- A ty ne bųď taky uvěrjeny! V moment ja bųdų tebe dostignųti, Bustrče! - kriči črvenooka děvka i siľno mahaje krilami. Ona vòzdvigaje rųkų naprěd, da by jego shvatati. Trojka děti vpadaje v běly, mękky oblåk, ktory råzplyvaje sę. V moment vsečto stavaje mglisto, a pojavjaje sę novy obraz.
	I toj obraz jest prěkrasny, odličny. Na ogromnyh oblåkah stoji pravdiva, tvŕda zemja. Zemsky ostrov jest okrųženy několiko menšimi ostrovami na oblåkah. Tuto izględaje tako, kako by někto je vzęl najkrasny moŕsky arhipelag i navěsil jego v nebesah. Na bělyh oblåkah, ktore izględajųt kako ovće, možno jest uviděti vŕhy vysokyh gor. One tvoręt krųg, v ktorogo srědině jest dolina. Na tamtyh menših oblåkah takože sųt male gory, a nikto ne znaje, kaka sila dŕži je v tamtom městu tako, čto one ne upadajųt v dol. Da by prijdti do tutyh gor, prividno jest potrěbno imati někakovogo drakona, ktory smogl by letěti među jednym oblåkom a drugym.
	Najvysoke gory sųt osněžene. Gorsky krųg od vněšnoj stråny imaje oblåky, i ne jest možno uviděti dolinų v srědině. Ako li někto htěl by idti do doliny, tògda on počinal by od kamennoj podlogy, ktora izględaje kako pŕstenj vokrųg centra. Najpŕvo toj člověk trěboval by vòzòjdti nemnogo v gorų, na gorske vŕhy. Ako li by idti od vnųtri, tògda potrěbno jest idti prěmnogo v gorų. Dolina jest veliko glųboko. Iz vŕha možno jest uviděti cělų krajinų vnųtri.
	Istinno od togo jest imę “Oblěčene Doliny”, zato čto gory cělo oblěkajųt centraľnų krajinų. Itak, čto jest niže? Ako li idti od vŕhov, tògda potrěbno jest idti v dol. Poslě treťjej čęsti trasy, na tutoj vyšině načinajųt råsti trava i male drěva. Čim niže, tym vyše i vyše gųsto råste tuta zelenj. Trava jest vyše gųsta, a drěva vyše velike. Ako li dojdti do togo města, tògda v dolině možno uviděti prěmnogo zelenoj teritorije, prěmnogo drěv. Kromě zelenosti, jest možno takože primětiti prěmnogo purpura. Tute purpurne zemje sųt poljany fialetnikov. Fialetniki sųt cvěty, ktore råstųt v tutoj krajině. One čęsto råstųt v purpurnoj travě, ktora nazyvaje sę liva. Ako li idti ješče niže, tògda možno dojdti do lěsov, v ktoryh živųt råzlične životiny. One sųt napriměr zvěri, ktori izględajųt kako měšanina zemskyh jelenjev i konjev, ili takove, ktore sųt kakoby bobr s ušami zajęca, ili napriměr dike svinje s dòlgymi hvostami.
	Råvniny obråstajųt v ovoćne drěva, ktoryh imę jest slåđe. Iz jih ovoćev žitelji tutoj krajiny tvoręt prěvkųśne vina. Tuti žitelji sųt imenovani Krilani ili Orľji Ljudi. Oni sųt podobni do člověka, a na hrebetu imajųt oni magične, ogromne krila s ptačjimi perami. Krilani obyčajno sųt vysoki, mnogo čęsto oni imajųt temne vlåsy i oči o nebeskom koloru. Jih male sela nahodęt sę pri råzličnyh gorah, a v centru krajiny jest veliky gråd. Domy v tom grådu sųt postavjene iz kamenja i drěva. Mnogo domov imaje dekoracijų - nebeske kamenje, prividno iz krilańskyh kopalnej. Dekoracija jest bogata, zato čto Krilani uže od davna kopajųt drågocěnne kamenje, ktore nazyvajųt sę bělěsky. Tute kamenje sųt zaisto prěkrasne. Oni izkoristujųt jih do tvorjeńja råzličnyh råbočih instrumentov, orųžja i dekoracij. Glåvny gråd, ktory jest v srědině doliny, imaje svoj centr, ktory jest okrųženy dodatòčnym, kamennym, obrånnym plotom. V samom centru jest hram / cŕkva, a nemnogo dalje na iztok jest zamòk.
	“Na iztok” u Krilanov označaje něčto drugo, než u ljudij. Oblěčene Doliny letajųt v nebesah, čto označaje, čto one mogųt obraćati sę. Kògda one obraćajųt sę, tògda orientacija odnositeljno do sòlnečnogo Daboga izměnjaje sę. Oni mogųt magično kontrolovati odnošeńje krajiny v prostoru, itak oni pokušajųt cěly čas dŕžati jednų orientacijų do Sòlnca.
	Maly hram jest tutčas pråzdny, nikto tam ne jest, hoť tutdènj večerom on bųde zapòlniti sę ljuďami. Bųde tako, zato čto caŕska dòćerka bųde iměti svoj svętòk: Spletiny.
Na zapadnoj terasě zamka stoji děvčina. Ona imaje dòlgų suknjų v koloru morja. U jej glåvy věnèc iz purpurnyh cvětov. Jej vlåsy sųt råzpletene. Za njejų stoji dosť stary mųž, ktory imaje plašč v råvno nebeskom koloru, s bělymi ornamentami iz sŕsti někakyh životin. Na glåvě imaje on koronų, ktora prividno jest iztvorjena iz spomněnyh prěd momentom, bogatyh kamenjev.
- Jolamyro… - govori on do děvčiny. Tuto slovo jest imę “Fialomira” v oblěčeńskom języku, języku Krilanov.
- Ah! Otče! - odgovarjaje ona i usměhaje sę do njego - tuto ješče ne jest moje imę!
- Tuto od vsegda jest tvoje imę, odkògda ty jesi narodila sę - rěče spokojno caŕ.
- Joloko! Ja jesm Joloko! - kriči ona i běži k otcu. Obimaje jego sŕdòčno.
- Ah! Vidiš li ty kako krasno…
	Mlådica odvraćaje sę. On podhodi k terasovoj balustradě i poziraje vysoko v gorske vŕhy.
- Sněg. On ne vsegda je tam byl… znaješ li tuto?
	Mala Fialomira poziraje s udivěńjem.
- Pravda li to? Tam najvysoko sněg takože ne je byl? - zapytyvaje ona.
- Ne. Tam někògda byli sųt drěva i travy. Tako, kako tut, v dolině - on rųkojų ukazyvaje doľnų čęsť krajiny. Purpurne poljany, kde råstųt fialetniky blěskajųt v světlu Sòlnca.
- Kògda tysęć i polovinų tysęća lět tomu Ledovy Drakon je zamråzil polovinų světa, tògda naše gory směsta sųt pokryli sę mråźnym ledom. I toj led prihodi k nam. Niže i niže.
- Brrr! - Fiala poględaje na vŕhy kakoby uražena - ale Mråzovy Ritual, ktory ty i mama dělajete v hramu, pomagaje, da?
	On pomagaje. Ako li by oni ne upotrěbjali tute magične ritualy, jih svět bystro stal by zamrzly, a ljudi najpravdopodobno umŕli by. Jest možno opozdniti Klętvų Mråza, da by ne byla taka skora. Oni jednako ne znajųt, jest li možno cělkom jų oddaliti. Od momenta, v ktorom jih krajina je izgubila fizičny svęź s Koronojų Pradavnogo Drěva, ona takože utratila magičny svęź s cělojų Osjų Světa. Oblěčene Doliny sųt kako by jablòko, ktoro je upadlo iz jablånji i načinaje gniti. Cirkulacija magije v prirodě dělaje, čto ona obnavjaje sę i možno jų izkoristati do råzličnyh věćij, podobno kako možno izkoristati drěvo, da by råzpaliti ognišče v zimų i ogrěti sę. Pozdněje råstųt nove drěva, ale one potrěbujųt časa. I takože magija potrěbuje časa, da by ukazati sę nanovo.
	Oblěčene Doliny imajųt svoje magično sŕdce, ale ono, poslě izguběńja sjedinjeńja s Prastarym Drěvom jest veliko slabo. Krilani pokušajųt uživati tuto sŕdce do obråny svojej krajiny. Konkretne dělańja i ritualy mogųt pomenšati poslědstva Klętvy Mråza. No to ne jest vsečto: oni trěbujųt takože dŕžati jih svět v Čaru Zamglańja, hvala ktoromu cěnna krajina jest nevidima za nikogo iz-vně. Nikto ne može jej uviděti. Krilani mogli by vměsto togo iskati pomoć, jednako oni mysljęt o tutom kako o koněčnoj koněčnosti, i oni ne hćųt togo dělati.
	Svět letaje vò vòzduhu bez jih magičnoj råboty. Oni do tutčas ne sųt sråzuměli, začto tako jest. Samoråzumno toj proces letańja takože koristaje malų čęsť magije. Magične resursy sųt ograničene, i jest potrěbno råbotati s njimi ostråžno. Hoť situacija može izględati dosť tragično, to pravdivo oni mogųt normalno žiti v tutoj krajině uže črěz dòlge stolěťja, a jih svět jest krasny i kolorovy.
	Caŕ legko gladi děvčinų po glåvě tako, da by ne uniščiti jej purpurnogo věnca.
- Da. Mråzovy Ritual zaisto pomagaje. A i ty v někaky moment bųdeš imati dostatòčnų silų, da by oddaljati toj strašny čar. Možno někto sdělaje li tuto koněčno tako, že mråz i hlåd izčeznųt navěky?
	V komorě, iz ktoroj oni sųt izšli na terasų, možno jest uslyšati směh. Dvoje děti, Joroko i Bustrok, stojęt v dvèrah. Oni imajųt ceremonijaľno oblěčeńje. Mlådèc imaje nebeskų košuljų, a mlådica imaje identičnų suknjų kako Fialka. Na hrebetah, nedaleko lopatòk oni imajųt male otvory. Tuto sųt města na krila. Tuto jest zato, čto oni mogųt magično ukazati i skryti svoje krila. Ako li oni hćųt jih ukazati, tògda jest prosto žalj izniščiti jih drågocěnne oblěčeńja.
	Velika mgla momentaľno zakryvaje toj obraz. Oblåky letęt tutčas naskroz fialomirinoj pamęti. V Oblěčenyh Dolinah, ktore ona tutčas vòzpominaje v svojej glåvě prěhodęt tutčas dòlge lěta. Ona pripominaje sobě dobre časy, ktore je vedla s rodinojų. Ona slyši dòlge besědy posrěd oblěčeńskyh drěv i cvětov. Ona vidi lovy v lěsu, zamòk, velike svętòčne baly i ceremonije, ritualy i obrędy. Vidi ona vśakodènno žiťje svojih zemjakov, prijateljev, svojih krilańskyh bratov, ktori råbotajųt v poljah i vinogrådah.
	Prěkrasny čas…
	Ona izobražaje sobě, čto hodi ona tutčas po velikom gråđańskom centru. Cvěty råzcvětajųt v njem ješče vyše krasno, než v dènj jejnyh Spletin. Ona jest tutčas doråstla děvčina, a několiko časin nazad ona provodila svoj pŕvy Mråzovy Ritual. Možno by pomysliti, že ničto ne slučilo sę. Fialomira izhodi iz zamka i ide v strånų Sòlnca, ktoro v nedòlgy čas bųde zahoditi za horizont. Ide teply, lětny večer. Možlivo li, čto ledovy pŕstenj vokrųg krajiny, ktory stoji na vsih gorskyh vŕhah, je umenšil sę neveliko? Ona ne može tutogo uviděti iz centra. Itak ona ide do kraja gråda, kde jest postrånny kamenny obrånny plot. Tuto ne jest daleko. Kògda ona prijde, tògda stane ona tam, pozri v gorų, i možno tògda něčto bųde primětiti. Dòlga pohodka jest dobra za zdråvje.
	I ponovno prihodi siva mgla. Tutčas Fialomira běži po někakoj trasě. Ona ne imaje obuvòk, jest umorjena, izmųćena. Běži ona i panikuje, ale ona ne znaje začto. Ona běži tako bystro, kako može. V jej duši jest veliky strah, a ne znaje ona, čto tutčas děje sę.
	Naslědno vòzpomněńje jest v temnoj ulici. Ona sědi tiho i opletaje svoje kolěna rųkami. Ona ne znaje koliko uže časa jest v tutom inostrånnom světu. Tut sųt ljudi, ktori dali sųt jej jědańje i piťje ili oblěčeńje. No sųt takože taki, ktori obezčešćajųt jų,  pljuvajųt na njų i izganjajųt von. Nikto jej ne věri. Kde sųt Doliny? Kde jest zamòk? Kde jest jej dom? Kde sųt tute krasne oblåky? Kde sųt jej krila? I v tom momentu někto podhodi k njej. Sivy, mglisty personaž migaje i izčezaje vò mglě.
	Fialomira otvarjaje oči. Jest legko prěstrašena. Sědi ona v vanně, v laznji, v teploj vodě. Vsekde jest prěmnogo vodnoj pary. Prividno ona je zasnųla. Na ščęsťje čarovny eliksir je smogl nemnogo uspokojiti jej bolj. Ona bųde potrěbovati prositi Britomira ješče jednų fljaškų, to jest veliko pomoćno. Nakonèc ona može sę nemnogo uspokojiti.


Råzděl 8. Do cělja

	“Potrěbno jest jim privezti jědańje, piťje, a potom… hmm…” - dumaje Našèk. Tutčas on jest vò vanně. Mysli on o Bělozorjah. On jest nemnogo nepokojeny situacijejų, hoť ješče ne jest veliko zlo. Uvěrjeno najpŕvo jest potrěbno transportovati tam jědańje i druge potrěbne věći. On v mysljah prěnosi sę do sela, vidi on, kako jego otèc i mati pozdravjajųt jego, vidi, kako děti prihodęt do najvelikogo doma, v ktorom vsi seljani jědajųt, pijųt, tancujųt i smějųt sę.
	Bělozorjańsko družstvo ne je utratilo svojej sŕdèčnosti i krěpkosti, daže poslě bez malogo dvoh lět Věčnoj Zimy. Vesnų jest možno čuti uže bez malogo vsegde. Ješče jedino sedm dnjev, i bųde Jarovo Råvnodèństvo. Čas dnja i noći bųde tògda råvny, a potom dènj bųde dòlžejši, než noć. Ako li by tako možno oddaliti Věčnų Zimų tutčas. Seljani mogli by spokojno idti i råbotati v polju. Nahoslav mogl by tògda idti ponovno na lovy. Lěsne životiny prividno ješče dòlgo by ne vraćali sę do bělozorjańskyh lěsov, ale ako li by Věčna Zima propadla, tògda bylo by vyše svobody, da by voziti sę někde dalje. On mogl by tògda navěditi Britomira, kupiti od njego někakove zajmlive pribory, kako napriměr tute magične pasti, orųďja za lovjeńje zvěŕev. Velika žalosť, že lovitelj ne iměl je nikakovoj okazije da by vyše poprobovati / pokusiti, kako funkcijonujųt tute stvari.
	Magična pasť za životiny jest veliko komplikovana. Jų jest potrěbno položiti v lěsu na zemji ili napriměr navěsiti na drěvo. Ona izględaje priblizno kako světlika, kako papirna lampa, ili kako mala, pol-sferična skrinja / skladišče. Kògda zvěŕ jest dostatòčno blizko, tògda tuta pasť odkryvaje sę bystro, otvarjaje i prividno strělaje něčim, čto izględaje kako sěť / mrěža. Bědna životna žrtva jest tògda zaključena v srědině i ne može ona osvoboditi sę. Nahoslav jednako nikògda ne je točno viděl, kako råbotaje tuta věć.
	Prědmet jest nastrojeny tako, čto on ne bųde napasti člověka. Ako li ty hćeš uloviti pticų, tògda navěsi ty pasť na drěvu. Ako li hćeš zaključiti jelenja ili dikų svinjų, tògda ostavi klětkų na zemji. Prosta věć. Nahoslav imaje žalj, čto on ne je mogl dòlžeje zabavjati sę tutymi stvaŕami. Možno tuto ne jest čestigodno, i ne godi sę tako loviti zvěŕjev, ale Nahoslav je postanovil, čto on bųde uloviti tutym sposobom prinajmenje jednų životinų.
	V někaky čas on blizno daže je smogl něčto uloviti. Pasť je aktivovala sę, no zvěŕ smogl izniščiti mrěžų i osvoboditi sę. Britomir govoril je, čto magične sěti sųt veliko siľne, itak Našèk ne mogl je togo sråzuměti. Sųt dvě možnosti: ili pasti ne sųt tako siľne, kako govori trgovèc, ili tamtoj zvěŕ je byl veliko siľny. To je mogla ne byti obyčajna životina. Možno někakovy ognjevy drakon? To mogla by byti pravda, zato čto pasť je byla na vysokom drěvu, a město, kde žrtva je vpadla v mrěže, je bylo veliko izniščeno. Tam byli slědy malogo požara i kråtkogo bojevańja s tutymi sěťami. Tęžko jemu jest točno nazvati, čto tam je slučilo sę. On pamętaje lamane drěvěne větvy i otvorjenų, aktivovanų pasť. V srědině ničto ne je bylo, itak žrtva prividno je råzrvala mrěžų i je ponesla jų někde daleko. V čas, kògda on pŕvokråtno je uviděl tuto bojevišče, vsečto uže je bylo tònko pokryto sněgom, itak on ne mogl je odgadati, čto tam je slučilo sę.
	Na žalosť potom prišla je tamta burja, poslě ktoroj je nastala tuta proklęta Věčna Zima. Bylo je potrěbno rųbati drěva, gotoviti zapasy jědańja, i ne je byl čas, da by zabavjati sę magičnymi pasťami. Jasny grom! A potom ješče tuta glupa Zima ostala je s njimi cělo lěto.
	Nu ale tutčas, kògda je pojavila sę Fialomira… možno bųde možlivosť, da by něčto izměniti. Našèk dumaje, kako jest tam, v Oblěčenyh Dolinah. Jest li tam cěly čas vesna, zato čto oni magično oddaljajųt zimų i mråz? Kako izględaje tutoj ritual? On zaisto jest zajmlivy. Jest li možlivo, že ljudi iz Oblěčenyh Dolin smogųt cělo oddaliti Zimų? Ili jest tako, že ona bezprěryvno jim ogražaje?
	Prividno tuto drugo rěčeńje jest pravdivo, zato čto oni trěbujųt, ako li Nahoslav dobro råzuměje, povtarjati tutoj obręd. On obmysljaje, či bųde li caŕ imati ohotų, da by jego slušati. Možno Fialomira bųde s nim govoriti o tutom? Ale či ona bųde li htěti, da by jemu pomogti?
	Ahh, tuto ne jest tutčas najvažno! Ona uvěrjeno jemu bųde pomogti. On bųde prositi jų. A ako li ne jų, tògda on bųde prositi samogo caŕa! Uvěrjeno jestvuje někakovy sposob, da by oddaliti Věčnų Zimų! I on… tutoj sposob… on jest skryty někde tam, v oblåkah.
	A čto jest tam? Kakove tam sųt problemy? Iz někakogo povoda Fialomira jest poslana tut do ljudskoj krajiny, do Srědogråda. Ona ne pamętaje začto. Utratila je ona tuto vòzpomněńje, zato čto ona prěžila je tuto… kako to ona je govorila? “Odkryljeńje”? Čudno slovo. Ono prividno jest svęzano s krilami, i s tutym, čto tute krila v tajemnom procesu “odkryljeńja” izčezajųt, i ne jest jih potom možno koristati. Kako to jest možlivo? Kako to råbotaje? Ona je rěkla, čto ona ne htěla togo. Označaje li to, čto jest možno “odkryliti” sę bezvoljno, bezsvědomo? Vsečto izględaje, čto to jest možlivo. To jest dosť strašno i kakoby… nepravo.
	A tutoj ritovŕšsky nož? Nahoslav je prividno uslyšal, čto Fiala skazala je, čto davněje to je bylo jej orųžje, ili něčto tako. Ale ona potom bystro je popravila sę, i skazala něčto drugo. Zajmlivo. Či označaje li to, čto ona je imala tutoj nož davněje? Možno ona je upadla iz oblåkov zajedno s tutym nožem. No Britomir govori, čto toj nož je byl privezeny s někakym transportrom. I na tutoj transport napadli sųt råzbojniki. Možno li ona jego potom je našla, ili kupila? Kògda ona govorila, izlędalo je, čto ona jest nervozna.
	Veliko mnogo mysljij imaje mlådèc v glåvě. On dumaje, že ako li bųde možlivosť, tògda on bųde zapytati jų o vsečto tuto. Do togo momenta on ne je mnogo pytal, da by dati děvčině prostor, da by ona je mogla oddòhnųti nemnogo. Zaisto tęžko jim bųde najdti čarovnų krajinų někde v nebesah. Tuto ne jest něčto, čto ljudi dělajųt vśakodnevno. No iz drugoj stråny on dělaje něčto podobno komplikovano: on pokušaje najdti sposob, da by odčarovati jego selo…
	Purpurny kamenj råzsvětljaje sę u jegovoj šije. On izmyslil je, čto on bųde jego nositi vsegda na sobě. Možno on ne znaje, čto zaisto jest tutoj kamenj, ale tako ili inače to jest podaròk, bělozorjańsky suvenir, simbol jego bojevańja s Věčnojų Zimojų. Možlivo jest li to někaky talisman, ktory prinosi jemu ščęsťje? On hće věriti v tuto. Hoť najpravdopodobno tutoj kamenj jest ničto vyše, než prosty dokaz dobrodušnosti žrici Dobroslavy. Ona je dala jemu jego i něčto skazala… kako to je bylo?
“Kamenj bųde ukazati cělj”. Kde jest cělj? A potom ona je rěkla tuto: “nehaj poljany…” - kako to je bylo dalje?
	Vodna para dělaje, čto vò vòzduhu jest mnogo mokroty. Žarka voda uspokajaje Nahoslava. On tutčas čuje, že ohotno pošèl by spati. Brit je ostavil jim čiste oblěčeńja i povezl sę na trgovišče, da by dělati svoje děla. On takože je skazal, že on bųde pogovoriti s drugymi trgovcami, i bųde najdti někakove zapasy dlja Bělozorjanov.
	Lovitelj nakonèc izhodi iz vanny. Jest on umorjeny. On poględaje na malų, pråzdnų taliŕkų, ktora leži nedaleko zŕcala. Usměhaje sę on legko.
	On izhodi iz laznje, oblěčeny v noćnų košuljų. Poględaje on nalěvo, a tam, v komorě pri oknu stoji naprosto ležišče. Jedino několiko dòsòk i postelina, ničto nadobyčajno. A v njem spi nadobyčajna děvčina, ktora cěly čas govori, čto davněje ona je iměla orľje krila, i čto ona smogla lětati kako ptica, i takože, čto ona jest iz někakoj bajkovoj krajiny iz neba. Ona spi glųboko, pokryta teplojų postelinojų. Pri ležišču, na malom stolu stoji skryty v nožnici nož i bezporędno råzvite bandaže, a takože pusta fljaška od magičnogo, zdråviteljnogo eliksira.
	Děvka poslě kųpělji i kråtkogo lěčeńja izględaje uže vyše dobro. Mokre od vody vlåsy råzplyvajųt sę na ležišču. Našèk stoji i kråtko poględaje na caŕevnų. Zatvarjaje legko dvèri i ide stųpeniščem v dol, na prizemje doma, do spaljnje naprotiv kuhnje. On klade sę na jednakovo ležišče, kako to, v ktorom spi Fialomira, i momentaľno načinaje spati. On ne imaje uže sily na ničto vyše.



Råzděl 9. Izrva okovana ledom

Poněkògda sny sųt strånne. One sųt najstrånne, kògda člověk ide spati v neobyčajny sposob. Možno tògda uslyšati råzlične glåsy. Tute glåsy govoręt něčto do nas, poněkògda vidimo někakove krive obrazy. One měšajųt sę sò zvųkami i aromatami. Vò snah my prihodimo v města, v ktoryh my jesmo byli v poslědny dènj: råzkošny, ale mråčny gråd, tepla, domašna krčma, tajemna i hlådna tjuŕma. A tuto vsečto, čto vidimo, sjedinjaje sę sò ogromnojų potrěbojų, da by najdti råzrěšeńje problema, da by najdti izhod. Postojanno, bezprěryvno, cěly čas, nanovo, nanovo. A na pozaďju tutyh obrazov i zvųkov jest ješče prěmnogo drugyh věćij.
Tuto napriměr jest něčij glås. Ili směh. I aromat. Toj odličny aromat męsa, ktory råste i råste, zajedno sò zvųkom skvrčańja, sò šumom. Tuto vsečto měšaje sę. Gråd stavaje mękky i råzplyvaje sę kako voda, tjuŕma vòzdvigaje sę v gorų, krčma spadaje v dol. Potom sųt ješče kråtke črvene iskry, kakoby blěsk nadobyčajnyh očij. Potom uže jedino glåśny, nenaturalno glåśny i realny směh.
Nahoslav otvarjaje oči. Směh, ktory jego budi, jest jemu znajemy, hoť jest on kakoby vyše spokojny, menje nervozny. Aromat, ktory vpadaje do jego nosa, råzbuđaje jego. Vokrųg jest temno, ale vala legkogo, tancujųćego světla vpadaje do jego komory od koridora. Nahoslav jest v maloj spaljnji naprotiv kuhnje, v komorě s jednym oknom, do ktorogo vpadaje ostatòk večernogo světla.
On prividno je spal cěly dènj. Tutčas on čuje sę vyše dobro. On råzmysljaje, či Fialomira takože li oddyhnųla je nemnogo. Jej vesely glås davaje jemu dokaz, čto pravdivo tako jest. Děvčina besěduje s Britom, ona jest veliko intrigovana tutų besědų. Mlådèc vòzdvigaje sę i ide do laznje, da by bystro čistiti lice.
- …i my jesmo ne viděli jedin drugogo! A služka uže desęť minut poględaje na nas! - Fialomira směje sę glåśno. V momentu, v ktorom Našèk prihodi do kuhnje, on vidi, čto nality do gliněnoj čašky napitòk poddŕživaje nastrojeńje Fialomiry. Děvka stoji v srědině komory. Jest ona oblěčena v prostų, sivų suknjų, poddŕžanų jednako prostym pojasom. Jej vlåsy sųt svęzane v dòlgų pletenkų. V dlånji dŕži ona kuhònnų lòžicų. Fiala izględaje… drugo… svěžo, radostno. Jej poza, v ktoroj stoji s čaškojų i lòžkojų, jest uvěrjena, siľna. Tuto vsečto jest tako nemožlivo prosto, až čarovno.
	Britomir směje sę zajedno s děvkojų, ale jego směh jest tihy, skryty, oglušeny směhom Fialomiry. On sědi pri stolu i dŕži dlånj na podobnoj čaškě. Jego mlådo lice izględaje dosť neprirodno, ako li by poględati na fakt, že on imaje sivų brådų. Gladi on jų legko vtorojų dlånjų. Jego sivo-kaštanove vlåsy takože izględajųt neprirodno, zato čto on cěly izględaje veliko mlådo. Kògda on smogl je tako bystro osivěti?
	On uže davno je vråtil sę, zato čto on iměl na sobě domašno oblěčeńje, sivų košuljų, ktora godila sę s kolorom jego vlåsov. Na jego radostnom licu sųt dva alkoholne ruměnce. Tutčas izględaje on dosť zabavno. Sědi i koncentrovano poględaje na děvčinų, ktora råzkazyvaje tutčas někakų historijų.
- Ale kako? - pytaje i směje sę - vy jeste potom izběgli?
- Nu da, haha! - Fialomira od směha imaje sòlzy v očah - no otèc potom ne je byl radostny, haha!
	Brit kymaje glåvojų tako, kako by on uslyšal tutčas nadobyčajnų historijų.
- Bystròk, toj hlåpèc - govori dalje Fiala - prosto je poletěl v gorų! A my zajedno za njim!
- Ale vy jeste ne letěli daleko vně Oblěčenyh Dolin, pravda li?
- Ne, ne, ne. Absolutno ne. Ne jest možno letěti zamnogo daleko, zato čto možno jest poletěti vně magičnoj sfery, ktora oblěkaje krajinų. A potom jest veliko tęžko, da by sę vråtiti. Jest potrěbno uživati někakų komplikovanų magijų ili ješče něčto podobno - Fialomira stavaje seriozna.
- Našèk! Jesi li ty dobro spal? - Britomir rěče kò mlådcu, ktory stoji pri vhodu do kuhnje.
- O, ty jesi probudil sę! - Fialomira odvraćaje sę k njemu. Momentaľno ona ruměni sę na licu, zato čto ona pripominaje sobě, kako Nahoslav je lěčil jej rany na hrebetu. Kaka sråmota, kaky styd!
Našèk vidi blěsk jej črvenyh zěnic v očah, i směsta råzuměje, čto ako li ponovno bųde taka situacija, tògda Fialomira uže bųde smogti sama vsečto sdělati i ne bųde jej potrěbna nikakova pomoć. A ako li lovitelj bųde probovati jej pomogti, tògda ona bųde probovati polamati jego rųky. Ona zatiskaje siľno dlånj na kuhònnoj lòžici. I tutčas Bělozorjanin počinaje råzuměti ješče jedno: tutčasny obraz kuhnje izględaje tako, kako by Fialomira gotovila jědańje. Jednočasno obraz za oknom prědlagaje, čto tuto jědańje jest večerja. Aromat jest odličny.
- Čto tam dělaješ? - pytaje Našèk směsta.
- Tuto jest specijalno oblěčeńsko jědańje: męso od běžaka v aromatičnoj podlivkě. I tut jest moja avtorska měšanina råzličnoj zeleniny.
- Od jelenja - Brit koriguje děvčinų.
- Ah, da. Od jelenja ili něčto tako - rěče Fiala.
- Ah, da - Našèk kymaje glåvojų i ukazyvaje sråzuměńje.
- Ona je dodala vsečto, čto imělo za njų krasny aromat - kaže Brit ponovno. Fialomira poględaje na njego hlådnym zrěńjem. Trgovèc pije napitòk iz čašky i bere fljaškų, ktora stoji někde na podlogě. On nalivaje zlåty napitòk do treťjej čašky.
- Ah, da - ponovno rěče Našèk.
- Ah da! - odgovarjaje děvčina.
- Nu hmm… to jest zapravdų dobry aromat - kaže mlådèc. I v tom momentu lice Fialomiry stavaje vòzbuđeno, a oči blěskajųt radostno.
- Pravda li?! - zapytyvaje ona. Podhodi ona k želěznomu grncu, ktory stoji na kamennom peću, a v ktorom vari sę někaka siva podlivka. Fialomira načinaje pěvati něčto tiho i měšati jedivo.
- Dŕži ty i pij, brate - Britomir podavaje Nahoslavu čaškų. Mlådèc pije nemnogo. Nu da, medovina, zlåty napoj, najdostojny alkohol iz vsih alkoholov, dar od Slådany, bogynje medoviny i vina. Alkohol najdostojny i prividno ogromno cěnny. Itak iz togo povoda tut jest tako veselo. Božska slådkosť råzplyvaje sę v ustah Nahoslava, i on takože bystro stavaje vesely. Poslě několiko minut on uže jest aktivny sųbesědnik. Ili aktivny slušatelj, zato čto najčęsto govori Fialomira.
	Podlivka uže je uvarila sę, i oni sědęt tutčas pri stolu i jědajųt. Besědovańje stalo tiho, a vsi koncentrujųt sę na jědańju.
- Britomire - rěče veselo mlådica - ty jesi mnogo pųtoval, pravda li? Viděl li ty jesi mnogo krajin vò svojem pųtovańju?
- Mhm, da - odgovarjaje trgovèc i jednočasno žuje kųs męsa.
- Či byl li jesi ty takože v drugyh světah? - pytaje Fiala interesovano.
- Hmm, ne - govori on - ale ja jesm prěmnogo o njih slyšal.
- Da? Čto napriměr?
- Nu vidiš… vidite vy… - kaže Brit kò njim. On sědaje na svojej stolkě tako, kako by on byl stary bajaŕ, ktory znaje prěmnogo legend i basnjij - tuto ne jest tako prosto, kako by htěti vòjdti na drěvo ili vysoky vŕh. Da by hoditi među råzličnymi světami, jest potrěbno ili iměti magičnų silų, ili iměti někaky ugovor s bogami i duhami. Ili veliko ogromnų silų v duši, da by to sdělati. Prosto jest potrěbno, da by člověk byl gotovy, čto on može uže nikògda ne vråtiti sę nazad.
	Fialomira poględaje na njego sò strahom. Ona dumaje tutčas ob Oblěčenyh Dolinah. Jest li zaisto tako tęžko? Britomir směsta vidi tuto.
- Ty ne imaješ povoda, da by byti trevožna, děvčino. Ja mysljų, čto s tvojim domom jest neveliko druga situacija. Kògda tvoja krajina je odrvala sę od Korony Drěva, tògda ona stala kakoby… čęsť Srědogråda. Kakoby jego… teritorija, råzuměješ. No tako ili inače ona pravdivo jest mnogo vysoko.
	Tuto nemnogo uspokajaje děvų.
- Itak, ne jest možlivo tako prosto voziti sę do Ritovŕha? - interesovano zapytyvaje Nahoslav.
- Nu ne. Ritovŕh ne jest zemska krajina, ktora jest někde tut v Srědogrådu.
- Oh… - Bělozorjanin jest nemnogo råzočarovany. On råzuměje, ale tako ili inače tuto udivjaje jego.
- Nu, ako li by točno govoriti, tako s tutymi velikymi světami ne jest mnogy problem, zato čto vyšne rasy i jestestva obråbotali mnogo možlivosti komunikacije. Jestvujųt prěpravy, prěhody i portaly, a takože negroźne, bezopasne / bezgroźne trasy. Pomimo togo Pradavna Asi Swēta ne jest obyčajno drěvo. Daže ne jest sposob, da by govoriti o tom, kako ono jest veliko. A zaisto, věrite vy mně, ono jest ogromno kako naš Srědogråd. Imaje ono veliko kilometrov v gorų i v dol. I čto vyše, čas i prostor vokrųg Pradrěva krivęt sę i měšajųt, vijųt i råzvivajųt. Zaisto tęžko jest najdti kurs, prosto jest izgubiti cělj. Među drugymi iz tutogo povoda my jego ne vidimo tutčas, hoť ono uvěrjeno jasno světi siľnojų magijejų. Jednako, ako li by někto napravdų, napravdų htěl idti tam v pųť, i ako li toj člověk iměl by velikų silų v duši, da by to sdělati, tògda on smogl by koněčno dojdti do Ritovŕha, do Zelenolěsa, do Ostrice i Črnojamy - Britomir končaje svoj govor nazvami několiko drugo-zemskyh krajin.
- A Nav? A Raj? - dopytyvaje Našèk.
- A nehaj tobě Veles ne dozvoli! Hćeš li ty, da by bogi tebe spalili, i da by ostal sę po tobě jedino pråh? Čim vyše v Koronų Drěva i čim niže v Korenje, tym jest za nas vyše groźno. My, ljudi, ne jesmo jestestva, ktorym jest možno měšati sę v biznesy Vsesvěta - govori tvŕdo trgovèc - ty dobro vidiš, Naško, kako jest tęžko, da by dojdti do Izrvy, do krajiny, ktora davněje byla je čęsť Srědogråda. A dalje? Tam, kde Krajišče, i tam, kde Mråzovina?
	Tute dvě krajiny, o ktoryh govori Britomir, takože davněje sųt byli čęsť Krajiny Ljudij. Fialomira je slyšala historije o tom, že v tutyh krajinah sųt žive, kamenne statuje, ktore v veliko davnyh časah sųt pomagali bogu Perunu, vladcu gromov, da by ohråniti jego dom. Tuti kamenni ljudi sųt smogli sdělati tuto hvala tomu, čto nad Srědogrådom oni sųt postavili kamennų, sferičnų kupolų. Fiala je slyšala takože, čto davno, davno tomu kamenni ljudi pomogli sųt moŕskomu bogu Morjevitu iztvoriti fantastičny, moŕsky korab, ktorym potom on je plaval v Pradavnom Morju. Děvčina do tutdènj ne smože pojęti, čto toj svět, v ktorom ona žive, ne jest jediny svět, ktory jestvuje. Ona ne smože togo pojęti daže pomimo togo, čto ona takože jest iz bajkovoj krajiny. Tako mnogo bajkovoj, čto nikto jej v tuto ne dověrjaje.
- Jest prěmnogo menših krajin, ktoryh množstva nikto ne znaje. Oblěčene Doliny uvěrjeno sųt byli takovym městom prěd katastrofojų… - Britomir poględaje na Fialomirų.
- Koliko mnogo takovyh menših krajin može jestvovati? - pytaje Našèk interesovano.
- Oh, brate! Prěmnogo! - rěče Brit. Nahoslav udivjaje sę i hće poznati vyše informacij.
- Znaš li někake historije? - pytaje on.
- Oh, brate! Takože prěmnogo! - trgovèc råzstavjaje široko rųky.
- Govori ty! - jednočasno kažųt Fiala i Naško.

***

	Historije Britomira snovajųt sę i snovajųt bez konca. On govori i govori, a minujųt dòlge časiny. Mlådi slušajųt jego čujno. On råzkazyvaje o krajinah dalekyh i nikomu neznajemyh. Nahoslav i Fialomira sųt mnogo očarovani.
- …i tògda kamenje i drěva sųt složili sę, kako papir! - trgovèc nemnogo koloruje svoje historije, zato čto on je izpil uže dosť mnogo slådkoj medoviny.
- Itak druge krajiny takože mogųt sę izniščiti? - pytaje Fialomira, ktora takože uže jest nemnogo pijana.
- Nu vidiš ty… nikaka krajina ne jest věčna. Ja jesm uže slyšal nemnogo historij o staryh, mŕtvyh světah.
- Tuto godi sę s historijejų Oblěčenyh Dolin… - priměćaje Naško.
- Pravda to. Doliny dŕži magičny čar, da? - Brit pytaje, a Fiala kymaje glåvojų - itak bez magije one mogųt někako umrěti.
	Atmosfera stavaje mråčna a besěda menje fantastična i bajkova.
- Ja jesm napriměr slyšal o krajině - govori Britomir tajemno - ktora cěla je stala črna. Ona je obråsla někakojų magičnojų klętvojų ili sam Perun znaje čim.
	Mlådèc i mlådica poględajųt s nědověrojų. Medovina v jih krvi dělaje, že vśaka tuta historija jest ješče vyše interesna i zajmliva, daže za lovitelja, ktory vse tute povědky slyšal uže prěmnogo-kråtno.
- Vsečto. Drěva, poljany, cvěty, polja. Vsečto črno! Črno i mŕtvo. Hoť jednočasno kakoby, na svoj sposob živo. Ja daže ne znajų, kako možno jest tuto sråzuměti.
	Trgovèc pije iz čašky.
- Ili napriklad svět, v ktorom žive strašny monstr! O takovom takože jesm ja slyšal. I nikto tutogo monstra ne je viděl. Jest znajemo jedino, čto on imaje prěmnogo očij v koloru jasnogo morja.
	Fialomira čuje veliky strah. Ješče prěd momentom ona je myslila, čto kògda ona uže pomože Oblěčenym Dolinam, tògda pojde ona v dalekų pųť. Tutčas ona dumaje, čto to jest zla ideja i ne imaje ona nikakų ohotų, da by tuto sdělati.
- V ješče drugom světu - prodòlžaje Brit - žive strašna, bezumna věďma, ktora izniščila je svojų krajinų, a samoj sobě magijejų poměšala v glåvě. Ona žive někde daleko, v drugoj čęsti Vsesvěta.
- A ne jest li tako, že monstr s očami v koloru jasnogo morja i tuta bezumna věďma živųt v jednoj krajině? - dodavaje Nahoslav. Brit gladi svojų brådų.
- Ah da! Pravda! Tute historije uže načinajųt měšati sę v mojej glåvě. Prividno tako je bylo…
- Ja jesm slyšal tutų povědkų v Bělozorjah, babuška Dobroslava někogda jų govorila. Tuto jest jedna iz historij od tamtogo legendarnogo pųtnika, ktory prividno v někaky čas je prěšèl črěz naše selo. Ty uvěrjeno jesi slyšal…
	Britomir kymaje glåvojų. Pravdivo, on slyšal davněje někakovų historijų od Dobroslavy.
- No… tuta črna klętva… - prodòlžaje mlådèc - zvųči strašno. Kde sųt stråži tamtyh među-světov? Kako to jest možlivo, že oni dozvolili tutym krajinam tako slaběti i umrěti?
- Nu vidiš ty. Råzlične historije o dalekyh krajinah jestvujųt, sųt među nami. Mimohodòm, poględaj ty na Izrvų, na krajinų, ktora leži pri našej krajině. Tutdènj Izrva jest mråźna i hlådna. Ona jest v sųsědstvu sò Srědogrådom. Prěd Izrvojų ty imaješ jedino kamenne gory i vŕhy. Ne mysliš li ty, že tuto jest pričina problema?
	Nahoslav ne znaje, čto rěkti. On drape sę v glåvų.
- V kakom smyslu, Brite?
- Poględaj ty - Britomir davaje dlånj na stol - v Dènj Prěměny Ledovy Žmij je zamråzil polovinų Vsesvěta. Od tamtogo dnja Oblěčene Doliny imajųt Klętvų Mråza. Zima prihodi do njih od vŕhov do doliny, jest li tako? - davaje pytańje k Fialomirě. Ona kymaje glåvojų.
- Možno jest tako, že vaša bělozorjańska Věčna Zima jest takože vliv od Izrvy? Mråźna Krajina råzširjaje svojų teritorijų i uže je prišla do vašego sela?
- Nu da, my jesmo govorili o tutom včera v krčmě. Zimovy svět råzširjaje sę? Ale čto by bogi skazali na tuto? Začto tako jest?
- Ne znajų ja, ne znajų, od Dnja Prěměny vsečto jest inače, vsečto jest drugo. Možlivo tuto ne jest veliko bystry proces. Poględaj ty na zimų. V smyslu časa v lětu, sezona, fragmenta lětnogo cikla.
- Nu da. Jedno-kråtno v lětu cěla zemja zamrzaje. Obyčajna zima. Jest li tut něčto tajno, čto ja ne råzumějų?
	Fialomira na moment utraćaje koncentracijų. Ona poględaje v okno i ne slušaje, čto oni točno govoręt. Medova slådkosť råzplyvaje sę po jej tělu. V jej glåvě zvųči slovo “Izrva”.
- Nu, govorjų ja. Ničto ne jest věčno, vsečto izměnjaje sę. Daže Ledovy Drakon sědi tutčas v velesovyh podzemjah i gryze Korenje Osi Světa.
- Hmmm, ja byh htěl uviděti togo velikogo monstra - měčtaje Nahoslav.
- Nu, samoråzumno. I to by byla poslědna věć v tvojem životu, ktorų ty byś smogl uviděti. Prividno sam Veles trěboval by tebe ohråniti, da by Drakon tebe směsta ne ubil - kaže trgovèc i pije nemnogo medoviny - mimohodòm, ja znajų povědkų o dvoh dětah, ktori sųt pošli do Nava, do podzemnogo caŕstva Velesa. Hćete li vy poslušati?
- Izrva - govori Fiala pijanym glåsom. Brit i Naško udivjeno poględajųt na njų - tam sųt Oblěčene Doliny…
	Ona vòzdvigaje dlånj i poględaje na njih. Směje sę ona kråtko, hoť ona ne izględaje kako by htěla sę smějati. Ona ne znaje, čto točno jest Mråźna Krajina, ale ona je smogla sråzuměti, že jest prěmnogo, prěmnogo tęžko, da by tam dojdti.
- Čto? - pytaje Našèk - ale kògda ty jesi prišla do Kamenogråda, ty ne šla jesi od Mråźnoj Krajiny, ne?
- Ale možlivo ja jesm priletěla krilami… - priměćaje. Klade ona glåvų na rųkah i poględaje v okno, v ktorom ona vidi jedino blěsk kuhnje. Vně doma jest absolutno črno.
	Tuto imaje smysl. Tako dumaje Nahoslav. On ješče mnogo ne råzuměje, ale tuto načinaje iměti smysl. Oblěčene Doliny zaisto mogųt tutčas lětati nad věčnym ledom mråźnoj Izrvy… Fialomira pravdivo mogla je priletěti do Srědogråda, ktory jest vyše prijateljsky za žiťje. On tako dumaje. A tuto označaje, čto oni tako ili inače potrěbujųt někakym sposobom dojdti do Krajiny Mråza. On mogl by mimohodòm poznati, jest li možlivo, da by Izrva mogla råzširiti svojų teritorijų i zamråziti okolične regiony. Ako li tako jest, tògda odgovor jest jasny: jest potrěbno bez ględańja na ničto ostaviti Bělozorje vzadu i najdti novo město za žiťje.
	Ale kako planovati tako pųtovańje do dalekoj, sněgovoj krajiny? Samoråzumno jest potrěbno vzęti mnogo zapasov jědańja. Vezeńje sę konjami moglo by oprostiti vsečto, ale ne cělkom. Poslě Granici Leda, uže v Izrvě konji prividno mogli by umrěti. Ljudi takože. Hoť možno tam jest potrěba jedino imati dobro, teplo oblěčeńje, i tògda jest možlivo, da by prěžiti nemnogo vyše dolgo.
- Ne - Brit klade dlånj na jego rųkų i zadŕživaje jego myslji. Jegovo lice jest ruměno - tuto ne jest prosta věć, ale ako li to bųde potrěbno, tako ja bųdų prigotoviti tebe do tutoj pųti najdobro, kako ja mogų, dobro li?
- Hvala, brate… - kaže Naško. On poziraje na svojego prijatelja. Potom na Fialomirų. Děvčina… spi, a v jej gliněnoj čaškě ješče ostal slådky med.
	Ona načinaje tęžko hrapati. Brit směje sę.
- Provodi ty jų do spalnje. Možno tutčas ona bųde spati spokojno.
- Čto? Ne je li ona spala prěđe? - mlådèc udivjaje sę.
- Od-kògda ja jesm povråtil sę od trgovišča, tògda ne. Ona prěględala je kuhnjų i skladišče, da by prigotoviti večerjų.
	Našèk usměhaje sę. On vidi, kako děvčina probuje, kako usiluje odplatiti. On bųde trěbovati blågodariti jej za tuto jědańje, kògda ona probudi sę. Hoť prividno tògda ona bųde ruměniti sę i biti jego.
- Potom ona je izběgla do laznje i byla tam okolo jednų časinų. Dělala je tam ona tute vse žeńske věći: pletla je vlåsy, koristala kosmetiky i tako dalje.
	Tuta izměna Fialy raduje Nahoslava. Jego mysli o njej takože izměnili sę. On načinaje zapravdų htěti pomogti jej, da by dojdti do jej bratov i sestr. Raněje on je mysil o tom, kako o trgovańju.
- Dobro, itak ona zaisto trěbuje spati - govori Naško i vòzvraćaje sę k děvčině - Fialka, idi ty sò mnojų, ja privedų tebe do spalnje.
- Mmmmmmmhm - rěče ona něčto nejasno.
- Ona hće byti tvŕda, ale v srědině ona jest dobra děva. Ja věrjų, že vy bųdete najdti jej svět. I ja želajų vam tuto. Zajutra ja prigotujų vam někake nove oblěčeńja. Stare sųt uže izniščene.
- Hvala… Britomire. Ja ne znajų, kako ja bųdų tobě odplatiti - rěče Nahoslav. On vede děvčinų do spalnje na pŕvom etažu doma. Klade on jų na ležišču i zakryvaje teplojų, mękkojų pokryvojų.
- Do perijoj! - kaže jemu Fialomira, a svojų rųkų dŕži prosto. On ne råzuměje, čto děvčina govori, ale on mysli, že prividno tuto jest někako pozdråvjeńje, ktoro on ne znaje. Ili děvka jest uže tako pijana, že ona sama ne znaje čto govori.
- Da, da… pe…rijoj - odgovarjaje neuvěrjeno i takože dŕži rųkų prosto. Potom on vraćaje sę do kuhnje i ješče nemnogo besěduje s Britomirom. Trgovèc jednako bystro ide spati, itak Naško sědi sam v kuhnji i poziraje v okno, v mråk. Možlivo jest li, že on bųde nedòlgo voziti sę do Mråźnoj Krajiny? On ne hće tuto priznati, ale čuje on, že tajnosť Oblěčenyh Dolin jest za njego vyše interesna, než sekret Věčnoj Zimy.
	Ješče potom dòlgo časa prošlo do momenta, v ktorom Nahoslav mogl koněčno zasnųti.



Råzděl 10. Iskry i blěsk

Prošli sųt dva dnje. Dabog ščedro dari Kamenogråd svojim Sòlncem. Gråd imaje tutčas kolory mlådoj vesny. Větr radostno dvigaje modre horųgvy, na ktoryh namaljevano jest sivo, orľje pero. One stojęt gòrdo na věžah i kamennyh plotah. Glåvny gråd Zapadnogo Vladstva izględaje gòrdo, no skromno. Pomimo svojej velikosti, mentaľnosť žiteljev gråda cěly čas jest dosť seľska i prosta. Na ulicah jest mnogo ljudij, a najmnogo v centru. Trgovišče izględaje tutčas kako poljana, na ktoroj jest veliko mnogo råzlično-kolorovyh cvětov. Kvadratny prostor gladkoj zemje među budynkami izględaje cělkom drugo v dènj, než v noći. Nahoslav ne mogl by daže pomysliti, čto oni sųt byli tut několiko dněv nazad, okrųženi temnosťjų i mråkom, pòlni straha i bojaznji. Strah i bojaznj sųt tute elementy, ktore sjedinjajųt tamtų noć i tutoj dènj. Jest tako, zato čto Bělozorjanin jest trevožny i ne čuje sę dobro, kògda on hodi među trgovymi magazinami. Kto može znati, kako dobro organizovana jest tamta grupa, ktora jih tògda pohytila i zaključila v tjuŕmě? Izględaje, že jih jest vyše, než trěh råzbojnikov. Pravdivo mlådèc i děvčina sųt v grådu pŕvo-kråtno od tamtogo momenta. No tako ili inako, jest potrěbno tut sdělati několiko děl.
Neočekyvano on čuje trgnųťje za svoj rųkav. Fialomira oglušaje jego črne myslji i vraćaje jego do reaľnosti. Ukazyvaje ona dlånjų někakovo stojišče s žeńskym ukrašeńjem. Oni idųt tam. Děvčina spokojno ględaje blěskajųće prědmety. Našijniky, krasne naušnice, pojasy i råzličnų drugų bižuterijų. Tuto jest raj za vśako děvčę iz měščańskoj klasy. Děvkų ne zajmaje ničto drugo. Možno li ona imaje pravdų? Či bųdųt li råzbojniki prijdti tut, kògda jest jasny dènj?
Děvčina dŕži v dlånji maly prědmet. Tuto jest zaponka / broš za oblěčeńje. Ozdoba imaje formų zorjańskoj rozy. Tuto jest simbol Bogynje Večera, toj, ktora ruměni sę, kògda vidi zahod Sòlnca. Toj, ktoroj imę jest Zorja. On jest bronzovy, a v jego srědině jest črveny, pol-prozråčny kamenj. Tuta črvenosť jest kako iskra v očah Fialomiry. Ona kråtko stoji i ględaje bižuterijų, a potom bystro běži k naslědnomu stojišču. A možno li by tako…?
Bez nikakyh slov Nahoslav i trgovèc od togo stojišča poględajųt na sebe. Kupèc pokazyvaje dlånj i několiko pŕstov. Lovitelj bystro izimaje monety iz malogo měška, podavaje on je kupcu, hovaje ozdobų do kěšenji i skoro běži do Fialomiry.
“Ako li my uže bųdemo najdti jej dom i odčarovati Věčnų Zimų, tògda ja bųdų dati jej tuto, kako blågodarjeńje” - mysli Našèk i momentaľno ruměni sę na licu.
“Tuto jest dobra ideja” - on trěbuje izjasniti tuto sobě samomu.
	Monety… monety sųt istinno krųgle porcije drågocěnnogo metala. V mnogosti drugyh, než Srědogråd, krajin tvoręt sę monety, ale Kamenogråd jest ješče dosť mlådy gråd, itak on ne imaje svoje groše.
	Naško uže smogl je vzęti svoje pribory iz krčmy “Pod Orľjim Perom”. On koněčno imaje svoj meč i lųk. Želězno orųžje jest na pojasu pri jego boku, a lųk jest oblěčeny tętivojų o rųkų. Lovitelj na hrebetu imaje koževy sòdŕžnik, v ktorom jest několiko-nadsęť strěl. On hvala tomu čuje sę nemnogo vyše uvěrjeno i siľno. On jest priučeny vojevnik, ktory znaje, kako sę biti, kako rųbati i rězati neprijateljev. Pravdivo on nikògda ješče ne je iměl okazijų, da by prověriti svoje uměńje v pravdivom boju, ale on jest gotovy. Veliko gotovy.
	Vśako plemę, ktoro jest v Zapadnom Vladstvu, regularno izstavaje svojih bojevnikov, da by oni mogli stråžiti najvažne strategične regiony i města, kako napriměr Kamenogråd. Vsečto tuto jest dělano “na vśaky slučaj”, zato čto Zapadno Vladstvo jest vysoko organizovano. Vyše, než vśako drugo ljudsko plemę. Zapadno Vladstvo pomalo råzširjaje svojų teritorijų na Iztok i na Jug. Kraj prědlagaje takove koristi i vygody, že pravdivo nikto ne hće s njim bojevati, a vsi vměsto togo priključajųt sę do sòjųza. Jasno-modre zastavy / flagy pišųt pŕve strånice ljudskoj historije. Historije dŕžavnosti i politiky.
	Několiko sekund pozdněje oni sųt uže několiko-nadsęť krokov dalje. Oni iščųt někakovogo oblěčeńja za pųtovańje. Fialomira dosť dobro zamedljaje tutoj proces, zato čto ona zadŕživaje sę pri vśakom stojišču i tyče ona priblizno vśakų věć, ktorų može tknųti. Ona poględaje tkaninų vśakoj suknje, vśakoj košulje. Ocěnjaje ona mękkosť šalov i plaščev. I jednočasno ona raduje sę kako dětę. Kògda děvčina prihodi do jednogo stojišča, tògda jej oči blěskajųt vyše siľno, než obyčajno.
“Mhm, tutčas bųdemo izgubiti nemnogo grošev” - mysli Naško. I on mysli pravdų. Potom, jednako, on stavaje udivjeny. Na trgu, pri ktorom oni tutčas sųt, možno jest uviděti råzlične kožene oblěčeńja, jednako tute oblěčeńja izględajųt dosť… mråčno. Trgovèc uvěrjeno prodavaje tut stvari za “loviteljev prigod”. Za mųžev. Jednako, Fialomira ne jest bezpokojena tutym. Ona uže je smogla idti do maloj komorky pri trgu. Komora jest iztvorjena iz drěvěnyh dòsòk i tkaninovoj zavěsy, ktora odděljaje člověka, ktory jest v srědině, od cělogo světa, itak on može svobodno prěoblěkti sę v oblěčeńje, ktoro možno potom bųde kupiti. Prodavatelj, ktory stoji pri trgu, uže jednojų rukojų tre o drugų rųkų. On imaje dòlge, črne vųsy, suknjų trgovca i htivy / lakomy usměh. Ne izględaje on kako někakovy izmamitelj, ktory hće jedino omamiti / obmanųti svojih klientov. Jest prosto cělkom jasno, že iz vsih věćij vò vsesvětu, on najmnogo ljubi groše. Naško lěnivo prěględaje kožene oblěčenja, prividno vyše čekaje on Fialomirų, než išče něčto za sebe. Po kråtkom momentu ona izhodi iz drěvěnoj komory.
- I kako? Kako?! - zapytyvaje ona Nahoslava s glåsom pòlnym emocij.
	Lovitelj ne znaje slov, ktore možno tutčas skazati. On mogl by rěkti, že oblěčeńje dobro godi sę s fialomirinojų figurojų, ale tuto jest zamnogo malo. Temno-modry kolor oblěčeńja jest idealny kontrast do jej črvenyh očij. Ona imaje na sobě těsne, črne, mųžske nogavice. Jej ljněna košulja, ktorų ona je dostala od Britomira, jest vložena v tute nogavice. Fiala je oblěkla na košuljų črny plašč, a na jej rųkah sųt črne rųkavice, ktore blěskajųt nebeskym kolorom vò večernom světlu. Na rųkavicah jest našity kvadratny, črveny ornament.
	Ona imaje takože temne, dòlge, nemnogo vysoke obuvky, ktore sųt vęzane dòlgymi vęzalami. Ona izględaje… prividno najdobro kako može. Prividno nikako drugo oblěčeńje ne bylo by vyše dobro. Prinajmeńje tuto dumaje Nahoslav. Fialomira izględaje kako zlodušny mŕzavèc, kako bystry råzbojnik, ktory v noći smože obkrasti několiko-nadsęť trgov, ale jednočasno ona jest tako elegantna, šikarna i dostojna, že vśaka žena htěla by tako izględati. Kto mogl by pomysliti, že tęžko, mųžsko oblěčeńje može na njej izględati tako dobro?
- Prěkrasno, odlično, dråga gospodino! - govori trgovèc pŕvy, prěd tym, kako Naško daže smože skazati jedno slovo. Na licu Fialomiry jest tutčas radosť iz kupovańja i oblěkańja sę, a lice jej, možno by pomysliti, blěskaje vyše, než sam sòlnečny Dabog.
- Jest idealno, ne tako li? - dopytyvaje ona mlådca.
- D… da… - odgovarjaje on i ruměni sę.
- A ty začto jesi sę tako zalivil? Haha! - ona priměćaje jego reakcijų i směsta komentuje jų, a upotrěbjaje do tutogo někakovo čudno slovo, ktoro znaje prividno jedino ona.
	Jednočasno ona odvraćaje sę i dělaje tutoj harakterističny tanèc, ktory člověk dělaje, kògda oblěkaje novo oblěčeńje i hće poględati v zŕcalo, kako on izględaje.
- Nu… tuto oblěčeńje ne jest dobro za dostojny bal, ale idealno za dalekų pųť - govori ona veliko radostno - tutčas ty!
	Ona svojejų dlånjų ukazyvaje Nahoslava i poględaje na oblěčeńja, ktore ležęt na stojišču. Děvčina izględaje tako, kako by ona magično podkrěpila svoje oči i rųky, da by mogla ona bystro najdti najdobro oblěčeńje za Naška. Iz drugoj stråny lovitelj čuje sę neudobno, nedobro. Za njego Kamenogråd i tutoj trg jest zamnogo veliky, on ne može postanoviti nikakovy izbor, ne može svobodno najdti ničto za sebe. V tutoj čas, kògda on jest izgubjeny, Fialomira smože uže tysęć-kråtno priložiti do njego i měriti někakove košulje i plašče. Potom ona davaje jemu několiko råzličnyh oděžij i bystro izganjaje jego do dòskovoj komory. Kògda on ide do komory i propadaje v srědině, da by oblěkti oděđų, ona stoji netŕpělivo i čekaje jego. Jej nastrojeńje prividno prěhodi na mlådca, zato čto on načinaje čuti veseľje i oživjenosť. Pravdivo on nikògda davněje ne je iměl nikakoj možlivosti, da by kupiti sobě dobro oblěčeńje.
	Na ščęsťje on je smogl zaråbotati nemnogo grošev, kògda Britomir několiko lět nazad je privezl sę do Bělozorjej. Trgovèc je kupil tògda od seljanov nemnogo pšenice i vòlny, a od Nahoslava on je kupil loviteljske prědmety: životińske kože, kosti, kly i nemnogo obdymjenogo męsa. On govoril je tògda Nahoslavu, ktory ne je dověrjal, da by on je vzęl tute groše, zato čto jegove tovary sųt zaisto veliko cěnne. V selu Naško ne je mogl izkoristati tute groše, ale nakonèc v grådu tuto jest možno.
- Daleko li vy idete, mila gospodino? - zapytyvaje kupèc.
- Ah, da… pravdivo, veliko daleko - odgovarjaje nemnogo udivjena Fialomira - a dobro jest, da byhmo prigotovili sę na vśaky slučaj, itak, znajete vy…
	Ona govori tuto v odnošeńju kò kakosti / kvalitetu oblěčenij, ktore kupèc prodavaje na svojem stojišču. Uže iz dalekosti možno jest uviděti, že tut jest možno dostati dobro orųžje - kožene pojasy, plašče, a daže legke a siľne brònje / panciŕe. Tuto pravdivo jest trg za loviteljev. Loviteljev prigod i loviteljev zvěrij. I za pųtovateljev.
- Nu da, vidite, mila gospodino, ja ne jesm ješče nikògda viděl parų zaljubjencev, ktora imaje takovo zajmlivo hobi.
- Nu, znajete vy, ja…
“Moment. Čtoooo?! Zaljubjenci?!” - Fialomira dopŕva tutčas råzuměje tute slova. Ona ruměni sę i odvraćaje sę.
- My… ne… jesmo… za… za…! - ona probuje skazati něčto.
	I tògda iz komory izhodi Naško, cěly v črnom oblěčeńju.
- A začto u tebe take ruměnce? - směsta pytaje on.
	On izględaje podobno, kako ona. Běla košulja i črne nogavice. Dòlge, nemnogo vysoke obuvky, ktore sųt vęzane dòlgymi vęzalami. Črny plašč. Jegove rųkavice takože sųt podobne do fialomirinyh, no on ne imaje tutyh črvenyh dekoracijnyh elementov. Pod plaščem, na košulji, jest tkanina v modro-črnom koloru, ktora råbotaje kako izolacija od hlåda i mråza. On imaje takože oblěčeny svoj koženy pojas.
Mlådèc čuje sę tutčas kako… najemny ubijca. Fialomira, ktora je izbrala jemu tuto oblěčeńje, imaje čudno počuťje stila, ale za Nahoslava tuto ne jest nikaky problem. Děvčina bystro zabyvaje tamto nedoråzuměńje i poględaje tutčas na Naška kako na majstrovsko dělo. Lovitelj vidi jej očarovano zrěńje, vidi on, kako mlådica poględaje na njego očami pòlnymi črvenyh iskr, s obdivom. Jemu izdavaje sę daže, že ona poględaje s někakym… zaljubjeńjem?
- Ja… jesm… odlična! - govori ona i obdivjaje sę tutym, kako ona dobro je smogla izbrati tuto oblěčeńje, ktoro tutčas na Nahoslavu jest tako veliko dobropoględno.
	Nu da, samoråzumno ona zaljubjaje sę v sobě i svojem počuťju stila. To jest jasno i logično. Naško usměhaje sę legko. Kako zajmliva děvčina.

***

	On je prěstal usměhati sę, kògda sråzuměl, čto on absolutno ne znaje efektivny sposob dogovarjańja cěny. Ne je on znal, čto tute oblěčeńja sųt tako drågocěnne. On jest prosty člověk iz sela, a groše može on tratiti jedino v grådu, veliko rědko. Samoråzumno, tute oblěčeńja bųdųt jim potrěbne, ale jego groševy měšèk jest tutčas… tihy. Ješče prěd několiko momentami zvųčal je on glåśno metaličnym zvųkom. Tutčas on jest bez malogo pråzdny, a v srědině jest jedino několiko monet. A Fialomira? Ona je smogla izprositi od trgovca črveno vęzalo za vlåsy. Bezplatno! Ide ona tutčas i tiho pěvaje někakų glupų pěsnjų, a srųčno plete svoje dòlge vlåsy i vęže je novojų ozdobojų. Kakova zajmliva děvčina.
	Na trgovišču jest dosť mnogo ljudij. Prihodi večer, a s njim prihodęt građani. Oni hodęt među trgami i ględajųt na tovary. Možno rěkti, že cělo Zapadno Vladstvo jest v dobrobytu hvala tutomu trgovišču. Ljudi iz nedalekyh sel privozęt sę do Kamenogråda sò svojimi prědmetami i råzličnymi syrovinami, kako napriměr pšenica i mųka, metal i orųžje, koža i oblěčeńja. Hvala tomu plemenny sòjųz råzvivaje sę i ekonomija råzcvětaje. Najčęsto trgovańje jest vnųtrišno, među selami a grådom. Sela produkujųt jědańje i oblěčeńja, gråd råzlične instrumenty i orųžja. Poslě trgovańja vsi imajųt potrěbne produkty. Poněkògda do centra gråda privozęt sę kočevniki iz drugyh krajin. U njih takože jest možno kupiti zajmlive věći, futra, ozdoby i muzikalne instrumenty, někakove talismany i tomu podobne. Poněkògda takože do Kamenogråda privozi sę trgovy konvoj, ktory dělaje trgovańje s Ritovŕhom, ktory jest podzemna krajina. V toj čas na trgovišču možno jest najdti ekskluzivne iztvory od ritovŕšskyh kovačev, a takože drågocěnne kamenje. V zaměn za podzemne produkty Ritanci kupujųt pšenicų, mųkų, vòlnų, koževe iztvory, a takože poněkògda pivo i medovinų.
	Nahoslav jest radostny. On nese oblěčeńje, ktoro Britomir je dal jemu zajem, i čuvaje Fialomirų, ktora cěly čas jemu někde izběgaje. On načinaje ględati na ljudi.
	A ljudi tut sųt råzlični. Građani, seljani, kočevniki. A vsi kričęt. Pravdivo vśaky člověk potrěbuje dogovoriti cěnų, čisliti monety, poględati kvalitet produktov i čuvati svoje biznesy. Trgy i stojišča råzcvětajųt kako mnogo-kolorna poljana. Cěly centr Kamenogråda izględaje tutčas kako dom Britomira, zato čto vsegde tut sųt někakove blěskovne ozdoby, dekoracije i råzlične prědmety. Ljudi obhodęt Nahoslava, a nektori poględajųt na njego ostråžno, tako, kako by on izględal kako najemny ubijca. Jedin člověk, ktory jego obhodi, takože izględaje kako najemny ubijca. On imaje črny plašč. Nahoslav i toj člověk ględajųt na sebe bystro.
Nu, da, ničto ne jest možno s tutym sdělati, lovitelj zaisto izględaje tutčas kako profesijonalny asasin. Tako i inače uže zajutra oni tut ne bųdųt. Jednako bųdųt oni na trasě do Bělozorjej. A pozdněje oni najpravdopodobno bųdųt probovati pytati v råzličnyh selah o někakove novosti odnośno koordinat Oblěčenyh Dolin. Samoråzumno nikto ne bųde tuto znati direktno, no može ljudi znajųt někakove legendy i basnje. Možno zaisto někto někògda něčto je slyšal. Ale Naško ne dověrjaje, že tuto bųde pomoćno. Pomimo togo jest potrěbno někako načęti.
Ponovno někakovy člověk poględaje na njego. On imaje ogromny sråst na licu i izględaje veliko groźno! Našèk intuitivno tykaje svoj měšèk s monetami. Na ščęsťje on dalje jest privęzany do jego pojasa. Tuta situacija jest strånna. Fiala jest několiko-nadsęť metrov prěd njim. Stoji ona pri někakom stojišču i govori s trgovcem. Nebo stavaje vyše i vyše temno. Sòlnce uže několiko minut nazad propadlo je za tri-etažnymi kamennymi domami, nizko nad horizontom.
Naško odvraćaje sę. Tutčas on jasno tuto vidi. Među ljuďami jest několiko personažev, ktori råzličajųt sę od drugyh. Hoť on ne jest uvěrjeny. Jedin člověk stoji pri někakom trgu, ale ne ględaje produkty. On poględaje daleko, prosto na Nahoslava. Drugy člověk ide kò mlådcu, a ljudi obhodęt jego pomalo.
Ješče dva mųži bystro izběgajųt, kògda Našek odvraćaje sę. Tuto izględaje tako, kako by oni ne htěli, da by on jih uviděl.
Jest li to nahoslavova panika? Strah? Mnogo råzličnyh ljudi jest na tutom trgovišču, ale jest li možlivo, že…?
No iz drugoj stråny lovitelj je pobil jedino jednogo člověka, a potom je izběgl iz někakovoj tjuŕmy pod zemjejų. Dom ne je sę spalil v požaru od tamtogo stola, ktory Fialomira je izniščila. Ako li by tako bylo, tògda cěly gråd by o tutom govoril. Itak, čto tutčas děje sę? Sųt li oni mstivi za tutoj ključ od temnice, ktory on jim je ukradl? On jih daže ne je vzęl iz doma Britomira, a kluč od komory v krčmě on je ostavil uže u krčmaŕa.
	Nahoslav načinaje ponovno idti do Fialomiry. Děva cěly čas jest sprědu. On potrěbuje nemnogo podumati prěd tym, kako on sdělaje někakovy neostråžny krok. Pokušaje on nemnogo uspokojiti sę i obmysliti plan. Ako li tuta čudna situacija bųde stavati vyše i vyše groźna, tògda ne bųde dobro, ako li on bųde izjęti svoj meč i lųk. To ne jest dobra ideja, da by biti sę s råzbojnikami tut, na trgovišču.
	Iz drugoj stråny on mogl by to svobodno učiniti, zato čto on jest vojevnik Zapadnogo Vladstva. Ako li on by jih tut atakoval, tògda ljudi uvěrili by jemu i priznali by jemu pravosť.
	No tuto jest gluposť! Izstavjati žiťje gråđanov v jego privatnom boju među njim a banditami? Tuto jest potrěbno sdělati vyše umno i mųdro. V toj moment najvažno jest poznati, koliko jest neprijateljev, kaky jest jih cělj, kaky jest sposob, da by toj cělj dostignųti, i jest li generalno někakovy pravdivy povod, da by bojati sę.	
	Nu da, ne jest potrěba, da by panikovati. Možno li tuto jest prosto bojaznj, fobia, ktorų Naško imaje, zato čto ne dalje kako tri dnje nazad on je byl zaključeny v tjuŕmě? Oni sųt na križišču / råzpųťju / prěsěčeńju jednoj trasy s drugojų. Poględaje on vpravo: jest pråzdno. Vlěvo: prividno da, hoť možno tam jest jedin člověk. I v tutom směru jest takože krčma “Pod Orľjim Perom”. Tutčas Nahoslav priměćaje, že on stoji v městu, v ktorom oni sųt stali tri dnje nazad. Trgovišča ješče tògda ne bylo v centru. On vidi tutų situacijų v svojej glåvě. To tut Fialomira je ukazala trasų i govorila, že do krčmy jest potrěbno idti v tamtų strånų.
	Nu da, istinno to jest v tamtų strånų. Oni tutdènj sųt prišli iz toj stråny do trgovišča, a prěd tym Našèk je vzęl iz krčmy svoje orųžje, pojas i měšèk s grošami. On pripominaje sobě tutčas, kako prosto bylo, da by Fialomira mogla je najdti směr i dobrų trasų, da by tut svobodno dojdti. A tògda je bylo temno i dòžďevo. Kako dobro ona znaje tutoj gråd?
	Moment, moment. Ako li ona tako dobro znaje Kamenogråd, tògda tuto prividno označaje, čto ona žive tut dosť dòlgo. Ona znaje mnogo informacij. Možno li ona bųde znati takože vyše odnośno tutogo, čto děje sę tutčas? Možno li ona sama jest… odgovor?
- Fialomiro - prihodi on k njej i govori tiho.
- Da? - zapytyvaje ona i ględaje někakove ozdoby / ukrašeńja.
- Začto oni tògda htěli sųt tebe pohytiti?
- Ojj, Naško, dòlga jest tuta historija - ona legkodušno mahaje rųkojų.
- Znaješ li ty něčto vyše? Či byl li tuto jedino slučajny slučaj?
	Fiala odvraćaje sę k njemu. Tutčas ona priměćaje, čto lovitelj jest nemnogo vyše blědy na licu.
- Tuto… prividno… ne jest slučaj - ona stavaje považna - pravdopodobno oni mene… hm… kako by tuto skazati… prěslědujųt i stigajųt.
	Nahoslav jest totaľno udivjeny.
- Čto? - on kaže tiho - ty jest stigana někakovymi groźnymi råzbojnikami i tako legkodušno hodiš po grådu?!
- Ah, da… spokojno - ona usměhaje sę legko - pravdivo tuto jest mala råzbojničska grupa. Oni glåvno kradųt. Ja jesm davněje iměla s njimi neveliky konflikt, no oni råbotajųt v tajny sposob, tako…
- …tako - dogovarjaje Naško - da by nikto ne poznal, čto oni sųt ustrojena grupa. Itak oni ne ukazyvajųt sę v grådu v velikyh skupinah, da by nikto ne načęl jih iskati, da?
- Nu da…
- Poslušaj ty, Fiala, ja jesm nemnogo prěstrašeny od togo, koliko råzličnyh informacij ty znaješ, ale na tuto ne jest čas v tom momentu. Začto oni sųt tebe tògda stigali? Jesi li ty jim něčto ukradla? Ili sdělala něčto drugo?
- Hmm… davněje oni sųt izmamili mene i potom izkoristali do svojih cěljev, no… hm… ja jesm izběgla…
- A tamti råzbojniki pri krčmě? Kto oni byli? Takože tuta grupa?
- Tamtyh ja ne jesm znala… - ona drape sę v glåvų.
- Čto?! Itak tebe sųt napadli někakovi neznajemi ljudi, bili tebe i zaključili v temnici, a jednočasno govoriš ty, že oni ne bųdųt tebe iskati i ne bųdųt htěti tebe pohytiti?!
	Ona mòlči. Zaisto ona tako mysli. Tutčas ona načinaje råzuměti, že tuto ne imaje nikakogo smysla.
- Ako li ty možeš byti za njih v někaky sposob važna, tògda govori ty bystro. zato čto ako li ja dobro mysljų, tògda v ne vyše, než desęť minut, my bųdemo tut imati mnogo zlyh tovarišev!
	Ona dalje mòlči. On klade jej rųky na ramenah.
- Fialomira! Nehaj tuto Veles! My ne možemo tako rizikovati! Možlivo jest li tuto, čto oni hćųt tebe pohytiti? Možlivo jest li tuto, čto za njih tuto jest važno? Možlivo jest li tuto?!
- M… možno…
	V tutom momentu Nahoslav uže ne čekaje vyše. On hvataje jej dlånj, i pomalo ide v jednų iz ulic. Oni idųt spokojno i izględajųt tako, kako by ględali produkty na stojiščah. Naško ukazyvaje děvčině råzlične prědmety, tako kako by on je ględal. Međučasovo on čisli, koliko jest neprijateljskyh ljudi.
- Tam sųt tri ljudi, oni observujųt nas - on govori k Fialomirě status iz lěvoj ulice, a ględaje v pravų ulicų - ja ne jesm dostatòčno uvěrjeny kto napravdų može byti naš neprijatelj, a kto ne, ale věri ty mi děvčino, tam jest prinajmeńje několiko-nadsęť ljudij, ktori uvěrjeno nas observujųt.
	Fiala jest cělkom prěstrašena i panikovana. Do tutogo momenta ona ne je råzuměla, kako važny cělj ona može byti za tamtyh zločincev. Prividno dopŕva Nahoslav je pomogl jej tuto sråzuměti. Tutčas tuta informacija prihodi k njej. Råzbojničska grupa, do ktoroj Fialomira je davněje pristųpila, ne hće, da by někto poznal o jej egzistenciji. Ale jednočasno Fiala čuje, že ona može byti tako važna, že oni mogųt pokušati pohytiti jų. Ona obyčajno je smogla pokoriti několiko zločincev. Izběgala je ona, ili dělala tako zaměšańje, že vsegda smogla svobodno uběgti. Čim dòlžeje jednako ona jest v tutom světu, tym jest jej vyše tęžko. Tęžko jest bojevati, tęžko jest dostati groše. Jej bědny sposob žiťja v tutoj krajině nišči jej zdråvje i silų. Možno tutčas ona by smogla izběgti od několiko banditov, osoblivo zato, čto ona mogla je nemnogo oddyhnųti v domu Britomira. Ale několiko-nadsęť zločincev? To uže jest zamnogo. Jest li zaisto ona tako važna, čto oni hćųt jų dostati i pohytiti?
	Děvčina poględaje někde daleko među stojiščami, ktore jest možno uględěti naskroz oblěčenij, ktore visęt bliže njej. Među tkaninami ona bystro doględaje něčto. Tam stoji někakovy člověk i ględaje prosto na njih. Kògda ona jego vidi, tògda on odvraćaje sę.
	Da. Ona jest tako važna, že oni hćųt jų pohytiti. Dopŕva tutčas ona načinaje absolutno dověrjati Nahoslavu. Ona siľno zatiskaje dlånj.
- Tam takože… - govori ona smųtno i tiho.
- Da, ja jesm uviděl. Poslušaj, my idemo spokojno kò krčmě. Tam nedaleko, v staji jest moj konj. My idemo jego odbrati, potom bųdemo voziti sę do Britomira neprostojų, dòlgojų trasojų, dobro li?
- Da - odgovarjaje ona. V takovyh slučajah ona vsegda je iměla ščęsťje, no tutčas ona cělkom oddavaje sę rųkovodstvu Naška. Ona čuje sę pòlno bezbrånno, kako rycaŕ bez meča.
	Někde daleko načinaje zvoniti zvon. Tuto jest signal, že prihodi izměna gråđańskoj straže. Za jednyh vojinov jest konèc råboty, za drugyh ona načinaje sę.

***

	Sivy personaž prihodi do Fialomiry iz mgly. Ona sědi v maloj, postrånnoj ulici. Tuto jest jej obyčaj od-kògda ona je spadla iz oblåkov. Od momenta, kògda ona je objavila sę na tutoj tajemnoj trasě v ljudskoj krajině, ona cěly čas boji sę. Boji sę, že někto bųde sdělati jej něčto zlo, boji sę ljudij. Ješče dvě sedmice nazad někto je izgnal děvčinų iz malogo jablòčnogo sada, v ktorom ona je spala. Ona byla je tam jedino několiko dnjev, no potom někto je pomyslil, že ona jest poludnica, zly demon, i on jų prěstrašil grabjami i izgnal. Rědko je byla situacija, da by někto dal jej nemnogo hlěba, vody ili někakovo staro, izniščeno oblěčeńje.
	Itak děvčina čęsto je sěděla v temnyh, těsnyh ulicah i govorila je něčto sama do sebe. Ona je čęsto plakala, potom stavala nervozna, a potom ne mogla je vladati svojimi emocijami. Tuto ne je pomagalo, kògda ona pokušala uvěriti ljudi, že ona je spadla iz neba, i že ona jest caŕska dòćera, a ne někaka glupa bezumnička. Jednako ljudi ne sųt råzuměli tuto, i ne mogli uvěriti. Něktori, možno by pomysliti, že zaisto sųt věrili jej, ale potom oni sųt oddaljali jų od sebe, posylali do věďm i čarovnic, do zdråviteljev i lěkaŕev. A potom oni propadali sųt. Glupci. Oni govorili sųt jedino několiko bezsmysľnyh, jalovyh i nepomoćnyh slov i odhodili od njej.
	Ona ne je znala ješče tògda, čto člověk, ktory prišèl k njej, bųde prědlagati jej pomoć. Ako li by ona tògda jemu sę odklonila i ne pošla za njim… vsečto bylo by drugo, vsečto bylo by inako.
	Jednako kako jest možno odkloniti sę člověku, ktory govori, čto on dověrjaje děvčině vò vśako slovo? Takomu, ktory davaje jědańje i dom? Pravdivo “dom” je byla kamenna jama, a jědańje ne je bylo bezplatno. Jednako toj člověk je htěl jej pomogti najdti Oblěčene Doliny. Začto tògda odklanjati sę i ne idti?
	Naslědne měsęce ona je byla bez malogo jedino v dvoh komorah. Pŕva komora je byla kuhnja, vtora: spalnja. Jedina věć, ktorų ona potrěbovala je dělati, bylo prigotovjeńje jědańja za žiteljev i dělańje porędkov. Fiala je varila jědańje za råzbojnikov, zločincev, ktori imali sųt tam svojų centralų. Poněkògda do njej prihodil je toj člověk, ktory jų byl našèl v ulici. On je govoril, kako on mnogo sdělal, da by najdti informacije odnośno Oblěčenyh Dolin, s koliko mnogo ljuďami je besědoval, koliko slědov uže je našèl. I to je bylo vsečto, čto on dělal. Govoril on jedino. Govoril tuto, čto ona je htěla slyšati. A ona, legkověrna jemu věrila je vò vśako slovo.
	V jedin dènj bogynja Dolja je dala Fialomirě šans, da by ona mogla izměniti svojų sųďbų. Poslě několiko dnjev děvčina uže byla načeľnička jednoj banditskoj skupiny. Tuta grupa je dělala råzlične graběže i někake nelegaľne biznesy. Råzbojniki iz fialomirinoj ekipy sųt råbotali očevidno dlja tamtoj centrali, a sama Fialomira dòlgo ne smogla uviděti, čto ona dělaje vsečto to, čto zločiński glåvniki hćųt, da by ona dělala. Koněčno ona obmyslila plan svojego izběgańja. V toj čas do Kamenogråda iz Ritovŕha je vraćal sę trgovsky konvoj. Glåvnik banditov je htěl obogatiti sę i poslal je tògda grupų Fialomiry na graběžskų misijų…

***

	Mlådèc i mlådica idųt tutčas črěz trgovišče i dŕžęt svoje rųky. Dlånj Nahoslava tykaje dlånj Fialomiry, a tuto uspokajaje děvčinų. V normaľnom slučaju ona stala by nervozna na njego za tuto, čto on jų tykaje i prividno načęla by ona biti jego. Jest li vidno, že ona jest prěstrašena? Ona boji sę togo. Vśaka netipična emocija na jej licu može eskalovati tutų situacijų. A čto bųde, ako li skryti, že zločinci uže sųt sråzuměli, že Fiala i Naško znajųt ob jih dělah?
	Oni sųt uže dalje, než dvèri od krčmy “Pod Orľjim Perom”. Idųt oni dalje v dol. Oni idųt v strånų, v ktorų Našèk je šèl v noć, v ktorų on poznal je Fialkų. Sòlnce uže je zašlo, a večerno nebo pokryvaje sę mråkom. Čas běži bystro i stavaje sę jih neprijatelj. Jest vyše i vyše temno, a pravdopodobnosť, že v několiko momentov bųde dějati sę něčto zlo, povyšaje sę.
	No pravdivo, tut jest prěmnogo kamenogrådskyh stråžev! Kako tuti råzbojniki hćųt pohytiti Fialomirų, da by straža jih ne uviděla? Ne imajųt li oni problem, že někto jih bųde råzpoznati? Ako li oni tutčas bųdųt jih atakovati, tògda v několiko sekund tut bųde boj, v ktorom bųde biti sę několiko-desęť ljudij. Grådska straža, ktora dělaje obhod, prěhodi pri njih tutčas dosť čęsto. Ako li bitva načęla by sę, tògda načęl by sę takože absolutny haos. Staja, do ktoroj oni šli jest uže nedaleko.
	A zločinci? Oni idųt za njimi. Tri sųt vzadu, a jedin v postrånnoj ulici. Kde sųt ostali? Nahoslav ne smože togo råzpoznati. Istinno zajmlivo jest, sųt li uže zločinci sråzuměli, že lovitelj i děvka uže znajųt, že oni jih stigajųt. Možno li Naško i Fiala sųt byli neostråžni? Dumaj ty, Nahoslave, dumaj!
	Kakovy rezultat hćųt oni dostati? Kakovy jest jih cělj? Ako li by oni htěli ubiti děvčinų, tògda oni uže by tuto sdělali tri dnje nazad. Itak prividno tut ide o něčto drugo. Najuvěrjeno oni hćųt jų pohytiti. Iz někakogo povoda ona jest za njih cěnna. Ale odkųd oni sųt znali, že Fialomira bųde tutdènj na trgovišču? Bělozorjanin i oblěčeńska caŕevna od trěh dnjev ne sųt izhodili iz doma Britomira. Ako li by zločinci znali, čto oni tam sųt, tògda mogli by oni svobodno prijdti i pohytiti Fialomirų. Sivobrådy kupèc takože ne ogovarjal by nikomu, že v jegovom domu jest neobyčajna para gosti, zato čto on bojal by sę, že někto bųde zlonaměrno izkoristati tutų informacijų. Pravdivo sųt jedino dvě možlivosti: pŕva jest taka, že iz někakogo povoda banditi sųt poznali, že Fialomira bųde tutdènj na trgovišču, no tuto jest malo pravdopodobno. Vtora možlivosť jest, že oni sųt tako dobro organizovani, že kògda uviděli oni sųt, že děvka jest v centru gråda, tògda oni smogli bystro sòbrati sę do kupy i načęti realizovati plan pohyćeńja jej.
	Najvyše råzumno jest, da by prědpoložiti hipotezų, čto banditska grupa može bystro komunikovati sę i měnjati věsti. To moglo by dobro izjasniti, začto oni tako bystro smogli sjedniti sę i tutčas oni bez malogo cělkom neprimětno reorganizujųt svojų komandų na tutom malom i tihom bojevom polju. Ako li skupina jest tako dobro organizovana, tuto označaje takože, čto råzbojnikov jest uvěrjeno prěmnogo, prěmnogo vyše, než tuti, ktoryh Naško i Fiala smogli uviděti. Prěmnogo vyše zločincev prividno tutčas skryvaje sę. Oni sųt profesijonalisti, potrěbno jest jih považati.

***

	Jasny Perune! Kako jemu jest možno pomogti? Myslji Fialomiry měšajųt sę v jej glåvě. Ona poględaje na Nahoslava, ktory jest nemnogo vyše od njej vysoky. Mlådèc poględaje někde v dalekosť svojimi falšivo spokojnymi očami. Jest vidno, čto on veliko siľno analizuje situacijų. Jego kaštanove zěnice ne observujųt okolic. One stigajųt myslji, a lovitelj tvori plan. On poględaje, ale jednočasno kakoby govori sam sò sobojų, dumaje. Črny plašč, ktory jego okryvaje, a takože bezporędno svęzane vlåsy tancujųt v legkom větru. Mlådèc izględaje tako, kako on izględal tri dnje tomu, kògda je dal děvčině groš i odšèl v dòžď. V tutom jego izlgędu jest něčto tajemno i čarovno. Ona ponovno zatiskaje jego dlånj. Ješče nedavno ona je dumala, že jej jest možno privyknųti do straha. Jednako jest cělkom obråtno: ona čuje, že jej odpornosť / imunitet na strah pomenšaje sę sò vśakym dnjem. Nervozny bolj izpòlnjaje jej želųdòk i sŕdce, a siľne emocije vyše i vyše čęsto råzstrajajųt jej organizm. Jest li to umorjenosť? Ona čuje, že jej sily končajųt sę. Jednako kògda ona vidi Nahoslava, ktory uvěrjeno i odvažno ide naprěd, tògda bolj stavaje vyše lagodny. Tuto ne jest velika izměna, ale na toj moment to jest dostatòčno. Na toj moment ona smogla poběditi strah.
	Caŕevna vidi tutčas jasno, čto několiko strånnyh ljudij ide za njimi. Ona jednako pokušaje ne odvraćati sę tako javno i råzkryto, da by oni ne smogli sråzuměti, že ona uže znaje ob jih planu. Sprědu jedin iz ljudij, ktorogo prěd momentom ukazyval Naško, govori s dvoma mųžami, ktori daleko stojęt i dŕžęt jasny světiľnik, ktory råzsvětljaje mråk. Možlivo jest li to jedino někakovy slučajny člověk? Ona poględaje v dol i probuje pripomněti sobě vsečto, čto može byti za njih tutčas važno i potrěbno.
	I ona pripominaje sobě.
- Oni ne hćųt nas ubiti… - govori ona tiho.
- Da, znajų ja. Ako li by htěli oni, tògda uže davno by to sdělali - Naško odgovarjaje, a Fiala vidi, že on mysli veliko bystro i uže smogl sråzuměti jih cělj. Kako jest možno jemu pomogti?
- Oni uvěrjeno sųt prigotovili sę, že my bųdemo pokušati izběgati konno - govori děva.
- Da, takože jesm o tutom dumal. No ja cěly čas ne mogų odgadati, odkųd oni bųdųt htěti nas napasti. Znaješ li ty može něčto ob jih strategiji?
- Ja nikògda ne jesm byla na akcijah pohyćańja ljudij - rěče ona bystro, i absolutno ne doględaje, že to, čto ona skazala jest veliko, veliko čudno i zagadòčno. Lovitelj jest legko udivjeny jej neobyčajnojų deklaracijejų, no tutčas ne jest čas, da by pytati o tuto.
	Nahoslav pokušaje obdumati někakovy plan, někako ocěniti situacijų. On jest uvěrjeny, čto nikto ne znaje, kde oni sųt byli črěz tute tri dnje. On takože jest uvěrjeny, čto nikto ne je mogl znati, čto oni bųdųt tutdènj na trgovišču. Prividno zločinci čekali jih. No… něčto jemu ne godi sę. Kako to jest možlivo, že momentaľno v centru je prišlo tako mnogo skrytyh ljudij? Ako li oni by htěli jih slědovati, tògda dostatòčno by bylo, da by poslali oni jednogo råzumnogo člověka. Tògda zločinci mogli by bezproblemno poznati, kde jest Fialomira i Nahoslav, dokųd oni idųt i kamo. Vsečto by možno tògda planovati vyše detaljno i spokojno. Vměsto togo jest jih tut několiko-nadsęť. Oni hodęt za njimi, jasno jih slědujųt. Ješče několiko minut i Naško s Fialojų bųdųt pri stajah, bųdųt vzęti konja i voziti sę do doma. Čto kombinujųt tuti zločinci?
	Do ušij lovitelja doletaje tutčas… ničto, tišina. Vot grådsky zvon uže ne zvoni. I on tutčas råzuměje. Tuto označaje směnų straže. Tuto jest moment, v ktorom stråžev na ulicah jest menje…
	Jasny grom!
	Oni tako prosto stali izmamjeni, tako prosto dozvolili privesti sebe na postrånnų ulicų… tuto jest velika grěška…
	Fialomira v svojej glåvě vidi purpurny blěsk i male, žòlte iskry, ktore izględajųt kako legky pråšèk. Jednočasno ona slyši zvųk fajerverka. Ona uže je viděla takove věći, v jamě råzbojnikov, od ktoroj pokušala je ona izběgti. Tutčas ona pripominaje sobě: ona jedno-kråtno byla na akcije pohyćańja ljudij, a jej rolja v tutoj akciji byla… žrtva!
- Magične pasti - rěče ona a zatiskaje siľno dlånj na rųkě Nahoslava.
	Zěnice v očah mlådca pomenšajųt sę od straha, kògda on načinaje råzuměti situacijų, v ktoroj oni tutčas sųt. Člověk, ktory jest sprědu stoji tako, že Naško vidi jego lice. Ljudi s lampojų, s ktorymi toj člověk govori, stojęt tako, že mlådèc vidi jih hrebety. Tuti dva mųži sųt grådski stråži! Tutoj člověk vòzvraćaje jih čuvańje na sebe. V tom momentu Našèk i Fialka sųt na križišču među jednojų trasojų a vtorojų. Vtora trasa jest mala postrånna ulica, a pri jej vhodu leži figura, ktora izględaje kako instrumenty, s ktorymi on je uže zabavjal sę. Tute instrumenty sųt byli magične pasti, ktore někògda Britomir je dal jemu. Magične pasti, ktore mogųt avtomatično loviti životiny.
	Nahoslav ne dumaje ničto vyše, on momentaľno dvigaje rųky, udarjaje Fialomirų v bok i tiskaje děvčinojų, a ona upadaje na srědinų ulici. Purpurno světlo blěskaje, a žòlty pråšèk råzbryzgaje sę vsekde. Iz formy, ktora izględaje kako papirna lampa, strělaje gųsta sěť / mrěža, ktora cělkom spletaje lovitelja. Ako li by on tisknųl Fialomirų jednų sekundų pozdněje, tògda oni obydva byli by tutčas pohyćeni v pasť.


Råzděl 11. Črvenosť v naturalnoj obsrědině

	Fialomira načinaje råzuměti, čto je slučilo sę několiko momentov pozdněje, kògda ona uže leži na zemji. Nahoslav jest spleteny v sěti. On zòve jų, kriči, ale ona ničto ne slyši. Vidi ona, že lovitelj dvigaje svoje usta, ale ne slyši nikaky zvųk, nikaky glås. Mrěža, v ktoroj on jest zapleteny, načinaje dvigati sę i vlěče jego do tamtoj temnoj ulice. Prividno někto tęgne pasť do sebe. Bělozorjanin jest vyše dalje i dalje. Hćųt li oni jih råzděliti?
	Fialomira ne dumaje uže ničto vyše. Ona bystro bere svoj nož.
- Hej! Ty! Vraćaj sę ty tut! Oddavaj tuto! - někto kriči daleko. Caŕevna načinaje råzuměti, v kakoj ona jest situaciji. Člověk, ktory prěd momentom je govoril sò grådskymi stråžami, tutčas načinaje běgti v protivnų strånų. On povyšaje udaljenosť, a stråži načinajųt jego goniti. Oni ne smogųt uviděti, že vzadu něčto děje sę.
	Děvka stoji tutčas okrųžena četyrěmi mųžami, ktori imajųt velike nože. Ona ne može uže uględěti Nahoslava. On je propadl v postrånnoj ulici…
- Naško! - kriči ona.
	I to jest vsečto, čto ona smogla je pomysliti spokojno. Råzbojniki načinajųt atakų, vsi zajedno. Ona sklanjaje sę i skakaje několiko metrov dalje. Směsta ona vòzdvigaje sę i atakuje jednogo zločinca. On bystro odbivaje jej udar. Želězny zvųk orųžja råzlegaje sę po okolině. Ona siľno ide naprěd i koristaje iz togo, čto ona na moment jest vně banditskogo krųga. Směsta takože vtory člověk obmysljaje pomogti svojemu kolegě i atakuje. Fiala dobro vladaje tutym nožem. On ideaľno godi sę k jej dlånji. Děvčině je bylo jego nedostatòk.
	Bitva izględaje kako tęžky tanèc, v ktorom vśaka pogrěška jest veliko cěnna i može izgubiti togo, ktory tancuje. Na někaky čas Fialomira smogla je oddaliti tamtyh dvoh. Ostali sųt vzadu i probujųt obranjati tutyh pŕvyh. Neočekyvano děvčina padaje na zemjų.
	A prinajmeńje tako tuto izględaje za neprijateljev. Fiala provŕgaje neostråžnogo bandita i on padaje na zemjų. Toj vtory, ktory stoji blizko směsta, načinaje atakovati Fialomirų nožem. Jednako ona efektivno odražaje jego udary, hoť toj člověk pravdivo probuje usiľno pobiti jų. On kriči i glåśno dyhaje a siľno bije, i možno jest poznati, že tuta ataka jest jegovo sto procent sily i uměńja.
	Zločinèc, ktory leži, probuje tutčas poddvignųti sę. On sědi tutčas na zemji. Fialomira vòzskakaje na njego kako krasna tancerica i udarjaje jego nogami. On ponovno leži.
- Råzstrajate vy mene, milostivy gospodine - ona usměhaje sę k njemu.
Ona davno ne je byla tako ščęstliva. Odlično orųžje, četyri odlični protivniki. Koněčno jest možno zabaviti sę!
	Děvčina skakaje vysoko, kògda jedin bandit pokušaje sěkti nožem jej nogy. On glåśno vòzdyhaje, kògda ona vòzskakaje na njego svojimi tęžkymi obuvkami. Hvataje on jej nogų i ona utraćaje balans. Glåśno padaje ona na zemjų.
	Ale vot vměsto upada ona hytro dělaje obråt i vstavaje několiko metrov dalje. Tamti atakujųt bez nikakovoj pauzy. Ona daže ne smože spokojno vzęti vòzduh. Odvraćaje sę ona i mahaje nožem.
	Zvųk želěza ponovno råzlegaje sę v okolině. Fialomira primětila, že vyše milo i prosto jest jej bojevati, kògda ona jest trězva.
- Uže nikògda ne bųdų piti alkohol! - kriči ona i udarjaje v lice råzbojnika, ktory jest najblizko. On upadaje i izpuščaje svoj nož iz rųky. Vtory neprijatelj bystro běži, da by pomogti jemu. On naměrjaje sę, da by rězati Fialų nožem.
	Ako li ona by od togo ne je izběgla, tògda iměla by ona tęžko poranjeńje sprědu na brjuhu. Ješče naslědny člověk atakuje iz gory, a ona nanovo dělaje poklon. Kògda ona vòzdvigaje sę, tògda uže dŕži ona vtory nož, ktory je izpustil tamtoj, ktorogo děva udarila je v lice. Ona jednočasno odražaje atakų dvoh banditov. V tom takože momentu ona jest odkryta.
	Trětji mŕzavèc izkoristyvaje tutoj šans i bystro gotovi sę do atakovańja. On rěže bez poględańja i… ne jest cěljny. Nož sěče vòzduh. Děvčina imaje ščęsťje. Tamtoj člověk poslě svojego udara takože odkryvaje sę, a ona tògda ne dumaje mnogo i udarjaje jego siľno nogojų. Upadaje on bliz tamtogo, ktory tutčas leži i dŕži svoj nos, iz ktorogo teče kròv.
- Velese! Kaka uporna gnida!
	Ona ne smože råzpoznati nikakovogo mųža. Oni ne sųt tamti, ktori atakovali jih tri dnje tomu, i takože oni ne sųt nikto, kogo ona može råzpoznati.
	Skok, izběg, poklon, krok. Ona ponovno jest daleko od njih. Jest ona efektivna v svojem bojevańju. Tutoj vtory nož jest za njų tutčas zaisto velika pomoć. Ona može sdělati prěmnogo vyše. Tutčas jest jedin moment pauzy, itak ona poględaje v temnų ulicų, v ktoroj je propadl Naško. Ona potrěbuje bystro poběditi tutyh četyreh råzbojnikov i pomogti Nahoslavu.
	Jednako tamti ne hćųt jej tuto oprostiti. Daže tutoj člověk s råzvaljenym nosom stoji tutčas odvažno i ględaje on na svoj nož, ktory Fialomira dŕži v rųkě. On jest cěly črveny od nervoznosti.
- Ja jesm dumala, že vy bųdete prislati najdobryh bojevnikov… kaka žalosť! Ja jesm råzočarovana!
	Ona běži na njih uvěrjeno. Odražaje ona pŕve udary, doskakaje do treťjego zločinca i udarjaje ona kolěnami v jego tŕbuh / brjuho. On daže ne smogl je reagovati. Jedino vòzdyhaje legko i padaje. Tamtoj odvažny, ktory jest tutčas bez svojego noža, běži na njų. Ona sěče.
	No tamtoj hytro izběgaje. On dobro dvigaje sę. Fiala pokušaje udariti jego, ale on pohyćaje jej rųkų i siľno jų dŕži. Ona vòzdyhaje od bolja. Jednočasno ona vysoko i bez ględańja dvigaje svojų nogų. Hvala tomu ona bije v brådų zločinca, ktory je htěl jų sěkti svojim nožem. On tutogo ne očekyval. Fialomira prividno takože togo ne očekyvala.
	Toj bandit, ktory jų dŕži, udarjaje jų v brjuho. Tuto jest bolěsno. Ona stiskaje sę, a jej nogy sklanjajųt sę legko. On hvataje jej drugų dlånj. Ona jest nervozna. Načinaje kričati i bez dumańja gryze člověka v rųkų. Kròv teče. On kriči, no probuje oglušiti svoj krik. On puščaje jej rųkų i hće on udariti děvkų v glåvų, no Fialomira bystro odskakaje nazad. Bandit daže ne je uviděl, že on puščaje jej vtorų rųkų. Svobodna caŕevna oddaljaje sę i dŕži među njimi distancijų.
	Tamtoj, ktorogo Fiala je udarila v brjuho, leži na zemji i krivi sę od bolja. Prividno udar je byl veliko siľny. Poslě několiko momentov on vòzdvigaje sę ponovno. Psova kròv, vśaka minuta jest cěnna! Ne jest možno bojevati tut věčno. Kde jest Naško?!
	Ona odražaje naslědne ataky zločincev i mimohodòm nanovo poględaje v ulicų. I tutčas ona něčto vidi. Vot tam v ulici jest někakovy črny personaž. Těnj člověka. A pri njim ješče někto. Jedin. Ne, dva! Prividno dva. Ona ne jest uvěrjena. Potom ostavaje uže jedino jedin personaž, a tamte dva někde propadajųt.
	Čto je slučilo sę? Jest li to Nahoslav? Ili možno někto drugy? Personaž jest mglisty, črny. Izględaje on tako, kako by plaval v temnosti.
	Moment.
“Tuto jest novy plašč Nahoslava!” - mysli tutčas Fialomira. Jest li on izběgl od tutoj magičnoj pasti? Odključil sę? Kako?!
	Zvųk nožev izpòlnjaje ulicų. Råzklad sil v tutoj bitvě jest råvny i spravědlivy. Jedna děvčina protiv četyrěm mųžam. Oni bijųt i vojujųt, a ona dostigaje jih i odbivaje vśaky udar, vśako sěčeńje, vśako rězańje. Možno jest daže izrěkti, že to oni dostigajųt děvčinų. Fialomira diktuje pravila, a zločinci igrajųt v jej igrų. A tuta smŕteljna igra jest kako råzkošny tanèc. Caŕevna jest tutčas kako črny fajerverk, kako vladarica smŕti i haosa, vojny i uniščeńja. Jej oči v koloru ognja sųt potopjene v kròvno-črvenyh iskrah gněvnosti. V pravoj dlånji ona dŕži črny nož, ktory jest jej věrny sluga, ktory jest gotovy, da by bojevati do konca, do smŕti, do mogyly! V jej lěvoj dlånji jest srěbrno-bělo ostŕje. Ono jest novo iměńje, ktoro uvěrjeno jest zaljubjeno v svojej novoj vladateljkě. Orųžje tancuje svoj smŕteljny tanèc. Děvka imaje kråtky moment, da by vzęti glųboky dyh. Ona dělaje tuto i poględaje v gorų.
	Bogynja Zorja koloruje večerno nebo na temno-črveno. Zorja je uže skazala slova pozdråvjeńja do svojej mateŕe Luny, ktora je pošla v noćnų, lunarnų trasų v nebesa. Večerna Děvčina ruměni sę do Daboga, Sòlnečnogo Caŕa, ktory prividno tutčas opušćaje svoj konny povoz i shodi v dol, do podzemnyh krajin. On bųde od-tamtųd idti v Mlěčnų Pųť, ktora vede do Raja, do Kråljevstva Boga Peruna. Raj jest v Koroně velikogo Pradrěva.
	Fialomira izpušćaje vòzduh iz těla i iz pòlnyh sil běži k zločincam. Dvigaje ona svoje nože, a želězo blěskaje v poslědnom světlu Sòlnca.
- Ne! - kriči ona - Ja… smogų… sama-jedna!
	Ona udarjaje ponovno. Tuto, čto ona kriči, jest prěznačeno za personaž, ktory prihodi od temnoj ulici. Tajemny člověk zadŕživaje poslušno svoj krok, kakoby on znal, čto Fialomira govori tuto k njemu.
- Idi… ty… i najdi… pomoć! - kriči ona dalje. Personaž poslě kråtkogo momenta odvraćaje sę i propadaje v mråku. Črny plašč plavaje za njim.
- Hej, hej, eśkje roz!
Mekś taj sækśe kælu kśas
Do u bajó, maj ljóbymu
Dabuojeś saje sylu!
Fialomira načinaje pěvati někakų čudesnų pěsnjų, da by nemnogo odvråtiti pozornosť / vnimańje zločincev. Za děvčinų tutoj boj jest odlična zabava. Jej nože tancujųt.
	Naško, ktory ješče prěd momentom je stal vò vhodu ulice, pòlno sråzuměl jej prośbų. On trěbuje jej dověriti v tuto, čto ona smože sama-jedna bojevati s tutymi zločincami několiko minut. U Nahoslava ne jest mnogo časa. Jest potrěbno råbotati bystro.

***

	Kako to jest dobro, že on znaje, kako otvoriti magičnų pasť. To ne bylo prosto, ale on izkoristal je končinų svojego drěvěnogo lųka i smogl råzključiti cěly mehanizm. Člověk jest vyše srųčny než vśaky zvěŕ, ktory vpadaje v pasť. Ščęstlivo tamti zločinci ne sųt orientovali sę, že on je sę osvobodil. Hvala tomu on mogl biti jih v glåvų tako, da by jih otųpiti v tamtoj temnoj ulici. Jest jedino nevelika žalosť, že mimohodòm on ne je sdělal vyše šuma. Pasť råbotala je tako, že v někaky magičny sposob ona zadŕživala jego kričańje, itak on ne je smogl sdělati, da by někto jego poslyšal. Jednako, v tom momentu on imaje prědnosť. Nikto jego ne stigaje, a zločinci absolutno ignorovali sųt jego. Oni sųt vyše koncentrovani na Fialomirě. No kde sųt drugi? Izběgli oni sųt? Izčeznųli, propadli. Ale oni uvěrjeno sųt blizko. Jest potrěba čuvati i strěgti sę. Itak on ide postrånnymi ulicami i oddaljaje sę od centra cělogo togo haosa. Fialo, vojuj ty odvažno!
	Naško běži naprěd. On jest mnogo stresovany. On potrěbuje dověrjati děvčině, čto ona smože sama-jedna poddŕžati tamtoj boj dostatòčno dòlgo. On ješče ne imaje nikakų idejų, no znaje on jedno: ako li on bųde alarmovati stråžev, tògda to bųde pomogti jemu i Fialomirě. Ako li to jest pravdivo, že zločinci ne hćųt, da by někto poznal jih tajnųu grupų, tògda oni bųdųt stråniti sę od sòjdeńja i bojevańja sò stråžami. On imaje tuto v glåvě, a běži ulicejų, ktora izhodi na glåvnų alejų, ktorų oni sųt šli několiko-nadsęť minut tomu. Ulica končaje sę na nevelikoj vòzvyšenosti, pri “Orľjem Peru”. Nahoslav ustavaje pri krčmě. On poględaje nazad i sili svoj sluh.
	Slyši on. Jest boj, jest zvųk želěza, jest bitva. Tuto jest zaisto slyšno. I tamti ne sųt daleko, boj jest nedaleko dalje, než pŕvo odbačeńje ulice. Plan zločincev prividno ne prědvidyival, že Fialomira bųde tako odvažno i siľno biti sę. Prividno oni našli nepraviľne konkluzije poslě togo, kògda oni jih pohytili sųt pŕvo-kråtno. Ale Našèk do togo momenta takože dělal je jedino nepraviľne konkluzije. Tuta děvčina jest pravdivy demon! Zajmlivo jest, smogla li by ona pobiti najsiľnogo bělozorjańskogo bojevnika.
	On odvraćaje sę ponovno i ględaje v strånų centra. Nedaleko od krčmy jest trgovišče. A pri trgovišču stojęt tutčas… stråži. Jih jest několiko i oni govoręt među sobojų.
	Oni sųt daleko. Čto jest možno sdělati? Běgžiti li k njim i kričati pomoć? Tuto jest několiko-sòt krokov. Ne jest potrěbno gubiti cěnny čas! Jasny Perune, jest li vyše bystry sposob? Ne jest takože potrěbno stati i čekati tut. Boj vzadu dalje jest slyšny!
Naglo on pripominaje sobě! Lųk! On imaje sò sobojų lųk! On bystro sęgaje jego i bere strělų. Napinaje on jego i cěli v někako drěvěno tablo, ktoro visi pri jednom domu, nedaleko stråžev. Ako li on tutčas ne smože dosęgnųti cělj, tògda strěla bųde letěti dalje, i bųde ona, v najvyše zlom slučaju, raniti někogo. Veliko rizikovno. No Našèk znaje, kako strěljati. On strěljaje veliko dobro. On znaje tuto, znaje, že uvěrjeno on bųde dosęgnųti cělj. V jednų sekundų on stavaje neuvěrjeny. Nevelika vodna kapja od pota odryvaje sę od jego čela. I v toj moment on pušćaje strělų.
Vodna kapja padaje na zemjų, a strěla leti veliko bystro. Naprěd, naprěd, v strånų trgovišča! Bystry hetman, ktory nese novinų: “Hej, běžite vy tut! Najbystro kako možete!”. Poslě kråtkogo momenta strěla… dosęgaje svoj cělj. Ona vtiskaje sę v tablo s takojų velikojų energijejų, čto iz drěva ostaje jedino jej fragment s perami. Glåsśny trěsk izhodi vò vòzduh, a stråži směsta reagujųt. Nahoslav hće ješče jih prizvati, no on ne dělaje tutogo, zato čto on ne znaje, čto bųdųt tògda sdělati råzbojniki, kògda oni bųdųt poslyšati jegovy krik. Itak, on jedino mahaje rųkojų, i imaje nadějų, že stråži bųdųt sråzuměti, že něčto zlo děje sę. Tutčas k Našku běži prividno pęť mųžev. Bělozorjanin odvraćaje sę i najbystro,  kako on smože, glåvnojų ulicejų běži prosto k Fialomirě, ktora sama-jedna bojuje s tamtymi mŕzavcami.
	Kògda on jest za vòzvyšenosťjų, on ne vidi uže stråžev. Tutčas on imaje šans, da by izběgti v postrånnų ulicų. Potom on běži nemnogo vyše pomalo i bystro doběgaje do križišča jednoj ulice s drugojų. Tutčas on ide nalěvo i jest na postrånnoj ulici, ktora vede jego prosto do tamtogo města, kde několiko minut nazad on pobil je tamtyh dvoh råzbojnikov, ktori htěli sųt zaključiti jego v magičnoj pasti. Oni ležęt tutčas zakrěni pod drěvěnymi dòskami. Imaje on prědnosť. A ješče vyše: stråži sųt tutčas bliže i bliže noževoj bitvy. Nahoslav mogl by tutčas vsečto ostaviti v rųkah stražnikov, no kògda oni bųdųt uviděti děvčinų s nožami, tògda oni uvěrjeno bųdųt jų zaključiti v tjuŕmě. Na vśaky slučaj. Itak, jest potrěbno neveliko prigotoviti tutų scenų.
	On běži kò bitvě. Fialomira vojuje veliko dobro, ona udarjaje, rězaje, sěkaje. Ne jest mnogo časa! Ona vò vśaky moment može sdělati pogrěškų, može hybiti, pomyliti sę. Vò vśaky moment tamti zločinci mogųt dobyti prědnosť. On běži ulicejų i dobyvaje svoj lųk i strělų iz koževogo sòdŕžnika. To jest ideaľny moment, zato čto Fialomira jest tutčas blizko vhoda do ulice, od ktoroj on ide. On izkoristyvaje tuto, bystro hvataje on děvčinų i… prikladaje on strělų do fialomirinogo grla. On dŕžaje jų siľno. Vsi momentaľno zadŕživajųt sę. Fiala takože. Ona absolutno ne råzuměje, čto tutčas děje sę.
- Sdělajte vy jedin krok, a ja bųdų jų ubiti! - kriči mlådèc.
	Fialomira od straha načinaje viděti jedino temnosť. Čto děje sę?! Začto… ona slyši Nahoslava?!
	Råzbojniki mòlčęajųt i ne dělajųt daže najmalo dvižeńje. Tišina prodòlžaje sę.
“Fialo, prošų, ne dělaj tutčas ničto glupo” - mysli Nahoslav, ktory prividno takože ne dověrjaje tomu, čto on dělaje. On imaje odvažny plan. Kròv vplyvaje jemu do glåvy. Sŕdce bije veliko bystro, a rųky trepetajųt sę od straha. Hvala tomu planu on može dobyti nemnogo časa. Znaje on, čto stråži prividno bųdųt doběgti tut v několiko momentov. Jednako na vśaky slučaj jim jest potrěbno dati dodatòčnų stimulacijų. On hvataje koževy pojas děvčiny i pokušaje od-oblěkti jego od njej. Ona trgaje sę.
- Hej! Mlådče, čto ty dělaješ? - neuvěrjeno govori jedin zločinèc.
	Tutčas Naško uže znaje: oni hćųt pohytiti živų Fialomirų! Ne hćųt jej tut ubiti!
- Ne podhodi kò mně! - lovitelj kriči vyše uvěrjeno - odòjdi nazad!
- Čto ty dělaješ, idiote! - rěče děvka. Ona jest nervozna. Naško zatiskaje zųby. On znaje, čto děvčina bųde na njego veliko gněvna, iz povoda tutogo, čto on tutčas dělaje.
- Ja načęl jesm dověrjati tobě, da? Tutčas ty dověrjaj mene! - on govori tuto s takovym glåsom, kako by on byl veliko groźny råzbojnik. Tuto prividno zvųči dosť nelogično.
	Čto tuto označaje? Kògda on je načęl jej dověrjati? Jest li to groźba? Děvčina imaje tutčas miliony mysljij v glåvě. On veliko siľno dŕži jej rųky, tako, že ona ne može jih dvigati. Ne može ona sdělati ničto s nožami, ktore cěly čas dŕži v dlånjah.
- Oddavaj ty svoje orųžje! - kriči Naško do njej. Ona vměsto togo načinaje siľno zatiskati rųky.
	Zločinci ne råzumějųt ničto, čto oni vidęt. Nikto ne hće podhoditi bliže. Ne jest jim jasno dělańje tutogo glupca.
- Oddavaj ty, durna! - on kriči ponovno - oddavaj i kričaj veliko siľno! Kričaj glåśno! Kričaj od straha!!!
	On oddalaje strělų od jej grla i hvataje jej rųky s nožami. Dopŕva tutčas do Fialomiry povraćaje sę råzumnosť. Toj idiot imaje někakovy durny plan! Najpŕvo on je htěl jej pomogti v bojevańju, no ona je skazala jemu, da by on něčto izmyslil. On je načęl jej dověrjati i ostavil jų s četyrěmi råzbojnikami. Potom on propadl, ale povråtil sę nazad. Itak on něčto uvěrjeno je našèl, něčto sdělal! Ona mometaľno pušćaje nože i zatvarjaje oči, iz ktoryh od straha načinajųt tekti sòlzy. Načinaje ona kričati tako glåśno, kako by ona uviděla najvelikogo pavųka na světu. Najstrašnogo, ogromnogo, bělogo pavųka. V tom času Nahoslav bere jej nože i koževy pojas, kydaje jego na zemjų i nogojų udarjaje tako, da by tute věći skryli sę v temnoj ulici. Lovitelj bystro napinaje strělų na lųk. Jest on gotovy, da by strěliti.
- Podòjdite vy bliže, a tògda ja bųdų strělati! - kriči on glåśno, da by pomimo fialomirovogo kričańja oni smogli jego uslyšati. Fialka ne råzuměje povoda svojego kričańja, no instrukcija jest jasna: “kričati najglåśno, kako možno”, itak ona kriči. Do Nahoslava prihodi tihy glås:
- Hej! Stojite! Pomoć!
	Toj glås jest glås jednogo iz stråžev, ktori priběgajųt od stråny krčmy. Vojevniki uvěrjeno vidęt tutčas jednoznačnų scenų: vot četyri mųži z nožami sųt napadli bezsiľnų ženų. Na ščęsťje, ona je načęla glåśno kričati, a stråži, ktori sųt byli blizko, uslyšali jų i prišli s pomoćjų. Tuti ljudi ne znajųt, že v temnoj, postrånnoj ulici stoji tutčas Nahoslav, ktory napinaje lųk. Ako li někaky råzbojnik bųde podhoditi, tògda on bųde v njego strělati.
	Zločinci dalje stojęt bez nikakovogo dvižeńja. Oni sųt udivjeni. Nahoslav takože ne dvigaje sę. Lųk napinaje sę, a na naškovom čelu teče pot.
- Ty… psova gnido! - kriči jedin bandit - ja ješče bųdų tebe najdti!!!
	V jih strånų běži uže trěh grådskyh bojevnikov v želěznyh pancyŕah.
- Stojite vy! Ne dělajte ni jedin krok!
	Oni vsi uže dŕžęt dòlge meče. Oni sųt bliže i bliže. Dopŕva tutčas råzbojniki načinajųt izběgati v dol i oddaljati sę od grådskogo centra.
	Ale… čto děje sę? Vot jedin zločinèc pokušaje pohytiti Fialomirų! On hvataje jej rųkų i trgaje. Nahoslav čuje, kako kròv v jego tělu vri od gněva. To jest kråtky moment, ale lovitelj čuje jego kakoby v spomaljenom tempu. Rųka mŕzavca bystro propadaje za kamennojų stěnojų doma. On nemnogo dumaje, ale prěmnogo měri. Bystro i uvěrjeno pušćaje on napinańje lųka.
	Strěla dostigaje rųkų zločinca. On cvili od bolja, pušćaje rųkų děvčiny, hvataje ranų od strěly i bystro izběgaje. Několiko centimetrov dalje i Naško by strělil v Fialomirų. Ona, samoråzumno, poględaje na njego v taky sposob, kako by ona htěla nožem råztrgati Nahoslava na male fragmenty. On ne prějmaje sę tutym i bystro odhodi v mråk postrånnoj ulici, a skryvaje sę on za někakymi dòskami.
- Jest li vam něčto zlo, mila gospodino? - jedin iz stråžev pytaje caŕevnų, ktoroj lice jest blědo od straha.
- N…n…n…ne - govori ona s reaľnojų prěstrašenosťjų v glåsu.
	Drugi stråži gonajųt za tamtymi.
- Sųt li oni sdělali vam něčto zlo? Sųt li oni něčto ukradli?
	Ona poględaje v dol i bezglåśno odkazyvaje, že ne.
- Ja råzumějų, oni ne sųt uspěli. Dobro li, že vy jeste načęli kričati. Ja jesm byl tut blizko i poslyšal jesm. Jest li něčto, čto ja mogų sdělati za vas?
	Vojevnik jest veliko mily. On uspokajaje jų najdobro, kako može.
- Ne, hvala… ja smogų… sama-jedna - odgovarjaje děvčina - ja živų nedaleko, tam, v tamtoj ulici.
	Ona rěče tuto tako, da by Nahoslav, ktory skryvaje sę v temnosti, smogl uslyšati kde on može jų iskati, kògda v okolině uže bųde spokojno.
- Prošų čuvati! - odgovarjaje stråž i běži v dol, da by gnationiti zločincev. V tutoj čas Fialomira bystro ide do ulice, ktorų ukazala vojevniku. Ona stavaje na kraju i ne ide ona glųběje. Kto znaje? Možno tam takože sųt někaki zločinci?
	Kògda na ulici jest uže pusto, tògda Naško i Fialka izhodęt od postrånnyh ulic. Děvčina tręse sę od straha. Mlådèc takože. Ona ględaje na njego, a v jej očah gori gněv.
- Kako ty jesi glupy! - načinaje ona.
- Fiala… my bųdemo govoriti pozdn…
- Tako glupy!!! - kriči děva.
	Stiskaje ona dlånji. Sòlzy javjajųt sę v jej očah. Ona hće skazati ješče něčto, no ona ne smože.
- Pomilujte - vzadu lovitelj slyši někaky glås. Odvraćaje sę on i vidi… grådskogo stråža.
- D… da? - dopytyvaje mlådèc.
- Jeste li to vy strělali tako odvažno iz lųka tam, pri “Orľjem Peru”?
- Yyy… ja ne znajų, o čem vy…
- Drågyi gospodine - stråž vhodi v jego slova - znajete li vy, čto by moglo slučiti sę, kògda ta strěla dosęgnųla by někakogo člověka? Jeste li vy glupi?
- Ja… ne znal jesm, čto jest možno sdělati… izvinjajų sę… tuta žena je byla… atakovana i… - Nahoslav pokušaje skazati něčto umno.
- Drågyi gospodine! Tògda potrěbno je bylo kričati, zvati nas. My byhmo vas uslyšali!
- Pomilujte… ja…
- Ehhh, ja viđų, že vy jeste mlådi, glupi - stråž kymaje glåvojų s žalosťjų - dobro jest, že nikomu ničto ne slučilo sę.
- Ja ne směl byh…
- Vy ne směli byste? - vojin govori vyše glåśno - a jest li to od vas zavisno, kde bųde taka strěla lětati? A čto by bylo, kògda vy byste ne dosęgnųli cělj? A tutčas ješče jeste izniščili magazinovo tablo…
	Fialomira stoji s široko otvorjenymi očami. Ona ne znaje, čto děje sę tutčas. Jest ona zamnogo prěstrašena, da by mysliti racionaľno.
- A začto u vas jest tako mnogo orųžja? - dopytyvaje stråž.
- Ja… jesm lovitelj… jesm v pųtovańju od několiko sedmic… Nahoslav iz Bělozorjej, ja jesm privezl sę do gråda, da by kupiti novo orųžje - mlådèc stiskaje rųky na fialomirinyh nožah, ktore on dŕži zajedno s jej pojasom.
- Slyšali jeste li vy, kaka tragedija jest tam u nas, v Bělozorjah? - on pokušaje izměniti temų.
- Ahh, Bělozorje, da! Slyšal jesm ja, zaisto velika tragedija. Vy imajete tam prěmnogo sněga, a tuto lajno ne hće råztajati sę, da? Dobro, gospodine! Ne izměnjajte vy temų! Ja potrěbujų vzęti od vas karų / grivnų, zato čto vy jeste izniščili tamto tablo!
	I vzęl je stråž od njih srěbrnų monetų. Jednų čęsť vzęl je on za vlastnika drěvěnogo tablo, a vtorų čęsť “za gråd, da by odplatiti nebezpečno postųpańje i tvorjeńje groźnoj situacije”. Kto znaje, bųdųt li tute groše dòjdti do vlastnika i do gradskoj skarbnice. Naško ne jest uvěrjeny. Jednako, on jest uvěrjeny, že oni iměli sųt ščęsťje. Za strěljańje iz lųka stråži mogli by jego svobodno zaključiti v temnici, ako li by oni htěli. Prividno, jednako tamtoj vojin je podumal, že tuto ne jest tako potrěbno. “Vy jeste lovitelj, itak vy znajete kako strěljati iz lųka” - skazal je on. A potom on je obučil, že tuto jest groźno, že potrěbno jest čuvati. Nahoslav tògda stal vyše spokojny. Hoť on takože znal, čto tuto ne jest poslědno obučeńje v tutom dnju. Na listu obučenij jest ješče gněvna, nervozna Fialomira. A ješče prěd Fialomirojų jest, kako oni sųt poznali, råbotnik iz konnoj staje.
- Gospodine drågy! Ja jesm tri dnje konja vam napajal, tri dnje jesm ja jemu jědati daval. A vy? A vy jeste propadli! - kriči råbotnik.
Našèk iščskaje monety v měšku.
- Da, znajų ja, pomilujte… - on oddavaje jemu několiko malyh grošev. Měď zvųči.
- Ah, dobro! I da byhmo sę nikògda vyše uže ne uviděli, tfu! Durna råbota, psova mati! - rěče on i poględaje na lovitelja. Bere on groše i pljuvaje na zemjų.
Nahoslav sědaje na konja. Beževy zvěŕ reve radostno i tręse svojejų grivojų. Fiala ničto ne govori. Vskakaje ona na konja i siľno hvataje Bělozorjanina. Životina reve groźno i načinaje galopovati. Caŕevna bez malogo tògda upadaje. Ona sědi za sedlom, v ktorom sědi Naško.
Gnaje konj tako bystro, kako smože. Oni ješče dòlgo vozęt sę po grådu, tako da by izgubiti potencijaľny pogon. Potom jědhajųt oni do Britomira.
Zločincev ne jest vidno. Oni sųt byli, no propadli. Nahoslav, jednako, jest uvěrjeny, že togo dnja v Kamenogrådu je stigala jih banda několiko-nadsęť ljudij. I on ne znaje, čto oni točno hćųt. Tuto jest divo, že oni ne imajųt ni jednoj rany. Jednako za Nahoslava tuto ješče ne jest konèc. Jego čekaje ješče besěda sò gněvnojų Fialomirojų.


Råzděl 12. Kogo ja byh tam privedl?

Nahoslav ide sprědu. Vzadu, bystrym krokom ide Fialomira. Ješče dalje, do drěvěnogo plota jest privęzany konj. Oni sųt pri domu Britomira. Lovitelj hvataje za dvèrnų rųčkų, da by otvoriti dvèri. Neočekyvano srěbrny nož prělětaje pri jego glåvě i zaklinovyvauje sę vò drěvěnyh dvèrah. V srěbrnom ostŕju mlådèc vidi odblěsk svojego lica.
- Čekaj! - zòve děvčina. Naško odvraćaje sę. On mogl by zaklinati sę, že v absolutnom noćnom mråku, v světlu, ktoro padaje od okna iz kuhnje vidi on, kako v očah děvčiny žari sę jasny, gněvny, črveny plåmenj. On uględaje takože črny blěsk: Fiala dobyvaje vtory nož. Ona ide prosto na njego odvažno, kako velika armija vojevnikov. Na jej licu Bělozorjanin vidi prěmnogo emocij, ktore ona pokušaje skryti i udušiti. V kråtkoj sekundě Fialomira poprěměnno jest gněvna, nervozna, prěstrašena, běsna, smųtna, žalostna i pòlna neråzuměńja. Bez nikakogo mysljeńja ona udarjaje nožem.
	I klinuje jego vò dvèrah pri pŕvom nožu. Nahoslav zapravdų jest prěstrašeny.
- Čto ty…? - on imaje rųkų na dŕžalu od svojego meča.
- Jesi li ty ošalěl?! Jesi li ty utratil svoj råzum?! Jesi li ty odurěl?! - ona gněvno zapytyvaje, a v jej očah blěskajųt sòlzy. Ona napravdų ne smože ovladnųti svoje čuvstva. Pokušaje ona tutčas iztrgati nože iz dvèrij. Ona ne može tutogo sdělati. Pravdivo jej udar je byl siľny.
- Fialo… čto ty…?
- Dŕžij usta! Ne govori ty ničto! - kriči ona - Æsne Strybagźe! Začto jesi ty tako rizikoval?!
	Koněčno ona iztrgaje svoje nože. Ona dyhaje tęžko, kako ognjeny drakon. Jej zěnice v koloru krvi blěskajųt jasno, kako požar.
- Ty jesi privlěkl k sobě stråžev, råzbojnikov! Na kaky grom jesi ty to sdělal?! - ona kriči dalje i absolutno zabyvaje, že Naško privlěkl je råzbojnikov takože k njej.
	Děvčina mahaje črnym nožem. Poslě sekundy svistaje srěbrno ostŕje. Mlådèc ide dva kroky vzad.
- Začto ty jesi strěljal iz lųka?! Ne mogl ty jesi normaľno zvati vojevnikov do sebe?! - govori ona i slěpo bije nožami vò vòzduh. Naško ide vzad, prosto do města za domom, kde råste zelena trava.
	Tuta čęsť Kamenogråda davněje byla je nevelikym selom, ktoro potom je sę priključilo do gråda. Tuto město jest vně grådskogo kamennogo plota. Tut među domami jest dosť mnogo prostora, hoť v grådu jest těsno. Od togo povoda Brit imaje tut dosť veliko města za travų. Kromě togo råstųt tut takože dvě jablånji.
- Začto ty jesi grozil mi tutojų strělojų?! Či ty ne imaješ li zaisto nikakovy råzum? Aaa! - vrěščaje ona i udarjaje ješče vyše siľno - Ja… ja jesm sę tako… bala!
	Jej nože udarjajųt poprěměnno. Fiala kriči i kriči bez konca, a Nahoslav dalje i dalje ide vzad. Nakonèc on takože hvataje svoj meč. Tutčas dva orųžja udarjajųt sę, a naskroz vòzduha råzhodi sę želězny zvųk. Potom jest kråtka tišina.
- Ne jesmo iměli mnogo časa i… - Naško načinaje govoriti. Fialomira jednako ponovno načinaje svoj smŕtonosśny tanèc.
- I čto?! I čto?! Ja byh smogla biti sę ješče několiko minut dòlžeje!!! - kriči děvčina, a jej nože udarjajųt v nahoslavovy meč s velikojų silojų.
- Fialka! Uspokoji ty sę! My jesmo smogli, da?! Jesmo izběgli, da?! - lovitelj dělaje protiv-atakų. Jegovy srěbrny meč bystro dvigaje sę. Orųžja ponovno načinajųt udarjati sę jedno o drugo.
- Kaky iz tebe jest neostråžny…! - ona udarjaje - glupy…! - udarjaje ponovno - bezumny…! - ponovno - durenj!
	Črny nož zadŕživaje sę na meču Nahoslava. Mlådèc imaje tutčas rųki vòzdvignųte kò gorě. Odkryvaje on sę.
- A čto bylo by, ako li by tobě slučilo sę někako zlo?! Ako li by tuti zločinci jednako htěli tebe atakovati?! - ona vrěščaje, a jej črno ostŕje bystro rězaje vòzduh i leti k brjuhu Naška. Nož zadŕživaje sę dva centimetry od jego novogo oblěčeńja. Lovitelj intuitivno odskakaje vzad.
	Fialomira načinaje plakati. Pomimo togo dalje odvažno atakuje mlådca. Možlivo jest, že tutčas jest ona nemnogo menje točna v svojih atakah.
- Hej! Čto?! Moment! - kriči Naško i vòzdvigaje orųžje. On sěkaje i odražaje vśaky udar děvčiny.
- A kto je skazal, da byh ja šèl iskati pomoć? Ja byh mogl pomogti tobě vměsto togo! - rěče on, i stavaje vyše i vyše råzdražnjeny.
- Ah da! Pravda! Zato čto my tògda byhmo bili sę i bili bezkonečno! Nikto ne znaje koliko časa! - Fiala atakuje.
- Iz togo povoda ja jesm bystro htěl zvati pomoć!
- No začto ty jesi tako rizikoval?! A ako li tamtoj stråž rěšil by tebe zaključiti v tjuŕmě?! Idiot!
- A začto ty jesi byla taka uvěrjena, že sama-jedna smožeš jih poběditi?! - rěče glåsno Nahoslav. Za njego tutoj spor ne imaje nikakovogo smysla. On znaje, čto děvčina jest bezpokojena i prěstrašena, znaje on, čto tutčas to emocije vladajųt děvčinojų, a ne ona njimi. On takože načinaje čuti, že jemu jest vyše i vyše tęžko osvojiti svoje čuvstva. Dvoboj među Fialomirojų a Nahoslavom ne jest ukončeny. Međuvrěmenno Britomir je izšèl uže iz doma. Observuje on tuto s velikym prěstrašeńjem. On kriči do njih něčto, no oni ne slyšęt jego.
- Oni sųt tobě mogli sdělati něčto zlo! Čto bylo by tògda?! - udarjaje ona siľno črnym nožem. Nahoslav odražaje tuto.
	Na jedin moment mlådèc i mlådica zadŕživajųt sę. Dyhajųt oni tęžko. Bělozorjanin siľno i uvěrjeno dŕžaje v dlånji svoj meč. Caŕevna jednako siľno pokušaje prěti ostŕje jednym nožem. Vtory nož uže čekaje v drugoj rųkě, da by zadati naslědny udar. Ale… toj udar ne prihodi. Ona poględaje na njego tako, kako by htěla ona něčto izrěkti / skazati.
	Čto jest tutčas v jej duši? Ona ne može najdti odgovor. V srědině ona pali sę, a jednočasno čuje veliky hlåd i umorjeńje. Ona čuje, kakoby byla pokryta jasnym ognjem i kakoby vòšla pod hlådny vodopad. Po jej mněńju Naško je byl legkomysljny i ona jest gněvna iz tutogo povoda. Jegova akcija je byla tako veliko grozźna! On je smogl tako mnogo obdumati, tako mnogo rizikovati. On geniaľno izmyslil je tutų scenų, kògda on priložil je strělų do jej grla. On tako bystro je privlěkl stråžev, tuto jest nemožlivo! Sdělal je on prěmnogo šuma, da by izplåšiti i izgnati zločincev. Ona obdivjaje jego. On jest durenj! On tako siľno koncentroval je zločincev na sobě, da by… zaisto… da by čto? Da by jų bråniti? Strěgti? Kògda ona o tutom mysli, tògda na jej licu javi sę ruměnèc! Tako veliko rizikovańje! A ako li by on ne je uspěl tutogo sdělati? Ako li by…
- Ako li by tobě stalo něčto zlo?! - zapytyvaje ona uže nemnogo vyše spokojno. Ona zatiskaje usta i kaže:
- Kto by mene tògda privedl do Oblěčenyh Dolin?
	Ona poględaje v dol. Tuto ne jest pravdivy povod! Ona čuje tuto! Jasny grom! Ako li by oni jego pohytili? Ako li by… ubili? Tògda propadl by toj člověk, ktory pŕvy vò Fialomirě uviděl… prostogo člověka. Ili pŕvy, ktory je uvěril v jej nečlověčjų naturų, v tuto jestestvo s ptačjimi krilami… jestestvo, ktoro pomimo togo, že ne jest člověkom hće, da by drugi obhodili sę s njim kako s… člověkom…
	Naško ješče vyše siľno pre mečem v jej nož. Vtora rųka děvčiny visi bezvladno i dŕži drugo orųžje.
- A ako li by tobě stalo něčto zlo? - zapytyvaje on tiho i spokojno - tògda kogo ja byh privedl do Oblěčenyh Dolin?
	On dělaje bystry obråt, a tògda črny nož caŕevny vòzletaje v gorų i klinuje sę v travě, nedaleko Britomira, ktory uže od dòlgogo momenta ne govori ničto. Jest absolutna tišina. Naško bez ględańja na děvčinų ide v strånų doma. Fialomira padaje na kolěna i podpiraje sę o srěbrny nož, ktory jest zaklinovany v zemji. Ona držaje / tręse sę. Črny plašč Nahoslava ide naskroz temnosti, kako by on byl stado vrånov.
- My jesmo byli atakovani v centru, zajutra my vozimo sę do Bělozorjej - govori on do trgovca. On stoji i izględaje tako, kako by on ne mogl dověriti v tuto, čto slučilo sę, i jednočasno tako, kako by on ne byl udivjeěny tutym, čto slučilo sę.
- Moje vozilo jest nedaleko “Orľjego Pera”, my zajutra pojdemo tam i…
- Ne… - Brit ne dozvaljaje jemu dokončiti - ja imam za vas lěpšų možnosť. Idi do doma i oddòhni nemnogo. Viđų ja, čto vy jeste iměli zapravdų tęžky dènj.
	Nahoslav nakonèc odvraćaje sę kò děvčině, ktorų prěd momentom pobědil v jih kråtkoj bitvě. Poględaje on na njų.
	Ne jest tako, že on ne je byl prěstrašeny. Samoråzumno on jest byl prěstrašeny prěmnogo. Ješče do tutčas toj strah ne je cělkom odšèl od njego. Vśaky moment tam, v grådu, večerom, byl za njego velika mnogosť stresa, nervoznosti i straha. Ona imaje pravdų, tam zaisto něčto zlo je moglo slučiti sę. Někto napravdų je mogl utŕpěti. Ona… je mogla utŕpěti. A tuto… za tuto on ne mogl by sebe pomilovati. Tamto rizikovańje zaisto je bylo ogromno. On ne htěl by nikògda vyše byti v tako tęžkoj situaciji. V tamtom momentu naskroz jego těla prěhodilo ogromno želańje, da by ohranjati děvčinų. On ne je dumal, odkųd ono prihodi. Tuto je bylo siľno. Poględaje on tutčas na Fialomirų, poględaje na tuto, kako ona sědi na zemji, kako ona jest bez nikakyh emocij, bez nikakoj sily, bez naději. On by htěl jej pomogti, ale ne znaje on kako. V toj čas nazva “Oblěčene Doliny” zvųči… čudno, nedosęgajemo, beznadějno. Naško vkladaje rųkų do kěšenji plašča i neveliko udivjaje sę, zato čto tam jest dekoracjina broš, ktorų on je kupil na trgovišču. On je o njej absolutno zabyl. Naško nemnogo dumaje, mysli. Iztęgaje rųkų nazad iz kěšenje. Tuto vsečto bųde tęžka pųť, trudna prigoda…
- Idi ty, ja bųdų jų privesti do doma - Britomir usměhaje sę do lovitelja. Nahoslav odhodi i vhodi do doma. Ne znaje on daže, čto on mogl by skazati tutčas děvčině…

***

- Fialomiro - trgovec sědaje pri njej. On jest oblěčeny v noćnų košuljų. Poględaje on v temno, bez-zvězdno nebo. I slyši on, kako Fiala plače.
	Plače ona intensivno, ale tiho. Bez nepotrěbnyh zvųkov. Prěmnogo emocij izhodi iz njej tutčas.
- Nahoslav jest zapravdų dobry člověk - načinaje Britomir - on uvěrjeno hće sdělati, da by tobě bylo najdobro.
	Ona zatiskaje rųky i iztrgaje travų. Ne znaje ona, čto tutčas s njejų děje sę. Tuto jų dražni. Jednako tutčas ona čuje sę uže nemnogo vyše spokojno.
- Ja… - rěče ona, a sòlzy ponovno načinajųt tekti iz jej očij. Brit dalje poględaje v nebo.
- Ja věrjų, že vy smožete najdti Oblěčene Doliny - usměhaje sę on, da by utěšiti jų nemnogo.
- Ja… - děvčina pokušaje nanovo něčto skazati.
	Trgovèc poględaje v jej strånų.
- Ja jesm sę bojala… tako siľno ja jesm čula strah - zatiskaje ona svoje zųby.
	Britomir poględaje na njų. Vśako čuvstvo, vśaka emocija jest jasno vidna na licu caŕevny. On vidi, čto děvčina tŕpi, on vidi, čto tuto tŕpěńje ide od straha, ktory jest tutčas v jej sŕdcu.
- Ja råzumějų - odgovarjaje on.
- Tako siľno ja hćų… spokojstvo… - ona govori tiho - tako siľno, od prěmnogo dòlgogo časa hćų ja… byti uvěrjena… uvěrjena o vsečto-jedno čeim…
	Britomir kymaje glåvojų i ponovno ględaje v gorų. On mòlčiaje, ne govori ničto, čekaje, kògda vsečto izòjde iz děvčiny.
- Ja ne… ja ne znajų, či smogų li ja byti uvěrjena… - smrkaje ona nosom i plače - moja rodina… ja daže ne znajų, čto je sę slučilo tam… v gorě, v mojej krajině… a ako li…
“Ako li Nahoslavu bųde slučiti sę něčto zlo?” - tuto pytańje zvųči v jej glåvě. Ona ruměni sę nemnogo i ględaje v dòl, na travų. Ona čuje strah, ona boji sę, že mlådcu može slučiti sę něčto nedobro. Čuje ona, hoť tuto čuvstvo ne prihodi k njej vpòlno. Jest tako zato, že kògda ona načinaje čuti strah, tògda směsta prihodi pytańje: “začto tako?”.
- Vy jeste tutčas bez nikakovogo ogrožeńja. Tuto jest najvažno - odgovarjaje Brit tako, kakoby on domysljal sę, o čem dumaje Fialomira.
- Odkųd ja tut jesm, nikto… nikto ne je dověrjal mi… - jej glås jest tihy, slaby.
- …i oni… tamti ljudi… oni takože mene sųt… prědali… ostavili… sprotivili sę… izmamili!
	Trgovèc znaje, o čem prividno ona govori. Mòlčiaje on dalje.
- Ja jesm… ja jesm tògda ukradla tutoj nož… tam v tamtom trgovom konvoju…
	Britomir jest nemnogo udivjeny. Prividno Fialka imaje potrěbų, da by izrěkti vsečto, čto jest tęžko za jej sŕdce. On ne je myslil, že ona bųde tuto skazati tutčas. Ale on, samoråzumno, znaje, o čem ona govori.
- Ah, da… ja jesm sę domyslil - odgovarjaje on.
- Ale… kako to… jest možlivo? - šepće ona - odkųd?
- Ja nikògda ne bųdų zabyti tutoj hråbroj vojevničky - govori on v tajemny sposob. Tute slova vòzbuđajųt fialomirine vòzpomněńja.
- Pamętaješ li ty… mene? - ona jest udivjena. Ne može ona věriti.
- Tamtogo dnja nas sųt napadli råzbojniki. Někaki kočevniki ili druga banda sųt stali zamnogo uvěrjeni - govori on tiho - zaisto my takože… my ne jesmo iměli velikų obrånų za naš konvoj.
	Britomir vstavaje i bere zaklinovany v zemji, ritovŕšsky nož.
- No potom… sųt prišli naši izbavitelji.
	Fialomira čuje sę nekomfortno, kògda on tuto rěče. Ona znaje tamtų situacijų, ona daže byla je tam tògda. Ne pamętaje ona nikakovyh “izbaviteljev”.
- Izbavitelji? Jest li tuto ironija? - pytaje ona interesovano. Plač zadŕživaje sę, a jej koncentracija jest tutčas na Britomiru. Takovy jest jego zamysl, da by děvčina uspokojila sę.
- Ne! Mysliš li ty, že tamti zločinci byli by za nas laskavi? Oni sųt iměli drěvěne palky, oni sųt grozili nam! Kazali oni nam izòjdti iz vozil, ustavili sę oni vsekde vokrųg konvoja. My jesmo bojali sę. Ale potom je prišla vtora… ekipa. I tuta ekipa izgnala je tamtų pŕvų.
- Ale potom… my jesmo vas i tako obkradli…
- Trgove prědmety sųt trgove prědmety. A ljudsky život jest ljudsky život… - odgovarjaje on i podhodi k njej.
- Obråni ty jego, ako li on bųde potrěbovati tvojej pomoći - rěče Brit i davaje jej nož - ty isto znaješ kako…
	Fialomira ponovno načinaje plakati. Vòzpominaje tutčas ona stare historije. Vidi ona tute noće, v ktoryh ona je byla na ulici, vidi svojų nevoljničskų, bezplatnų råbotų, vidi ljudi, ktoryh ona je tògda poznala. Tute myslji råzcvětajųt v jej duši, a tęžke, mokre sòlzy tekųt na jej licu. Vsečto jest tako svěže, tako bolěsno, tako siľno.
- Ja… prošų pomilovańje… i… blågodarjų - govori ona i poslě dòlgogo momenta dodavaje:
- Ne jesm ja uvěrjena… ne jesm uvěrjena ničto…
	Britomir ne odgovarjaje ničto, kako by on ne slyšal tute slova. Ale on slyši i znaje. Znaje svojų pravdų. On podavaje jej rųkų, da by ona mogla vstati.
- A tutčas idi ty sò mnojų, ja potrěbujų vam někogo prědstaviti!

Råzděl 13. Nebodar

	Britomir vede jih za dom, dalje, než trava, na ktoroj oni prěd momentom sųt iměli spor. Nahoslav jest rad, kògda vidi, že Fialomira jest uže spokojna. Ona takože ponovno dobyla dobro nastrojeńje i tutčas načinaje nanovo dražniti Naška, tako, kako obyčajno.
- Dobro, dobro, čekaj ty - govori ona - ako li ty ponovno bųdeš mene strašiti pavųkami, tògda ja bųdų tobě odgryzti rųkų, a ako li ponovno bųdeš ty zagroziti mi, že ty mene ubiješ, tògda… hmm… - dumaje ona.
- No ja ne jesm iměl takovy naměr, da by tebe ubiti - odgovarjaje Naško bezradostno.
- Tišina! - Fiala mahaje rųkojų - tògda, hmm… ja bųdų tobě urězati rųkų!
- Itak, ty ne bųdeš jej odgryzti, no urězati, da? - dopytyvaje on - oh, kaka ty jesi milostiva!
	On ironično klanjaje sę k njej.
- V naslědny čas ja bųdų poběditi tebe v bojevańju, jesi li ty sråzuměl? - ona govori i groźno vòzdvigaje k njemu svojų rųkų. Mlådèc zaisto ne znaje jest, li ona tutčas považna, ili jedino smějaje sę.
- Ah, odkųd vy imajete tako mnogo sily poslě tutogo dnja? - dopytyvaje Britomir i ukazyvaje jim svojejų rųkojų, da by stali tihymi.
	Stojęt oni i ględajųt v mråk za domom trgovca. Tam jedva jest možno uviděti jednų jablånj. Zadnji dvor jest okrųženy malym, drěvěnym plotom, za ktoryom uže ničto ne jest vidno. Britomir drži lampų, ktora neveliko råzblěskaje v temnosti. Nahoslav dopŕva v tutom momentu je sråzuměl, čto v dènj, kògda Sòlnce je bylo na nebu, tògda on je viděl dvě jablånji… kde jest tuto vtoro drěvo? Za pŕvojų jablånjų? Lampa normalno mogla by jų råzjasniti světlom…
	Dopŕva tutčas on vidi, že něčto zaslanjaje tamto drěvo. Fialomira, ktora stoji pri njem, naglo tręse sę od straha, glåśno vòzdyhaje ona i intuitivno hvataje svoje nože, hoť one sųt ostali v domu. Oni stojęt tutčas oblěčeni v črne plašče. Prěd njimi, v temnosti, među jablånjami skryvaje sę… drakon.
- Spokojno! - trgovèc vòzdvigaje dlånj i neustalo poględaje v oči tutogo monstra. Fialomira klade rųkų na usta i poględaje na drakona svojimi črvenymi očami.
	Strašno čudovišče dvigaje sę i dostojno vòzvraćaje sę v jih strånų. Jego zad skryvaje sę v mråku, oni črěz kråtky moment sųt uviděli jego dòlgy hvost, ktory vije sę pri drěvu. V světlu britomirovoj lampy oni vidęt jego prěstrašno lice. Monstr poględaje na njih urodlivymi, žòltymi očami. Jego jaščerove usta končaje něčto, čto izględaje kako kljun kury. Iz glåvy råstųt mnogobarvne, ptačje pera. Naško i Fialka prividno mogli by izběgti odtųd tako daleko, kako jest možno, no oni vidęt, že Britomir jest veliko spokojny i ne izběgaje. Dopŕva tutčas on odvraćaje sę do njih, ukazyvaje drakona rųkojų i govori:
- Nebodar.
	Oni ničto ne govoręt, dalje stojęt oni tako, kako sųt stali. Nahoslav ne čuje strah, no pomimo togo on ne može dvigati sę. Fialomira boji sę veliko. Trgovèc ponovno odvraćaje sę k drakonu. Tutčas on ukazyvaje mlådca i mlådicų, i govori:
- Fialomira, Nahoslav.
“Moment, moment, čto on dělaje? Prědstavjaje li on nas tomu drakonu?!” - mysli Našèk.
- E… - on ne smože skazati ničto vyše. Neočekyvano veliko glųboky, siľny zvųk načinaje råzhoditi sę v okolině. Jest on tako ogromny, že oni čujųt držańje vò vnųtri jih těl. Basovy zvųk rěče:
- Oni bojęt sę kako zajęci.
	Monstr vitaje jih tutymi slovami. Pozdněje on duje svojim nosom, a jih plašče načinajųt tògda dvigati sę, kako od větra. Oni ničto ne govoręt, itak drakon kaže dalje:
- Ty prividno jesi Nahoslav, kako dobro myslju - on vòzvraćaje sę do mlådca.
- Eee, yyy, da - Naško odgovarjaje. Jest on veliko udivjeny. On znaje, že drakoni mogųt govoriti, zato čto oni sųt magične jestestva. Jednako, on nikògda davněje ne je uviděl takovo čudišče. On mysli, že vsi drakoni sųt groźni, i že potrěbno jest stråniti sę od njih. On neustalo stoji v takoj poziciji, da by mogl on bystro izběgati.
- Oh, Rarože! Kako on jest prěstrašeny! - govori drakon i poględaje na děvkų. Ne smože on jednako ničto skazati, zato čto Fialomira načinaje govoriti pŕva:
- Moje imę jest Fialomira iz Blěskogråda, ja jesm dòćerka Peropòlka i Orlislavy, caŕa i carici Oblěčenyh Dolin. Ja jesm iz krilańskogo roda - kaže ona gòrdo i glåśno, a potom sklanjaje sę k njemu. Jaščer poględaje s velikym, pozitivnym udivjeńjem.
- Mmmm, interesno, mila gospođo! Ja nizko sę vam sklanajų, caŕevno! - odgovarjaje on - Moje imę jest Nebodar, ja jesm bazilisk. Vy govorite “bazilisk kråtkokrilovèc”. Ja jesm syn… baziliska… i drugogo baziliska… ili… “bazilišici”? “Baziilšky”? - dumaje on.
	Kògda Nahoslav slyši slovo “bazilisk”, tògda on bystro skryvaje oči. Fialomira togo ne dělaje, ona poględaje na drakona s gòrdosťjų,  obdivom i interesovańjem. Jej zěnice v koloru krvi blěskajųt. Ona uže ne boji sę. Prividno jej podobaje sę, že Nebodar govori do njej s respektom.
- Pff… - drakon smějaje sę kråtko, kògda vidi, že Naško skryvaje sę - Britomire, kde ty jesi našèl togo mlådca? Tuta žena jest v porędku, no on…
- Haha! Zaisto! On boji sę kako malo dětę, pravda li? Haha! - Krilanka smějaje sę veliko neelegantno. Našèk poględaje na njų s udivjeńjem. Kako liceměrno! Kako hipokritno! Drakon takože ględaje na děvkų i mršči brvi.
- Ale… ty ješče prěd momentom takože jesi sę… ahh! Dobro, ja jesm skazal zlo, ona takože jest čudna. Britomire, kto sųt tuti ljudi?
- Nebodare, ja jesm tobě govoril, da byś ty proboval byti za njih mily - trgovèc klade rųkų na čelo.
- Ja jesm čudna?! Uražaješ li ty mene tutčas? - zapytyvaje Fialomira, a v jej glåsu jest menje i menje prijateljstva.
- Oh! Dostojna caŕevna! Kako ona bystro domysljaje sę! - odgovarjaje drakon ironično. Fiala zatiskaje dlånji.
- Nahoslav… iz Bělozorjej… lovitelj i vojin - mlådèc koněčno prědstavjaje svoje imę.
- Milo mi jest tebe poznati! - Nebodar kymaje glåvojų - začto ty jesi sę tako prěstrašil? Jest li možno tako, čto ty bojiš sę, čto ja bųdų tebe obŕnųti v kamenj?
- Po… pomilujte… - odgovarjaje Naško - ja jesm myslil, že…
- Ah, tuto ne jest pravda! - drakon rěče - my, baziliski, smožemo prěměnjati životiny očami v kamenj, tut imaješ ty pravdų, ale my ne dělajemo tutogo nesamovoljno. Kako my zaisto mogli byhmo tògda žiti, ako li my byhmo iměli takų slabosť? Kako my byhmo mogli poględati v svoj odblěsk v vodě? Kako my byhmo mogli žiti v našem baziliskovom družstvu? Ne myslil li ty jesi o tutom, vojevniče?
- Hmm, tuto zaisto ne imaje nikaky smysl… - odgovarjaje Našèk nemnogo vyše spokojno.
- Nu, istinno! Ja ne imam nikakogo povoda, da by vas v kamenj prěměnjati!
- Mimohodòm - govori mlådèc - vy dobro znajete Obyčny Język…
- Ah da! Język, ktory jest råzumlivy vsim Slovjanam bez učeńja! - odgovarjaje Nebodar. Kògda on govori “Slovjani”, tògda on mysli o ljudskom narodu, zato čto ljudi za sebe koristajųt imena: Slověne ili Ljudьje Slovese. Oni dělajųt tuto zaradi råzumlivogo języka, ktory oni uživajųt.
- Ja znajų Obyčny Język, tako kako i drugi drakoni, a takože druge magične jestestva i narody.
- Nu da… prosto ja… nikògda ne jesm iměl možnosť govoriti sò drakonom.
- Oh, ne vśaky drakon govori tako mnogo kako ja! Hahaha! - bazilisk smějaje sę glųbokym, basovym zvųkom.
- Začto ty s njim besěduješ? On je mene urazil! - Fialomira vhodi među jih slova. Ona dělaje krok v strånų Nahoslava.
- Ale čto ty hćeš? Ja tut imam veliko interesnų besědų! - odgovarjaje jej lovitelj.
- Phi! - ona odvraćaje sę i s akterskym talentom stavaje tako, da by vsi mogli uviděti kako ona veliko jest uražena.
- Ah, Perune! Kaka nemila děvčina! - odgovarjaje Nebodar - Nahoslave, pomiluj, ja jesm tebe zlo ocěnjal. Jest vidno, že ty jesi råzumny i ostråžny vojin.
- Pfffffff… - Fialomira dŕži rųkų na rųkě i dalje ukazyvaje, kako veliko jest uražena.
- A Krilani…? Kto oni sųt? Tuta nazva zvųči, kako by oni iměli něčto družno s krilami. Jest li to pravda? - monstr vòzvraćaje sę k Fialě. Ona otvarjaje jedno oko i poględaje na drakona tako, kakoby jej poględańje moglo paliti jaščera v velikom, gněvnom ognju.
- Ja jesm izgubila svojų magičnų silų, itak ja ne imam ničto družno s krilami. Ne interesuj ty sę! - odgovarjaje ona groźno.
- Ojoj! Pomiluj! - rěče Nebodar tako, kako by on ne iměl nikakų ohotų prositi pomilovańje.
- Ale ako li uže moja sila bųde vråtiti sę, tògda ja veliko ohotno bųdų sòžegti tebe magijejų Pradavnogo Ognja i…
- Fialo, uže… dostatòčno… - Nahoslav vhodi v jej slovo.
- Tišina! Ja grožų mojemu novomu vrågu! - govori ona. Nebodar ponovno nabiraje vòzduh v svoje veliko tělo i duje. Plašč Fialomiry vòzdvigaje sę siľno i izględaje tutčas ona kako črna horųgva.
- Aaa! - kriči ona. Drakon naslědno-kråtno mršči brvi:
- Tuto zaisto bųde veliko interesno pųtovańje.
- Kakovo pųtovańje? - dopytyvaje Naško.
- Itak, ako li vy uže jeste sprijatelili sę - načinaje govoriti Brit i poględaje na gněvnų Fialomirų, ktora groźno poziraje na baziliska - tògda ja hćų vam něčto skazati.
	Vsi ględajųt na njego.
- Nebodar jest moj prijatelj. My jesmo poznali sę uže davno tomu. Ja jesm prosil jego, da by on pomogl vam v iskańju Oblěčenyh Dolin i v transportu potrěbnyh věćij do Bělozorjej.
- Čto?! - Fialomira obdivjaje sę.
- Oh! Odlično! My bųdemo radi! - veseli sę Nahoslav.
- Čto?! - děvčina ględaje na Bělozorjanina i ponovno obdivjaje sę.
- Ah! Da! - rěče drakon - Brit je prosil pomoć. Vy hćete najdti stare Oblěčene Doliny… tuto bųde tęžko, no… ja bųdų vam pomogti. Pravdivo, jest trudno prijdti do skrytoj među oblåkami krajiny, osoblivo ako li vy ne imajete krila - poględaje on na caŕevnų, ktora stavaje ješče vyše gněvna.
	Nahoslav jest ščęstlivy. Pomoć Nebodara bųde pŕvy krok k tomu, da by možno bylo načęti iskati svět Fialky. Možno li jednako bųde prosto i legko, da by najdti tutų krajinų? Možno li jednako bųde prosto i legko, da by izbaviti Bělozorje?
- Znajete li kako tam dòjdti, Nebodare? - zapytyvaje on.
- Ah, ja ne znajų ničto vyše, než vy znajete. Davno tomu ja jesm slyšal o pradavnoj krajině, ktora odrvala je sę od Osi Světa, i že potom ona je stala shrånjena magijejų, no ja ne znajų nikake detalje. Mnogo mojih zemjakov govori, čto tuto jest jedino bajańje. Britomir je skazal mně opis fialomirinogo světa i ja bystro jesm sråzuměl, čto tuto može byti krajina, o ktoroj ja jesm slyšal v staryh povědkah. Uvěrjeno, mila gospođa Fialomira jest iz tutogo města. Ako li tògda jej volja jest najdti Oblěčene Doliny, tògda moje krila služęt vam, zaradi prośby mojego prijatelja - poględaje on na Britomira.
	V temnosti drakon ukazyvaje svoje krila, ktore sųt velike kako větrne plåtna za moŕske koraby. Krila izględajųt kako měšanina kril od ptaka i lětajųćej myši. Fialomira poględaje na nje i zavidi jemu. Ona takože htěla by nazad iměti svoje krila. Slova Nebodara ponovno råzpaljajųt v sŕdcu jej nadějų, ktora uže priblizno cělkom je ugasnųla. Iskra tutoj naděje jest směsta vidna v jej očah.
- Jest mi veliko milo, že ty jesi rada iz tutoj pričiny, gospođo - drakon rěče do njej.
	Ona ględaje v dòl i čuje prěmnogo emocij, ktoryh ne smože oglušiti. Ruměni sę ona.
- Hm, vsečto u njej javno jest i odkryto… - komentuje bazilisk. On smějaje sę tiho i ględaje na Naška, ktory pòlno råzuměje o čem on govori. Brit takože usměhaje sę slegka. A děvčina stoji sråmno, črvena na licu. Ona čuje blågodarnosť, a tuta blågodarnosť utěkaje iz njej. Ona ne smože togo skryti.
- B… b… blågodarjų - kaže ona neuvěrjeno.
- Tuto ne jest problem! - Nebodar kymaje glåvojų - a tutčas idite vy spati, zato čto zajutra my bųdemo idti odtųd ješče prěd svitańjem. Ako li my togo ne sdělajemo, tògda v Kamenogrådu ljudi bųdųt vòznesti alarm i trevogų, že drakon je priletěl i že jest jego potrěbno ustrěliti iz lųkov.
	Nebodar govori pravdų. Lěpje jest odòjdti od Kamenogråda najbystro, kako možno. Tutčas jest srědina noći, itak oni uže ne imajųt mnogo časa, da by spati. Kažųt oni tògda bazilisku “do viděńja” i idųt do doma. Drakon sědaje komfortno među jåblanjami. V temnosti izględaje, kako by cělkom propadl. Absolutno ne jest možno jego uględěti. Naško poględaje na Fialkų. Ona stoji kako je stala, črveni sę, ale mlådèc vidi, že vnųtri děvčina radostno tancuje. Možno li jej žiťje koněčno izměni sę? Prividno cěnno jest poněkògda vhoditi v biznesy Kamenogråda, prinajmeńje da by pomogti někomu, kògda on togo trěbuje.
- Fialomiro, idi ty spati. Ja bųdų pomogti Britomiru prigotoviti vse skrińje i měšky s věćami za naše selo.

Råzděl 14. Livady

	Fialomira ględaje na velike gory. Ona je uže izšla vně grådskogo obrånnogo plota. Dabog uže davno zašèl je za najvysoke vŕhy i tutčas na nebu vidne sųt zvězdy. Ona hće uviděti, jest li tako, že ledovy pŕstenj vokrųg Oblěčenyh Dolin je zaisto pomenšil sę nemnogo. Na žalosť, noć jest uže glųboka i temna, itak ničto ne jest vidno. Gory sųt tutčas cělkom črne, a možno jih viděti jedino zato, čto one zaslanjajųt zvězdy. Veličstvo gor jest ogromno i mistično. Za kamennym plotom jest tišina i tajemnosť. Gråd spi. Možno jest poslyšati jedino šum dalekyh drěv. Odvraćaje sę ona.
	Ulica, ktorojų ona je prišla, jest sdělana iz kamennoj kostky. Blěskogråd v noći izględaje cělkom drugo, než v dènj. Bogynja Luna poněkògda blågoslavi gråd svojim světlom, ale tutdenj jest novoluńje, Novy, Mlådy Měsęc, itak ne jest nikaky blěsk od neba. V dalekosti jest možno uviděti jedino veliky zamòk, palac, v ktorom ona žive. Tam, pri palacu, sųt lampovniki, ljudi, ktori råzblěskajųt okolice vò vśakų noć.
	Lampovniki sųt ljudi iz caŕskoj služby. Jihno jedino zadańje jest nesti světlo. Oni hodęt s nevelikymi světlikami, a takože zapaljajųt statične lampy pri palacu. V světlu tutyh lamp Fiala vidi svoj dom. Jest potrěbno vraćati sę.
	Děvčina zaustavaje, a od jej hrebeta bystro izrastajųt dva orľje krila. Jih råzpęťje / råzmah jest priblizno tri metry. Ona prostre jih i tręse črno-sivymi perami. Vòzlětaje ona v gorų, vò vòzduh, kako jastręb, i leti k zamku.
	Od gornoj perspektivy Oblěčene Doliny sųt ješče vyše krasne. Leti ona nad nebesko-bělymi domami iz drěva i kamenja. Minuje ona parky, puste trgy i ulice. Cěly Blěskogråd zaisto spi. V několiko momentov ona jest uže blizko centra gråda, blizko palaca. Vidi ona najpŕvo veliky hram, ogromnų cŕkvų, v ktoroj Kriljani od stolětij dělajųt Mråzovy Ritual, da by oddaliti Klętvų. Fialomira jest uže blizko doma, začto tògda ne pòjdti do hrama? Ona nemnogo popravjaje svoj let i uže v několiko sekund ona jest pri kamennoj ulici, prěd cŕkvojų. V tutom městu hodi prěmnogo lampovnikov. Caŕevna ide v strånų hrama, ktorego dvèri sųt zaključene magičnym čarom. Budynòk jest točno v centru cěloj krajiny. On jest okrųženy prěkrasnymi parkami i sadami. V temnosti tęžko jest tuto uviděti, daže pomimo mnogosti lampovnikov, ktori prěhodęt pri njej i pozdravjajųt jų.
- Do perjoj, dostojna caŕevno!
- Syljnojih per! - odgovarjaje ona vśakomu, kogo vidi.
	Kògda ona stavaje prěd hramom, tògda budynòk neočekyvano råzpadaje sę i propadaje v sivoj mglě. Blěskaje světlo v koloru jasnogo morja, ktoro prihodi kakoby od lamp. Cěla obsrědina prěměnjaje sę, a hram vali sę s velikym šumom na dvě poloviny. Fialomira stavaje prěstrašena. Ogromny větr načinaje vějati. Ona odskakaje i probuje vòzletěti, no iz povoda tutogo větra ona ne smože togo sdělati. Trudno jest daže vòzdvignųti nogy. Ona slyši råzlične kriky. Posrěd njih ona odličaje glås mateŕe i otca:
- Fialomiro! Ne! Izběgaj ty!
- Fialomiro!
	Gory vokrųg krajiny blěskajųt tutčas nenaturalnym světlom. Naglo tute gory načinajųt zapadati sę, obrušati, podobno kako cěly gråd. Velike laviny idųt v dòl, k dolině, niščęt one vsečto, čto stoji na jih trasě.
- Fialomiro! Izběgaj ty!
- Ne! - kriči ona - ja bųdų vam pomogti!
- Fialomiro!
- Fialomiro!

***

- Fialomiro! - Nahoslav govori nemnogo vyše glåśno. Děvčina otvarjaje oči, od ktoryh tekųt sòlzy. Dyšaje ona bystro i jest cělkom mokra od pota. Noćna mora. Oni sųt v komorě na pŕvom etažu doma. Jest dosť temno, ale od koridora padaje neveliko světlo. Naško takože dŕži nevelikų svěćų, ktora råzsvětljaje jego lice. Vokrųg jest sòvsěm tiho. Tut ne sųt nikakove kamenje i laviny, ktore padajųt iz gor, tut ne jest izniščeny hram. Ničto tut. Fialomira plače.
- Ja… mi jest potrěbno pomogti jim! - šepće ona. Dopŕva tutčas ona čuje, že mlådèc dŕži jej dlånj. On obimaje jų siľno.
- My bųdemo najdti Oblěčene Doliny, ne boji ty sę. Ja sdělajų vsečto, čto ja bųdų mogti. Tvoji brati i sestry uvěrjeno čekajųt tebe. Ty uže nedòlgo bųdeš jih uviděti - on pokušaje utěšiti jų.
	Ona ne smože skazati ničto vyše. Ogromny bolj jest tutčas v jej duši. Ona ne råzuměje tuto. Pomalo prihodi k njej spokoj. Nahoslav uspokajaje jų v tutoj prosty sposob, tutymi prostymi slovami. Strah jest, hoť on skryvaje sę někde v glųbině duše. Ona dyhaje uže spokojno, plač ustavaje. Tuto zajmaje několiko momentov, a Nahoslav sědaje pri ležišču i čekaje, kògda děvka bųde cělkom spokojna.
- Oddyhaj, odpočivaj. Zajutra my vozimo sę… - vstavaje on i odhodi. Poslě tutogo vsego, čto ona je prěžila, ona bystro načinaje spati nanovo.
- Do lyŭodu ókagźont tabæ sæt śeraku… - šepće ona ješče.
	Čto? Naško uže je slyšal jedno-kråtno veliko podobne slova. Tuto zvųčalo je kako… pozdråvjeńje od žrice Dobroslavy v Bělozorjah. Fialomirina versija tutyh slov jest jednako… druga, strånna. Ona skazala je tuto absolutno v svojem sposobu. Nahoslav uže privyknųl je do togo, kako ona govori. Ona najčęsto usiluje govoriti tako, kako drugi ljudi. Jednako tutčas ona cělkom ostavila tuto. Jest li to zato, že ona jest umorjena? “Lyuodu”, tuto slovo zvųči kako… “livady”, a “livady” jest sinonim za “poljany”! Tuto jest slovo, ktoro on bezprěryvno zabyvaje! On takože ne smože pripomněti sobě togo, kako jest potrěbno odgovoriti na tute slova. Odkųd Fialomira znaje tutoj pozdråv? Je li ona jego uslyšala? Ale kako… kògda? Jest li možlivo ona uviděla je Dobroslavų? Ili možno Naško jej tuto skazal slučajno, i tutčas to ne pamętaje? Tuto jest veliko čudno. Ili možno v tamtoj moment Dobroslava je skazala něčto cělkom drugo? Tuto zajmlivo rěčeńje črěz dòlgy čas gosti v jego mozgu. Naško dumaje.
	Fiala poněkògda govori kuriozne věći. Ona imaje netipičny akcent, upotrěbjaje ona slova, ktoryh Nahoslav ne znaje. Itak, najvyše pravdopodobno jest, že tuto, čto ona je skazala jest… pozdråvjeńje iz Oblěčenyh Dolin…
	Ale odkųd tògda Dobroslava znala by tute slova? Jest li možlivo, že tuta čudna, stara žena… znaje něčto ob Oblěčenyh Dolinah? Ili možno znaje on někogo, kto znaje Doliny? Tute konkluzije idųt veliko daleko. Iz drugoj stråny… tuto rěčeńje ne je zvųčalo kako slučajne slova, ktore možno jest prosto izmysliti. Fialomira i Dobroslava sųt izkoristali jedno neslučajno rěčeńje, v neslučajnom, podobnom kontekstu. Samoråzumno język je byl råzličny, ale pomimo togo tute rěčeńja zvųčali veliko podobno. “Nehaj… livady”? Kako to jest?
	Psova kròv! Tako prosto rěčeńje, no on ne može jego zapamętati. “Nehaj… poljany… råzširjajųt…”? “Nehaj…”?

Råzděl 15. Bělozorje v sněgu

- Kake poljany? Čto ty govoriš? - kriči Fialomira. Kapuca od plašča uže davno ne jest na jej glåvě. Tutčas ona imaje siľny větr vò vlåsah. Nebodar leti s velikojų bystrosťjų. Oni sųt tutčas okolo jedin kilometr nad zemjejų.
- Ja ne pamętajų! No ty jesi skazala něčto, svęzano s někakymi poljanami!
	Fiala absolutno ne råzuměje. Kymaje ona glåvojų. Zapadno Vladstvo iz tutoj perspektivy izględaje prěkrasno. Vŕhy zelenyh goròk poněkògda ješče skryvajųt sę v sněgu. Drěva stojęt spokojno, a bědne, nevelike listy ne smogųt zakryvati vnųtrnosť lěsa. Oni poněkògda vpadajųt v oblåky, a tògda popelava mgla zakryvaje jim cěly poględ. V tutyh momentah děvčina vyše siľno stiskaje pojasy, ktore oni dŕžęt, da by ne spasti v dol. Bazilisk mahaje krilami, a jegove velike, tvŕde pera svistajųt vò větru. Drakon imaje oblěčene velike sedla, v ktoryh sědajųt mlådèc i mlådica. Naško sědi vzadu, a Fialomira sprědu. Ona odpirala sę, že neobhodimo ona hće sědati sprědu. Ne smogla ona zaisto obòjdti takoj možnosti, da by ględati cěly svět od vysokogo poględa.
	Koža Nebodara može izměnjati kolor. On imaje sedm metrov dòlgosti, ako li odgybaje on prosto svoj hvost. On nemnogo ovivaje svoje četyri nogy, dvě nogy sprědu sųt vyše male než dvě vzadu. Do jego hrebeta i dvoh strån sųt privęzane skrińje, nevelike kråbky i měšky s jědańjem. Oni vsečto tuto nesųt do Bělozorjej, ktore uže sųt vidne na horizontu. Daleko, daleko za nevelikymi gorkami jest možno uviděti poględ, ktory cělkom ne godi sę s obyčajnymi, mlådo-vesnovymi krajinami. Vot velike, sive oblåky, a pod njimi běla, pòlna sněga teritorija.
- Vot jest i Věčna Zima - kaže Nahoslav tiho.
	Tutoj poględ tykaje sŕdce Fialomiry. Koliko sily Bělozorjani trěbujųt iměti! V jej krajině Klętva Mråza ne sęgaje daže grådov i sel, itak jest možno spokojno žiti. Tut, vměsto togo, vsekde jest sněg. Věčny sněg! Kako tęžko jest seljanam žiti tut? Ona jih obdivjaje. Veliko hće ona poznati vśakogo člověka, ktory žive v tutom malom selu.
	Sò vśakym naslědnym kilometrom stavaje vyše i vyše hlådno. Nedòlgo pozdněje načinaje sę sněžiti legko.
- Nahoslave, kde? - dopytyvaje drakon.
- Vidiš li ty tamtoj maly lěs? I tamtoj budynòk pri drěvah? Najprosto bųde, ako my bųdemo prizemjati sę někde tam!
- Dobro, ja ne bųdų podlětati zamnogo blizko, da by ne strašiti žiteljev.
	Jih let obnižaje sę. Tutčas okolina izględaje kako v srědině zimy. Iz povoda sněga ne jest možno zamnogo uviděti, lědva lěs, nad ktorym oni tutčas letajųt. Nedaleko od lěsa jest mala vèś, několiko drěvěnyh domov, ktore stojęt vokrųg pustogo, centraľnogo města. Na pozaďju jest ješče nemnogo vyše seljańskyh domov / halup. Okolo sela jest oblasť, ktora v normaľnom slučaju jest prividno polje, na ktorom Bělozorjani sějųt pšenicų i jęčmenj. V tom času one ne sųt upotrěbjane, i skryvajųt sę one pod sněgom.
- O, tam ja jesm davněje čęsto lovil! - Nahoslav ukazyvaje okoličny lěs.
- Tam? - dopytyvaje Fialka.
- Da! Jedno-kråtno ja až jesm råzstavjal magične pasti, jednakove kako tute, v ktore zločinci htěli sųt nas pohytiti! - kriči on do njej. Sněg sněži vyše i vyše siľno.
- Ahh! Tògda ty znaješ tute pasti!
- Da! Odtųd ja jesm znal kako jest potrěbno jih izključiti. A v jedin dènj ja jesm smogl pohytiti v takų pasť někakogo d… - on zadŕživaje glås.
- Čto? Čto jesi ty pohytil? - pytaje caŕevna interesovano.
- Mlådče, ne jest možlivo pohytiti drakona v něčto tako - odgovarjaje Nebodar, ktory jest nesnośno domysľny.
- Eh, da, pravdivo ja jesm něčto pohytil, no tògda tuto izběglo…
- Ah! Itak ty ne jesi pohytil, haha! - bazilisk směje sę - tògda zaisto to je mogl byti drakon. On bez problema råzrval pasť i osvobodil sę.
- Hmm… itak ja jesm dobro myslil! - rěče Našèk.
- Odkųd znaješ ty, čto tuto je byl drakon, ako li ty jego ne jesi uviděl? - dopytyvaje Fialomira.
- Tišina! Uvěrjeno tuto je byl drakon! - odgovarjaje lovitelj. On jest råzdražnjeny.
- Oh da! Ty jesi råzgromitelj drakonov! - govori děvčina ironično i směje sę.
- Ja znajų lěpje!
- No, mlådče, jedino uvažaj na Lěšija. Ako li Duh Lěsa uvidi, kako ty loviš životiny, tògda on ne bųde iměti nikakų laskų za tebe! - rěče Nebodar považno.
- Spokojno, ja jesm veliko ostråžny. Tuto bylo jedino jedno-kråtno. Ako li ide o lovjeńje zvěŕev, tògda ja jesm tradicionalist - odrěkaje Naško spokojno. Česť i dostojnosť lovitelja on imaje zapisane v sŕdcu. Pri ogromnoj ljubopytnosti.
	Nebodarova koža izměnjaje sę v jasny, nebesko-běly kolor. Možno tutoj kamuflaž bųde dobry za to, da by ne bezpokojiti Bělozorjanov. Hoť iz drugoj stråny Nahoslav dobro znaje svojih zemjakov. Znaje on, čto v momentu, kògda oni bųdųt prizemiti sę, tògda v několiko sekund pozdněje, někakym čudnym sposobom, směsta bųdųt prijdti do njih tute male i pytlive…

***

- Děti! - Nahoslav ględaje ostråžno. Nebodar stoji nemnogo dalje, za skladiščem na zŕna, do ktorogo lovitelj i Fialomira od několiko minut nosęt měšky i nevelike skrinje. Caŕevna v tutom momentu nese někaky maly měšèk, a Naško izhodi izvnųtra skladišča. Oni vidęt tutčas děti, ktore bystro běžęt k njim. Děvčina pristavaje pri Nahoslavu. Jih kožene obuvky tonųt v sněgu. Oni daže ne smogli dobro formovati trasų do skladišča. Jest jim veliko tęžko da by hoditi posrěd mråza. Oni ostråžno ględajųt vśaky krok. A děti, v protivnosti k njim, běžęt bystro v jih strånų, cělkom ne ględajųt oni na běly, vysoky sněg.
- Nahoslave! Nahoslave! - kričęt oni iz dalekosti. Oni dobro znajųt, kògda jest potrěbno prijdti. Vsegda tuto znajųt. Nebodar za skladiščem, na vśaky slučaj, dělaje svoj kamuflaž ješče vyše běly. On znaje, že děti mogųt prosto jego bojati sę.
- Idųt pomoćniki! - govori mlådèc do Fialomiry. Ona raduje sę, kògda vidi, že děti idųt k njim. Oni sųt pŕvi Bělozorjani, ktoryh ona bųde poznati!
	Děti načinajųt råzuměti, že zajedno s Nahoslavom jest někakova neznajema osoba. Oni načinajųt idti vyše pomalo. Jih jest sedm, jedni sųt starějši, drugi mlådši. Najmlåda, Malinka, imaje pęť lět. Kògda gromada normaľno ide, ona trěbuje běgti. Jest ona najmenša iz njih. Najstary jest Kresislav, ktory imaje dvanadsęť (12) lět. On ide sprědu. Jest on najvyše odvažny iz cěloj bandy, a jegove ideje i zasměšky tako veliko podobajųt sę drugym dětam, že Kresislav neformaľno je stal jih glåvnik. Vot on tutčas govori k Nahoslavu:
- Sъdorvъ! Dobrodošli, Nahoslave! - Kresislav koristaje tradicijny pozdråv.
	Znaje on dobre obyčaje, zaisto.
- Bųdьte sъdorvi! Kako vy jeste? - odgovarjaje lovitelj i popravjaje svoj lųk na hrebetu.
- Vsečto jest v najdobrom porędku - rěče dětińsky glåvnik v isto vojińsky sposob.
- Babica je pytala o tebe. Ty trěbuješ prijdti do njej! - govori jedno iz děvčęt.
- Oj da, koněčno! Ja bųdų navěditi jų nedòlgo! - Našèk usměhaje sę. On zaisto imaje nemnogo biznesov do staroj Dobroslavy. I možlivo jest, že ne jedino do njej. Možno jest, čto drugi seljani takože slyšali sųt něčto ob Oblěčenyh Dolinah.
	Jedna iz děvčinòk izhodi naprěd. Pod jej zimovym čepcem imaje ona dòlge, črne, spletene vlåsy. Ona běži k Nahoslavu i siľno obimaje jego.
- Bratče! Bratče! - kriči ona i hovaje lice v jego plašč. Fialomira poględaje na děvčinų čujno. Dětę jest radostno i očarovateljno. Imaje ono rųkavice iz vòlny, ktorymi pokušaje ona obimati Naška.
- Vrånka! - lovitelj takože obhvaćaje jų siľno - jesi li ty byla poslušna roditeljam? Jesi li ty pomagala jim v domu?
- Mhmmm! - kymaje ona glåvojų i skryvaje sę v jego plašču. Po dòlgoj tišině, v ktoroj učęstvovali vsi děti, Vrånka poględaje na neznajemų ženų. Děvòčka imaje oči v pivnom koloru, tako, kako Nahoslav. Fiala vidi tuto. Tutčas ona priměćaje, že jest ona podobna do mlådca. Itak, Nahoslav imaje prěkrasnų, velikolěpnų, malų sestrų! Děvčinka ruměni sę i poględaje na svojego brata.
- Našèk! - šepće ona - a bųde li tuta dama tvoja žena?
	Fialomira slyši tuto i momentaľno ruměni sę, a mråz stavaje za njų cělkom nečujemy. Hće ona něčto skazati, no absolutno ne smože davati iz sebe nikaky glås. Tuto čudno rěčeńje, ktoro Vrånka je skazala tyče jej sŕdce, kako ognjena strěla. Tuto je bylo naglo i nekomfortno.
- Č… čto? Ne - Naško takože izględaje, kako by on čul nekomfortnosť - Vrånka! Tako ne jest možno!
- Pomiluuuuuj! - odgovarjaje ona nevinno. Ona pušćaje brata i prihodi do caŕevny. Fialka stoji i ruměni sę.
- Ja jesm Iskrimira, nahoslavova sestra! - govori Vrånka gòrdo.
- F… Fialomira, bųď zdråva!
- Ja ljubjų mojego bratka i nikomu ja jego ne dam! - usměhaje sę ona, a potom… obimaje děvčinų jednako, kako Nahoslava.
- No… ja ne imam naměr… da by… - caŕevna neustalo ruměni sę i ne znaje kako odzvati sę.
- Fialomira! Kako krasno! - drugo děvčę iz gromady govori radostno i prihodi k njej - kako cvěty, fialky! Ja takože byh htěla tako imę!
	Jej imę jest Uroška. Imaje ona šesť lět, jest dosť vysoka. Stavaje ona prěd Fialojų. Ona imaje jasne vlåsy, ktore izhodęt iz-pod jej čepca vò vśakų možlivų strånų. Jest ona oblěčena v veliky plašč. Imaje ona dòlge rųky, a na jih koncah sųt velike rųkavice. Ona nemnogo izględaje kako poljno strašilo. Okolo šije imaje ona oblěčeny dòlgy, bordovy šal, ktory izględaje kako råbota babice. Ona izględaje tako radostno i milo, že Fialomira čuje žarkosť v duši.
- Nu, isto tuto ne jest od fialòk, od tutyh cvětov, ale… - caŕevna načinaje govoriti. Ona čuje sę nesrųčno.
- Ja takože byh htěla tako imę! Možno moji roditelji bųdųt sòglåsiti sę i tògda ja bųdų jego prijęti v rituaľne spletiny! - Uroška raduje sę i odvraćaje sę do drugyh děti. Mala Malinka takože izhodi v strånų Fialomiry.
- A ako li tuto imę ne jest od fialòk, togda od cego, dlåga gospođo? - zapytyvaje ona neizraźno. Kògda ona ide k Fialkě, tògda bliz upadaje v sněg. Caŕevna reaguje intuitivno i dělaje krok v jej strånų, da by pomogti tutomu bědnomu jestestvu dòjdti do njej. Prisědaje ona, a Malinka dělaje do njej najkrasny usměh, kaky ona može. I jednočasno smrkaje nosom i utiraje jego o rųkav plašča.
- Děti! Gospođa jest iz veliko dalekoj krajiny i ona bųde vam pozdněje vsečto skazati - rěče Naško - pomožete vy nam s tutymi měškami, dobro li? Větko, Kremenju, Kreśku, Bųbliče, pojdite vy sò mnojų!
	On zòve hlåpcev, ktori do tutogo momenta stojęt vzadu.
- Tut, za skladiščem… jest… a, isto - lovitelj pripominaje sobě, da by skazati dětam o strašnom Nebodaru.
- Našku, a kde jest tutoj drakon? - zapytyvaje Kremenj, pěgavo dětę, s očami v koloru piva, črnymi vlåsami i velikym nosom.
	Lovitelj mršči čelo. Odkųd oni tuto vsečto znajųt?
- Itak, ja jesm stal odkryty! - govori želězny glås, ktory mogl by važiti tysęć (1000) kilogramov. Ale nikako dětę ne boji sę. Vměsto togo cěla gromada bystro běži za skladišče.
	A tam na nevelikoj poljaně skryvaje sę ogromny bazilisk.
- Ja jesm Nebodar! - govori on, kògda děti prihodęt k njemu.
- Veliiiiiiky! - kriči nahoslavova sestra, Iskrimira.
- Ogromny! - rěče živo Kresislav. Dva brati, Větka i Kremenj približajųt sę ostråžno, da by dotknųti drakońskoj kože.
- Gospodin Nebodal jest oglomny! - mala Malinka råzpostiraje svoje drobne rųčky.
	Vse děti podhodęt do baziliska. Jedino stresovany Bųblik stoji vzadu, i dòlbe v nosu. Nebodar staje v šikarnoj pozě i dělaje ostråžny obråt, tako, da by slučajno ne odvęzati bagaž. Děti sųt očarovani i absolutno ne bojęt sę drakona. Nahoslav jest slegka trevožny, iz pričiny jih legkodušnosti. No znaje on, že ogromna, dětińska ljubopytnosť jest tako jihno, kako i jegovo svojstvo.

***

	Poslě okolo tridesęťi (30) minut cěly tovar jest uže v skladišču. Vsi stojęt tutčas v srědině drěvěnogo budynka i končajųt råzměščańje prědmetov tako, da by byl porędòk. Sklad jest dosť veliky, i pòlny råzličnyh skrinèj, kråbòk, měškov. Samoråzumno, bliz vśaka skrinja i vśaka kråbka jest tutčas pusta / pråzdna, kromě tutyh, ktore oni sųt privezli sò sobojų tutdènj. Zŕna, bòčky i barely s pivom, a takože vsečto potrěbno, uže davno jest v seljańskyh domah. Tam ljudi prigotovili sųt komory, da by pšenica ne råzmoknųla sę, da by pivo ne zamrznųlo. Jedino skrinje s męsom ostali v skladišču. Zamrzlo męso ne gnije. Vsečto, čto jest potrěbno, oni dělęt sę među sobojų, jedni s drugymi.
	Děti stojęt pri jednoj kråbkě, i pomimo mråza oni od-oblěkajųt svoje rųkavice i čepce. Oni počinajųt jědati skryte v kråbkě, slådke, ovsove kolače. Britomir zaisto dobro znaje, kake tovary sųt cělkom neobhodime za Bělozorjanov, itak iz togo povoda v skrinjah i měškah takože jest několiko paketov sò slådkosťami. Istinno, v selu jest deficit slådkostij, iz toj pričiny, čto gromada děti bystro smože lokalizovati vse kolače, ktore Nahoslav i drugi privozęt do sela. I takože oni smogųt bystro vse tute kolače sjesti. Na ščęsťje oni ješče ne smogli najdti…
- Ne, Bųblik! - kaže tvŕdo Nahoslav do hlåpca, ktory iz měška izimaje steklěnų bankų. Ahh, jednako oni smogli najdti - ostavite vy toj med. Čto vaši roditelji bųdųt koristati, da by slåditi kompot i polivkų? Kako oni smogųt upekti vam vyše kolačev?
	Bųblik stoji sò bankojų v rųkě i ględaje na lovitelja. Imaje on nos črveny od mråza. On ględaje takym sposobom, kako ględaje nevinny kot, ktory prěd momentom råzbil drågocěnne taliŕky. Ględaje on svojimi nebeskymi očami na Nahoslava. Jego veliko čelo takože načinaje črveněti od hlåda. Jegove kråtke, jasne vlåsy råzhodęt sę vò vśakų strånų. On imaje otvorjene usta. Druge děti cělkom ne ględajųt v jih strånų. Oni živo besědujųt o něčem i jědajųt.
- Ehhh, dobro, vòzmite jednų bankų. No ne žrite směsta tutogo meda, da by vaše želųdky ne bolěli! - napominaje Nahoslav.
	Kresislav, glåvaŕ detińskoj bandy, skryto poględaje cělų situacijų, s nadějejų vojennoj žrtvy. Cěla medova banka! Kako krasny plen!
	Bųblik izimaje med, a jego lice ne izražaje nikakų emocijų. Fialomira ględaje na děti i ničto ne govori. Nahoslav vidi, že jest među njimi neveliky svęź, a vidi on to, samoråzumno, vò fialomirinyh očah. Ględaje ona na tute nevelike jestestva, ktore jědajųt tutčas slådkosti. Jest vidno, že vnųtri duši Fiala gori. Ona je uviděla, že Naško ględaje na njų i odvråtila sę. Ona govori:
- Ako li vy tako veliko ljubite kolače, tògda ja bųdų jih vam sdělati, ako li bųde možlivosť.
- Smožete li vy? - zapytyvaje Kremenj.
- Ja dumajų… že da.
- Kolače od Fialomily!!! - Malinka vòzdvigaje rųčky. Jej male usta dŕžęt dva slådke kolače.
- Jasny Perune, ale oni sųt lakomi… - rěče Naško - Děti! Idemo! Ne hćemo my zamrznųti!
	Větka bystro zakryvaje kråbkų i bere jų sò sobojų. To bųde jih zapas!
- A ako li někto iz vas med mi bųde krasti, tògda ja skažų Nebodaru, da by on prěměnil vas v kamenne statuje! - straši jih lovitelj.
	Banda izběgaje do sela. Jih směh pomalo propadaje, a ostaje jedino eho. Fiala i Našèk nebystro idųt v strånų drěvěnyh, bělozorjańskyh domov. Jim jest tęžko / trudno idti črěz sněg. Odkųd zaisto děti imajųt tako mnogo sily, da by tako prosto běgati naskroz bělogo mråza?
- Ja bųdų čuvati tut! - kriči odvažno bazilisk. On klade sę komfortno v sněgu, podpiraje glåvų o prědne lapy i zakryvaje oči.
- Hvala, Nebodare! Ako li tobě bųde něčto potrěbno, tògda zòvi ty mene! Ja prijdų v popoldènj!

***

	Dabog jest tutčas najvysoko na nebu. Jegovo světlo prěhodi naskroz sněgovyh oblåkov, ktore neustalo oblěkajųt Bělozorje. Sněg tutčas ne padaje, no oblåky cěly čas zakryvajųt nebo. Selo jest zapravdų neveliko. Tut žive možno tridesęť (30), četyridesęť (40) ljudij. V srědině sela jest neveliky prostor, na ktorom råstųt dva drěva. Jedno jest mala brěza, ktora imaje råzměr člověka. Stoji ona pod ogromnym, velikym dųbom.
- Brěza jest simbol našej bělozorjańskoj zemje. V nedalekyh lěsah jih tut råste prěmnogo. Kògda ty izòjdeš iz sela večerom, tògda zorja na nebu izględaje prělěpo - rěče Naško, kògda oni prihodęt do centra. Pristavajųt oni v srědině pod dųbom. Lovitelj ukazyvaje zapadnų strånų.
- Vidiš li ty koliko tam jest brěz? Kògda Sòlnce zahodi za horizont, tògda večerno světlo prěhodi naskroz tutyh bělyh drěv. Odtųd zaisto jest imę “Bělozorje”. Samoråzumno tutčas imajemo Věčnų Zimų, itak vsečto jest bělo - govori on smųtnym glåsom.
- A dųb? - zapytyvaje děvčina.
- Dųb jest samoråzumno simbol Korony Vsesvěta, osi Zemje.
	Fialomira ględaje v gorų na veliko drěvo. Dųb izględaje velebno, mistično. Jegove bezlistne větky dŕžęt tutčas prěmnogo sněga. Pomimo togo, drěvo jest siľno i krěpko, ne pogynaje sę pod množstvom sněga. Děvka priměćaje, čto nedaleko od njih, maly, běly pavųk vije i spletaje svojų sěť. Zadŕživaje ona dyh. Neråzumlivy strah paralizuje jų. Ona ne može bojevati s tutym.
	Životinka råbotaje tŕpělivo, da by iztvoriti pavųčinų. Pavųkovy domòk jest tutčas pokryty sněgom i jego jest možno prosto uviděti. On jest okolo pęťdesęť (50) centimetrov nad brězojų. Neočekyvano neveliky fragment sněga odryvaje sę od dųba i padaje v pavųčinų. Jej struktura nišči sę, a sněg spokojno padaje na brězų. Fialomira tręse sę od straha.
- Idimo my odtųd - prosi ona - ja isto zamrzajų.
	Vokrųg bělozorjańskogo centra sųt domy, ktoryh dvèri izhodęt v strånų velikogo dųba. Domov jest devęť, a nedaleko dalje jest nevelika, drěvěna věža. Domy ne stojęt råvno, jedne sųt bliže, druge dalje. One takože ne skladajųt pòlny krųg. Na zapad od srědiny sela jest prostor, i prividno to jest vhod do Bělozorjej. Tam jest toj brězovy lěs. Možlivo, čto pod sněgom jest trasa za povozy i konjev. Možno takože, čto nevelike trasy idųt od dųba do domov. Jednako, tęžko jest odgadati jest li to pravda, zato čto vsekde leži dosť svěži sněg. Jest vidno, že seljani regularno oddaljajųt sněg, da by možno bylo projdti. Jedino několiko malyh tras izhodi od domov i ide v strånų skladišča. Děti sdělali tute trasy.
	Pri bez malogo vśakom domu jest nekoristajema / neuživajema, obsněžena poljana, na ktoroj žitelji sějajųt pšenicų. Cěle Bělozorje okrųžaje veliky lěs, od ktorogo možno jest izòjdti jedino v zapadnų strånų. Lěs jest běly od sněga, hoť Naško i Fialka isto viděli sųt, že nedaleko odtųd iz drěv råstųt pŕve listy. Tut vsečto jest drugo, vsečto jest čudno.
	Domy sųt proste, drěvěne. Od vśakogo dymnogo komina izhodi temny dym. Jedin iz domov jest nemnogo vyše veliky, no oni idųt v cělkom drugų strånų. Dom, do ktorogo oni idųt, izględaje, kako by on byl pusty. Hoť zaisto cělo selo izględaje, kako by ono bylo pusto i kako by nikto tut ne žil. Jedino tutoj dym pripominaje, že Bělozorje sųt žive. Dym imaje aromat zimy, tepla i domovogo ognišča. Ješče jedino několiko-desęť krokov i oni bųdųt mogli råzgrěti sę.
	Oni ješče ne sųt prišli, a vot dvèri otvarjajųt sę. Někaka žena, oblěčena v ljněnų suknjų pristavaje vò vhodu. Imaje ona temne vlåsy, a jej zěnice v očah imajųt kolor piva i kaštanov.
- Naško! Syne! Dobrodošli! Vhodite vy! - prizyvaje ona jih.

***

	V domu jest mily aromat råstlinnogo čaja. Dom ne jest taky, kako v grådu. Možno jest pomysliti, že čas tut ide vyše pomalo. Stěny sųt prosto, neobråbotano drěvo. Strěha, takože iz drěva, jest podkrěpjeny takų konstrukcijejų, na ktorų bez problema možno vskočiti. Na toj drěvěnoj čęsti jest slåma, ktora izoluje dom od hlåda. Od vnųtri, stěny sųt podkrěpjene tvŕdojų, paljenojų glinojų. Poněkde v stěnah sųt male otvory, v ktoryh sųt nevelike, steklěne okna. Okna, ktore cělkom ne godęt sę s cělym poględom seljańskogo doma. One sųt zakryte nevelikymi tkaninami, ktore sųt okrašene råzličnymi dekoracijami. Steklo jest grådsky iznahodòk, ktory v Bělozorjah jest velika innovacija, něčto novo, něčto obyčajno neupotrěbimo. Prividno, tutčas steklo jest izbavjeńje ljudskogo žiťja, ohråna od strašnoj zimy, ktora vśakym otvorom probuje vòjdti do domov. Zima jest najvyše čujema pri podlogě, no tutoj problem seljani råzvęzyvajųt tako, že oni oblěkajųt velike ponožky iz vòlny. Naško i Fialka takože imajųt je tutčas na nogah.
	Vhod do doma sųt proste dvèri, sdělane iz několiko dòsòk. Vhod jest do obyčajnoj kuhnje, v ktoroj stoji veliky stol. Nemnogo dalje jest gliněny peć, v ktorom neustalo žari sę ogònj. Dym ide kò gorě črěz dymny komin. V komorě visęt råzlične dekoracije, poněktore prividno oddaljajųt zle čary. Nad pećem takože visęt råstliny. V času Věčnoj Zimy tuta zelenina jest prividno vyše cěnna, než obyčajno. Nedaleko od peća stoji mala taliŕka, na ktoroj jest nemnogo kaše, a takože napŕstòk s hlěbnym kvasom. Daže v tako trudnyh momentah ljudi pamętajųt o malyh domovikah.
	V komorě jest takože několiko malyh stolov, polic i råzličnyh drugyh mebeljev. Na něktoryh stojęt råzne kuhònne orųďja, lòžice, měšala, koše i grnce. Nemnogo dalje sųt vhody do naslědnyh komor. Iz jednogo s tutyh vhodov izhodi tutčas žena, ktora několiko momentov nazad je otvorila glåvne dvèri lovitelju i caŕevně. Prihodi ona do stola, a v rųkě dŕži velikų, mękkų pokryvų iz vòlny.
- Viđų ja, že vam jest hlådno, gospođo - govori ona do Fialomiry, ktora sědi pri stolu. Žena podhodi k njej i davaje jej material.
- Hvala - odgovarjaje děvčina. Zaisto, tut jest veliko hlådno. Fiala imaje črveno lice od mråza, a jej rųky cěly čas obimajųt gliněnų čaškų, v ktoroj jest zelenny čaj. Nahoslav sědi pri njej. Vokrųg stola sědęt takože drugi žitelji togo doma: mųž s velikymi, črnymi vųsami na licu, otèc Naška, Semjevit; dva brati lovitelja, obadva mlådši než Nahoslav. Oni sųt vysoki i izlędajųt veliko podobno. Starějši, Gostislav, imaje devętnadsęť (19) lět i nevelikų brådų, a mlådši, Vsimir, imaje črne, kråtke vlåsy. Imaje on sedmnadsęť (17) lět. Mati Nahoslava sědaje pri mųžu i milym sposobom poględaje na gosti:
- Nu! Råzkazyvajte vy! - rěče ona interesovano.
	Nahoslav uže jedno-kråtno je prědstavil jim děvkų, kògda oni sųt stanųli v dvèrah. Tutčas on dělaje tuto ponovno. Govori on vsečto, čto jim javilo sę. O pųtovańju do Kamenogråda, o viděńju s Britomirom, o pohyćeńju jih, potom ob izběžeńju i o bitvě v grådu. Kògda on govori, tògda mati izględaje nepokojeno. Ona prividno mogla by skazati několiko ostryh slov Našku, ale tutčas v domu jest neznajemy gosť. Itak, mòlči ona, a na jej lice prihodi usměh, zato čto jej synu ne stalo ničto zlo. Ona potom davaje jim teple, pšenne palačinky / bliny iz peća i govori jim jědati, da by iměli silų. Naško råzkazuje dalje: o novinah, kake on je slyšal, nakonèc govori o tom, odkųd jest Fialomira i kako oni mogųt pomogti jedin drugomu.
- Caŕevna… Oblěčenyh Dolin? - dopytyvaje otèc Nahoslava.
- Oh, Semjevite, ty jesi dobro slyšal! U nas v domu jest caŕska dòćerka - jego žena usměhaje sę do njego, a potom tihym ale tvŕdym glåsom govori - sědi ty elegantno!
	Potom ona vstavaje i načinaje nervozno råzględati sę.
- Mati, ne bezpokoji sę ty tako - govori Našèk.
- Isto! Prošų… ja… ne… kakoby…. - Fiala govori v sposob sųglåśny sò svojim obyčajem.
- Odkųd vy tut, tògda? - dopytyvaje mati s nekomfortnosťjų v glåsu i vraćaje sę na svoje sědišče.
- Oj, nu! Iz neba! Iz oblåkov, Děslavo! Naško govoril je tuto! - stary Semjevit govori, a jego vųsy vijųt sę. Sědi on i dŕži jednų rųkų na drugoj.
	Jest tišina. Nesrųčna, nekomfortna. Roditelji Nahoslava stali sųt považni, kògda uslyšali slovo “caŕevna”. Fialomira směsta je tuto uviděla.
- Ja jesm veliko blågodarna za vašų gostinnosť! Tuto jest za mene veliko važno! - rěče ona i sklanjaje legko glåvų. Jest nepokojena, itak ona zatiskaje siľno dlånji na kolěnah. Domašno pečivo imaje dobry vkųs, čaj jest teply. V několiko poslědnyh dnjev ona je poznala tako mnogo odličnyh ljudij, hvala ktorym ona ponovno dobyvaje nadějų, pokoj i silų. Jej oči stavajųt mokre od sòlz - zapravdų, veliko važno!
	Nahoslav priměćaje, čto děvčina ponovno plače.
- Fialomirě nikto ne je htěl věriti kto ona jest, odkųd ona jest v našej krajině. Nu, ja jesm vam skazal, kako ja jesm jų našèl. Itak, tuto zaisto jest za njų veliko važno - mlådèc pokušaje věrno opisati čuvstva děvčiny.
- Ty jesi iměla veliko neščęsťje - govori starějši brat, Gostislav i poględaje na njų sò žalosťjų.
- Děvčino mila! Nehaj Lada hråni tebe! - kriči Děslava - naš dom jest tvoj dom! Kako tobě jest možno pomogti?
	Fialomira plače. Ona dalje ne može sråzuměti togo, hoť od několiko dnjev ona dostavaje mnogo dobrosti od drugyh ljudij. Čuje ona, že ne jest ona godna, da by tuto dostati.
- Vy uže jeste veliko pomogli, zaisto… - odgovarjaje spokojno - hvala vam… za vsečto…
- Gosť v dom, bog v dom! - Semjevit råzprostiraje rųky - itak, ja idų prinesti něčto moćno i žarko!
	Vstavaje on i pomalo ide v strånų jednoj iz komor.
- Nu, hej! Ale ne pij ty v poldènj! - kriči mati.
- Da, da, ženo ty vrědna! Do vođa bųdų zanesti, novinų prěkazati! Vot syn moj cěly i zdråvy, je on vråtil sę poslě několiko sedmic pųtovańja. Jědańje je on privezl! Nu, i nam jest potrěbno privitati i pozdråviti našego gosťa! Jest potrěbno někakų zabavų sdělati, pravda to? - otèc govori veselo.
- Ehhh, stary uže nikògda ne bųde izměniti sę - Děslava kymaje glåvojų.
- Kde jest Iskrka? Jesi li ty jų možno viděl, Naško? - Semjevit ignoruje ženų i pytaje lovitelja.
- Ona byla je v skladišču, s drugymi dětami. Potom oni někde propadli. Ja mysljų, že uže cělo selo vsečto znaje.
	Nahoslavova mati odvraćaje sę k Fialomirě i zapytyvaje:
- Kako tam jest? V tvojej krajině?
- Tam…? - děvčina obtiraje sòlzy rųkavom od košulje, ktorų ona je dostala od Brita - tam jest prělěpo!
	I v tutom momentu lice Fialy načinajųt izględati tako, kako Nahoslav ješče ne je viděl. Absolutna dětińska radosť, on tako mogl by tuto opisati. Odkògda on jų našèl, ona prividno pŕvo-kråtno imaje tako lice. Tuto ne jest ničto čudno, jego mati zaisto imaje tuto svojstvo, že ljudi pri njej sųt radostni i čujųt spokoj i udobnosť. Děslava jest kako bogynja porędka, Lada. Jej milosť råzlivaje sę v cělom domu. Tutčas jest ješče vyše teplo.
	Besěda zajmaje dòlge časiny. Dènj ide kò koncu, a sněg načinaje padati vyše strogo. Međučasovo, Nahoslav i jego brati odhodęt od doma, da by pomogti otcu v råbotě.
	V koncu dnja, mala bogynja Zorja, žiteljka najzapadnoj stråny světa, ruměni sę, kògda vidi ona Daboga, boga Sòlnca, ktory pomalo prihodi do horizonta. Cělo nebo na zapadu jest črveno, tako kako ruměnèc na licu Zorje, ktora jest dòćerka Luny. Samoråzumno, v Bělozorjah jest tutčas sněg i oblåky, a večerno, črveno světlo ne jest vidno. Selo jest skryto v oblåkah, leži ono obsypano sněgom. Vsekde jest hlådno, vsegde jest zima i mråz. Jedino iz domov izhodi ogromno teplo. Fizično teplo, iz pećev i ognišč, no takože duhovno - iz ljudskoj sŕdèčnosti i milosti.
	Kògda umorjeny Nahoslav vraćaje sę do doma, tògda v kuhnji dalje jest råzgovor. Tutčas jest takože Iskrimira, ktora uže je vråtila sę. Na stolu stoji tutčas několiko malyh, otvorjenyh skrinèj i kråbòk. Vnųtri sųt råzlične blěskovne dekoracije i bižuterija. Ženy sųt našli družny język. Zaponky, broše, naušnice, vęzala, a takože mnogo šityh i prędenyh ukrašenij v formah cvětov. Vsečto tuto leži tutčas na stolu.
- Take? Ili take? - Děslava ukazyvaje několiko purpurnyh i rozovyh cvětov Fialomirě.
- Ja dumajų, že tute sųt najvyše blizke - odgovarjaje ona.
- Ah, pravdivo, bliz kako fialky, hoť zaisto nemnogo råzlične.
	Vrånka bere cvět v rųkų.  Dekoracija imaje purpurne listky i žòltų srědinų. Děvčę sråvnjaje jedne s drugymi i detaljno jih analizuje.
- Da, vyše menje tako izględajųt fialetniky. Moj otèc veliko je ljubi - govori Fiala.
- Itak, odtųd jest tvoje imę… - Děslava zamysljaje sę.
- One sųt prěkrasne - zahvaćaje sę Iskrka.
	Našèk poględaje na ženy. On jest nečisty i mokry od pota, ale zadovoljeny. V skladiščah jest porędòk, drěvo jest posěčeno / porųbano i prineseno do domov. Trasy sųt odsněžene, hoť sněg nanovo je zasypaje. Daže Nebodar je pomogl jim prinesti tovary do domov.
- Oh! Naško! Prišli vy jeste! - mama raduje sę - prigotovite sę vy!
	Cělo selo uže znaje. Tutdènj večerom, v najvelikom domu bųde zabava. Tuta novina bystro je råznesla sę hvala dětam, itak, cělo selo uže zaisto znaje. Nebodar, ktory počivaje tutčas pri skladišču, takože.
	Děslava i Iskrimira vsavajųt. Semjevit vhodi do doma, odprašaje svoje buty iz sněga i tre svoje rųky.
- Dobro, čto Britomir ustrojil je nam nemnogo medoviny, pravda li? - tykaje on Nahoslava.
- Međučasovo my jesmo sdělali nemnogo jědańja - govori radostno Děslava.
- Ja mogų někako pomogti - rěče Fialomira.
- Ah! Isto! - mati poględaje na njų - ja imajų myslj! My ukrasimo tebe, da byś ty sę tako ne odličala od drugyh! 
- Ja? Č-čto?
	Gospodynja hvataje rųkų mlådice i, zajedno s Iskrimirojų, one tri idųt v strånų jednoj iz komor.
- Ako jest svętòk, tako potrěbno takože svętòčno oblěčeńje! - mati raduje sę.
- Pomogų ja! - govori Vrånka.
	I propadajųt one. A od komory jest slyšny směh i tihe besědy.
- Eh, ženy - Semjevit kymaje glåvojų. No potom on takože, protiv svojim slovam, ide do drugoj komory, a jednočasno od-oblěkaje košuljų. Ako jest svętòk, tako potrěbno takože svętòčno oblěčeńje. Naško ide za otcem.


Råzděl 16. Naša naděja

Bělozorjani milujųt svętky i zabavy. Možno by pomysliti, že v tutčasnoj situaciji ne jest jest možno organizovati velike piry i baly, jednako v Bělozorjah to ne jest pravda. V selu ljudi postųpajųt podòlg obyčajnogo porędka. Itak, seljani pråzdnujųt momenty sezonovyh izměn: vesny, lěta, jesenji i zimy. Daže pomimo togo, čto ne jest nikaka izměna, a v Bělozorjah jest Věčna Zima.
Jednako, v čas Jarovogo Råvnodèństva, seljani ne palęt uže slåměnoj kukly Morany, da by ne råzdražnjati smųtnų Bogynjų Smŕti, ktora mråzi vśakų krajinų, v ktorų prihodi. Ščedre Gody - Zimovy Sòlncevråt, je stal vyše dostojny svętòk, hoť on dalje imaje jedin element, ktory jest naturaľny za Bělozorje - mnogosť alkohola. Vśaky pråzdnik jest tako bogaty, kako jest možno, a na stolah jest mnogo jědańja i piťja.
Nahoslav i Semjevit sųt uže prišli do doma vođa. Oni obadva sųt oblěčeni v šikarne, bělozorjańske oblěčeńja. Jih legke, ljněne košulje ukrašene v ornamenty, ktore izględajųt kako brězove listy i cvěty. Oni imajųt črne nogavice i črny, vęzany obuv. Semjevit je obvęzal košuljų fragmentom bělogo materiala, a Nahoslav oblěkl je svoj koževy pojas, od ktorogo prěđe byl odjęl meč i měšèk. On imaje vlåsy svęzane vęzalom, kako obyčajno.
Dom seljańskogo glåvara jest vyše veliky i obširny, hoť v råzkladu dosť podobny do doma Nahoslava. Komora za jědańje može poměstiti daže pęťdesęť ljudij, a to jest dostatòčno. Několiko ljudij, ktori takože sųt oblěčeni v bělozorjańske oděvy, gotovęt tutčas stoly i jědańje za zabavų. V domu jest zabavovy aromat: pečeńja, teplogo, paljenogo drěva i dyměnogo jědańja. Někaky mųž nese kòlbasų, drugy ględaje kolikosť fljašèk s vinom, treťji pokušaje otvoriti bòčkų s pivom. Jest glåśno. Ženy kladųt na stolah gliněne taliŕky i čašky s råzličnym jědańjem. Tut sųt sušene ovoće / plody, varjene kompoty, kysla zelenina i griby. Jěda jest cělkom zimova, tęžko jest najdti něčto svěže. Na stolu jest vsečto, čto jest shrånjeno od gniťja: kyseliny, jědańje iz octom, džemy, běle i žòlte syry, dymjene i sušene męso i ryby. Jedino hlěb, kaša i slådke kolače sųt svěže. Aromat jest zaisto odličny. Od kuhònnogo peća, ktorogo funkcija tutčas jest davańje tepla, ide prijętno světlo. Blěsk ognišča tancuje v cělom domu, zajedno s ognjem malyh svěć.
V komorě stoji šesť stolov, ktore sųt råzložene v tri rędy. Vśaky iz njih vokrųg sebe imaje mnogo sědišč. Na stolu v srědině stoji dòska s pečenojų dikojų svinjejų. Nahoslav ględaje na zvěŕa. On dumaje, že svinji jest někaky nedostatòk. Poslě momenta on råzuměje, že u svinje v ustah ne jest… jablòko, ktoro je bylo za njego tako obyčno. Odkųd jednako vzęti jablòko vò Věčnoj Zimě? Tęžko jest takože privezti někake jablka iz gråda. Odkųd zaisto vzęti jablka v zimovyh zapasah / rezervah? Kuhaŕ, jednako, zaisto usiloval je sdělati vsečto, čto on mogl. I on smogl prěmnogo. Dika svinja na dòskě izględaje prělěpo, a aromat jest prěkrasny. Jablòko jest jablòko, ale odkųd oni imajųt tutų svinjų? Jest li možlivo, že ona jest životina, ktorų Nahoslav smogl uloviti ješče davno tomu? Mlådèc dumaje o tutom i poględaje na svinjų. Jemu jest nedostatòk lovjeńja v lěsu.
V kųtu komory prisědajųt seljański muzikanti i oni nastrajajųt svoje instrumenty. Komora izpòlnjaje sę pŕvymi, nemnogo krivymi notami.
- Naško! Dobrodošli! - govori do njego stary mųž, ktory podhodi k njemu. Imaje on sive vlåsy na brådě, jest lysy i dosť nizky. Može on byti nemnogo vyše stary než Semjevit. Na bělozorjańskų košuljų on je oblěkl kožene elementy ohrånnoj brònje. Drugų čęsť obrånnogo oblěčeńja dŕži on v rųkě. Pri pojasu on imaje privęzany kråtky meč. Pri jego vòzråstu tuto orųžje izględaje ogromno. Vot jest vojevoda, glåvar maloj bělozorjańskoj “armije” - Vojemir.
- Pozdrav, vojevodo! Kako vy jeste? - odgovarjaje lovitelj.
- Nu, vidiš ty, ničto novo. Stråževańje, treningy, i spory s Kamenogrådom.
- Sò glåvnym grådom?
- Nu, vidiš ty, na žalosť da - odrěkaje on - ja jim ne jesm vråg, vojinov mogų staviti v službų, ako li jest potrěba, tògda pomogų, bųde potrěbno zaščićati i bråniti, tògda bųdų zaščićati i bråniti. No, nehaj oni, jasny Perune, lěpje tuto vsečto organizujųt, zato čto my ne možemo sdělati ničto smysľno.
- Čto tuto znači?
- Pamętaješ li ty, několiko měsęcev nazad, tutoj konvoj, ktory je privezl tovary?
- Da, nu da.
- On je byl poslědny.
- Nu da. Ja isto ne znajų, čto tuto izměnjaje, ale da.
- Naško… poslědna - bojèc ględaje oči mlådca - potom ničto. Nikaky poslannik, hetman, nikake noviny, ničto.
- Ničto? Ja jesm myslil, že my jesmo v stalom kontaktu s Kamenogrådom. Ja jesm byl v grådu, govoril jesm ja s råzličnymi ljuďami. Zapadno Vladstvo znaje, že nad Bělozorjami jest Věčna Zima. Ratuš ne je o nas zabyl, ljudi mene v tutom uvěrili.
- Nu, vidiš ty. Najprividno imajųt oni někake važne věći, zato čto oni ne sųt ničto prislali od několiko měsęcèv. Možno oni bųdųt sobě o nas pripomněti po tom, kako ty jesi tam byl? Eh, a davněje tuto tako dobro je råbotalo. A my imajemo ljudi, ktorym potrěbno jest davati jědańje, domy, ktore jest potrěbno ogrěti, vojevnikov, ktoryh jest potrěbno orųdovati.
- Dobro, že sųsědne sela pomagajųt nam…
- Ah, nu, vidiš ty. Prosti ljudi sųt velika pomoć. Ako li by oni ne posylali nam transportov, tògda my prividno byhmo ne mogli tut žiti. Kako my jim bųdemo odplatiti za tuto - kymaje on glåvojų - no, ale da. Bųde dobro. A ty? Imaješ li někake novosti? Našèl jesi ty někake informacije?
- A, nu, vidite. Možlivo jest, že ja znajų kako jest nam možno pomogti - odgovarjaje Našèk v tajemny sposob.
- Čto? Govori ty! Čto jesi ty poznal? - stary vojin interesuje sę i približaje k njemu.
	V tom momentu dvèri od doma otvarjajųt sę, a iz temnosti i mråza izhodęt tri personaže v zimovyh kapucah. Okolo jih plaščev ješče tancuje mråz i sněg. Dva beževe plašče, jedin veliky, drugy maly, oblěkajųt Děslavų i Iskrkų. Črno-nebesko oblěčeńje jest plašč Fialomiry. Dvèri zaključajųt sę, a ženy od-oblěkajųt pokryťja.
- Oh, Drågocěnna Lado! - Vojemir tyče lovitelja v rųkų - Naško, kto jest ona?
- Ona? Naša naděja… - odgovarjaje mlådèc. Jest tišina.
	Fiala izględaje tutčas kako rodna Bělozorjanka. Děvčina imaje bělų, ljněnų košuljų, podobnų drugym ljudam, s brězovymi ornamentami. Košulja leži svobodno na jej hudom tělu. Izględaje ona, kako by byla zamnogo velika, hoť iz drugoj stråny tuto dodavaje děvčině očarovateljnosti. Spodnica takože jest jednaka, kako u vsih drugyh žen. Běla, obyčajna, råvna, ukrašena podobnymi listami i cvětami. Teple nogavice v koloru sněga skryvajųt nogy i odråzličajųt sę od črnyh, malyh, nemnogo staryh obuvòk. Na drobnų fialomirinų pŕś padaje okrųgly našijnik, ktorogo figura izględaje kako Sòlnce, ktoro zahodi. Tuto jest drěvěny simbol bogynje Zorje. Děvčina v bedrah jest prěvęzana črvenym vęzalom, ktoro sprědu imaje ozdobnų vęzkų. Jej vlåsy sųt spletene v dòlgų pletenkų, ktora jest svęzana tamtym črvenym vęzalom, ktoro ona je kupila na kamenogrådskom trgovišču. Tuta črvenosť estetično druži sę s kolorom jej pojasa i očij. A kromě togo ješče jedna stvaŕ råzličaje jų od drugyh žen: neveliky věnèc iz šityh, purpurnyh cvětov, ktory Děslava je vpletla Fialomirě vò vlåsy. V jednom momentu Nahoslav priměćaje, čto on zamnogo dòlgo ględaje na Fialkų. I jednočasno on ne hće prěstavati tuto dělati. Ako li by on prěstal poględati, tògda on by ne smogl uviděti detaljev, ktore on isto prěmnogo hće uviděti. Děvčina imaje drobne, slegka otvorjene usta. Jej lice jest ruměno od mråza. Svobodna čęsť jej vlåsov padaje na jej ramena, i izdavaje sę, že kričęt one: “ględajte na nas! Obdivjajte!”. On daže smogl uviděti několiko malyh pěg, ktoryh prěđe ne je uględěl. Jej lice on vidi tutčas detaljno. Oči Nahoslava plavajųt tutčas v morju poględov, tonųt one pod lavinojų obrazov. Tuto zaisto sųt čary. Tuto trěbujųt byti čary. Uvěrjeno! Fialomira znaje magijų, ona imaje nemnogo čarovnoj sily. Tuto ne jest možlivo, da by ona jų tutčas ne upotrěbjala. Prosto zaklinańje, bystra ryma, někaka poema, i gotovo!
	V tute několiko sekund mlådèc je uviděl tako mnogo, kako on ne je uviděl v cělo svoje žiťje. On vraćaje sę do reaľnosti dopŕva v momentu, kògda on slyši glås. Glås toj končaje absolutnų tišinų, ktora je stala, kògda ženy vòšli do doma:
- Dobrodošli! Ljudi! My pozdravjajemo tutdènj Nahoslava, ktory je povråtil sę iz pųtovańja, a takože jegovų očarovateljnų drugaricų! - govori vođ, Dobrotěh. Imaje on gųsty, ryđi vųs i dòlge, takože ryđe vlåsy. On jest tòlsty i dosť nizky. Jest on oblěčeny v obyčajnų, bělozorjańskų košuljų. Košulja, jednako, jest nemnogo vyše ornamentna i bogata. Jest zaisto vidno, že tuto oblěčeńje jest oblěčeńje važnogo člověka. Glåvaŕ stoji na sědišču, tako da by vsi mogli jego dobro viděti. Vòzdvigaje on kò gorě gliněnų čaškų s pivom. Vsi drugi seljani takože vòzdvigajųt svoje čašky. Jest jih tut možno tridesęť (30) ljudij. Vokrųg stavaje glåśno.
	V tutom momentu Nahoslav priměćaje, čto on takože dŕži podobnų čaškų s pivom. Kògda on jų dostal? Od kogo? Vidi on, že Vojemir takože jest nemnogo pomyljeny tutojų situacijejų. Črěz několiko-nadsęť sekund lovitelj… ne byl dostatòčno vnimateljny, da by priměćati reaľnosť vokrųg sebe.
- Sědajte vy! Jědajte! Da vam jedy i napoja bųde dostatòk! Budislava, lij ty pivo!
- Tako jest! - iz gromady ljudij kriči veselo žena. Nizka, tòlsta, črvena na licu. Dŕži ona đban s někakym napitkom i lije iz njego do gliněnoj čašky Fialy.
- Kako jest vaše imę, mila gospođo? - vođ govori dalje.
- Ja jesm Fialomira - rěče děvčina. Dopŕva v tutom momentu Nahoslav cělkom povråtil sę do reaľnosti - prihođų ja iz dalekoj krajiny! Možlivo jest, že ja znajų, kako pomogti vašemu selu!
	Ljudi mòlčęt.
- Kako to? Znaješ li ty kako odčarovati zlų klętvų?
- Znajų ja sposob!
	Dobrotěh ględaje na njų s interesovańjem. Potom on poziraje na drugyh ljudij. Jest velika tišina.
- Moji roditelji, vladatelji Oblěčenyh Dolin, znajųt magijų, i mogli by oddaliti klętvų. Jedino, ja ne imam možnosť vråtiti sę do mojej krajiny, ale blågomily Nahoslav skazal je, že on bųde mi pomogti - rěče Fialomira i ruměni sę. Ona zaisto dobro znaje kako govoriti do mnogosti ljudij.
- Ideaľno! - kriči veselo glåvaŕ - naš dom jest tvoj dom! Nehaj jest tutčas zabava, zato čto i povod do zabavy jest! Zdråvje damy Fialomiry! Sъdorvьje!
	Vòzdvigaje on čaškų i pije.
- Ajj! Sъdorvьje! - kričęt ljudi.
- Zdråvje! - govori Děslava, ktora stoji blizko Fialky i usměhaje sę do njej.
	Nahoslav takože pije nemnogo. Črno, siľno, slådko pivo. Pivo za jih vitańje. Dobro, vkųśno. Råzgrěvaje ono od vnųtri, a jego aromat jest tako siľny, že jest on uže v cěloj komorě.
- Ah! Nahoslave! - vođ ględaje na njego. On dalje stoji na sědišču.
- Vot i ja jesm! - lovitelj vòzdvigaje rųkų i usměhaje sę.
- Kde ty jesi našèl tako očarovateljnų děvčinų?
	Nu da. Samoråzumno. Fialomira jest tutčas centr. Vsi na njų ględajųt, vsi sųt interesovani. Mlådèc pripominaje sobě vsečto, čto oni prěžili prěd tym kako privezli sę do Bělozorjej.
- Brati! Sestry! - takože stavaje on na sědišče. Ljudi imajųt za njego povagų i respekt. Za njego, i za to čto on govori. Ljudi mòlčęt - vot jest s nami velebna gospođa, dòćerka milogo caŕa… - rěče on i pokušaje pridumati imę, ktoro on je slyšal jedino jedno-kråtno - Pero…pòlka… - on ględaje na caŕevnų, a ona slegka kymaje glåvojų.
On govori dalje:
- …iz Oblěčenyh Dolin, poslannica iz tako dalekoj krajiny, že vy jeste daže nikògda o takoj krajině ne snili i ne mečtali! Magično jestestvo, ktoro imaje ljudskų formų i orľje krila! Neščęstlivo, upadla je ona iz svojego světa, ktory lětaje posrěd oblåkov. Zagubjena iskateljica, ktora išči pomoć za svojih brati i sestry, ktori takože sųt proklęti magijejų Věčnoj Zimy!
- Označaje li tuto, že Věčna Zima… - govori vođ tiho. Ględaje on na Nahoslava i čekaje. Mlådèc govori dalje.
- Ritual Mråza jest čarovny pråzdnik, v ktorom zla klętva jest oddaljena. Caŕ i carica Oblěčenyh Dolin dělajųt tuto. Na žalosť, jih svět jest skryty v oblåkah. Najpŕvo jest potrěbno jego najdti!
	Fialomira ruměni sę. Jest ona nemnogo bezpokojena. Ona udivjaje sę, že Naško može tako prosto o tutom govoriti. Ona imaje drugų izkušenosť, i prividno tutčas ona pokušala by lgati o jej pravdivoj narodnosti. Ili ne govorila by ona ničto. Tutčas ona čuje kako ljudi ględajųt na njų, čuje udivjeńje, nedověrų. Ješče jedin moment i oni bųdųt smějati sę… jej pŕva radosť načinaje prětvarjati sę v strah, nepokoj i smųtòk. Jednako, tako, kako bystro toj strah prihodi, tako bystro on propadaje. Propadaje v glåśnom kričańju ljudij:
- Da žive caŕevna Fialomira!
	Vođ usměhaje sę k njej.
- Naše selo jest tvoje selo, mila damo! Da nehaj tobě jest dostatòk! - vòzdvigaje on pivo v gorų i shodi iz sědišča. On propadaje među ljuďami, ale jego glås nese sę v komorě i jest slyšimy pomimo šuma.
Začto ljudi sųt pověrili? Začto oni věręt?
	Neočekyvano Fiala čuje, že někto hvataje jej nogy. Kolěbaje sę ona i poględaje v dol. Vot mala Malinka! Prěslådko dětę, ktoro råztajaje jej sŕdce. V tom momentu děvčina uže ne mysli o strahu i nedověrě.
- Gospođa Fialomila! - govori ona neizraźno.
- Děti! - raduje sę děvčę. Ględaje ona na nevelikų gromadų. Poslě několiko sekund vokrųg njej jest ješče vyše ljudij. Bělozorjański žitelji. Jedni sųt podobni k drugym, drugi sųt cělkom råzlični. Okrųžajųt oni děvčinų i načinajųt obsypyvati jų pytańjami, a ona pokušaje odgovarjati na nje najdobro, kako ona smože:
- Kde sųt Oblěčene Doliny?
- Je li bylo dòlgo vaše pųtovańje?
- Jest li možno cělkom oddaliti Věčnų Zimų?
- Kako jest byti caŕska dòćerka?
- Kako izględaje tvoja krajina?
- Začto ty ne imaješ orľjih kril?

***

- Naško! Poględaj ty! - Fiala govori k njemu, kògda on prěhodi pri njej. Děvka bystro končaje izpijati svoje pivo. Ona cěly čas stoji pri vhodnyh dvèrah, hoť minulo uže možno tridesęť minut. Međučasovo Nahoslav je smogl pogovoriti s vođem Dobrotěhom, s hråbrym Vojemirom, a takože je smogl on sdělati s Iskrkojų, i s bratami nevelikų degustacijų jědańja. Mala Vrånka skazala je tògda, čto ovsove kolače sųt najvyše vkųśne jědańje, tysęć-kråtno lěpše než vsečto drugo, i skazala je ona takože, čto ona bųde vzęti sò sobojų jedin kolač, da by ostaviti jego za domovogo gnoma, ktory žive v jej komorě.
Fialomira kaže do Nahoslava radostno.
- Ja jesm sobě sdělala otvory na krila - govori ona i ukazyvaje na svoj plašč, ktory visi na věšalkě.
- Č-čto ty jesi sdělala? - on ne råzuměje.
- Nu, ględaj ty - odgovarjaje děva.
	Mlådèc ględaje detaljno. Pravdivo! Novy, koženy plašč v črno-nebeskom koloru imaje dva otvory. Na hrebetu, pri lopatkah. Novy plašč! Prividno i v košulji ona sdělala je podobne diry! No jest potrěbno skazati, že otvory sųt zaisto… šikarne… sdělane tako, da by material ne izniščil sę od togo domašnogo ulěpšeńja.
- Ah, Velese! I tobě, děvčino, jest divno, že nikto tobě ne dověrjaje? - kymaje on glåvojų i směje sę - jest potrěbno dobro prědstavjati sę drugym ljudam!
- Vot, kaže tuto člověk, ktory prědstavjaje mene ljudam v taky sposob, že oni mogųt pomysliti, že ja jesm bajkova princesa - govori ona k njemu - ako li by vsi ljudi byli taki, kako tut…
- Pravda li? - pytaje on i usměhaje sę. V tutom usměhu Fialomira vidi gòrdosť i považanje k Bělozorjanam. Vokrųg njih jest domašno, radostno i prijateljsko. Vsi jědajųt, pijųt, zabavjajųt sę i besědujųt. Tut ne jest nikaka nedověra, nikaka zavisť / revnivosť. Odkųd v drugyh ljudah jest tako mnogo zlosti, tako mnogo nenavisti? Tut, na dalekom zapadu, na hlådnom sěveru Vladstva jest tako spokojno. Daže v času, kògda selu zagražaje Věčna Zima.
- Kako ty čuješ sę? - zapytyvaje on děvčinų.
- Hm… isto, ja čujų sę kako v domu… - odgovarjaje ona.
	Odgovor na pytańje prihodi bystro, prosto. Ješče někaky čas tomu Fiala ne dala by takogo bystrogo odgovora. Ona mòlčala by, dumala. Tutdènj ona jest vyše odvažna, hråbra, směla. Jest li to iz povoda tutoj atmosfery? Ili možno iz povoda črnogo piva? Ili možno iz povoda besědy s mamojų Děslavojų?

***

	Pusta, gliněna čaška udarjaje v stol.
- Ha! - kriči Fialomira triumfaľno. Ona isto čuje sę tut “kako v domu”.
	Poslě kråtkogo momenta vtora čaška udarjaje. Potom ljudi načinajųt radostno kričati.
- Hura! Načęmir pokorjeny! - kriči někto iz ljudij.
- Ja jesm izigrala! Tuto bylo prosto! - govori děvčina slegka pijanym glåsom i vòzdvigaje čaškų v gorų.
	Načęmir od dòlgogo časa je byl bělozorjańsky čempion, ako ide o bystrosť piťja. On je byl nepokorjeny alkohoľny vojevnik, a jego glåva je byla siľna, kako nikaka druga. On je byl najlěpši. Do tutdènj.
- Egghthghtlmhht - govori on něčto neråzumlivo, a potom jego veliko, muskularno tělo padaje v tyl zajedno sò sědiščem. On byl by udaril sę v glåvų, no někto jego bystro pohyćaje.
- Prossssto! - rěče Fiala. Ljudi kričęt glåśno “hura, hura”.
	A ona ljubi tuto. Ljubi, kògda jest v centru, kògda ljudi obdivjajųt jų. Sila toj ljubosti jest tym vyše velika, čim vyše velika jest kolikosť piva, ktoro ona je izpila. Děvčina ględaje vokrųg. Komora jest pòlna ljudij. Vsi jědajųt, pijųt i besědujųt. Dika svinja jest uže bliz cěla sjedena. Jest uže pozdno. Fialomira sědi pri stolu, a vokrųg njej cěly čas jest mnogo ljudij, ktori sųt interesovani děvčinojų: jedni pytajųt vsečto, čto mogųt, drugi prošųt, da by caŕevna izpila s njimi zdråvicų, treťji prosto slušajųt tuto, čto ona govori. Tut jest cělkom druga atmosfera než v Kamenogrådu. Tut Fiala ne potrěbuje skryvati sę, nikto ne hće sdělati jej ničto zlo. Ona čuje tut prijateljstvo, bratstvo, teplo, ljubòv, čuje ona… tako mnogo dobryh emocij, ktore idųt k njej od vśakogo člověka.
- A skažite vy, mila Fialomiro, čto sųt tute Ritualy Mråza? - zapytyvaje někto. Nizky člověk, dosť hudy, imaje ryđe, kųdrave vlåsy. Ona prěđe govorila je s tutym člověkom, no dalje ne pamętaje ona jego imena. Ona je poznala tutdènj prěmnogo novyh ljudij.
- Nu, vidite… tuto jest ta… tako… - kaže ona pijanym glåsom i vòzdvigaje rųkų. Vsi vokrųg ględajųt jej dvižeńje - jest trěba ustaviti sę… vyše menje tako… i potom…
	Ona ukazyvaje na stolu krųžky dlånjų. Pokušaje ona někako opisati tuto, čto ona dělala je tam, v oblåkah, kògda ješče je tam žila.
- No tuto ne jest… važno… zato čto… vidite - poględaje ona považno na člověka, ktory daval je tuto pytańje - čarovańje… ne jest kako budovańje doma ili råbota v polju… Tuto jest magija, tut ne jest nikaky recept…
- Hmm, ja ne zamnogo råzumějų - govori tamtoj člověk.
- Ale začto vy mi věrite, dověrjajete? - zapytyvaje Fialomira, kako nevinno dětę.
- Gospođo Fialomiro - govori jedin člověk, ktory sědi blizko - Nahoslav porųčaje sę za vas, prošų ne nepokojiti sę tutym.
- Isto! Ako li Naško něčto govori, tògda tuto jest pravda!
- Slovo Nahoslava jest svęto!
	Oj, Nahoslav jest tut veliko slavny. Fialomira je viděla na počętku, kako prosto on je smogl govoriti tutym ljudam vsečto. A tuta historija ne jest obyčajna. Bělozorjani dověrjajųt sę jej, zato čto oni dověrjajųt sę jemu. Ako li on dověrjaje, tògda oni bųdųt. Kako prosti sųt tuti ljudi. Tut, na dalekom zapadu, na hlådnom sěveru Vladstva.
- A jest li možlivo, da by tutoj Ritual sdělati tut, v Bělozorjah? - tamtoj ryđi člověk pytaje dalje.
- Hmm… ja ne jesm… dumala o tutom… - rěče děva - no ja ne imam nikakoj čarovnoj sily, da by poprobovati…
- Zapravdų? A jeste li vy dělali tuto davněje? Tutų ceremonijų?
	Fialomira mysli. Da, ona je pomagala otcu, ona pamętaje tuto. Ona pamętaje, kògda je dělala obręd pŕvo-kråtno, kògda provodila, kògda deklamovala magičny čar. Ona takože nemnogo pamętaje, že dělala je tuto mnogo-kråtno. Ritual Mråza ne jest komplikovany. Isto, magija ne jest budovańje doma, råbota v polju ili lovjeńje zvěŕev. Magija jest dialog, prośba, poezija. Ona takože ne znaje dobro, kako tuto råbotaje, ale znaje ona, že tuto råbotaje. Znaje ona několiko zakonov i pravil, napriměr tuto, že potrěbna jest sila, ili tuto, že podobne klętvy podobno råbotajųt, ili tuto, že jest možno sdělati rezonans među magijejų i råzličnymi prědmetami. Iz drugoj stråny, poněkogda jest dostatòčno da by izmysliti někakų bystrų poezijų, kråtke rymy, i tuto takože råbotaje. Tuto jest nedoslědno, nelogično. Daže vyše! Poněkògda ne jest potrěbna poezija, a poněkògda daže ne sųt potrěbne slova!
	Najpravdopodobno tuto zavisi od něčego, čto jest v srědině člověka. Od někakogo elementa, ktory jest v duši. Ako li by ona mogla tuto sråzuměti, tògda možno bylo by jej vyše prosto, da by čarovati.
	Ale ona znaje ceremonijų, inkantacije i klętvy.
“Možno li poprobovati?” - dumaje ona, a jej kròv měšaje sę s črnym pivom.
	Moment pozdněje ona izjasnjaje ljudam prěmnogo věćij: čto jest “odkryljeńje” i utraćeńje magičnoj sily; kako izględaje jej rodima krajina. Govori ona takože o slavnyh krilańskyh herojah. Ljudi slušajųt s obdivjeńjem.
	V drugoj čęsti komory Nahoslav govori s bratami. Oni dŕžęt gliněne čašky s pivom. Pijųt oni i besědujųt.
- Znajeme legendy i historije govoręt o drakonah, o bajkovyh krajinah, ale zaisto ničto ne godi sę s opisom Oblěčenyh Dolin - govori mlådši brat, Vsimir - čto my imajemo? Několiko opisov velikyh krajin, několiko historij odnośno Peruna i jego pųtovańja, několiko bajèk, da by strašiti děti… jest napriměr tuta historija o monstru, ktory imaje prěmnogo očij v koloru jasnogo morja, i o bezumnoj věďmě, ktora izniščila je svojų krajinų, a samoj sobě magijejų poměšala v glåvě. Ili něčto tako… ah, nu i ješče sųt tute črne lěsy, ale tuto jest cělkom čudno.
- Ah, nu da… črne lěsy. No Fialomira ničto ne je govorila o mråčnyh, črnyh drěvah.
- Nu vidiš ty… možno jest potrěbno pytati v drugyh selah? - govori Gostislav.
- Da, ja jesm iměl taky naměr. My bųdemo v Bělozorjah do zajutra, a pozdněje my bųdemo letěti do råznyh sel Zapadnogo Vladstva i uvidimo my čto ljudi znajųt. Ja zaisto ne htěl byl lětati do Izrvy. Hoť iz drugoj stråny, možno tam jest odgovor, odnośno togo kako oddaliti Věčnų Zimų…
- Nu da, ale tako i inako to jest Izrva. Tam jest tęžko, da by daže prěžiti. Do tutdènj nikto isto ne znaje kako izględaje tamta krajina - govori Gostislav nepokojeno.
- I točno zato my bųdemo pytati najpŕvo v selah. Ako li tam ničto ne bųdųt znati, tògda my poletimo.
- Oj, nu tògda dobro bųde, že vy bųdete poznati tam něčto råzumno, zato čto ideńje do Izrvy bųde velika tęžkosť.
- Zaisto! - dodavaje Vsimir - Izrva jest ogromna, kde možno načęti poiskańje?
- Nu da… - rěče Gostislav - to jest veliky svět…
- Ako li to može pomogti oddaliti Věčnų Zimų, tògda jest potrěbno! - govori Naško uvěrjenym glåsom. On ne hće nikomu priznati, daže sobě, že isto ne imaje on nikakoj ideje, kako jest potrěbno načęti tutų akcijų.
	Ględaje on po cěloj komorě. Fialomira dobro zabavjaje sę s Bělozorjanami. Jest radostna, sŕdèčna i… pijana.
- Ah, brate! Kakų prěkrasnų děvkų ty jesi našèl! - Vsimir izměnjaje temų.
- Nuuu! Ona daže ne pristavaje do naših děvčęt tut v selu! - dodavaje Gostislav.
- Začto vy…? - Nahoslav stavaje råzdražnjeny. On ne hće o tutom govoriti. Cělo selo jest pokryto sněgom, v lěsah ne sųt nikake životiny, ktore možno uloviti, jest prěmnogo råboty, a oni načinajųt jemu govoriti o děvčinah.
- Nu, tobě jest uže dvadesęť četyri (24) lěta. Vsi uvěrjeno myslęt, že ty jesi privedl do sela svojų prišlų ženų.
	Nahoslav gladi čelo. Žitelji uvěrjeno bųdųt o tutom ogovarjati. Ale tuto ne jest jih biznes. Fiala jest jedino… prijateljkojų? Drugaricejų? On daže ne je iměl čas pomysliti o tutom. No, Bělozorje bųdųt govoriti to, čto hćųt. Vot i jego sųďba. No jemu ne jest bystro, da by ženiti sę, hoť ljudi vokrųg čęsto govoręt do njego, že tuto uže jest najdobry čas. Ale Naško preferuje lěs, lovjeńje, pųtovańje.
- A vy čuvajte svojih biznesov! - govori on do brati - kako jest tvoja Gromislava? - zapytyvaje Gostislava.
- Gromka… - govori brat, a jego lice proměnjaje sę od milogo do… kyslogo.
- On nedavno je proboval govoriti s njejų - dodavaje Vsimir - ale on stal veliko ruměny, i zabyl on kako normaľno govoriti. Tako, že pozdněje črěz tri dnje on dělal vsečto, da by ne viděti jej ponovno.
- Čto? - směje sę Našèk - i ty probuješ najdti mi děvčinų, a sobě samomu ne možeš?
- Nu da! Haha - směje sę i Vsimir.
- A ty bųď tihy i zajmaj sę sobojų! - kaže jemu lovitelj. Vsimir ględaje v svoje pivo.
	Atmosfera jest tutčas vyše gųsta. Nahoslav ponovno ględaje na Fialomirų. Isto, ona jest cělkom druga žena. Jest očarovateljna, a mama i Vrånka sdělali vsečto, da by tuta očarovateljnosť byla ješče vyše siľna. On na moment je zabyl, že ona daže ne jest člověkom, kako ona govorila. Jest li možlivo, že vse děvčiny s orľjimi krilami sųt tako krasne? Fialomira směje sę pòlnym glåsom, a jej lice jest ruměno od alkohola.
	Možno tuto jest dobra ideja, da by idti vně, da by mogla ona nemnogo otrězvjati sę? Naško takože ohotno by ohlådil sę.
- Idų ja davati Nebodaru nemnogo jědańja. Idete li vy takože? - zapytyvaje on.
- Da, samoråzumno!
- Ja hćų uviděti tutogo monstra!
	Vstavajųt oni i prihodęt do stola, pri ktorom sědi grupa ljudij, ktori slušajųt historije Fialomiry.
- Ja duuuumajų… že… pęęęęęsęť sri - govori Fiala cělkom netrězvym glåsom.
- Pęťdesęť tri (53) lěta? Kto vy jeste, děvčino?
- Fiala - načinaje Nahoslav.
- Hm? - odvraćaje sę ona i žuje kųsòk kòlbasy. Ostaly fragment jědańja dŕži ona v rųkě.
- My idemo do Nebodara, da by davati mu něčto jědańja. Ideš li takože?
- Hm, da! Jasno! - govori ona i vstavaje pomalo. Gòrdo dŕži ona męso.
	Jej oči sųt tutčas take, kako tògda, kògda lovitelj je poznal jų v krčmě. Jej oči iskręt gòrdosťjų i uvěrjenosťjų. Ona koněčno imaje sųbesědnikov, ktori slušajųt jų, ktori sųt sòglåśni sò vsim, čto ona govori. Možlivo, že Bělozorjani sųt zaljubili sę v njej, odkųd oni jų uviděli pŕvo-kråtno. Ale nikto, zaisto nikto ne ljubi jej tako siľno, kako ona sama sebe ljubi.
	Idųt oni do izhoda iz doma. Mlådci sųt vzęli sò sobojų několiko lamp. Do njih takože priključili sę vsi děti. Kògda Nahoslav hće otvarjajti dvèri, tògda, kromě mråza i sněga, v dvèrah pozdravjaje jih takože stara žena. Jest ona neveliko vysša než Iskrka. Ona imaje plašč, a na jej glåvě jest běla, naglåvna nametka, s brězovymi ornamentami. V drobnoj, staroj rųkě ona dŕži prosty kyj iz brězovogo drěva. Jej vlåsy sųt sive i dòlge, a ględaje ona na njih glųboko i tajemno.
- Babica Dobroslava! - lovitelj vitaje jų. V jego glåsu jest možno uslyšati, čto on prěstrašil sę jej.
- Nahoslave! Dobro esi prišьlъ! - pozdravjaje ona jego.
- Bųdi sъdorva! - odgovarjaje on - prišla jesi do nas na zabavų?
- A, nu, vidiš, ja jesm prišla - kaže ona i ukazyvaje svojim kyjem v noćnų temnosť - vot tamtojų trasojų ja jesm prišla.
	Ględajųt vsi v tamtų strånų. Obyčajna stežka. Sněg i ničto vyše.
- A vy začto idete v mråz? Oblěčite sę vy teplo! - govori ona v taky sposob, v kaky govori vśaka babica.
	Oni ne znajųt čto tutčas skazati. Uroška, pravnučka ženy obvęzyvaje bordovy šal vokrųg šije. Druge děti popravjajųt svoje oblěčeńja. Daže Fialomira siľno hvataje plašč. Dobroslava ględaje jų vyše detaljno. Ona isto ne viděla je nikogo takogo v Bělozorjah.
- Ah, Dobroslavo! Ona jest… - lovitelj načinaje govoriti.
- Naško! Da by tebe Veles! Kako krasno děvčę ty jesi sobě našèl! Isto, dobro imę ty jesi dostal od Semjevita!
	Nu, da, samoråzumno. Nahoslav, to jest “toj, ktory jest slavny od najdeńja”, stavaje nemnogo ruměny od tyh čudnyh slov. Jednako, on bystro stavaje nevtraľny. Među njim a Fialomirojų ne jest ničto tako! To jest povod, iz ktorogo on ne miluje govoriti s Dobroslavojų. Jego sråmota, jednako, ne jest ničto veliko, ako li sråvniti jų s ruměncem, ktory Fialomira imaje tutčas na licu. Děvčina jest cěla črvena, a alkohol v jej krvi posiljaje tutų črvenosť. Děti tiho smějajųt sę.
- Dobroslavo, tuta děvčina jest Fialomira, caŕevna iz dalekoj krajiny, ktora može pomogti nam oddaliti Věčnų Zimų. Fialomiro, babica Dobroslava. Ona jest najstara žena, ktora žive v našem selu - cělkom råvnodušny Nahoslav rěče tutų tradicijnų formaľnosť.
- Mila děvčinka, krasotka, vidno jest, že poslušna i dobra. V protivnosti do drugyh ljudij v tutom selu - babica govori tuto i ględaje do komory, kde sųt drugi ljudi - děvčina iz dalekogo světa, vidno směsta - Dobroslava ględaje na Fialkų detaljno. Nikto zaisto ne znaje jest li tuto ironično ili ne.
- Prijdi ty někògda na kompot, dětę - končaje ona.
- Samoråzumno, hvala - Fialomira siľno pokušaje govoriti jasno i trězvo. Dobroslava prividno ne vidi tutogo, ale Nahoslav cělkom råzuměje, že caŕevně jest veliko tęžko tutčas govoriti. On usměhaje sę slegka i odvraćaje sę, da by ne načęti smějati sę glåśno. Fialomira vidi tuto i ględaje na njego gněvno.
- Dobroj zabavy tògda, babico! - govori mlådèc i probuje obòjdti jų v dvèrah.
- A, da. Hvala, hlåpče. Jest dobry čas, da by zabaviti sę nemnogo - usměhaje sę ona široko i nanovo ględaje na Fialomirų. Caŕevna takože usměhaje sę k njej i ide za Naškom. Cěla kompanija izhodi iz doma.

***

	Nebodar, ktory oddyhaje pri skladišču, je byl veliko radostny iz povoda togo, že mlådi pamętali sųt o njem i prinesli jemu několiko kòlbas i drugogo jědańja, a takože čaškų piva. Samoråzumno, on ne je smogl pòlno pojesti, ale on ničto o tutom ne je skazal, a pricěnil on sobě tutų dobrosť od ljudij. Nakonèc on poblågodaril vsim za jedų. Družina nemnogo govorila je s drakonom, a potom, kògda mråz je stal dosť siľny, oni pošli nazad do doma. V protivnosti do drakona, ljudi ne imajųt drakońskoj kože, ktora jest mråzo-imunna.
- Fialomira, a ty zaisto imaješ pęťdesęť tri (53) lěta? - zapytyvaje Naško, ktory od dòlgogo momenta probuje analizovati tuto v glåvě. On dŕži v rųkě lampų, ktora lědva råzsvětljaje sněg prěd njimi. Jest temno i tiho.
- Ha, a ty mene pytaješ koliko ja lět imam? Tuto jest neljubezno! - rěče děvčina uže vyše trězvo - da. Ako li ja jesm tut jedno lěto, tògda da. A ako li ja dobro domajų, tògda ja jesm tut okolo jedno lěto. Tògda ja imam pęťdesęť tri, možno pęťdesęť četyri (54) lěta.
	Ona pokušaje čisliti v glåvě. Děti i brati Nahoslava cělkom ne sųt tutym udivjeni.
- No, moment, moment! Ty dověrjaješ mi, že ja jesm iz cělkom bajkovoj krajiny, že ja jesm iměla orľje krila, a tutčas jesi ty udivjeny, že ja imam několiko-desęť lět? Fi! - smějaje sę ona - Orľji Ljudi živųt sòtki lět, vot pravda!
	Pęťdesęť tri… a ona izględaje kako by iměla najvyše dvadesęť četyri (24), tako, kako Nahoslav…
- Nu, ale kako ja mogų tobě ne dověrjati. Ty jesi privlěkla k sobě ključ v tamtoj tjuŕmě… - govori on, a potom odvraćaje sę k drugym - ona je privlěkla ključ. Skazala je ona někakų kråtkų poezijų, potom ssssssssst, i vot ključ, ktory je byl několiko metrov dalje uže jest v jej rųkě!
	Dopŕva tutčas na licah děti i brati načinaje ukazyvati sę udivjeńi̯e.
- Aj! Smožeš li ty čarovati? - zapytyvaje dětińsky glåvnik, Kresislav.
- Nu, da… znači - Fialomira rěče neuvěrjeno - ja jesm smogla, davněje. Tutčas ja imam jedva maly fragment mojej davnoj sily…
- Оh, ne! Jest li tuto něčto zlo? - dopytyvaje Uroška.
- Ne, ne. Ničto tako. Tuto jest… komplikovano - kaže Fiala.
- Bědna Fialomila! - kriči Malinka, a jej nogy lědva mogųt idti v tutom sněgu. Jedin iz hlåpcev dŕži jej rųkų i pomagaje v ideńju.
	Pravdivo, davněje Fialomira smogla je sdělati vyše. Jednako, tutčas daže nevelika kolikosť magičnoj sily izględaje kako něčto… nemožlivo, nepravdivo, nadprirodno. Davněje je bylo tako, že Fialomira ne iměla nikaky problem s tęžkymi, magičnymi treningami. Tutdènj… prividno daže ne smogla by ona dělati proste zaklinańja. Proklęto odkryljeńje! Jest li možlivo někako jego odvråtiti?!
“Možno li poprobovati?” - ostaly alkohol v jej krvi ponovno dělaje, že ona mysli o tutom. Možno li probovati?
	Oni sųt uže blizko vhoda do teplogo doma. Tògda Fialomira zadŕživaje sę. Vsi drugi odvraćajųt sę.
- Ja… hm… ješče bųdų hoditi nemnogo - rěče ona.
	Naško podhodi k njej i davaje jej lampų.
- Ne izgubi sę ty v tutom sněgu - usměhaje sę on k njej i, zajedno s ostalymi ljuďami iz kompanije, ide on k domu. Otvarjajųt oni dvèri, vhodęt, zaključajųt. Fialomira ostavaje sama-jedna, posrěd temnosti i mråza, s nevelikojų lampojų v rųkě.


Råzděl 17. Slušaj, slušaj

	Světlo svěć migaje v oknah najvelikogo doma. Ono mòlči, a lije sę iz doma vně, na sněg, v temnosť. Lampa, ktorų děvčina dŕži, tancuje radostno, kako by ona htěla idti dovnųtra, do svojih světľnyh bratov. I moglo by tut byti cělkom tiho, ako li by izvnųtra doma ne prihodili glåsy besěd, krikov, pěvańja, gliněnyh taliŕèk i čašèk. Glåsy tute měšajųt sę s legkym, pustym svistom větra. Dyh Striboga, větr… děvčina čuje jego dopŕva tutčas. On gladi jej lice hlådnym sněgom i mråzom. Ah, ako li by ona mogla råzprostrěti krila, i kako ptica vòzletěti v nebo! Kako by tuto bylo svobodno, kako odlično! Na žalosť, daže ako li by ona několiko-kråtno proklęla, ako li by desęť-kråtno probovala, ako li by potom sto-kråtno udarjala ona nogami o zemjų od gněva… tako ničto by ne slučilo sę. Ona je pokušala tuto možno tysęć-kråtno. Ona odkrilila sę. Utratila je ona silų, magijų, stala jalova, pusta, pråzdna. Jej tělo jest tutčas tako obyčajno, tako ljudsko i slabo, tako žalostno.
	Větr věje nemnogo vyše siľno, a oddaljaje on od děvčiny ostatòk zabavy, besěd i piva. Stoji ona tutčas sama-jedna, v temnosti, s nevelikojų lampojų v rųkě. Odvraćaje sę ona v strånų, v ktorų prividno jest centr Bělozorjej. Světlo od lampy gladi běly sněg. Nedaleko jest možno ledva uviděti figurų starogo dųba, svętogo drěva boga Peruna, simbol ogromnogo Pradrěva, Asī Swēta. Davno, davno tomu Zemja je byla pòlna poljan, livad i cvětov, ktore je iztvorila bogynja Mokoš. Kògda Perun ukazal jej veliko Drěvo, ona prěžila veliko očarovańje, a v tom momentu narodili sę lěsy i gaje. Zemja råzcvětla je råzličnymi drěvami. Jedin iz potomkov tamtogo velikogo diva råste tutčas tut, v Bělozorjah. Pod njim jest nevelika brěza, simbol naroda, ktore tut žive, sŕdèčnyh, gosteprijemnyh, milostivyh Bělozorjanov.
	Fialomira vidi tutčas brězų veliko dobro. Ględaje ona jej neveliky penj, jej nevelike, bezlistne větvy. Drěvko izględaje, kako by zima ne byla za njų nikaka zla věć, i že ona bųde råsti tut črěz stoleťja, ale tutoj poględ jest falšivy. Ako li by poględati detaljno, tògda možno by uviděti, že brěza jest skųpa, bědna, umorjena. Bělozorje, ktore sųt cělkom skryte v sněgu, pomalo, pomalo… umirajųt, podobno kako tuta nevelika brězka. Tuto jest něčto, čto råzčuljaje. Děva zadŕživaje sę.
	Centr sela ne jest veliky, a v světlu lampy jest možno uviděti jedino tute dva drěva. Ględaje ona nazad. Daleko, iz doma, jest možno dalje slyšati tihy glås bělozorjańskoj zabavy. Zabavy tako legkodušnoj i sŕdèčnoj, ktora jestvuje pomimo velikoj, zimovoj katastrofy. Jest li to seljańska gluposť? Ili možno tuto jest prosta věra, že vsečto bųde dobro, že oni živųt, i bųdųt žiti? Fialomira věri, že tuto jest seljańska věra. Ne. Ona znaje i jest uvěrjena, že to jest věra, i že tuta věra i ljubòv jest něčto, čto dozvaljaje Bělozorjanam žiti. Ona pripominaje sobě besědų s Děslavojų. Pripominaje ona několiko slov, ktore ona smogla obměniti s babicejų Dobroslavojų. Pripominaje ona sobě, kako ona je poznala Nahoslava.
	Kako mnogo sily jest v tutom člověku, kako mnogo dobrosti! Kaka velika jest jego ohråna i čujnosť! Fialomira čuje ogromnų blågodarnosť. Blågodarnosť, ktorų ona hće tutčas prěmnogo, prěmnogo skazati Nahoslavu. On jest za njų tako veliko dobry. Tuto imaje za Fialomirų veliko značeńje. V jednom momentu ona daže hće odvråtiti sę, běgti k domu i skazati jemu tuto vsečto. Ale ne. Ne tutčas. Ne može ona. Tutčas ona jest koncentrovana na drugoj věći.
	Ględaje ona v gorų. Dųb stoji i mòlči. Brěza slegka tancuje v mråźnom větru. Ona nabiraje vòzduh, zadŕživaje jego i po kråtkom momentu izpušćaje. Prividno… možno jest poprobovati. Otvarjaje ona usta.
	Ona znaje tuto. Znaje čary, magijų, znaje ona i čuje. Klade ona lampų v sněgu i råzprostiraje rųky. Hlådny mråz věje zajedno s větrom. Děvčina tręse sę. Jest li tuto magična sila? Ona ne jest uvěrjena.
	Sněg neustalo padaje iz neba, pomalo gladi jej lice, ale ona pomalo prěstavaje jego čuti. Tutčas sněžne listky čuje ona vyše kako homogeničnų masų mråza i hlåda, ktora probuje vòjdti vò vśaky fragment jej těla. Plašč, obuv i rųkavice ne pomagajųt ničto. Fiala ponovno nabiraje vòzduh i otvarjaje usta…
- Da… - kaže ona i zadŕživaje sę.
	Jej tihy glås ide v temnosť. Mòlčaje ona potom dòlgo. Mråk okrųžaje jų, a světlo lampy tancuje s větrom i stavaje nemnogo vyše slabo. Jest potrěbno poběditi tutų nedověrų, načęti někako! Ona ponovno bere vòzduh. Zimovy hlåd ide črěz jej cělo tělo. I tutčas, v tutom hlådu, v tutom umorjeńju i nedověrě, a takože v tutoj velikoj radosti, v sŕdèčnosti Bělozorjanov, v tutom vsem ona… vidi něčto. Ne, ne tako. Ona uže ne vidi. I ne čuje. Ne čuje hlåd, větr, sněg, ne vidi světlo. Vsečto propadaje, izčezaje. Caŕevna zatvarjaje oči, bråzdi brvi. Ona pokušaje råzsvětliti tutoj absolutny mråk, ktory jest vokrųg, a ktory jest takože v jej duši, tutym nevelikym čuvstvom, tutojų malojų emocijejų, ktorų ona čuje odnośno vsih seljanov. Glås od zabavy gluhne, ostavaje jedino Fialomira, mråk i biťje jej sŕdca.
- Dā paslaŭh́ī...- ponovno ona zadŕživaje glås. Tute slova kaže ona uže dosť glåśno. Kymaje ona glåvojų i počinaje ponovno, vyše uvěrjeno:
- Dā paslaŭh́ī marze ljoŭtu,
Dā jidetu adu nāh́i zemliā,
Dā jmetu adu nāsu snēgu krątu,
Toŭta estu tŭajā daliā…
	Poezija zvųči, a vokrųg mråz vije sę na vse stråny. Fialomira, jednako, ničto uže ne čuje.
- Dā ŭu Strībagā jidetu jimę
Toŭta nāh́e prīkāzānije,
Nāh́ā sīlā nāh́e plemę
Aduḱāroŭjetu zāklīnānije
	Děvčina slyši tihy svist, ktory na moment zabiraje jej koncentracijų. Tuto jest větr, ktory črěz sekundų věje vyše siľno. Ignoruje ona tuto i počinaje inkantacijų ponovno.
- Dā paslaŭh́ī marze ljoŭtu...
	Tutčas ona kråtkym momentom čuje něčto drugo: gòrdosť, že ona ne zabyla kako izrěkti magičny čar Mråźnogo Rituala na Prajęzyku. Tuta formula jest originaľny čar, toj čar, ktory dozvaljaje žiti Oblěčenym Dolinam. Kymaje ona glåvojų i ignoruje tuto čuvstvo. Děvčina ponovno stavaje pusta, pråzdna.
- Dā ŭu Strībagā jidetu jimę…
	Jej glås ide daleko. Odblěskaje on od sněga i ide v nebo kako šepot. Tam vysoko on gasne i propadaje. Temnosť gladi jego i absorbuje. A novy glås ide neustalo, od Fialomiry do neba.
- Dā paslaŭh́ī marze ljoŭtu
Dā jidetu adu nāh́i zemliā...
	I tutčas… něčto kako by izměnjaje sę. Ale možlivo, že to jest jedino Eho, ktoro povtarjaje fialomiriny čar, zajedno s děvčinojų:
- Dā jmetu adu nāsu snēgu krątu
Toŭta estu tŭajā daliā...
	Caŕevna jest tutčas cělkom koncentrovana na inkantaciji. Vokrųg ne jest ničto, čto smoglo by jų råzstrajati. Glås neustalo ide v nebo:
- Dā ŭu Strībagā jidetu jimę
Toŭta nāh́e prīkāzānije...
	Větr vòzletaje v gorų, mråz tancuje. Temnosť pne sę nad děvčinojų.
- Nāh́ā sīlā, nāh́e plemę
Aduḱāroŭjetu zāklīnānije...
	Eho, zdavaje sę, že jest vyše siľno. Odgovarjaje ono, šepće, skače na domah i strěhah, vije sę posrěd drěvěnyh větv dųba i brězy, råzdųvaje sněg, ktory leži vsekde, i tancuje s njim. Možno by pomysliti, že toj tanèc jest veliko ritmičny i měrny, råvnaky. Zima krųti sę nad caŕevnojų, a Eho… govori tutčas jasno i glåśno:
- Slušaj, slušaj, Mråze ljuty,
Idi von od našej Zemje,
vózmi od nas toj sněg kruty,
Tako tvoje prěznačeńje.
Da v Striboga ide imę
Tuto naše prikazańje,
Naša sila, naše plemę
Oddaljaje zaklinańje…
	I vsečto tuto ideaľno godi sę s inkantacijejų Krilanky. Oni govoręt zajedno, ona i Eho. Hoť možno tuto jedino tako izdavaje sę? Jest li to možno jedino větr, ktory svistaje nad jej glåvojų? Take pytańja ne prihodęt tutčas do njej. Ona neustalo stoji i råzprostiraje rųky. Tuto izględaje tako, kako by ona prizivala stary dųb do tancevańja. I ona govori. Neustalo i uvěrjeno.
	Větr, dyh Striboga, vije sę nad Fialomirojų, a formuje neveliky vihòr. Mråz vyše i vyše siľno gladi jej lice. Ona jednako jest cělkom koncentrovana na slovah. I ona ničto ne slyši, kromě tutyh slov.
- Slušaj, slušaj, Mråze ljuty… - rěče Eho.
	Sněg… prividno vòzdvigaje sę… k Fialomirě… jedin centimetr, dva…

***

	On je někde tut byl. Prěd momentom. Uroška je zaisto viděla jego. Poględala je ona pod sědiščami, stolami, mnogo-kråtno ględala ona na věšalkų. Ona iskala je uže prividno vsekde. Podhodi ona do Nahoslava i Dobroslavy, ktori govoręt jedin s drugym.
- Babko, babko! Jesi li ty možno viděla někde moj šal? - Uroška govori s malym smųtkom v glåsu. Toj šal jest podaròk od babice. On ne smože propasti!
- Ne, vnučko moja, ja ne jesm viděla - odgovarjaje stara žena.
	Råzočarovana děvčinka ide iskati dalje. V najvyše zlom slučaju ona bųde trěbovati idti do togo strašnogo, hlådnogo mråza! Brrrr!
- Itak, govoriš ty, že jesi poznal děvų v grådu, da? - Dobroslava govori do Naška.
- Da, i jest možlivo, že ona može nam pomogti!
- Ha! Ja jesm znala! - kriči babica glåśněje - itak, kamenj je tebe privedl do cělja! Tako, kako ja jesm skazala! Prinajmenje simbolično!
- Kamenj? - Naško hvataje purpurny prědmet, ktory visi u jego šije - ne, kamenj ne je mene nikde privedl…
	Nahoslav mòlkne.
- A odkųd ty jego imaješ? - zapytyvaje on.
- Nu, vidiš. Tuto jest podaròk iz davnogo časa. Davněje toj kamenj je iměl zajmlivo svojstvo, ale tutdènj…
- Svojstvo? - dopytyvaje Našèk. On zaisto myslil, že žrica dala jemu kamenj, da by on byl jegovy talisman, ili něčto podobno. Čto jest toj prědmet?
- Da - odgovarjaje babica i ględaje někde daleko. Svojejų starojų rųkojų ona dosęgaje ovsovy kolač - ja jesm jego dostala od jednogo člověka. Togo člověka, o ktorom vy jeste prěmnogo slyšali.
- Ah, govoriš li ty o tutom tajemnom pųtniku, ktory je byl tut vyše než sedmdesęť lět tomu?
	Babica Dobroslava čęsto råzkazyvaje jim råzlične bajky, a jedna iz njih jest historija o pųtniku, ktory v davnom času je prěšèl prěmnogo krajin, a pozdněje on prišèl do Bělozorjej i vsečto onògda skazal žiteljam. Nahoslav do nedavna je myslil, že tuto jest jedino kolorna bajka. On zaisto věril, že davněje tut byl někakovy pųtovatelj, ale iz drugoj stråny on ne je smogl izobraziti sobě, že tuto javilo sę davněje v pravdivoj, reaľnoj reaľnosti. Sedmdesęť lět jest prěmnogo časa.
- Da, i tutoj kamenj provodil je tutogo člověka. I on je iměl magičnų silų, ktora je dozvaljala odkryvati tuto, čto jest zakryto…
- Odkryvati… zakryto? - lovitelj jest udivjeny - ale kako? Tuto jest taky talisman, da?
- Ne - govori babica tajemno - kamenj smogl ukazati to, čego ne može poględati ljudsko oko…
- I to jest tuto svojstvo? - dopytyvaje mlådèc. To, čego ne može poględati ljudsko oko? Duhy? Domoviki i gnomy? Čto jest toj kamenj?
- Da, to jest tuto svojstvo. Ili… to bylo je tuto svojstvo - kaže Dobroslava tiho.
- Kako “bylo”? Bylo i uže ne jest, tako? - Naško pomalo stavaje nervozny. Tajemny glås babice vsegda jego råzdražnjaje.
- Ne jest. Davněje je bylo možno, hvala tomu kamenju, uviděti daže Koronų Pradavnoj Osi Světa!
- Koronų… Drěva? - Nahoslav směst stavaje interesovany.
	Ah, da! Tuto, čto jest zakryto! Prastaro Drěvo jest ogromno, ale pomimo svojej ogromnosti ono jest zakryto, i ne jest vidno za ljudij iz Srědogråda. Vse krajiny Korony Osi skryvajųt sę pod magičnym plaščem. Ili vyše “nad” magičnym plaščem, ktory råzprostiraje sę ponad Ljudskojų Krajinojų. A tuto označaje, že Oblěčene Doliny takože mogli by, prividno, byti odkryte i vidne!
- Tuto zvųči zaisto interesno! Taky kamenj jest pomoćna stvaŕ!
- Da! - odgovarjaje babica - veliky žalj, že on ne råbotaje!
	Nahoslav bråzdi brvi. Nu, da. Samoråzumno. On ne råbotaje… hoť iz drugoj stråny tuto uže jest někaka informacija. Možno bųde možlivo, da by najdti podobny kamenj, ktory napriměr råbotaje? Ili možno pokušati napraviti toj? Možno Britomir bųde znati něčto? Velika žalosť, že Nahoslav ne je znal takoj drågocěnnoj informacije prěđe. Ah, Dobroslava… tajemna i… čudna.
	Mimohodòm, Našèk imaje do babice pytańje. Kògda on je izhodil iz Bělozorjej v svojų pųť do Kamenogråda, žrica je skazala jemu tuto čudno pozdråvjeńje. Tuto pozdråvjeńje, ktoro potom je skazala Fialomira. Možlivo jest, že Dobroslava znaje něčto o tamtoj krajině, ktora lětaje posrěd oblåkov?
- Babko! Ja imam ješče pytańje…
- NAŠKO! POMOĆI! FIALOMIRA! ONA…! - krik Urošky ide po cělom domu. Tutčas stavaje absolutna tišina. Děvòčka stoji v dvèrah i ukazyvaje v temnosť. Ona cěla jest obsypana bělym sněgom. Jej lice jest råzrězano, a svěža kròv teče iz rany i kapaje na podlogų. Prěmnogo hlådnogo sněga i mråza vpadaje do doma od otvorjenyh dvèrij. Větr věje i svistaje s ogromnojų silojų, a jego tęžky bas nese sę v komorě. Nikto ničto ne govori, vsi mòlčęt. Nahoslav bystro vòzdvigaje sę. Drugi ljudi daže ne uspěli sråzuměti čto děje sę, a lovitelj uže běži v strånų temnosti. On bere jedino svoj črny plašč i bystro izběgaje vně iz doma. Větr věje v njego tako siľno, že on bliz upadaje. Mråz jest ješče vyše mråźny než několiko-nadsęť minut nazad, a temnosť jest vyše temna. Sŕdce Nahoslava zvoni siľno, kako glåśny zvon.

***

	Inkantacija zajmaje uže několiko minut. Naskroz mozga Fialomiry prěhodęt jedino slova. Vśako slovo imaje råzlične formy i kolory. Temnosť jest gųsta, a větr krěpi sę i usiljaje. Caŕevna hråbro i smělo stoji posrěd vyše i vyše velikyh kup sněga. A sněg, izdavaje sę, že on približaje sę k njej. Ona privlekaje jego k sobě tutym čudnym čarom. Kògda ona ponovno končaje poemų, onògda do jej ušij vpadaje pŕvy odglås, ktory ne jest možno ignorovati. Tuto zvųči tako, kako by větva od drěva odlamyvala sę. Zvųk jest tako glåśny, že na kråtkų sekundų děvčina stavaje råzstrojena. Ona ne hće byti pokorjena, itak ona nanovo načinaje čar.
	Do zvųka odlamyvanoj galųzi dohodi čuvstvo velikogo mråza, ktory uvěrjeno stavaje vyše i vyše zimny. Sněžne listky stavajųt vyše velike, a načinajųt one formovati ledove kristaly. Větr jest vyše i vyše krěpky, a nad glåvojų Fialomiry jest siľny, vòzdušny vihòr. On vsasyvaje dovnųtra sebe sněg i led, i stavaje sę on siľnym ledovym tornadom. Caŕevna zatiskaje usta, mršči brvi i dalje ne otvarjaje očij. Tuto trěbuje råbotati! Ona bųde oddaliti tutoj sněg!
	Tutčas děje sę něčto, čto otrězvjaje jų na dòlžejši moment. Vot jedin iz ledovyh kristalov udarjaje jej lice. Na jednų sekundų ona zadŕživaje inkantacijų, ale poslě togo ona načinaje ponovno. Tuto råbotaje, zaisto råbotaje! Obręd Mråza izględaje dosť podobno, hoť tuto ledovo tornado formuje sę zamnogo nizko, niže než obyčajno. Pravdivo, davněje je bylo prostěje, da by voditi tuto vsečto vyše detaljno.
	No iz drugoj stråny Fialka ne imaje tutčas takoj velikoj sily, ona ne može tuto vsečto tako dobro voditi. Najdobro bųde, ako li nikto tutčas ne bųde prihoditi i jų råzstrajati. Jest potrěbno izdŕžati! Ješče moment, ješče moment!
	Naslědny fragment leda udarjaje jų. Tutčas pri hrebetu. Ale ona stoji, odvažno zaklinaje ona. Vokrųg lětaje mnogo ostryh, bystryh kristalov. Větka, ktora je odrvala sę od dųba iz povoda siľnogo větra, takože okrųžaje tutčas tornado, tancuje ona smŕtny tanèc s mråzom i sò sněgom, s větrom i s temnosťjų.
	Dopŕva tutčas Fialomira čuje, že něčto ne jest dobro. Ona pokušala je tuto ignorovati, ale tutčas uže ne može. Jej sila končaje sę. Ona ne smože dòlžeje.
	Padaje ona na kolěna. Dalje råzprostiraje ona rųky, ale pomalo ona mòlkne. Dlånji načinajųt boljeti, kakoby od žara i ognja. Ona čuje omŕtvěńje i nedostatòk sily i magije. Jej tělo stavaje tęžko, i ona pomalo ne smože dvigati jego.
	I tutčas slyši ona krik, ktory dělaje, že Fialomira ostatkom sily, na moment izhodi iz otųpěńja. Odvraćaje sę ona i vidi člověka. Maly personaž ide v jej strånų. Někto je izšèl! Psova kròv! Tut jest velika groza!
	Ogromna větva koluje v tornadu. Fialomira daže ne je poznala, kògda ona smogla vòzdvignųti sę i bystro sdělati několiko krokov, da by doběgti do togo člověka. Bez nikakovogo nepotrěbnogo mysljeńja ona phaje jego, a polovinų sekundy pozdněje odrvana větka udarjaje jų. Udar jest tako siľny, že caŕevna leti několiko metrov dalje i padaje zatmjena. Leži ona tutčas na hrebetu, a nad jej glåvojų tancuje sněg s mråzom, temnosť s větrom. Vòzdvigaje ona rųkų v gorų. Dlånji bolęt tako, kako by ona črěz několiko časin dŕžala žarky, črveny vųgòlj. Rųka padaje bez nikakoj sily. Potom ona ne vidi uže ničto. Mråk okrųžaje jų, a vsečto jest gluho i tiho. Slyši ona někake glåsy. Daleko. One pomalo propadajųt. Někto prihodi k njej i prividno kloni sę nad njejų.
- Lekcija vtora… - vòzdyhaje Fiala - magija ljubi… prastary… język…
Temnosť. Noć. Děvčina slabne i utraćaje svědomosť.



Råzděl 18. Tajemny Pųtnik

Poněkògda sny sųt strånne. One sųt najstrånne, kògda člověk ide spati v neobyčajny sposob. Možno tògda uslyšati råzlične glåsy. Tute glåsy govoręt něčto do nas, poněkògda vidimo někakove krive obrazy / poględy. Jest tògda možlivosť, že tute fantastične halucinacije mogųt nam pripominati něčto logično i znajemo. To može byti krajobraz, javěńje, slučaj ili rěčeńje, ili daže několiko slov. Tute slova sųt: “pomoži mi”.
Fialomira cělkom ne znaje, kto govori tute slova. Možno ona? Možno Nahoslav? Ona ne može tuto poznati, jest ona uže od dòlgogo časa obimana temnosťjų, skryta v mråku. I ne vidi ona ničto. Tuto veliko umarjaje jų, a ne jest nikaka naděja, že jej stańje bųde popraviti sę, polěpšiti někako. Ona dumaje, že možlivo, že ona prosi pomoć Nahoslava, ktory neustalo nese jų někde daleko. Ona ne može dvigati sę. Jej rųky sųt omŕtvěne, hoť ona veliko siľno čuje jih bolj. Bolj, kako od ognja i plåmenja. Fiala pamętaje jedino někake proste poględy. Ledovy vihòr, mnogosť sněga. Potom pamętaje, že ona pomagala je shråniti někako dětę prěd lětajųćejų větvojų. Vśako-kråtno, kògda ona pokušaje pripomněti sobě něčto vyše, tògda vizija izčezaje, propadaje, ili proměnjaje sę v nenaturaľne, nadprirodne obrazy.
Bolj, ktory ona čuje v tutom čudnom stańju, jest netŕpimy / nesnośny. Ale toj bolj jest jedina věć, ktora jest uvěrjena. Ničto vyše ne jest tako uvěrjeno, kako bolj, ktory jest, zato čto on trěbuje byti. Kromě bolja ne jest ničto. Hoť… iz drugoj stråny izjavjaje sę nevelika naděja. Sila, velika krěpkosť, ktora prihodi k njej. Potom ponovno ona oddaljaje sę, propadaje v dalekosti. I tako jest neustalo: v jedin čas jest bolj, v drugy - sila. Vsečto tuto jest tęžko opisati i sråzuměti.
A v jednom momentu ona imaje dosť sily, da by ponovno poprobovati dvignųti svoje tělo, vòzdvignųti nogy, podnesti rųky… ili jedin pŕst.
Koněčno ona smože otvoriti jedino věka od očij. Jedino toliko, hoť tako mnogo. V toj čas ona ješče ne znaje, že minųli sųt tri dnje. Ale ona ne vidi ničto jasno, jedino stěnj člověka. Jedino tuto.
Poslě někakogo momenta slyši ona plač.
- Mmmmm - smože ona izdati iz sebe nemnogo glåsa.
	Člověk dvigaje sę. Uroška. Sědi ona na zemje, pri ležišču, v ktorom leži caŕevna. Plače ona, a na jej licu jest vidna nevelika, ozdråvjena rana. Děvčinka vòzdvigaje oči i ględaje iz-srěd jej dòlgyh, jasnyh vlåsov.
- Fialka, Fialka - govori ona smųtnym glåsom - Našèk bųde sę nedòlgo povråtiti, prinesti bųde lěčebne råstliny i lěkaŕstva!
- Mmmm - děvčina jest boljna, i ne može skazati nikako slovo. Ne čuje ona rųk i nog. Iz togo povoda ona načinaje čuti nepokoj, a toj nepokoj, pomimo togo, že jest legky, směsta stavaje ogromny trud. Iz togo truda ona ponovno načinaje spati.

***

	Tute tri dnje byli veliko tęžke. Nahoslav neustalo něčto je dělal. Od ranogo jutra do pozdnogo večera pomagal je on v Bělozorjah, tam kde tuto bylo potrěbno. Jedin čas on je rųbal drěvo, potom je čistil on skladišče, potom odsněžal trasy i stežky. Vśaky svobodny čas on doględal boljnoj i bezsvědomoj Fialomiry.
On izhodi tutčas od žrice Dobroslavy, s nevelikym měškom, v ktorom sųt råstliny i lěky. Od tamtogo dnja on ne je smogl pogovoriti s babkojų o tamtom, čto za njego bylo tògda veliko značimo i važno. On ne dumaje tutčas o tom.
Babica, jednako, vidi i znaje prěmnogo. Ona jest žrica ne bez povoda. Jej rolja v selu jest važna, hoť věščeńje, govoreńje bųdųčnosti, prědskazyvańje prišlosti ne jest to, čto ona dělaje čęsto. Prěmnogo iz jej nejasnyh prědskazanij i prognoz ne jest, prividno, ničto magično i nadprirodno. Tuto jest prosto jasny, trězvy poględ i umno mysljeńje. Nahoslav ne smože prosto s njejų govoriti. V jedin čas ona kaže jemu tajemno “toj kamenj bųde privesti tebe do cělja”, a potom, poslě několiko-desęť dnjev ona jasno rěče, že kamenj isto smogl ukazyvati zakryte věći. Začto ona ne je skazala tuto směsta? Jest li to važno? Čto jest magična prognoza, a čto jest umna logika? On čuje, že jest zamnogo glupy, da by tuto sråzuměti.
Itak, kto jest toj tajemny pųtnik, ktory davněje, kako sę tvŕdi, navědil je Bělozorje? Babica govori, čto on je dal jej tutoj kamenj. Odkųd jest toj člověk? Kaka jest jego historija? Naško pamętaje jedino, že jego pųtovańje je bylo dòlgo, a šèl on črěz råzlične među-světy. Dobroslava čęsto govori o råzličnyh krajinah, ale v jej bajkah nikògda ne jest slyšno ničto ob Oblěčenyh Dolinah. Iz historij Fialomiry izhodi, že krilańska krajina jest krasna, pòlna purpurnyh i roževyh poljan, mnogosti zvěŕev i plodnyh, ovoćnyh drěv. Pòlna žiťja. Ale v historije tajemnogo pųtnika tuto ne jest. Jest li možlivo, že on nikògda ne je smogl najdti skryty posrěd oblåkov svět? Tuto isto jest možlivo. Možno on takože pokušal je najdti Doliny? On je iměl sò sobojų toj magičny kamenj, pravda li?
Iz drugoj stråny tuto ne jest veliko pravdopodobno. Pųtnik potrěboval by znati o světu, o ktorom vsi davno sųt zabyli. Kaky on by iměl šans, da by iskati posrěd mŕtvoj, mråźnoj, ledovoj Izrvy? Historija govori, že on je tam byl, ale kako by on smogl prěžiti? Nahoslav ne pamętaje, že v tutoj bajkě pųtnik imaje někakyh prijateljev. On je prišèl sam-jedin iz daleka, potom byl v Bělozorjah několiko sedmic, a pozdněje on pošèl i propadl.
Čudny člověk prinesl je do Zapadnogo Vladstva prěmnogo bajèk i legend. Črne, gnile, groźne lěsy, velike monstry, ogromne grådy, mory s očami v koloru morja, bezumne věďmy, hramy, cŕkvy i svęte, drěvěne gaje. A vsečto tuto tako nadprirodno, fantastično, neobyčajno i bajkovo. Historije, ktore sųt znajeme vò vsih okoličnyh selah, ukazyvajųt, že Bělozorjani ponesli tute povědky v cělų krajinų. Sdělali sųt to oni, ili tamtoj pųtnik, kògda on šèl črěz Srědogråd. Fialomira zaisto ne iměla veliko ščęsťje. Cělo Zapadno Vladstvo znaje povědky pųtnika, začto tògda nikto ne je dověrjal Fialomirě? Možno něčto je izměnilo sę? Ili Fialomira ne imaje taky dobry dar uvěrjańja sę ljudam.
Jest li možno tògda izkoristati toj kamenj, da by uviděti Oblěčene Doliny? Ako li bųde taka možnosť, tògda Naško bųde jų upotrěbiti. On tako dumaje. Tuto jest jedino ukazańje, ktoro on tutčas imaje. Magičny kamenj, ktory… ne råbotaje, ale prividno davněje on råbotal. Slabo jest tuto ukazańje. No tuto jest dopŕva počętòk.
Nahoslav izhodi iz doma Dobroslavy i ide v strånų svojego doma, v ktorom od trěh dnjev leži boljna caŕevna. V tamtų noć on je vběgl v tamto strašno, ledovo tornado, da by pomogti Fialomirě, ktora je ležala v sněgu. On myslil, že jegovo sŕdce bųde umrěti od straha. On cělkom ne je råzuměl čto slučilo sę. Poslě togo, kako ranjena Uroška je kričala, on izběgl vně. Momentaľno on počul siľny větr, a ledove kristaly načęli rězati i raniti jego. Dobro, čto on je vzęl svoj plašč, ktory mogl jego okryti i ohråniti od ledovyh nožev. Jego rųky stali nemnogo poranjene, ale v tamtoj čas tuto ne bylo za njego važno. Fialomira je ležala tam, v centru togo haosa. Bědna, bezsvědoma. On je prěstrašil sę.
	Bystro vskočil on vò vihòr i směsta v jego uši všèl glåśny šum i svist větra. On je okryl děvčinų sobojų, da by tamto strašno tornado ne smoglo uže vyše jej raniti. Děvka izględala je kako mŕtva. Na jej licu je byla ogromna, glųboka, svěža rana. Pozdněje on poznal od Urošky, že tuta rana jest od drěvěnoj větvy i od togo, že Fiala pokušala zaščititi / ohråniti jų. Čudny fenomen bystro je ukončil sę, a tògda lovitelj mogl vòzdvignųti bědnų Fialkų i prěnesti jų v bezgroźno město.
	Naško bystro poznal, od seljanov, ktori sųt govorili s děvčinojų, čto ona mogla probovati dělati Mråzovy Ritual. On směsta pojęl, čto je slučilo sę. Fiala jest isto slaba, ona tuto govorila, ale ona prividno mogla je pokušati dělati čarovańje. Možno i ona jest slaba, no jest takože samoljubna.
	Najpŕvo on je htěl obkarati i obkričati děvčinų. Kògda jednako děvčina ne je probudila sę pŕvogo dnja, on směsta sråzuměl jej posvęćeńje. On takože sråzuměl je, že ona ne smože byti taka glupa, i ona je znala, kaky jest rizik. Pomimo togo vsego, ona podjęla toj izzòv. Ona probovala, ne za sebe, ale za žiteljev. Nahoslav je viděl kako ona raduje sę, kògda govori s dětami, s jegovojų mamojų, s drugymi. V glųbině sŕdca ona imaje jedino dobrodějske naměry. Ne jest li tògda možno jej pomilovati, že ona izstavila sebe v groźnų situacijų? Ona je znala poslědstva tutogo dělańja, a pomimo togo ona smělo pošla v tutų magičnų probų. Pošla je neostråžno, ale odvažno. Itak, vyše než kara i krik, jej trěba davati považańje i respekt.
	Nahoslav vhodi do doma, a potom do komory, v ktoroj leži Fiala.
- I kako jest? - zapytyvaje Urošky, ktora sědi pri ležišču - hej, začto ty plačeš?
- Ja… ja jesm tako trvožna o njejų…
	Nahoslav gladi jų po glåvě.
- Ne boji sę! Ona jest tutčas slaba, ale jej bųde dobro. Uvěrjeno ona nedòlgo bųde probuditi sę.
	Ględaje on na Fialomirų. Děvčina istinno izględaje slabo. Jest ona blěda i biedna. Na jej licu råzprostiraje sę velika, uže zagojena rana. Děslava je prihodila tut několiko-kråtno, i ona mazala ranų lěkarskym mazilom od Britomira, ktoro Naško je privezl iz Kamenogråda.
“Ona bųde iměti vidny sråst na licu od toj rany” - dumaje mlådèc.
- Ona je prěd momentom… probudila sę na moment - kaže Uroška.
- Hm… - Nahoslav stavaje nemnogo vyše spokojny - govorila je něčto?
- Ne…
- Davajmo my jej čas, da nehaj ona oddyhaje. Prividno ona je trěbovala togo od davna.
- Našku… a ako li ona ne bųde sę uže…
- …probuditi? - Nahoslav končaje jej rěčeńje - spokojno, Uroška, ne trvoži sę, ne panikuj, ona jest prosto veliko, veliko umorjena.
	Usměhaje sę on do njej.
- Fialomira uvěrjeno ne htěla by, da byś ty byla smųtna - dodavaje on.
	Tuto prividno uspokajaje Uroškų nemnogo. Ględaje ona svojimi jasnymi očami na děvų, ktora leži bezdvižno. Obtiraje ona sòlzy. Tutčas ona uže znaje, kakovo imę ona by htěla dostati v čas svojih Spletin. Ona bųde pogovoriti s roditeljami, bųde ona zapytati. Uže v několiko měsęcev ona bųde doråstla Slovjanka, vòzråstla Bělozorjanka. Čuje ona gòrdosť i velikų blågodarnosť k Fialomirě. Uroška hće byti taka, kako ona, pomimo togo, že one dvě dopŕva nedavno sųt poznali sę. Možno do časa ritualnyh Spletin prijde uže lěto? Uže v tri dnje bųde jarovo råvnodèństvo. Možno li Morana pomiluje bědnym Bělozorjam i bųde zabrati Věčnų Zimų?
- Kògda ja jesm vhodil do doma, tògda ja jesm viděl, že pri tvojem plašču na věšalkě visi takože šal. Jednako jesi ty go našla - rěče Nahoslav, da by zajęti jej myslji někakojų drugojų temojų.
- Ah, da, on jest najdeny. On je byl v sněgu nedaleko. Tutoj čudny vihòr daže ne je jego dosęgnųl. Ale to hlåpci sųt jego našli, ja ne.
	Ona stavaje vyše spokojna. Potom oni sědęt i dòlgo ješče besědujųt. A jih govor dělaje, že Fialomira, ktora jest zaključena vnųtri svojej bezsily i nemoći, takože lěpje sę čuje. Ona ponovno sni o svojej krajině, o pŕvom Ritualu Mråza, ktory ona je sdělala. Ona nanovo vidi veliky gråd, nanovo vraćaje sę ona večerom do doma, potom nanovo izměnjaje ona trasų i na orľjih krilah leti ona do hrama. Nakonèc ona ponovno stavaje prěd vråtami, da by je otvoriti. Jest ona v parku, v ktorom jest prěmnogo lampovnikov.

Råzděl 19. Kniga i bukvy

- Zapravdų, ničto ne pripominaješ ty sobě, babko? - pytaje Nahoslav s obdivjeńjem. Minųli sųt uže četyri dnje, odkųd Fialomira probovala je čarovati Mråzovy Ritual. Ona poněkògda uže probuđaje sę, ale pozdněje, ona bystro spi ponovno. Lovitelj koněčno našèl je nemnogo časa, da by navěditi Dobroslavų. Sědi on pri stolu, v obyčajnoj kuhnji, a v gliněnoj čaškě on imaje žarky, kysly kompot iz sušenyh ovoćev.
- Ah, Naško, tuto ne jest tako, že ja ne pamętajų - rěče ona - ja isto pamętajų, o ktoroj ty govoriš situaciji. Tam byli “livady”, ili “poljany”, i tamto byl někaky pozdråv, ale, jasny Velese, ja ne pamętajų vyše. Bųď ty rad, že ja jesm cělkom smogla sobě tamto pripomněti onògda, kògda ty jesi iz sela izhodil i do Kamenogråda vozil sę.
	Ona jest uže veliko stara, i čęsto ona prosto zabyvaje råzlične věći. Na žalosť to, čto ona je zabyla, jest veliko važno. Pozdråvjeńje, ktoro skazala Fialomira… ako li by on mogl jego sobě pripomněti, možno tògda i Dobroslava mogla by sobě pripomněti. Prividno, on bųde trěbovati čekati, kògda Fialomira bųde ozdråvěti. Tuto jest naslědna stvaŕ, ktory može približati jih do najdeńja Oblěčenyh Dolin. Pytańje jest: kako mnogo ješče jest potrěba tutyh stvarij?
- A možno pamętaješ li ty začto ty jesi tuto skazala tògda? Odkųd tutoj pozdråv?
-Hmm - dumaje ona kråtky moment - tuto prividno takože jest něčto, čto ja pamętajų od pųtnika…
	Nu, da, izględaje, že pųtnik je formoval cělo usposobjeńje babici, cělo jej žiťje… ako li by on togo ne sdělal, tògda…
- Moment, moment. Od pųtnika? - udivjaje sę Naško.
	Ona kymaje glåvojų.
- Da, jest li to něčto važno?
	Ako li davno tomu toj pųtnik je skazal něčto tako Dobroslavě, tògda označaje, že on…
- Jest li možno, čto on našèl Oblěčene Doliny…? - dumaje lovitelj.
	Pųtnik je rěkl babici čudno pozdråvjeńje. Ona, poslě tyh sedmdesęti lět je pozdråvila Nahoslava tutymi slovami. Fialomira takože jih znaje. Ne jest nikaka druga možnosť, pųtnik uvěrjeno byl v Dolinah!
- Babuško Dobroslavo! Skaži ty mně, prošų, tute vse historije ponovno! - on jest tutčas veliko interesovany. Ona udivjaje sę, a na jej licu pojavjaje sę krasny usměh.
- Hm, dobro, Našku. Tògda, slušaj ty… davno, davno tomu…
	I govori babica tako mnogo, kako ona pamętaje. Davno tomu do Bělozorjej je prišèl člověk. On je byl, kako govoril, žitelj iz někakoj krajiny v Koroně Pradrěva. On htěl idti v pųtovańje, da by opisati međusvěty, male krajiny, ktore od prastarogo časa byli v Velikom Drěvu, Osi Světa. On je dělal veliko råziskivańje, iskal on krajiny, zapisyval je, rysoval / črtal mapy, i opisyval vsečto, čto on je smogl poznati. Babka govori Nahoslavu opisy råzličnyh krajin, ktore ona pamętaje. Jednakože, nikako opisańje ne godi sę s tutym opisom Oblěčenyh Dolin, ktory on znaje. Ili ona ne pamętaje tuto dobro, ili pųtnik htěl ukryti tutų informacijų. Kakovy on mogl by iměti cělj? Kakova je byla jego motivacija? Na žalosť, tuto jest něčto, čego mlådèc ne može uže poznati. Jedino, čto on imaje, jest to, čto rěče Dobroslava. On jednako dalje věri, že v drugyh selah někto zaisto može něčto vyše pamętati. Nu, to bųde jedino tògda, ako li pųtnik jih takože navědil…
	Historija govori, že toj člověk je byl v Izrvě. Prividno iz tamtogo světa jest bajka o velikyh, ledovyh drakonah, ktoroj on bojal sę, kògda byl mlådši. Prividno, někde tam žive toj strašny monstr s očami v koloru morja. Prividno, někde tam žive tamta bezumna věďma. Izrva jest smŕtonośna, groźna i tajenstvena. Bylo by isto veliko dobro, ako li by on ne trěboval tam idti, da by najdti Oblěčene Doliny.
- …i pošèl je on daleko, v iztočnų strånų, do, kako govoril, Centra Světa. A potom uže nikto o njem ne je slyšal… - Dobroslava končaje veliko bajkovym sposobom.
	Ničto ne godi sę. Nikako opisańje, nikako město. Skryta v oblåkah krajina jest vyše skryta, než on je myslil na počętku. Končaje on piti kompot i pomalo ide k izhodu. Neočekyvano babica izměnjaje sposob govoreńja:
- Naško, ako li ona bųde uže probuditi sę, tògda skaži jej vsečto, čto ona trěbuje uslyšati…
	Nahoslav jest nemnogo udivjeny tutymi slovami. Ona ględaje na njego v někaky… drugy sposob.
- Dobro - odgovarjaje on - ale… čto ona trěbuje uslyšati?
- A, nu, vidiš ty - vòzdvigaje ona rųkų - tuto jest tvoja věć, da by to poznati. Slova mogųt raniti, i slova mogųt lěčiti. Jednako, ne vśako slovo lěči vśaky bolj. Fialomira bųde trěbovati lěk, a ty trěbuješ jego najdti…
- Dobro… - odgovarjaje on, hoť zaisto on råzuměje neveliko.

***

	Nahoslav izhodi iz doma Dobroslavy i bez nikakoj naděje ide do svojego doma. Pomalo prihodi večer, a nad Bělozorjami načinaje sę naslědna uže tutdènj sněžna burja. Tutymi dnjami sněg padaje vyše siľno. Naško bystro běži iz jednogo doma do drugogo, vhodi i od-oblěkaje plašč. Pozdravjaje on rodinų, ktora sědi pri stolu. Vsrěd njih ne jest jedino Iskrka.
- Probudila sę ona možno? - pytaje on s nadějejų v glåsu.
- Ješče ne - rěče Děslava.
	Iz komory, v ktoroj leži děvčina, izhodi směh děti.
- Prinajmeńje ona imaje caŕskų gvardijų - Naško usměhaje sę.
	Vhodi on do komory, a tam sědi cěla dětska družina.
- Stråževajete vy, kako ja viđų - ględaje on vsih dětij. Tut ne jest jedino Uroška.
- Tuto jest naš obvęzòk - govori dětsky glåvaŕ, Kresislav.
- Kako to?
- Fialomira je skazala, že ona bųde nam upekti slådke kolače - kaže Větka.
- Ah, kaki vy jeste mŕzki - rěče Nahoslav na tuto.
- A kògda gospođa Fialomila bųde sę plobuditi? - zapytyvaje Malinka.
	Nahoslav sědaje na podlogě, među dětami. Gladi malų Malinkų po glåvě.
- Ja dumajų, že uže nedòlgo… - usměhaje sę on.
	V okolo jednų časinų Nahoslav smogl je råzkazati dětam kto jest Fialomira i odkųd ona jest. Skazal je on vsečto, čto on znaje. Děti slušali kako očarovani. Poslě togo časa prišla do njih takože Uroška.
- Naško - stavaje ona vò vhodu do komory i govori k njemu - babka Dobroslava kazala, da by tobě tuto dati. Ona je skazala, že tuto dostala je ona zajedno s kamenjem, i že možno ty bųdeš smogti někako obòjdti sę s tutym.
	Davaje ona jemu někaky prědmet. On bere jego, i vidi, čto toj prědmet jest kniga, s koženojų obložkojų. A tuto jest nadobyčajna kniga, on nikògda ne je viděl takovoj. I tuta kniga jest veliko izniščena. Ničto divno, ona je byla skryta v domu Dobroslavy črěz sedmdesęť lět. Obložka iz črvenoj kože uže bez malogo cělo utratila je svoj davny kolor. Iz knigy izhodi zeleny fragment materiala, kråtko vęzalo, ktoro pomagaje naznačati strånice. Nahoslav bystro otvarjaje knigų, a tam sųt…
- Bukvy, piśmennosť! - govori interesovano Vrånka.
	A bukvy sųt råvno nadobyčajne kako i cěla kniga. Tuto ne jest obyčajna abeceda. Bělozorjani znajųt kako pisati i čitati, čto jest dosť fenomenaľno, zato čto tuto ne jest obyčno uměńje v Zapadnom Vladstvu. Daže nektori kamenogrådski gråđani ne znajųt kako pisati. Ale tut, v Bělozorjah, stari ljudi dobro učęt mlådyh, da by oni byli dobro edukovani. Samoråzumno, v selu ne jest mnogo knig, ale vśaky seljanin smože dobro, ili dosť dobro čitati i upotrěbjati obyčajnų piśmennosť. I tuto znańje jest tutčas… cělkom nepomoćno.
- Ja ničto ne råzumějų - govori Naško - čto dumaje stara Dobroslava?
	Děti približajųt sę i ględajųt tų čudnų stvaŕ. Kniga jest tòlsta, ona može iměti daže sto strånic. Oni bystro prěględajųt cělų knigų, i vidęt, že ona ne jest ukončena. Poslědne strånice sųt puste, čiste. Poslědna zapisana strånica izględaje kako konèc někakogo piśma. Ale ne tako, kako by někto podpisal svoje imę i rodnų nazvų. Tam jest, kakoby, cělo dòlgo rěčeńje, ktoro zajmaje dvě linije teksta.
- Čto tuto može byti? - dopytyvaje Větka. Malina tykaje knižkų svojejų malojų rųčkojų.
- Kaka… čudna - rěče ona.
- Čto sųt tute litery? - pytaje Uroška.
- Ja ne znam, nikògda ne jesm take viděl - govori Nahoslav - tuto jest někaky neznajemy tip pisańja, ja ne smogų jego čitati…
	Za děti on zvųči kako vseznajųći mųdrèc. Ale Nahoslav znaje jedino jedin tip piśmennosti: toj obyčajny.
- Kako tuto jest možno čitati tògda? - Kremenj zapytyvaje. Komora izpòlnjaje sę tišinojų. V tutoj tišině jest slyšny jedino råvnoměrny dyh Fialomiry.
	Oni dòlgo besědujųt o tutoj knigě. Ne jest ničto lěpše, čto možno tutčas dělati. Možno v někaky moment Fialomira probudi sę, i tògda vsi bųdųt mogti uspokojiti sę? Nahoslav želaje tuto pòlnym sŕdcem. Jednako, děvčina cěly čas spi, itak tuta šifrovana knižka, tutoj zajmlivy zagadòk jest za njego cěnny. On tutčas može cělymi silami koncentrovati sę, da by tutoj zagadòk někako rěšiti.
- Jest li tuto Prajęzyk? - pytaje Iskrka v někaky moment.
	Nahoslav dumaje o tutom. Ako li kniga jest zapisana v prastarom języku, tògda ona sama takože jest veliko stara. Pŕvo pytańje jest: odkųd pųtnik iměl je tutų knigų, i začto on dal jų Dobroslavě?



	Ako li ona jest cěnna, tògda on je mogl ostaviti jų sobě. Ale on oddal jų žrici. Ah, kaka žalosť, že tuto vsečto je bylo tako davno tomu!
- No Prajęzyk možno jest zapisati našim pismom, pravda li to? - dopytyvaje Kremenj.
	Naško pripominaje sobě nedavne slova Fialomiry: “magija ljubi prastary język”. Možno i tuto ne jest praviľno, ale lovitelj dumaje, že tuto može byti čarovna knižka. Ako li jest tako, tògda ona byla by veliko cěnna. On ne znaje začto Dobroslava pomyslila davati jemu tutu knigu tutčas, ale on takože ne jest tomu protivny. On jest neveliko interesovany magijejų, odkųd on je poznal Fialomirų. Ględaje on strånice. Mnogo strånic načinaje sę od neråzumlivyh znakov, hoť među njimi možno jest uviděti podobnosti. Poslě tutyh znakov, od novoj linije načinaje sę dòlgy tekst. On jest oporędčeny v paragrafy. Potom tekst končaje sę, a poslě togo ponovno načinajųt sę tamte čudne znaky.
“Sųt li tuto opisy magičnyh klętv?” - dumaje Našèk.
- A možno tuto jest cělkom drugy język? - zapytyvaje Uroška.
	Cělkom drugy język… tuto zvųči dosť čudno. V ljudskom světu ne jestvuje ničto tako, kako “drugy język”. Vśaky člověk råzuměje vśakogo drugogo člověka. Poněkògda jest možno uslyšati nevelike råzličnosti, ale nakonèc jedin råzuměje drugogo. Bělozorjanin spokojno bųde råzuměti kočevnikov iz dalekogo iztoka, kde budi sę Sòlnce. Ako li by dostatòčno poprobovati, tògda možno by daže sråzuměti Ritancev, ktori živųt v Ritovŕhu, krajině, ktora jest v Korenjah Pradavnogo Drěva. A ljudi imajųt s njimi trgovne biznesy. Najpravdopodobno vzajemna råzumlivosť jest někako pravilo tutogo světa. Hoť Nahoslav imaje drugų myslj, odkųd on znaje Fialomirų.
	Děvčina govori drugo, imaje ona drugy zvųk svojego glåsa, ktory ne godi sę s glåsom drugyh ljudij. Naško dumaje, že tuto može byti zato, čto Oblěčene Doliny sųt zaključene. Tam, v centru krajiny, Orľji Ljudi mogli sųt obråtiti značeńja slov, daže iz povoda zabavy. A potom oni mogli sųt prosto zabyti, že tako sųt oni sdělali, i poslě někakogo časa oni tako naučili sę. Takože, oni tam, v oblåkah, imajųt druge råstliny, druge životiny. Tuto zvųči pravdopodobno, že oni iztvorili nove nazvańja za tuto vsečto. Začto ne?
	Nu, ili možlivo jest takože, že tuto jest vliv od bogov. Tuto takože može byti pravdopodobno. Jednako, tute teorije i hipotezy tutčas ne sųt jemu potrěbne. On pokušaje někako goditi to, čto on mysli, s tutym, čto govoręt děti.
- Cělkom dlugy język? Kaky? - dopytyvaje interesno Malinka. Jedino Bųblik sědi pod stěnojų i ne zajmaje sę jih dělami.
- Moment, moment… može jest tako, že… - Nahoslav pokušaje někako skazati to, čto on dumaje - ako li tuto jest drugy język, tògda možno ljudi pomyslili, že bųdųt jego takože zapisyvati v někaky drugy sposob?
	Děti ponovno poględajųt na njego kako na najmųdrogo člověka na světu. Hoť, on ne jest izrěkl ničto mųdro. Jednako, tuto davaje jim nove myslji. Poslě několiko sekund Kresislav govori:
- A možno li, my možemo poprobovati domysliti sę slova?
- čto? Ale kako? - zapytyvaje Kremenj.
- Nu, poględaj ty. Znaješ ty, kako pisati, da? - Kresislav približaje sę i ukazyvaje jednų neznajemų bukvų.
- Tuta bukva jest sama-jedna. Ona jest jedno, samotno slovo - govori dětsky glåvaŕ a potom ukazyvaje drugo město - a tut jest råvnaka litera, ale ona jest čęsť někakogo dòlgogo slova.
- Aj, Kreśèk, tuto imaje smysl! - Nahoslav rěče interesovano.
- Ako li by osnovati, že tuto kråtko slovo jest napriměr “a”, “i”, ili “u”, a možno “v”, tògda my možemo odgadati druge bukvy, da?
- Nu, da, ale potrěbno jest nam založiti, že tuto jest naš slovjańsky język. Ili někaky veliko, veliko podobny k našemu - odgovarjaje lovitelj, ktory pamętaje tutčas několiko slov, ktore je izrěkla Fialomira, a ktore on cělkom ne råzuměje.
- No, čto drugogo možemo tutčas dělati? - zapytyvaje on i ględaje v okno. Uže jest temna noć, a větr duje v drěvěny dom. Sněg siľno bije v okno. Ne jest možno izòjdti, ne jest možno sdělati ničto drugo. Svěća, ktorų oni imajųt v komorě, prividno bųde za njih dostatòčna.
	I zaisto, oni načinajųt “råziskyvańje”. Govoręt oni råzlične ideje, pokušajųt odgadyvati bukvy, dělajųt zapisky. Vsečto tuto zajmaje dòlgy čas. Međučasovo do njih priključajųt sę nahoslavovi brati. Daže mama i tata pomagajųt črěz kråtky moment. Potom jednako oni bystro idųt spati, zato čto zajutra jest potrěbno råbotati. Nahoslav znaje, že råbota takože čekaje jego, ale tuta kniga jest tutčas za njego veliko interesna.
	Mala Malinka ide spati v kųt komory, itak oni okryvajųt jų mękkym materialom. Pozdněje do njej priključaje sę Bųblik. Děvčinky, Iskrka i Uroška, idųt spati do drugoj komory. Diskusija pri knigě pomalo stavaje vyše tiha, ideje ne javjajųt sę uže tako čęsto. Potom tuta råbota stavaje tęžka. Oni råbotali sųt dosť dòlgo, ale potom prihodi čas na spańje. Jednako, oni sųt poznali něčto. Tute fragmenty teksta, ktore sę povtarjajųt, pravdivo ne sųt opisańja magičnyh klętv. Tute tajemne znaky, ktore jest možno najdti s počętka vśakogo fragmenta, trěbujųt byti cifry. Najpŕvo oni sųt myslili, že tuto sųt někakove magične simboly, ale potom oni pomyslili, že v tutom ne jest nikaky smysl. Ako li to byli cifry, tògda jih råzlične kombinacije formovali råzlične nomery. Nomery, najpravdopodobno, byli časove daty.
	S počętka tuto ne je bylo tako prosto, ale Gostislav je prědložil, že pŕve četyri cifry nehaj bųdųt nomer lěta. On je skazal, že ne jest nikaky smysl dumati o tom, kako råzkladajųt sę tute daty v času. Ne jest važno, či pŕvo lěto jest li Dènj Prěměny, ili ne. Samoråzumno, v Srědogrådu tuto jest standard. On takože je skazal, že nehaj pŕva cifra s počętka vśakoj daty bųde “jedin”, zato čto tako jest tutčasno tysęćlěťje. Tuto je byla veliko odvažna hipoteza, i ona, kako potom izjavilo sę, najpravdopodobno jest praviľna. Cifry, ktore stojęt pri nomeru lěta Gostislav je opisal kako nomer měsęca, zato čto on je uviděl, že toj nomer vsegda imaje dvě cifry, ili jednų. On takože uviděl, že kògda nomer imaje dvě cifry, tògda pŕva cifra vsegda jest “jedin”, tako kako v pŕvom nomeru lěta. Govoril je on tako: “jest dvanadsęť měsęcev, itak dvuciferne měsęce trěbujųt načinati sę od cifry jedin”. Oni sųt potom našli nomer jedinnadsęť (11) i skazali sųt: “jedinnadsęty měsęc”, potom našli nomer dvanadsęť (12) i skazali: “dvanadsęty měsęc”. I v taky sposob oni sųt poznali vse cifry. Hipoteza Gostislava posilila sę, kògda oni sråzuměli, že v knigě nikògda ne jest měsęc s nomerom trinadsęť (13) i vyše.
	V tamtom momentu oni sųt sråzuměli, že kniga opisuje něčto, čto slučilo sę među tysęć dvasto sedmdesęt vtorom (1272), a tysęć tristo osmdesęt četvŕtym (1384) lětom. A tutčas jest tysęć pęťsto sedmo lěto (1507). Poslědne strånice sųt puste, itak poslě tysęć tristo osmdesęt četvŕtogo (1384) lěta kniga uže ne je byla pisana. A tuto označaje, že kniga imaje prinajmeńje dvasto tridesęť pęť lět! I pravdivo, ona tako staro izględaje. Nu, samoråzumno, ako li časove daty, ktore oni sųt råzkodovali, zaisto sųt sčityvane od Dnja Prěměny. Hoť najpravdopodobno tuto jest pravda, zato čto oni potom prosto mogli sųt råzšifrovati nomery měsęcev.
	Na žalosť s literami ne jest tako prosto. Oni sųt iměli råzlične ideje, daže možlivo, že oni sųt smogli odgadati take fragmenty slov kako “hòv”, “ne”, “tr”. Několiko bukv reprezentuje znajeme jim “i”, “u”, “v”, “z”, “e”. Jednako vsečto, čto oni sųt pokušali izmysliti, bylo slabo i nevěrno. Tam kde godila sę jedna hipoteza, tam ne godila sę druga.
	Oni jednako sųt råziskali, že na poslědnoj zapisanoj strånici sųt dvě linije teksta, ktore sųt někaka rymovana poezija, ili něčto podobno. Jedin iz hlåpcev je uviděl, že poslědne bukvy vò vśakoj liniji sųt jedinake. Jest li možlivo, že tuto jest někaka čarovna klętva? Magična poema? Nahoslav hće poględati v knigų ponovno, kògda on bųde najdti možnosť. Tutčas on jest uže veliko umorjeny.
	V komorě jest teplo. Mlådèc gasi svěćų, a vokrųg stavaje temnosť. On čuje aromat ugašenoj svěći. Sědi on na zemji i dumaje. Prividno, jest potrěbno klasti sę někde tut, v centru komory, i spati. Vsekde jest tiho.
	On ne znaje kaky jest čas, hoť čuje on, že jest uže poslě polnoći. Děti spęt vsekde vokrųg. Tuto jest gvardija, ktora čuvaje spęćej krasavici. Naško ględaje tam, kde ona tutčas leži. Ne vidi on ničto. Zaměsto togo on slyši jej dyh. Jednaky, råvnoměrny, legky. Tuto jego uspokajaje.
	Prividno, dopŕva tutčas on råzuměje, že on trvoži sę Fialomirojų. Děvčina, ktora je spadla jemu iz oblåkov, sdělala je takože mnogo bědy. Iz drugoj stråny on ne vidi tutogo v zly sposob. Usměhaje sę on. Tuto vsečto, čto děje sę vokrųg ne jest za njego ničto zlo. Tutoj boj v grådu, od ktorogo oni sųt izběgli, tute spory. On htěl by ponovno uslyšati jej pretenciozny glås, jej narcistično govorjeńje, uviděti jej legkodušny sposob žiťja. Mysli on, že kògda tuto vsečto uže ukonči sę, tògda on pojde s děvčinojų do brězovogo lěsa, i pokaže on jej město, kde je byl blizko, da by pohytiti drakona. Potom oni bųdųt navěditi Britomira, privezųt oni jemu měšèk s pšenicejų.
	Ale… ona bųde htěti vråtiti sę do Oblěčenyh Dolin. On stavaje smųtny od toj myslji. On je uspěl privyknųti do togo, že ona jest pri njim. Ako li by on mogl prositi, tògda on prosil by… možno ona htěla by…
	Ale tuto jest tako egoistično! Děvčina bųde htěti vraćati sę do rodiny, do prijateljev, do světa, ktory ona je iz někakogo povoda ostavila! Nahoslav ne može sprotivjati sę tutomu. Ale on takože mysli, že ako li on by mogl prositi jednų věć, tògda on prosil by…
	Neočekyvano on čuje, že někto hvataje jego rųkų. Fialomira! Jej dlånj jest tepla, delikatna. Ona zatiskaje rųkų, a on ne reaguje. On ne znaje čto sdělati.
- Balogadorijoŋ… - šepće ona někako slovo - balogadorijoŋ za pomoć…
	Jest tišina. Nahoslav dalje ne znaje kako reagovati. On jednočasno stal nepokojeny, ale takože spokojny. Fiala govori, koněčno ona probudila sę. Poslě četyrěh dnjev neråzumlivogo mrmjańja! Tutčas ona zvųči normaľno, spokojno, kako by ona ozdråvěla!
- Fiala! - govori on, a jego glås tręsę sę legko.
- Zaisto… ja jesm dumala… že ja jesm siľna - odgovarjaje ona.
	Dopŕva v tutom momentu lovitelj hvataje jej rųkų. Približaje sę on k njej.
- Ty jesi siľna, jesi siľna - rěče on. On trudi sę, da by ne smějati sę. Da by ne smějati sę od nepokoja, i od legkosti.
- Ja ne jesm… ja ničto ne jesm sdělala…
- Tuto ne jest važno. Važno jest, že ty žiješ.
- Ale Bělozorje dalje sųt… zasněžene. Tako?
- Fiala, spokojno. My najdemo někaky sposob. Zajedno. A međučasovo, ja jesm našèl nemnogo vyše informacij, i prividno znajų ja, kako možno jest prinajmeńje načęti iskati Oblěčene Doliny.
	Ponovno jest tišina. Poslě dolgogo momenta děvčina načinaje plakati. Vòzdvigaje ona rųky, podpiraje sę legko, i ostråžno sědaje ona na ležišču. Ona siľno obimaje Nahoslava i zatiskaje tako siľno, kako ona smože.
- Hvala… blågodarjų… ja ne znajų začto ty mi pomagaješ, ale blågodarjų tebe - šepće ona tiho.
	Poslědne četyri dnje ona je byla potopjena v svojih snah. Ona, v tutyh snah, hodila je v zniščenyh Bělozorjah, v spaljenyh Oblěčenyh Dolinah, viděla je ona mnogo smŕti i råzgroma. Viděla ona kròv, črvene gromy, viděla ona tako mnogo upyŕev i stråšnyh mar, že ona potrěbovala oddaliti to vsečto od svojego mozga. Fiala obimaje Naška siľno.
	A lovitelj takože obimaje jų. Zatvarjaje on oči. Tutoj moment može zajmati cělų věčnosť. On čuje biťje fialomirinogo sŕdca i jej sòlzy. Několiko momentov pozdněje ona uže ne plače.
- Ty jesi siľna… - dodavaje Naško.
- Pomiluj ty, že ne jesm ja smogla…
- Oddyhaj / odpočivaj - rěče on - v dva dnje bųde Jarovo Råvnodèństvo. My bųdemo pråzdnovati i radovati sę, že prihodi vesna. Daže ako li v toj dènj bųde najveliko sněžiti, ako li cěly lěs bųde zamrznųti, tako ničto ne bųde izniščiti bělozorjańskogo svętovańja i zabavy.
- Dobro… - kymaje ona glåvojų.
- A kògda ty bųdeš ozdråvjeti, onògda my pojdemo råziskyvati novin iz tvojej krajiny.
- Dobro.
	Klade sę ona i bystro spi ponovno. A jej dyh tiho zvųči v komorě. Nahoslav ne može zasnųti. On jest iz jednoj stråny spokojny, ale takože iz drugoj stråny v jego duši jest tutčas mnogo råzličnyh emocij. Sŕdce bije jemu bystro. On zabyvaje o tajemnoj knigě, o vsih problemah, a mysli on jedino o caŕevně, ktora nakonèc je probudila sę. Iz někakogo povoda tuto jest za njego velika radosť. Prividno, on v tutom momentu dumaje, že ona jest najvelika, najvyše siľna herojka na světu.

Råzděl 20. Plači, Jolamyro


	Vsi sųt uviděli, že na jej licu je stal ruměnèc. Sědęt oni pri stolu v kuhnji i jědajųt snědańje. Da by iměti silų na naslědny dènj råboty, oni jědajųt tvarog sò sušenymi ovoćami. Svěžih plodov, samoråzumno, u njih nema.
- Jest li vsečto v porędku? - pytaje Sěmjevit.
- D… da - odgovarjaje ona. Ne smože ona skazati jim o tutoj čudnoj situaciji, ktora byla je v srědině noći, poslě togo, kako ona probudila sę. Ona bystro oddaljaje tuto iz glåvy.
	Ona jest ješče dosť slaba, ale uže čuje sę ona vyše dobro. Vsi vokrųg sųt radi iz togo povoda. Fiala dumala je na počętku, že nastrojeńje bųde nekomfortno, že oni bųdųt někako uraženi, ili daže oni bųdųt jų izgnati von iz povoda tutogo neuspěšnogo čarovańja, ktoro ona je dělala. Jednako, kògda ona javila sę v kuhnji, tògda Děslava směsta, neočekyvano, skazala je: “Moje dětę! Koněčno! My jesmo trevožili sę tobojų!”. Potom mama sŕdèčno obimala caŕevnų. Fialomira tògda ponovno načęla plakati, kako malo dětę.
	Nahoslav jědaje i ničto ne govori. On v glåvě imaje prěmnogo råzličnyh mysljij. V svobodnom momentu on bųde poprobovati dešifrovati knigų, potom bųde on ukazati jų Fialomirě, potom bųde on pytati odnośno detaljev tamtogo čudnogo pozdråvjeńja. Poslě Jarovogo / Vesnovogo Råvnodèństva oni pojdųt do drugyh sel. Najpŕvo oni bųdųt pytati v blizkyh selah, potom v daljših, nakonèc prijdųt oni do Kamenogråda. Tam oni možno navědęt Britomira, i bųdųt pokušati iskati někakove noviny i historije. Ako li oni bųdųt znati vyše, tògda pojdųt v pųtovańje, ako li ne, tògda…
	Lovitelj ne znaje. Tuto izdavaje sę tako tęžko, tako trudno. Tuto ne jest kako iskańje kråvy, ktora je izgubila sę. Tut jest nedostatòk cěloj, velikoj krajiny, ktora jest ukryta tako, da by nikto ne mogl jej najdti.
- Naško - mati vhodi v jego mysljevy tok. On od dòlgogo časa ględaje v svoj tvarog - zajutra jest Jarovy Svętòk, jest potrěbno pomogti v prigotovjeńju ritualov.
- Da, znajų ja… ponovno bųde nošeńje drěva, ukladańje stogov, pomagańje ljudam…
	Dnje v Bělozorjah sųt… dosadne, dòlgočasne, nudne. Vśaky dènj jedna råbota: rųbańje drěva, ukladańje, nošeńje, prěkladańje, odsněžańje, ględańje zvěŕev. Našèk imaje tutogo uže nemnogo dosť.
- A my bųdemo něčto uvariti! - Děslava usměhaje sę do Fialomiry. Jej usměh jest prěkrasny, hoť ne tako prěkrasny, kako usměh maloj Malinky.
- Ohotno! - govori děva.

***

	I v taky sposob prošèl jih dènj. Ženy gotovili jědańje na zajutrišny Jarovy Svętòk, a mųži… vòzdvigali i nosili råzlične věći. Nahoslav je råbotal tako bystro, kako on mogl, da by večerom iměti vyše svobodnogo časa. I on stal veliko umorjeny. Ale jemu udalo sę: on imaje cěly večer jedino za sebe. Nu, za sebe i Fialomirų. Isto, oni trěbujųt iztvoriti dobry plan - on tako tuto sobě izjasnjaje, i cělkom ignoruje to, že on prosto hće nemnogo časa byti s děvčinojų. Ješče prěd večernym sųmråkom on prihodi do doma. Vně jest ješče dosť jasno.
- O, Naško! Jesi ty uže! Sdělali vy jeste vsečto? - zapytyvaje Děslava. V kuhnji jest siľny aromat slådkyh, pečenyh kolačev.
- Da, ja jesm veliko umorjeny - odgovarjaje. Brati i otèc ješče ne sųt vråtili sę, ale prividno oni bųdųt nazad v domu uže nedòlgo.
- Nu, tògda vy jeste zapravdų bystro vsečto sdělali! My, zajedno s Fialomirojų takože jesmo råbotali s pòlnų silų! - odgovarjaje ona s radosťjų. Iskrimira, ktora sědi pri stolu, kymaje glåvojų.
- Ako li ty byś mogl jų uviděti - govori mati dalje - my jesmo jej govorili, da by ona ne råbotala tako mnogo, zato čto ona jest ješče slaba, ale Fiala lětala tut bystro kako pčela! Ona je dělala několiko veći v jednom momentu! Ah, mlådosť!
- Ah, kako pčela… - povtarjaje Našèk.
- O, ty jesi vråtil sę! - govori veselo Fialomira, ktora izhodi iz komory i mazaje něčto v svoje vlåsy. Ruměni sę ona legko, kògda råzuměje, že jej radosť jest zamnogo vidna i velika.
- Da… - odgovarjaje Naško tiho i neuvěrjeno.
	Děslava ględaje na Iskrkų. Vrånka na mamų. One ničto ne govoręt, ale komunikujųt sę one bezglåśno. Tuto tiho doråzuměńje zajmaje kråtky moment. Obě ženy viděli jihne ruměnce.
- Idite vy, prividno vy imajete prěmnogo važnyh planov do ogovorjeńja, pravda li to? - zapytyvaje Děslava i obtiraje gliněnų čaškų nevelikym utirakom.
- Ah… da… - rěče Nahoslav.
- Ja bųdų sdělati mętovy čaj! - kaže Iskrka i vstavaje.

***

	Sědęt oni v komorě i mòlčęt. Lovitelj sědi na podlogě, caŕevna na ležišču. Svěće uže sųt råzpaljene, pomimo togo, čto za oknami jest ješče dosť jasno. Atmosfera jest tutčas gųsta, nastrojeńje… neobyčajno.
- Ymm… - Naško načinaje něčto govoriti. On ne råzuměje začto tuto nastrojeńje jest tako čudno.
- Ha! Kako mnogo sily ja jesm tutdènj dobyla ponovno! - Fialomira takože pokušaje někako načęti besědu.
- Nu, da. Kògda člověk råbotaje… tògda i takože počivaje potom dobro…
- Yhm, da, tuto jest… dosť, ym, interesna zavisnosť…
	Oni cělkom sųt zabyli kako govoriti jedin s drugym. Odkųd tuto jest?
- Fialka…
- Naško…
- Yhm, da?
- Nu, čto? Govori ty…
- Ne, ty…
	I ponovno tišina.
- Zato čto ja - děvčina rěče - kako by… nu ja isto hćų tobě blågodariti. Za pomoć, za ohrånų, za vsečto.
- Nu, zaisto ne jest potrěba.
- Jest li někaky povod, někaka pričina togo, že ty mi tako pomagaješ?
	On mysli. Hće on pomogti Bělozorjam. Ale…
- Nu, ja råzumějų - kaže ona - ne trěbuješ tutogo izjasnjati, ako li ne hćeš…
- Ne, ja… - probuje on, hoť on ne znaje čto on hće skazati - ja… ja jesm rady, že s tobojų jest vsečto v porędku… napravdų…
	I ponovno jest glųboka tišina. Glųboka tišina jednako ne jest tako glųboka za uši Nahoslava.
- Ty možeš vòjdti tut normaľno - govori on vyše glåśno, poslě momenta.
	Tògda do komory vhodi Vrånka. Ona dŕži dvě čašky s aromatičnym čajem. Ona jest cělo ruměna na licu. Lovitelj imaje dobre uši. On směsta je počul, že děvčinka jih podslušivaje. Davaje jim ona čaj i bystro, bez nikakogo slova, izhodi.
- Hvala! Oh, kaka mila! - govori Fiala.
	Nahoslav mòlči, ale poględaje na njų tako, kako by on pytal: “čto?”.
- Nu. Tvoja sestra! Prě-očarovateljna!
- Ah, da.
	Nastrojeńje stavaje vyše legko. Našèk bere tutčas knigų, ktora leži nedaleko.
- Fiala, poslušaj ty - on ukazyvaje jej prědmet. Ona ględaje na njego interesovano.
- Poględaj ty na tuto, možno ty bųdeš mi pomogti někako…
	Podavaje jej on knigų. Ona bere, ględaje. Mòlči. V jej črvenyh očah blěskajųt iskry interesovańja. Otvarjaje ona knižkų. Papir šumi, prěryvaje tišinų. I ona, bez nikakovogo mysljeńja, dumańja, ona… čitaje:
- “Tysęć tristo dvadetęto (1320) lěto. Dvadesęty pŕvy (21) dènj berozaŭajga mæsiŋko…” yhm, znači… - dumaje ona - “brězovogo měsęca. Tutdènj v Caŕstvu pråzdnovali jesmo Svęto Boga Jaruny. Nehaj bųde jemu česť i slava za vse dary, ktore…”
	Izměnjaje ona strånice.
- “Tysęć tristo dvadesęť pęto (1325) lěto. Četyrinadsęty (14) dènj měsęca cvětov. Tutdènj byl jedin iz najvyše efektivnyh Mråzovyh Ritualov. Sila tutogo obręda je oddalila sněg veliko daleko i…“
	Papir ponovno šumi. Nahoslav jest tutčas veliko prěstrašeny.
- “Tysęć tristo dvadesęť devęty (1329) god, slåđevy měsęc. Žarko lěto…”
- “Tysęć tristo dvadesęť devęty (1329) rok, vrěsovy měsęc… trinadsęto lěto odkųd… lovitelji… běžaki…”
- “Tysęć tristo tridesęť (1330), měsęc sněga, jedin tri tri jedin, ljuty měsęc, jedin tri tri jedin, měsęc trav…
	Ona ględaje strånice i čitaje uže jedino časove daty. Ona jest prěstrašena i udivjena. Ne znaje ona odkųd jest tuta kronika, začto ona jest tut, v jej rųkah…
- “Měsęc črvov, měsęc slåđ, měsęc… pšenice… měsęc… vrěsov…”
- “Narođeńje… caŕskoj… dò…ćerky…”
	Ona prěstavaje čitati i odkladaje knigų. Zeleny material za označańje strånic padaje na papir. Děvčina siľno zatvarjaje prědmet. Nahoslav ględaje na Fialomirų udivjeno. Ona je pročitala toj tekst. Vzęla ona knigų i pročitala. Bez problema, bez mysljeńja, prosto poględala i pročitala, a daže bystro prěložila toj tekst na język znajemy Nahoslavu. Čto jest tuta kniga?
	Oni mòlčęt. Ona ničto ne pytaje, hoť imaje ona mnogo pytanij. Tręsę sę ona. Ona jest prěstrašena iz někakogo povoda. Naško takože ne znaje čto tutčas sdělati. Tuto jest tako divno, že tutčas cělkom ne znaje on čto sdělati.
	Toj tajemny pųtnik… on je byl v Dolinah? Dobroslava… tuto vsečto… on imaje zle prědčuťja.
	Kymaje on glåvojų, otvarjaje knigų. Ukazyvaje on Fialomirě dvě poslědne linije teksta, tamte ktore izględali kako poema, ili kako podpis avtora.
- Nehaj livady ukažųt tobě svět široky… - načinaje děvčina.
- Nehaj nesųt nas běle oblåky… - končaje mlådèc. On pripomněl je sobě. Tutčas on je pripomněl sobě slova žrici. Vsečto koněčno načęlo råbotati, mehanične zųbce v jego mozgu, kako v staroj mašině, načęli dvigati sę. On pamętaje.
	Tute dva rěčeńja, ta čudna, kråtka, lěpa poema råzzvųčala sę v komorě. On ględaje na děvkų. Ona na njego. Mòlčęt. On ne råzuměje čto tutčas slučilo sę, pokušaje on někako sråzuměti tutų situacijų, někako uręditi jų v glåvě. Jest li to rěšeńje, ktoro on išče?
	A ona… takože je tutčas vsečto sråzuměla. Kògda Naško dokončil poemų, tògda jej oči råziskrili črvenym blěskom tako siľno, kako ješče nikògda prěđe. Črěz dòlgy moment ona daže ne dyhaje od togo udivjeńja. Čas stoji, ne dvigaje sę, ne končaje sę. Jej duša leti tutčas někde daleko. Prěd momentom děvčina je byla ješče v komorě, ale tutčas ona ostavila tut jedino tělo, a cělym råzumom ona ponovno povråtila sę do togo momenta, ktory neustalo umarjaje jų.
	Jest večer. Ona vraćaje sę do doma, leti nad Blěskogrådom. Izměńjaje ona svoj let, i leti tutčas do parka. Hovaje ona krila. Ide naskroz parka, pozdravjaje lampovnikov. Stavaje ona prěd vråtami hrama…
	Vòzdvigaje sę ona.
- Fiala? Čto jest tuto? - pytaje Nahoslav nepokojenym glåsom.
- Ja… potrěbujų vòzduha… - govori ona - daj mi jedin moment, prošų…
- D… dobro - odgovarjaje on. On jest nepokojeny, hoť ne råzuměje tuto, čto slučilo sę.
	Fialomira bez slova izhodi iz komory. Prěhodi ona črěz kuhnjų i bere svoj plašč. Oblěkaje ona rųkavice i koženy pojas. Do pojasa priključaje ona nožnice s nožami. Bojevańje s větrom posrěd sněga jest najvyše dobra věć za uspokojeńje. Možno tuto pomože jej uręditi myslji. Otvarjaje ona dvèri, ktore skripęt tiho. Zatvarjaje. Jest hlådno i mråźno. Brati Nahoslava i otèc ne sųt ješče vråtili sę od råboty, jih jest možno slyšati někde daleko. Oni govoręt něčto. Děvčina ne vidi jih. Ide ona naprěd, råvno. Najpŕvo ona ide odsněženojų trasojų, potom vhodi ona v lěs, ale tako, da by ne viděti sę s Nebodarom. Ona ne hće tutčas s nikym govoriti. Hće ona ostati sama-jedna.
	Vhodi ona v glųboky sněg. Ide pri pŕvyh brězah. Sněg padaje legko iz neba. Vòzduh jest hlådny, mråz jest strogy. Možno by pomysliti, že toj mråz mogl by zamråziti vśakų vodų, vśakų strujų, vśakų rěkų, vśakų daže najmalų vodnų kapjų. Jednako, tuto mysljeńje jest falšivo, a Fialomira poznavaje tuto zato, že na jej licah sųt tutčas mokre sòlzy. Ona mimovoljno plače.
“Začto tako?” - mysli ona i ničto ne råzuměje.
	Jej ranjena duša krvavi. Jej ranjena duša trěbuje… lěk.

***

	Nahoslav leži na ležišču. Dumaje on. Kniga, ktora leži pri njem, najpravdopodobno jest někaka kronika iz Oblěčenyh Dolin. Možno tut bųde informacija odnośno togo, kde krajina jest tutčas? Tute fragmenty, ktore je prěčitala Fialka sųt zaisto interesne. Imajųt one mnogo informacij. Možno by poprobovati iskati v knižkě ješče vyše.
	On pokušaje mysliti o vsem, čto on tutčas znaje. Caŕevna govori, že Oblěčene Doliny sųt zatvorjeny svět. Tako zatvorjeny, že ničto do njego ne vhodi. Itak, odkųd jest tuta kronika?
	Znači… kronika jest od prastarogo pųtovnika. Ale… kako on smogl vòjdti do Dolin? Tuto jest tajnosť. Upotrěbil je on magijų? Nu, prividno da, on je iměl toj purpurny kamenj…
	Kako jest tam možno idti? Kako vòjdti? Naško dumaje uže dosť dòlgo.
	Mimohodòm, zajmlivo jest, smogla li Fialomira pripomněti sobě něčto. Ona prěd momentom izględala dosť nespokojno, a tuto dělaje, že Nahoslav takože jest nepokojeny. Ona izględala je, kakoby ponovno ona načinala plakati. Jasno, ona jest čuvstvena, emocijna, ale jej čuvstva, jej emocije ne sųt odnikųd. One trěbujųt iměti někakovų pričinų. Emocije ne sųt bez povoda. Kakovy jest tutčasny povod? Ona bųde idti, pomysliti, dyhati, potom ona bųde vråtiti sę, oni bųdųt pogovoriti. Uvěrjeno jim bųde možlivo najdti Oblěčene Doliny. V tom momentu Naško čuje tuto dosť siľno. Sŕdce izpòlnjaje naděja.
	On utaćaje koncentracijų. Jest on veliko umorjeny. Tutčas pripominaje on sobě slova Dobroslavy: “skaži jej vsečto, čto ona trěbuje uslyšati”. Skazal je on? On ne jest uvěrjeny. On daže ne je iměl čas da by poznati čto jest potrěbno skazati děvčině.
	On izobražaje sobě kako izględajųt Oblěčene Doliny. Kako tam jest? Kaky jest caŕ i caŕevna? Bųdųt li oni pomogti Bělozorjam? On bez malogo cělkom je zabyl, začto on htěl najdti svět v obåkah. Tutčas on čuje, že tuto ne jest najvažno. Najvažno jest něčto drugo.
	Fialomira zapytala jego prěd několiko minutami. Začto on jej pomagaje? Kde jest prioritet? Kde jest prědnosť? Čto bųde poslě togo, kako oni bųdųt uže oddaliti Věčnų Zimų? Bųde li to možlivo? On načinaje trevožiti sę. On trěbuje něčto skazati děvčině. Ale čto? Čto ona trěbuje uslyšati? Kde jest rěšeńje?
	Nahoslav trěbuje pogovoriti o tutom s Fialomirojų. Babica Dobroslava je byla cělkom považna, kògda ona to govorila.
	Moment. Ne tutčas. Nehaj děvčina oddyhaje nemnogo.
	Sědaje on na ležišču. Bere glųboky dyh.
- Hm, zajmlivo, kako izględaje praviľny Ritual Mråza…
	Dumaje on. Tuto uvěrjeno ne jest tako groźno kako Ritual, ktory je sdělala Fialomira několiko dnjev nazad. Ona prividno sdělala něčto zlo. On mysli, že tute obrędy sųt pòlne světla i magije. Vokrųg prěmnogo Orľjih Ljudij, ktori dŕžęt svěće, šepćųt něčto.
	On cělkom ne smože izobraziti sobě tuto. Tuto sněžno tornado. Pojavjaje sę li ono v originaľnom Ritualu? Tuto jest čudno. Mimohodòm…
- …kde potom jest toj sněg, ktory oni magično oddaljajųt?
	Jest li tako, že tuto vsečto čarovno propadaje? A možno vměsto togo oni prosto teleportujųt toj sněg v někako město? Ako li da… tògda kde on ide? Do Izrvy? Čto jest toj čar? On jest veliko interesovany.
	On ne smože ničto vyše izmysliti v tutom kontekstu. Ględaje on na knigų i na zeleny material, ktory svobodno visi iz zatvorjenoj kroniky.
- Hmm - vòzdvigaje on knižkų i otvarjaje v zaznačenom městu.
- Narođeńje caŕskoj dòćerky, da? - zapytyvaje on pråzdnų komorų. V tom městu Fialomira zatvorila knigų.
- Tysęć tristo tridesęť… - ględaje on v zapisky, ktore oni sdělali včera s dětami - Tysęć tristo tridesęť dva (1332)…
	On uže znaje, kako to pročitati.
	Svěće slabo blěskajųt. Pomalo prihodi noć. Nahoslav čisli, čitaje nomery, mysli.
- Ona govorila… koliko ona imaje lět?
	I v tom momentu dvèri od doma otvarjajųt sę glåśno.
- Naško! Bystro! - v domu načinaje sę šum. Semjevit kriči prěstrašeno.
	Lovitelj bystro vòzdvigaje sę iz ležišča i běži do kuhnje. V vhodnyh dvèrah stoji otèc i brati. Od drugoj komory izhodi udivjena Děslava i Iskrimira.
- Něčto zlo jest v lěsu! - govori Semjevit - stråža tako govori…
	Naško izběgaje iz doma. Mråz jest veliko siľny. Jest uže dosť temno, i tęžko jest viděti. Na ščęsťje, dalje jest možno “viděti” zvųk. Mlådèc slušaje.
	I slyši. Slyši on směsta: zvųk mnogosti želěznyh elementov. Jedne bijųt o druge. On slušaje ješče několiko sekund. Hće on dobro poznati jest li to něčto groźno, jest li potrěbno zvati vojevnikov. On, jednako, slyši tuto dobro: několiko-nadsęť ljudij, vojuje, bijųt sę, ale… s kym? Kto s kym bojuje? Tut, v Bělozorjah?
- Zòvi Vojemira, nehaj sbiraje ljudij! - Nahoslav ukazyvaje Gostislavu dom vojevody. Vhodi on ponovno do doma i načinaje oblěkati svoj plašč.
- Kde jest Fialka? - pytaje Vrånka trevožno.
- Psova kròv! - kriči Nahoslav nervozno - ona je izšla někde, prěd momentom. Najdite vy jų, prošų!
	On jest cělkom prěstrašeny. Imaje on zle prědčuťja.
- Ja bųdų jų najdti! - kaže Vsimir.
- Iskrko, mamo! - rěče Nahoslav - sědite vy v domu, prošų. Otče… strěži doma!
	I izběgaje Naško, tako bystro kako jest možno. On běži, a popravjaje měšèk za strěly, ktory visi jemu na hrebetu. On ne běži v strånų lěsa. Najpŕvo priběžaje do skladišča.
- Nebodar!
- Ja jesm tut, mily gospodine! - drakon oddaljaje svoj kamuflaž i ukazyvaje sę jemu.
- Možlivo, že ja bųdų trěbovati tvojej pomoći!

***

	Ide ona, i ide, a sòlzy tekųt jej iz očij. Ona čuje sę tutčas tako, kako by jej duša råzdvojila sę na dvě polovice. Jedna čęsť jej råzuma jest cělkom obyčajna. Ona može idti, govoriti, dumati, ne čuje sę ona zlo, ne čuje sę slabo. Ona imaje uže vse svoje sily. Jednako, vtora čęsť jej duši, izdavaje sę, oplakyvaje něčto. Fialomira ne čuje smųtka, ale ona čuje sę veliko strånno, ne znaje ona čto děje sę. Plače ona. Ale začto?
	Izimaje ona svoje nože i načinaje nervozno mahati njimi, rězaje ona vòzduh i větr. Děvčina jest među brězami. Tute brězy sųt za njų simbol sela, gostiprijemnyh Bělozorjej. Ah, kako to jest žalostno, že u njej ne jest dosť mnogo sily, da by ona smogla sdělati někako dobro za tutyh ljudij…
“Možno Zorja, Bogynja Večera, svęta hråniteljka Bělozorjej bųde mi pomogti?” - dumaje ona i hvataje našijnik, ktory imaje ona od Děslavy. Ona hće magičnoj sily, hće povråtiti sę, hće ščęsťja…
- Prošų… - šepće ona.
	Jej nože ponovno tancujųt. I tancuje Fialomira, krųti sę ona, obraćaje. Probuje ona oddaliti od sebe tuto něčto, tuto zlo, ktoro jų tutčas umarjaje. I plače ona neustalo.
“Do lyŭodu ókogźont tabæ sæt śeraku, do nesont tebe bæle abaloku”.
	Tuta poema zvųči v jej sŕdcu. Ona najdobro pamętaje jų v tutoj formě, v svojem rodnom, krilańskom języku. Prividno o tuto pozdråvjeńje je pytal Nahoslav. Krilańsky pozdråv, blågoslovjeńje iz Oblěčenyh Dolin, dobro želańje, ščęstliva klętva iz světa Orľjih Ljudij. Ona uže tako prěmnogo dòlgo ne je slyšala tute slova, že one izdavali sę jej cělkom neznajeme, kògda on jih skazal.
	Točno tute slova… ona slyšala jih od v tamtoj večer, kògda byla v caŕskom parku. Slyšala je ona od lampovnikov.
	Ona načinaje tuto pripominati sobě. Ona v glåvě ponovno stoji pri vråtah od hrama. Pokušaje ona ponovno otvarjati dvèri i nakonèc pripomněti sobě vsečto, čto bylo je v tamtoj večer. Ona siľno napiraje tute dvèri, a one koněčno otvarjajųt sę. Poględaje ona do srědiny, a tam…

***

	…tutčas děvčina vidi, že ona ne jest tut v lěsu sama-jedna. Vokrųg jest ješče dosť bělo, od sněga, ktory leži tut vsekde. Pomalo jest vyše i vyše temno. A tam v bezlistnyh kustah skryvaje sę… člověk.
	A pri njem… naslědny. I naslědny! Několiko-nadsęť ljudij! Vidi jih ona tutčas dosť dobro. Hoť oni prividno ješče ne sųt uviděli, že ona jih vidi.
	A tam, nazad, jest selo. Bělozorje. Děslava, Iskrka, Dobroslava… tam vzadu jest… Nahoslav. Ona ne može tutčas vråtiti sę, zato čto tuti ljudi bųdųt idti dalje, do sela! Kto znaje čto oni hćųt sdělati? Sųt li to někaki råzbojniki? Zločinci? Ona čuje nepokoj. Sŕdce bije jej siľno. Ona zatiskaje rųky na nožah. I v tom momentu ona vidi, že jedin iz tyh ljudij jest…
“Noga!” - mysli ona. Psevdonim tutogo člověka ona pamętaje veliko dobro. Jasny grom! Začto oni vsi tut sųt?! Jest li jim tako potrěbno, da by pohytiti děvčinų?! Prišli oni sųt tako daleko?! Odkųd oni znajųt, že děvčina jest tut?! Ona stavaje ješče vyše prěstrašena. Dělaje ona naslědny krok naprěd, i plače ona neustalo.

***

	V tom momentu obraz izměnjaje sę. Tutčas ona ponovno jest v hramu. Koněčno tamte dvèri sųt otvorili sę. V tamtoj dènj one otvorili sę normaľno, bez nikakogo problema. Prosto ona skazala je tògda narodno, magično zaklinańje, vråta sųt råztvorili sę, a ona vòšla do srědiny.
	Hram jest veliky, a v jego vnųtri jest bogato. Kolorne vitraže i prěkrasna, mramorna podloga. Vokrųg drěvěne sědišča, a v centru velika čaša - oltaŕ. Tam, v oltaŕu, v toj velikoj čaši, sųt zapečętane, magične klętvy. Tam jest magična sila, ktorų ljudi sųt obnavjali vò vśaky Mråzovy Ritual. V tamtoj moment je bylo potrěbno stati v centru hrama, i govoriti inkantacijų. Krilani znajųt tri varianty čara: jedin variant jest moderny, tutčasny, vtory jest neveliko vyše davny. Tutoj vtory variant je byl uživany najvyše dòlgo. Tretija versija jest čar na Prajęzyku. V jedin čas ljudi sųt poznali, že najvyše dobro råbotaje klętva, ktora jest inkantovana v Prajęzyku, tògda načęli oni jų uživati najčęsto.
	Jednako, tutčas jest tut cělkom pusto. Fialomira ględaje v mråk, i dopŕva tutčas ona vidi, že dekoracija od zadnoj čęsti hrama kakoby… dvigaje sę. Struktura izględaje tako, kako by ona odděljaje sę od budynka. Tuto izględaje dosť čudno, nenaturaľno, ale tutčas Fialomira uže råzuměje. Ona ględaje na… najvelikogo, najvyše užaśnogo, urodlivogo, najnekrasnogo pavųka. On imaje možlivo daže četyri metry! Mnostr jest běly, imaje on ogromny, pavųkovy zad, ktory jest veliky kako několiko barelov s pivom. A stoji ona na osmi velikyh nogah. Čudovišče ne vidi tutčas Fialomiry. Ono dělaje něčto pri čaši-oltaŕu.

***

	Fialomira otvarjaje oči od straha, ale neočekyvano cěly toj poględ propadaje. Ona ponovno jest v lěsu. Zadŕživaje sę ona i padaje na kolěna od straha. Klade ona rųkų na pŕsi. Sŕdce bije veliko bystro. Ne probuje ona daže uže prěstavati plakati. Ona prosto plače. I råzuměje, že v několiko sekund tamti banditi bųdųt vojevati s njejų.
- Ja jesm vaš cělj, da?! Ja?! - kriči ona gněvno, kako by cěly svět byl vinovaty i zly - tògda vòzmite vy mene!
	Zatiskaje ona dlånji na nožah i vstavaje. Sŕdce bije tako glåśno, že ona slyši jego. Čas pristavaje, zadŕživaje sę. A ona…
	Råzuměje tutčas vsečto.
	Pripominaje sobě.
	Vidi vsečto, kako vò mglě.

***

	Poględ velikogo pavųka javjaje sę prěd jej očami, a ona plače ješče vyše siľno.
“Plači, Jolamyro, plači” - mysli ona bezsiľno. Ona jest umorjena. I jest jej uže vsečto jedno.
	Jej duša krvavi, jej duša trěbuje lěk.
	I v tutom momentu od jej hrebeta strělajųt ogromne, orľje krila. Niščęt one jej ljněnų košuljų, izhodět črěz otvory v jej plašču, ktore ona sdělala davněje. Čuje ona velikų silų, pobuđeńje, ekstazų, råzkoš, ktore tęžko jest opisati. Čuje ona kako čista, magična sila prěhodi naskroz jej cělogo těla. Čuje ona kako by jų udarila siľna, črvena blěskavica. Čuje ona v svojej duši jarko světlo, ktoro jest tako jasno, kako Sòlnce. Sive pera vòzdvigajųt sę vysoko a ona tręse njimi triumfaľno.
- Hahaha! Glupci! Prijdite kò mně! Vòzmite mene! Tfu! - kriči ona i pljuvaje.
	Zločinci idųt, kako by oni čekali na tutoj signal. Ideaľno. Ideaľno, da by oddaliti nervy, da by uspokojiti sę, da by zabavjati sę! Ideaľno!
	Kògda pŕvy zločinèc atakuje, tògda ona udarjaje jego meč svojim nožem. Jej ostŕje råzsvětljaje sę črvenym blěskom, a bandit odletaje vysoko, několiko-nadsęť metrov od njej. I potom naslědny, i naslědny. Ona jest nepobědima.
	Dva råzbojniki idųt na njų zajedno. Ona odpiraje jih slabų atakų i ględaje na njih gněvno. Blěsk v koloru temnogo vina råzkrvavjaje sę jasnym světom, a tamti dva odletajųt daleko v sněg i bolěsno vòzdyhajųt. Ogromny Noga podhodi k njej i mahaje svojejų palkojų. Nože tancujųt, a vslěd za nožami råzblěskaje črvenosť. Ale tuto ne jest kròv. Tuto jest čarovna sila, neovladajemy, strašny, pŕvotny ogònj.
	Ale Noga ne boji sę tutoj magije, hoť drugi sųt prěstrašeni. Běži on i pokušaje udariti caŕevnų. On jednako ne očekyval togo, že děvčina bųde odraziti jego udar i udariti jego nogami. Noga padaje na sněg.
	Fialomira uže ne bojuje s ljuďami. V hramu, do ktorogo ona je prišla, jest tutčas prěmnogo velikyh i malyh pavųkov. Monstry velike kako člověk, děti tamtogo najvelikogo. Ona bije je i kriči gněvno.
	Začto tuta proklęta mara jest v svętom hramu? Ona hće ubiti najvelikogo pavųka, itak ona běži do njego. Jednako, ona ne vidi, že tutčas od jej lěvoj stråny atakuje pavųk. Napobědima, hråbra caŕska dòćerka padaje na zemjų, a pavųk gryze jej lěvų rųkų. Slěd poslě ugryzeńja jest veliky, i teče iz njego kròv. Fialomira čuje, že tuto uže jest konèc. Jad. Otrava. Toksina. Ona čuje bolj. Bųde umrěti. Uvěrjeno bųde umrěti. Probuje ona vòzdvignųti sę. Ona hće načęti inkantovati čar.
	I mara propadaje, a Fialomira ponovno jest v brězovom lěsu. Tuta čęsť jej duše bojuje veliko dobro. Stary sråst poslě ugryzeńja načinaje ponovno boljeti, kako by rana pripominala děvkě o sobě. Několiko-nadsęť zločincov leži tutčas na zemji. Nektori pokušajųt vòzdvigati sę. Ona koristaje svojų prědnosť i vòzlětaje v gorų. Krila šumęt glåśno. Ona jest tutčas vysoko, a jedin iz mŕzavcev metaje / kydaje svoj meč k njej. Ona s legkosťjų izběgaje od lětajųćego orųžja, i vòzdvigaje ona rųkų. Šum, trěsk, blěsk, grom. Črvena magija bije tamtogo neščęstnogo člověka.
- Nu! Davajte vy, idioti! - smějaje sę ona i vòzlětaje ješče vyše.
	A oni uže ne hćųt bojevati. Běgajųt oni tutčas vò vse stråny, a Fialomira strěže, da by nikto ne běgl do Bělozorjej. Prividno jednako ona jih veliko prěstrašila, zato čto nikto daže ne htěl běgti v tamtų strånų. Vsi izběgajųt onamo, odkųd oni sųt prišli.
- Phi! Slabci - rěče Fialomira i odvraćaje glåvų, a rųkojų ona obtiraje sòlzy, ktore neustalo tečęt iz jej očij.
	Prihodi tišina, a vokrųg jest uže bez malogo cělkom temno. Ona ględaje v nebo. I znaje ona. Znaje, kde jest potrěbno letěti. I ona tutčas pamętaje vsečto. Ona može tuto vsečto skazati Nahoslavu, može vzęti jego do Oblěčenyh Dolin, može…
	Ne…
	Ne može…
	Ne može ona vzęti jego…
	Råzprostiraje ona svoje dobyte ponovno krila i leti ona tako daleko, tako vysoko v nebo, že uže nikto ne može jej uviděti. Vot tako Fialomira je ponovno dobyla svojų magičnų silų. V ktorų strånų ona je poletěla? Togo ne znaje nikto.
	A jej duša krvavi… i trěbuje lěk…

Råzděl 21. S poezijejų na ustah

	Haos. Neporędòk, ktory mòlči. Svědòk, očevidèc, ktory svojimi očami je viděl boj. Toj boj byl slyšimy ješče několiko minut tomu. Ne je bylo tęžko, da by prijdti v tuto město po slědah dvoh nog. Nogy tute vòšli v brězovy lěs. One sųt šli tut same-jedne, bez nikogo drugogo. I one šli, najpŕvo råvno, potom načęli dělati někakove čudne dvižeńja. Něčto, kakoby… tanèc.
	Poslě několiko-desęť metrov one sųt zadŕžali sę, a člověk, ktory je šèl, upadl tut na zemjų. V tutom městu slučilo sę takože něčto strånno. Tuto izględaje, kako by siľny větr vějal od togo člověka, vokrųg njego. Potom člověk vòzdvignųl sę ponovno i načęl běgti kò drugym odtiskam. I tut vsečto izměšalo sę v velikų bitvų. Několiko slědov krvi, mnogo råzvějanogo větrom sněga. I vse.
	Sųt li oni jų pohytili? Nahoslav probuje domysljati sę togo, čto tut moglo slučiti sę. Množstvo vojevnikov ostalo v selu. Nahoslav govori jednemu iz vojinov, da by pošèl on skazati drugym, da by tamti byli ostråžni.
“Čto tut slučilo sę? Kde jest Fiala?” - dumaje on trevožno.
- Nahoslave! Oni ne sųt izběgli daleko… - govori Nebodar, ktory stoji nedaleko.
- Čto tuto označaje?
- Ja čujų jih. Oni ješče sųt tut blizko. Jih bylo několiko-nadsęť… gospođų Fialomirų… ja ne čujų… vsečto tut je izměšalo sę prividno… - rěče Nebodar, i njuhaje nosom.
- Smožeš li ty tuto čuti? - udivjaje sę Naško.
- Hm, da. Ljudi imajųt harakterističny aromat. Tuto ne bųde legko, ale… možno probovati…
- Bųdemo li my jih goniti? Hćeš li ty gnati za njimi? Jest li možlivo najdti jih? - lovitelj pytaje, a v jego glåsu jest zvųk naděje. Jednako, gonitva za pohytiteljami, v srědině noći, jest dosť glupa ideja.
- Da, davaj! Vòzskakaj ty! - kaže Nebodar uvěrjeno.
	Nahoslav zadŕživaje sę. On vidi v sněgu ješče něčto. Podhodi on bliže i bere tuto něčto v dlånj.
- Pero… - rěče on tiho - orel?
	Tuto ne jest možlivo. Orľje pera izględajųt cělkom drugo. On ne znaje ptice, ktora by mogla iměti takove pera. On tako pero viděl jedino jedno-kråtno: ono je bylo maljevano nad krčmojų “Pod Orľjim Perom”. A mimo togo…
	Ona je dobyla ponovno svojų magijų? Odčarovala je ona krila? On bystro domysljaje sę tuto. I on stavaje radostny. Tutčas možno oni bųdųt mogti najdti Doliny!
- Da, idų ja. Dvigajmo my sę. Potrěbno jest jų najdti.
	Vhodi on na Nebodara, sědaje v velikom sedlu.
- Ne čekajte vy. Ne bųde ničto groźno, sò mnojų jest bazilisk - govori mlådèc do drugyh vojinov - ja bųdų najdti děvčinų, a vy vraćajte sę do sela. I strěžite vy. Ja viđų, že vråg je tutčas odòšèl v lěs, ale lěpje jest iměti ostråžnosť. Nedòlgo my bųdemo tut nazad!
- Tako jest, Našku! - kriči jedin iz vojakov.

***

	Letęt oni vysoko nad zemjejų. Nahoslav ne vidi cělkom ničto, vsekde jest uže temna noć. On jednako dověrjaje Nebodara, ktory imaje drakońske oči, i smože vsečto viděti.
“Začto oni izběgajųt naskroz lěsa v srědině noći?” - mysli on. Sněg nemnogo råzstrajaje jego, ale on tutčas zajmaje sę jedino dumańjem. Několiko momentov pozdněje poględ izměńjaje sę. Jest vyše teplo i vyše jasno. Lovitelj poględaje v gorų: vot jasny Měsęc světi nad krajinojų. Jest bez palogo pòlnoluńje. Bogynja Luna råzsvětljaje jim trasų.
	Nebodar lětaje tam i nazad, išče on aromat ljudij. Naglo, poslě okolo pęť-nadsęť minut on prizemjaje sę na někakoj svěžej, mlådoj poljaně. Nahoslav ne znaje kde oni sųt, on jest uže dosť umorjeny.
- Sųt li oni?
- Da. Tam, za gorkojų, žari sę ognišče.
- Ognišče? Ja jesm myslil, že ty čuješ jih aromat…
- Da, uvěrjeno, tam sųt oni.
	Nahoslav veliko tutčas považaje Nebodara. On tiho izimaje meč i načinaje idti v strånų gorky. Nebodar ide za njim. Oni sųt bezglåśni. Daže veliky drakon ide naskroz poljany tiho, kako kot. Luna ględaje na njih i mòlči, a zvězdy blěskajųt na črnom nebu. Vot ide črny vojak poljanojų, a za njim, vzadu, ide velika, krilata mara. Ide on uvěrjeno, a jest veliko gněvny. Světlo od ognja jest uže za njih vidno.
	Poslě kråtkogo časa on uže slyši glåsy. Zločinci govoręt. Jih besěda jest glåśna, nespokojna. Naško slyši glås, ktory jest glås… Nogy…
	On stoji v srědině poljany i cělkom ne pokušaje, da by skryvati sę. Vsekde vokrųg jest mråk, a oči zločincev sųt privyknųte do světla ognišča. Oni ne vidęt ničto, kromě světla. Nikto daže ne strěže jih. Oni sųt šli naskroz tutogo lěsa v takų temnosť? Ne bojęt sę oni? Možno oni iměli někako světlo sò sobojų? Hćųt li oni odběgti od seljańskoj kontr-ataky? Očekujųt li oni jej?
	Nahoslav jest cělkom umorjeny, on ne imaje ohotų, da by o tutom mysliti. On bystro vhodi v prostor, kde jest vidno od ogniščevogo blěska. On daže ne zadŕživaje sę, ide on prosto do Nogy, ktory sědi na drěvěnom pnju. Prěd tym kako bandit je smogl sdělati někako dvižeńje, Našèk uže dŕži meč pri jego grlu.
- Jasny Velese! Čto jest?! - kriči Noga. Drugi vstavajųt. Jih jest několiko-nadsęť.
- Nehaj nikto ne dělaje ni krok! - kriči gosť v črno-nebeskom plašču. Potom on govori do Nogy:
- Kde ona jest?
- Čto? Ja ne znajų čto…
- Kde ona jest?!! - kriči mlådèc glåśno.
	On slyši tihy zvųk, bez malogo neslyšimy. Někto napinaje lųk.
- Ehh… - govori Nahoslav umorjenym glåsom i odskakyvaje, kògda strěla prěletyvaje pri jego glåvě. Noga izkoristyvaje tutų situacijų i bystro vòzdvigaje svojų drěvěnų palkų. Několiko-nadsęť råzbojnikov stoji uže i gotovi sę do bojevańja. Imajųt oni meče, lųky i palky.
- Vy prividno ne råzumějete čto ja govorjų - kaže Naško - Nebodare!
	Drakon izhodi iz temnosti. Velika gųba, ktora iz polovice izględaje kako kljun ptice, iz drugoj polovice kako morda jaščera, načinaje glåśno revti. Glås nese sę po cěloj okolině, a tamti směsta utraćajųt cělų ohotų do bojevańja. Vsi. Daže odvažny Noga.
- Toj monstr jest bazilisk! Vsaky člověk, ktory na njego bųde poględati, bųde obŕnųti sę v kamenj! - kriči Naško, da by iměti ješče vyše prědnosti.
	Vsi zakryvajųt svoje lice. Mara stoji za Nahoslavom i uvažno ględaje, da by nikto ne pokušal dělati něčto zlo. Lovitelj podhodi do Nogy, ktory cělkom prěstrašeny klęče na kolěnah, i obuvkojų provŕgaje jego na zemjų.
- Kde ona jest? - dopytyvaje ponovno.
- N…n…n…n…ne znam! - kriči Noga nervozno.
- Kako “ne znaš”?!
- Ne… ne znam! My jesmo jų našli, ale potom jej izråstli krila, ona načęla metati někakymi črvenymi čarami! Mara někaka! Monstr! Kto ona jest, psova mati?!
- Itak, ne jeste jų pohytili? - pytaje Naško. Iz někakogo povoda on ne jest udivjeny. Ako li děvčina, zajedno s krilami, ponovno dobyla svojų pòlnų magičnų silų, tògda mlådèc věri, že ona mogla jih pobiti.
- N…n…ne! Ne! - kriči Noga.
- Ehh - Naško kymaje glåvojų - a kde ona jest tutčas?
- Ja ne znam! Ne znam! Poletěla je ona kako orel! Kako sokol! Vysoko v nebo!
	Nahoslav dumaje kråtky moment. Odvraćaje sę i hovaje meč do nožnice.
- Idimo, my ne poznamo tut ničto vyše.
	Vskakaje on na Nebodara, a drakon råzprostiraje krila i vòzlětyvaje v gorų. Kògda strah råzbojnikov propadaje, tògda tajemny vojevnik uže jest někde daleko. Bazilisk i Naško prizemjajųt sę nedaleko dalje, tako, da by byti v dostatòčnoj dalekosti od banditov.
- I čto tutčas? - pytaje drakon.
- Hm, ja ne znajų. Dokųd ona je mogla poletěti? - Naško sědaje na zemjų. Jemu jest tęžko pojedniti vse znajeme informacije.
- Možno li ona poletěla tam? Do svojego doma?
- Hm… - lovitelj vòzdyhaje - da… to jest možlivo…
	On zaisto ne znaje jest li to možlivo ili ne. On ne znaje kako råbotaje magija, ne znaje mnogosti věći odnośno Oblěčenyh Dolin. Kde jest potrěbno iskati Fialų? Kako jest možno najdti svět v oblåkah?
	On pokušaje pripomněti sobě vsečto. Izimaje on purpurny kamenj, ktory neustalo visi u jego šije. Ględaje on na njego. Jest stara kniga, kronika s informacijami. Naško znaje takože kako prividno može izględati Mråzovy Obręd. I imaje on takože toj psevdo-magičny, pol-prozråčny kamenj. Nemnogo. Ale možlivo, že tuto jest možno někako sjedniti?
“Dumaj ty Naško, dumaj”.
- A ty znaješ li trasų? Znaješ li ty kde my byhmo mogli načęti råziskyvańje? - pytaje Nebodar.
- Nu isto ne… ale možno… - Nahoslav ględaje v nebo - znaš li možno někake čary?
- Hahaha! - drakon smějaje sę radostno - ako li to by bylo tako legko, tògda my uže davno byhmo byli v Dolinah! Tut jest potrěbny dobry, siľny čar. Ili dobry, siľny magičny rezonans.
- Magičny rezonans? Čto jest tuto? - pytaje Naško interesovano.
- Nu, poněkògda magične prědmety mogųt vzajemno usiljati svoje dějańje. I mogųt one potom vyše siľno reagovati na inkantacijų.
- Inkantacija… inkantacija… - rěče Nahoslav i dumaje on siľno. I naglo on råzuměje.
- Nebodare! Ty jesi mi spadl iz neba! - raduje sę on. On imaje prědmet, i prividno takože inkantacijų! Jest potrěbno jedino zaklęti čar! Jest li to možno? Možno jest li rizikovati?
- Ja? Iz neba? Děvčina je spadla iz neba! Ja jesm”Dar iz Neba”! Nebodar! - govori bazilisk triumfaľno.
- My poletimo vysoko. Ja prividno znajų kako najdti Oblěčene Doliny! Ne jesm ja uvěrjeny, bųde li to uspěšno, ale možno jest poprobovati!
- Oh, tuto jest něčto novo! Davaj, letimo!

***

	I poslě několiko momentov oni uže sųt vysoko. Nebodar ne znaje kde letěti. Nahoslav ględaje v nebo. Luna jest vysoko na nebu, vzadu, nemnogo nalěvo od mlådca. Oni letęt na sěver.
- My jesmo priletěli od zapada, pravda li to? - dopytyvaje, da by iměti uvěrjenosť.
- Da.
	Drakon ględaje vokrųg. Na zapadu jest možno uviděti prěmnogo oblåkov. To sųt oblåky Věčnoj Zimy. Tam sųt Bělozorje. Daleko na sěveru jest možno uviděti vysoke gory i kamenne vŕhy, na ktoryh leži sněg. Tam daleko, za gorami, několiko-sòt kilometrov dalje jest Krajina Věčnogo Leda, Izrva. U dolu oni vidęt male poljany, livady i lěsy.
	Naško pripominaje sobě haos, ktory Fialomira je ostavila poslě togo, onògda ona pokušala dělati Ritual Mråza. Prěmnogo sněga vokrųg starogo dųba. Tęžko je bylo tuto odsněžiti. Ako li on ne myli sę, tògda…
	Približaje on magičny kamenj do ust i pripominaje sobě slova děvčiny:
“Ne jest važno čto ty govoriš, ale to čto ty čuješ v srědině, v sobě. I važno jest kaky jest tvoj cělj. Rymovańje dodavaje silų do magije. Vyše prosto jest čarovati s poezijejų na ustah”.
	Potom pripominaje sobě ješče drugo:
“Magija ljubi prastary język”.
	On ne znaje Prajęzyka, ale on znaje jedin kråtky poem. Bųde li tuto råbotati? Zatvarjaje on oči i šepće:
- Nehaj livady ukažųt mi svět široky, nehaj nesųt mene běle oblåky…
	Na kråtky moment svět stavaje cělkom tihy. Ničto ne jest slyšno, ni větr, ni drakońske krila. Ne čuje on ničto. Tuto jest tako, kako by on na jednų, kråtkų sekundų utratil kontakt sò reaľnosťjų.
	Tuto bystro odhodi od njego. Reaľnosť vraćaje sę. Ględaje on vokrųg. Ničto ne je slučilo sę. Na zapadu sųt oblåky, ktore sųt osvětljene světlom Měsęca. Na sěveru jest ledva vidna Izrva. Ględaje on na kamenj. On takože izględaje dosť obyčajno.
	Perune! Ne råbotaje?
- Vidiš li něčto vyše? - zapytyvaje Nebodar.
- Nu ne!
	Neočekyvano jego poględ stavaje črny. Ne vidi on ničto, itak on vyše siľno hvataje sę on sedla na hrebetu drakona. On ne hće spasti. On jest nemnogo zatmjeny. On daže v jedin moment mysli, že on bųde upasti, ale tutčas uže ponovno jest v porędku. I on čuje něčto. Něčto kako by ukazańje. Ukazańje, ktoro jest tęžko opisati. On bere glųboky dyh. Ględaje on na sěver. Pusto tam.
	Něčto ne råbotaje dobro? Ględaje on na purpurny kamenj. On jest cělkom normaľny. Ne izględaje on, kako by on råbotal. Ale možno něčto jest v srědině. Možno tam on uvidi odgovor?
	Prikladaje on kamenj do oka i ględaje naskroz njego. Možno tuto bųde funkcijonovati? Izrva jest tutčas purpurna. Purpurne gory, nemnogo purpurnogo sněga, led, pråzdnosť. Ale možno…?
	Ględaje on v gorų, a tam… ničto. Jedino črno-purpurno nebo i nevelike zvězdy. Nahoslav je očekyval, že on bųde uviděti velike větvy Asī Swēta. Babica je govorila, že davněje kamenj je ukazyval Drěvo Světa. Ale možno Drěvo ne jest tako veliko, kako on mysli? Ględaje on vyše v strånų iztoka, tam, kde jest centr světa.
	I tam… takože ničto ne jest vidno.
“Možno i dobro, že nad Izrvojų nebo jest pusto? Ne bųde potrěbno tam idti” - dumaje Naško.
	Abstraktno počuťje ukazańja ukrěpjaje sę, stavaje ono vyše siľno. I on dělaje tuto, čto jemu govori tuto počuťje. Ględaje on nad Bělozorje, na zapad. Nedavno on načęl dumati o tom, kde Ritual Mråza može oddaljati toj cěly sněg. Počuťje ukazańja, neopišima, divna sila govori jemu v glåvě “tam, poględaj tam”. I tuto uvěrjaje jego ješče vyše. Vot ględaje on. Tako kako jemu kaže abstraktna rųka.
	Vidi on, i zadŕživaje dyh. V purpurnyh oblåkah, ktore vidi on naskroz kamenja, jest… něčto… veliko… ogromno… kako by odvråćena k dolu… gora…
	Tuto izględaje ne dosť jasno. Ale tam něčto jest! Jest dobro, že bogynja Luna světi dosť siľno, zato čto prividno bez togo on by ničto ne uviděl. Ględaje on bez kamenja, i vidi oblåky. Prikladaje kamenj do oka, i vidi velikų gorų. Točno nad Bělozorjami!
- Nebodare! - kriči on radostno - ja znajų, ja znajų, prividno, v kako město oni oddaljajųt tutoj cěly sněg iz Oblěčenyh Dolin!
- Čto? Kako to? Vidiš li ty? Vidiš?! - drakon rěče entuziastično.
- Tako! Da! Nad našimi Bělozorjami! Točno nad Bělozorjami, Nebodare! - kriči on - oni metajųt toj sněg do nas, na dol!
- Hahaha! Tuto jest nebyvalo! Absolutno nadobyčajno! - govori bazilisk glåśnym basovym zvųkom.
- Itak, čto?! - govori lovitelj - samoråzumno, letimo tam, pravda?! Možno jest dostatòčno, da by oni prosto dvignųli tutų velikų kupų kamenjev na sěver i tògda Věčna Zima pojde von?!
- Letimo! - govori drakon i mahaje krilami - Na zapad!
“Nehaj vsečto bųde dobro s Fialomirojų” - dumaje Nahoslav.
	Oblěčene Doliny… začto one sųt tut, nad selom? Kaky jest jih sekret? Kde jest Fialomira? Jest li ona tam? Začto ona ne je priletěla skazati tuto vsečto Nahoslavu?
	I čto označaje, že ona je narodila sę, kako govori kronika, v tysęć tristo tridesęť vtorom (1332) lětu? Imaje li ona uže sto sedmdesęť pęť (175) lět? Začto tògda ona skazala, že imaje pęťdesęť tri (53) lěta? Ili možno ona ne jest tuta dòćerka iz kroniky? Možno tamta jest jej mati ili babica? Začto kronika končaje sę v tysęć tristo osmdesęť četvrtom (1384) lětu? On jest nemnogo trevožny, zato čto među tysęć tristo tridesęť vtorom (1332), a tysęć tristo osmdesęť četvrtom (1384) jest točno pęťdesęť dva (52) lěta.
Nahoslav veliko hće poznati odgovory na tute pytańja.

Råzděl 22. Klętva Mråza

	Priletajųt oni na kamennų zemjų. Jim ne je dòlgo zajmalo, da by tut priletěti. Poslě několiko-nadsęť minut oni uže byli pri velikoj gorě, ktorų Nahoslav je ględal naskroz purpurnogo kamenja. On je izgubil poględ na gorų dopŕva kògda vletěli oni sųt v velike, temne oblåky. Oni sųt stali prěstrašeni, zato čto Nebodar ne je viděl kde jest potrěbno letěti. Slušal on jedino to, čto govori Nahoslav. Posrěd oblåkov uviděli oni sųt tutų kamennų zemjų, ktora jest magično skryta. Ne znajųt oni togo, kako oni smogli tut vletěti, ale tutčas tuto ne jest važno. Vot stojęt oni tut, u kraja Oblěčenyh Dolin.
	Stribog veliko siľno věje větrom, a v ušah Naška větr svistaje veliko. Kamenna podloga jest råvna. Nahoslav ne vidi absolutno ničto. Izsědaje on iz baziliskovogo sedla i bere glųboky dyh. On čuje nervoznosť. Neustalo dŕži on rųkų na drakońskoj koži.
- Tam v měšku jest několiko voskovanogo drěva, možno by je råzsvětliti? - govori Nebodar spokojno. On vidi vsečto, vidi tutoj veliky prostor. Vidi on råvnų, kamennų oblasť, vidi on ogromnų teritorjų, ktora v několiko-sòt metrov dalje stavaje velikymi gorami. Jalove gory, sive kako mgla. Tam dalje, v tamtom městu jest nebo, ktoro tutčas skryvaje sę v noćnom mråku.
- Světlo? Na čto mi ono tutčas? - rěče Naško - idimo tam, dalje. Tut ničto my ne smožemo najdti.
	Nebodar hće protestovati, sprotiviti sę Nahoslavu, skazati jemu da by on nemnogo oddòhnųl, odpočęl. Ale znaje on, že mlådèc ne bųde htěti oddyhati, ne tutčas, ne tut, tako blizko čarovnoj krajiny, ktorų oni koněčno sųt našli.
- Možemo li? - zapytyvaje lovitelj - vidiš li ty vsečto dobro?
- Da… viđu dosť jasno, my možemo poletěti nad krajinojų, v bezgroźnoj vyšině, da by nikto nas ne uviděl tako prosto.
- Dobro - kaže Naško i vhodi na sedlo.
	I ne čekajųt oni vyše, drakon vòzletaje, i uže v několiko minut oni sųt nad tamtymi gorami. A to, čto on tam vidi, jest za njego očarovateljno.
	Tam, u dolu, jest velika, skryta v temnosti krajina. Nebodar ne vidi dobro, ale prividno v centru jest gråd. A vokrųg togo gråda jest mnogo teritorij, mnogo poljan, veliky prostor. Pravdive Oblěčene Doliny sųt prěkrasne. Svět jest okrųženy gorami, ktore od stråny centra sųt vysoke daže na několiko kilometrov. Gory kakoby pozirajųt v dol, na dolinų, ktora jest v srědině. Nebodar ne vidi ničto vyše, ale uže tuto jest dostatòčno, da by možno bylo očarovati sę krasnosťjų krajiny.
	Iz drugoj stråny, Nahoslav vidi jedino mråk i temnosť. Prividno tutoj fakt jest pričina togo, že on pŕvy vidi slabo světlo. Ukazyvaje on v tamtų strånų.
- Tam na dolu jest nevelika světľna iskrka. Vidiš li ty? - zapytyvaje on.
- Hm, da, tutčas viđų - odgovarjaje bazilisk - jest li dobro, že my tam letimo? Znaješ ty… ja jesm drakon, oni mogųt byti prěstrašeni, i mogųt htěti atakovati…
- Hmm, ty imaješ pravdų. Možno li bųdemo poprobovati skryti sę v temnosti? Ja bųdų prijdti tam bliže. Žitelji prividno ne bųdųt za nas nikakovy problem, prinajmeńje tako je govorila Fialomira.
- A ako li noćna straža bųde tebe uviděti? Čto tògda?
- Hmm, bųdemo něčto izmysliti tògda - odgovarjaje Naško, ktory dumaje jedino o děvčině.
- Jasno - govori Nebodar kråtko. On mogl by sprotivjati sę, ale drakon čuje, že ne bųde smogti zadŕžati Nahoslava. On može jedino skryti sę v temnosti i straževati lovitelja.
	Nebodar prilětaje niže i ględaje. On vidi, že u dolu jest pusto, itak on prizemjaje sę na někakoj aleji. Okolo poloviny kilometra dalje jest veliky budynòk, od ktorogo izhodi črveno světlo. Blěsk v jedin moment usiljaje sę, v drugy moment slabne. Tuto izględaje magično.
	Bazilisk jest pŕvy, ktory čuje, že něčto ne jest dobro. Nahoslav shodi iz drakona, a jego nogy zapadajųt sę glųboko v někakų mękkų materijų. Lovitelj dopŕva tutčas je sråzuměl, že on čuje… hlåd.
- Sněg… - šepće on.
- Sněg… - povtarjaje drakon.
	Prěmnogo sněga.
- Kde my jesmo? - zapytyvaje Nahoslav, ktory ničto isto ne vidi. Otvarjaje on měšèk i išče drěvěne svěće.
- My jesmo v centru gråda. Vidiš li ty tam v dalekosti tamto světlo?
- Hm, da, viđų ja…
	Několiko momentov pozdněje on ide sò svěćjų v strånų tamtogo budynka, i pokušaje on uviděti něčto. Ide on naskroz širokoj aleje, a iz jednoj i drugoj stråny sųt sive, temne těnje. Čto jest tuto? On podhodi bliže.
	I vidi on zamråženų ruinų. Råzbita, stara, kamenna stěna, zimna cegla. Izniščeny dom. Ide on dalje, ale tam vsečto jest råvnako. Vsečto jest izniščeno, zamrzlo, staro…
- Čto tut… je stalo sę…?
	Mŕtve budynky mòlčajųt, a on pomalo podhodi do ogromnoj konstrukcije v centru. On vidi jų vyše dobro, než vsečto, čto jest vokrųg. Ględaje on detalje.
	Davněje tuta struktura prividno byla prěkrasna, bogato dekorovana. Tutčas jest ona skryta ledom i mråzom. Sněg vhodi do srědiny črěz velike, råzbite okna. Tuto prividno jest hram. Veliky, izniščeny, zamråženy hram. I koněčno Nahoslav prihodi pod velike vråta, ktore sųt otvorjene. A od centra, iz-za dvèri izhodi črveno světlo, ktorogo kolor i forma izględaje kako kròv.
	Slyši on… plač…
	Vhodi on do hrama, a nevelika iskra světla od jego svěći tancuje sò světlom vnųtri. V hramu vsečto jest jednako, kako vně. Tut sųt polamane, izniščene sědišča, vsekde vokrųg ležęt fragmenty stekla, okòn, a vsečto tuto jest skryto v sněgu. V centru hrama stoji někaka konstrukcija. Tęžko jest odgadati, čto jest tamta forma. Tuto izględaje kako råzdrobjeny / izkròšeny kamenj. Točno tam, pod tutym mŕtvym kamenjem jest sědi… někto.
	Maly fragment stekla råzzvųčaje sę pod stopojų Nahoslava. Tamtoj personaž momentaľno odvraćaje sę i rěče:
- Atik?
	To jest glås Fialomiry.
- Fiala? - Nahoslav raduje sę - najkrasna Zorjo! S tobojų jest vsečto v porędku!
	Ide on k njej. On jest uže dostatòčno blizko, da by uviděti sråst na jej licu, ktory ona imaje od několiko dnjev. Stara rana ponovno krvavi.
- Akśe, jo… yzoŭyny...
	Mlådèc dělaje ješče několiko krokov. Tuto ne jest kròv od staroj rany. Děvčina plače kròvnymi sòlzami.
- Fiala? - on jest prěstrašeny.
- Oz… zoprojdoŋ, ne esm hotælo!
- Fiala! - kriči on i podhodi ješče bliže. Ona vòzdvigaje sę i dělaje krok.
- Ta ne est atik… nó do… - govori ona něčto, i stavaje smųtna. A potom na jej licu vidno jest, že ona stavaje råzdražnjena.
- Ta esī tu!
	Čto tutčas slučilo sę? Děvčina poznavaje jego? Ili ne?
- Vot jesm ja, Nahosl…
- Nānaŭa esī prīh́ilu?!
- Čto? Ja ne råzumějų čto ty govoriš…
- Ehhh! - kaže ona gněvno - ty jesi ponovno tut prišèl?
	Ona směsta izměnila svoj język. Izględaje ona tako, kako by byla otųpěla. Možno ona ne znaje čto govori?
- P… ponovno jesm ja prišèl?
- Ja jesm tobě skazala, že tut ne jest za tebe ničto interesno! - kriči ona.
- Fialomira… čto ty… govoriš? Čto tut děje sę?
- Nu, i čto? I čto? Ty jesi tut prišèl da by kričati na mene? Da by mene karati? Osųđati?
	A on ne znaje čto odgovoriti. On ne råzuměje tutų situacjų. On vidi dobro. Ona jest Fialomira. Tuto ne jest nikaky duh, nikaka mara. Ale ona ne poznavaje jego, ne reaguje na to, čto on govori.
- Da! Ja jesm tuto sdělala! I čto? Tuto ne jest tvoj biznes! - kriči děvčina.
- Fiala, ja ne råzumějų o čem ty…
- Da! Ja jesm jih vsih ubila! Da, ja, sama-jedna, jesm to sdělala! Tutymi rųkami! Aŭāmā rąkāmā!!! - ona ukazyvaje jemu svoje dlånji.
	On zadŕživaje sę. Tutčas on načinaje byti považno prěstrašeny. Ona dělaje krok v jego strånų, a on ide jedin krok vzad.
- Ty jesi ponovno prišèl da by kričati na mene iz togo povoda? Ne imaješ li ty dosť poslě togo, kògda ty jesi tut byl pŕvo-kråtno? Ne pamętaješ li togo, kako ty jesi izběgal odtųd kako stara, prěstrašena žena?
	Ona ne govori o njem. Iz někakogo povoda ona pomyljaje jego s někakym drugym člověkom…
- I nikto nikògda ne je zapytal mene ZAČTO ja jesm tuto sdělala! - ona kriči iz pòlnogo grla, a hram izpòlnjaje sę ehom jej glåsa. Tamto črveno světlo dalje izhodi od tamtogo kamenja, i råzsvětljaje ono kamenne stěny.
- JA JESM PROBOVALA, JEST LI TO JASNO?! JA JESM PROBOVALA POMOGTI JIM! - ona kriči kako bezumna.
- Ale ja ne jesm tut da by tebe karati, ili něčto tako! - Naško takože kriči.
- Ty ničto ne znaješ! Začto ty jesi tut prišèl?!
- Da by poznati… pravdų…
- Pravdų?! Ty jesi utratil znajemosť pravdy, da?! Hahaha! - smějaje sę ona - ty ne råzuměješ! Ja jesm sdělala tako, da byś ty utratil znajemosť pravdy! Ja jesm jų tobě oddalila iz glåvy! Ja, råzuměješ ty? Ja!
- I zato… ja jesm prišèl - odgovarjaje on, hoť on zaisto ne znaje o čem děvčina govori. On jednako pokušaje byti toj člověk, ktorogo ona v njem vidi.
- Ponovno?! Mòlči ty! Mòlči! Tišina! Idi odtųd, ja ne hćų tebe tut viděti! Īdī adtądu ā nīkagdā ne ŭarti sę! Ili ja ne bųdų tako milostiva, kako v tamtom času!
	Vòzdvigaje ona rųkų, a momentaľno trěskaje jasny, črveny grom, ktory råzbijaje sę o kamenny strop. Kamenny fragment padaje na zemjų i udarjaje glåśno.
	Nebodar slyši tuto, i vòzletaje. On hće priletěti bliže do vhoda hrama. Ako li bųde trěba, tògda on bųde mogti izniščiti vråta i vòjdti do vnųtra.
- Dobro! - kriči Nahoslav prěstrašeno - itak, ako li ja dobro råzumějų, ty ne hćeš mi skazati čto tut točno slučilo sę?
- Ha! Začto?! Zabųdi ty o tutom! - odgovarjaje Fialomira gněvno.
- Eh! Dobro! Kako ty hćeš! Ale znaj ty, že tutčas Oblěčene Doliny sųt točno nad Bělozorjami. I iz povoda tvojej durnoj krajiny moje selo jest cělkom skryto sněgom! To jest tvoj cělj?! To jest to, čto ty hćeš? Věčnų Zimų? Smŕť žiteljev? To jest to, čto hćeš, idiotko?!
	On jest na njų absolutno gněvny.
- Ty jesi mene ostavila! Ty jesi izběgla! A my jesmo htěli tuto sdělati zajedno! Zajedno htěli jesmo najdti tvojų…
	On tutčas råzuměje, že Oblěčene Doliny sųt cělkom skryte v sněgu. Råzuměje on, že hram, v ktorom oni sųt, jest ruina. Fialomira cělkom drugo je opisyvala toj svět. Ona je byla tako radostna, kògda ona govorila o tutoj krajině, ona tako radovala sę njejų. I tako bojala sę togo, čto bųde s Oblěčenymi Dolinami…
	Ona je vsih ubila? Čto tuto označaje? Ona jest odgovorna za tutų katastrofų? Ona je zasypala cělų krajinų sněgom? Ona jų zamråzila? Ale… začto…?
- Kto… ty jesi? - govori on bezemocijno. Odvraćaje sę on i ide k dvèram.
	Naděja, da by pomogti Bělozorjam, umiraje tutčas v Nahoslavu. I v tutom momentu on ješče slyši v glåvě slova Dobroslavy: “slova mogųt raniti”.
- Da! Hahaha! Znaj ty svoje město, pse! Hahah! - smějaje sę ona histerično, potom padaje ona na podlogų. Jej směh stavaje vyše i vyše tihy - ha, ha, ha!
	Nahoslav daže ne odvraćaje sę. Kto znaje čto ona može jemu sdělati, ako li on bųde tut ješče ostati? Zatiskaje on usta i izhodi iz hrama.
	Črvene, kròvne sòlzy tekųt iz očij Fialomiry. Hram od vnųtra blěskaje črvenym světlom.


Råzděl 23. Mråčna pųť

	Tuta historija byla v tysęć tristo osmdesęť četvŕtom (1384) lětu. Děvčina ne je znala, že kògda ona bųde otvoriti tute dvèri od hrama, tògda jej žiťje uže nikògda ne bųde tako, kako davněje. Veliky pavųk, ogromny monstr, ktorogo ona je uviděla v cŕkvi, ostavil na jej sŕdcu ranų, ktorų uže ne je možno bylo ulěčiti. V tamtom času, jednako, ona byla trězva, pomimo togo velikogo straha. Mara niščila je svęty hram. Ona je stala pri oltaŕu i ględala je na zapečętane, magične klętvy. Caŕevna nikògda ne je slyšala o takovyh monstrah. Ona směsta, odvažno, načęla idti v jego strånų. Tògda načęl sę boj.
	Několiko minut pozdněje vò vnųtri byli uže caŕski lampovniki, a v naslědnyh minutah je prišla krilańska straža. Međučasovo, veliky, běly pavųk takože je prizval svojih vojevnikov. Veliko mnogo pavųkov prišlo do hrama. Okna råzbijali sę, sědišča niščili, kamenne stěny råzrušali sę. Načęlo sę peklo.
	Děvka daže ne je primětila momenta, v ktorom pavųk-vojevnik je ugryzl i pokųsal jej lěvų rųkų. Ona stala otųpjena i načęla čuti sę veliko zlo. Je bylo potrěbno obnoviti magičny Ritual Mråza, da by oltaŕ ne izniščil sę. Ona je råzprostŕla dlånji. Někaky bojèc ubil pavųka, ktory je ranil caŕevnų.
	Vokrųg je bylo mnogo zvųka želěznyh mečev. Nikto daže ne je smogl primětiti velikoj rany, ktorų děvčina je iměla na rųkě. Tam je bylo prěmnogo pavųkov. Rana bolěla, ale ona je ignorovala tuto. Ona pokušala je tògda obimati čarovnų silų, ktora prěhodila naskroz jej těla.
	Ona počęla je veliko pomalo. Poema je izpòlnila jų, ona ne viděla i ne slyšala ničto vokrųg. Veliko mråźno tornado bystro je izjavilo sę nad dolinojų, ktora zapadla sę v ogromny haos. Posrěd krika, posrěd želěznogo zvųka orųžja stojala je ona jedna. I glåśno inkantovala je ona formulų klętvy.
	Tuto ne je bylo veliko dòlgo, a prinajmeńje tako myslila děvčina. Šum je staval vyše tihy, kričańje načinalo je mòlknųti, a vměsto togo je prišèl groźny svist větra. Je li bylo dobro, da by govoriti tutčas klętvu, v centru tutoj strašnoj bitvy? Ona ne je o tom dumala. Najvažno zadańje bylo podkrěpiti oltaŕ, obnoviti Ritual, zadŕžati tutogo velikogo monstra. Bezdònna, strašna tišina okrųžila děvčinų. Větr je stal vyše slaby, a ona je stojala s råzprostŕtymi rųkami.
- Slušaj, slušaj, Mråze ljuty,
Idi von od našej Zemje,
vózmi od nas toj sněg kruty,
Tako tvoje prěznačeńje.
Da v Striboga ide imę
Tuto naše prikazańje,
Naša sila ramę v ramę
Oddaljaje zaklinańje…
	Ona je otvorila oči. Ležala je ona na zemji. V hramu je bylo cělkom temno. Děvčina byla veliko slaba.
	Oltaŕ… oltaŕ! Jest li on cěly?
	Caŕevna je råzsvětlila okolinų světľnym čarom. Črveny blěsk je råzpalil sę.
	To, čto ona je uviděla, je bylo cělkom drugo, než ona by htěla. Tutoj poględ je ranil jej dušų, i råzdŕl jų na dvě polovice. Vot cěly hram je byl cělkom uniščeny. I ona ne je uže viděla togo velikogo pavųka. Ne viděla je ona takože nikogo drugogo. Vokrųg sųt ležali těla mŕtvyh pavųkov. Je bylo tiho i pusto, a srědinų hrama načęl izpòlnjati… mråz.
	Ona stala prěstrašena. Momentaľno ona je vòzletěla v gorų, i uviděla, že cěla dolina jest skryta v sněgu.
- Proklęty mråz!
	Sòlzy načęli tekti jej iz očij. Jest li to konèc? Klętva Mråza pobědila jih? Kde sųt vsi?
	Ona je poletěla do zamka. Palac takože je byl zamrzly. Ona kričala, zvala, ale nikto jej ne odgovarjal.
	Poslě tamtoj strašnoj noći ona uže ne iměla možnosť, da by pogovoriti s otcem i materjų. I ona nikògda jih uže ne našla. Ona, jednako, našla mnogo drugh žiteljev… vsi sųt byli zimni i mŕtvi. 
	Oblěčene Doliny iz daleka je izględali nevinno, tako, kako by one zaspali v teplym ležišču, a rano zajutra iměli probuditi sę i žiti dalje.
	Ale ničto tako uže ne bylo.
	Tri dnje i tri noći děvčina sěděla v hramu, pri oltaŕu. Ona je htěla jedino umrěti, ale smŕť ne je prihodila. I ona je neustalo plakala. Ona ne je råzuměla čto slučilo sę, začto jej magija tògda ne råbotala, kto je byl toj veliky monstr. Ona stala slaba.
	Poslě togo časa ona smogla je najdti v sobě nemnogo sily i pomyslila, že bųde dobro da by pogrebti umrělyh prijateljev. Uže jedino tuto možno je bylo dělati. Tutym vsim ljudam je bylo trěba sdělati praviľny pogreb. Oni isto sųt byli nevinni! Cěla dolina…
	I tògda je načęla sę mråčna pųť, ktora je zajmala děvčině několiko naslědnyh lět. Najpŕvo ona je spalila těla služby iz zamka. Potom ona je pogrebala v taky sposob gråđanov iz Blěskogråda. Ona nikògda ne je našla vsih. Joroko, Bustrok,a takože jej drugi prijatelji, s ktorymi zabavjala sę, kògda oni vsi byli děti. Oni prividno ležali sųt někde glųboko pod sněgom…
	V několiko lět ona je prošla velikų čęsť krajiny, ale mnogo umrělyh ona ne je smogla najdti. Poněkògda ona daže ne je smogla råzpaljati porgebove stogy, i tògda ona je palila těla magičnymi gromami. Mråčna pųtovateljka smogla je pogrebati prividno tysęće ljudij. A Oblěčene Doliny, kako stali sųt zamråžene, tako i byli zamråžene uže vsegda.
	Ona je pokušala potom ponovno ponoviti Ritual, ale tuto ne råbotalo. Vśaky měsęc ona pokušala čarovati, ale krajina neustalo byla je obimana Věčnym Mråzom.
	A koněčno ona je utratila trězvosť råzuma. Stala je ona bezumna. Jej glåśny, strašny krik nesl sę v cělom světu, a bolj, ktory ona proživala, je stal zamnogo tęžky. I tògda ona je našla pomoć v magiji.
	Ona je naučila vhoditi v tako stańje, v ktorom bolj je staval menši, a pustosť i pråzdnosť v sŕdcu byla vyše legka. Ona čęsto sěděla v hramu, a v magičnyh vizijah ona ponovno i ponovno prěživala ščęstlive momenty svojego života. V svojej glåvě caŕevna ponovno byla malo dětę, ktoro zabavjalo sę s prijateljami, ponovno je byla mlåda děvčina, ktora dostala je prěkrasno imę od svojego otca, ponovno je byla žena, ktora čęsto sěděla na purpurnyh poljanah, jědala slådke ovoće iz drěv, i govorila s prijateljami. Potom ona uže daže ne je znala čto jest pravda a čto jest falšiva, magična vizija.
	I prišèl je koněčno toj dènj, v ktorom ona je sråzuměla, že jej žiťje utratilo je vśaky smysl. Ona je vzęla mråźny dyh i vòzdvignųla je sę. Bylo tògda zimovo, hlådno jutro. Drobny sněg pogladil jej lice. Vśaky krok je byl veliko tęžky.
“To uže konèc” - ona myslila.
	Konèc Oblěčenyh Dolin, konèc Jolamyry, dòćerky Perapolka i Arlesloŭy, poslědnyh vladateljev. Konèc Orľjih Ljudij.
	Ona načęla je plakati. Ona pomalo je prěšla naskroz gråda, potom pri kamennom plotu, potom črěz sněgove poljany i vòšla do mŕtvyh lěsov. Večerom ona byla pri velikyh, jalovyh  gorah. Poględala ona tògda nazad.
	Dolina je byla běla, a nebo čisto i jasno. Daže tutčas Oblěčene Doliny sųt byli prěkrasne. Ona obråtila sę i pošla dalje. V noći šla ona v gorų, a zajedno sò sobojų nesla ona takože svoj bolj i oplakyvańje. Jutrom byla ona uže za gorami, na kamennoj zemji, na kraju svojego světa.
	Poględala ona tògda v dol. V jej očah byla jedino pustosť. Hlådny větr je vějal od dolu, od velikoj propasti, v ktorų ona je ględala. Dopŕva v tutom momentu ona je råzprostŕla svoje krila. Sive pera zašuměli dostojno.
- To jest uže konèc, Jolamyro - skazala je ona tiho.
	Ona ponovno privlekla do svojego mozga tamte najveliko dobre vizije, tamte krasne vòzpomněńja, i zaklęla je ona v sobě, da by pamętati jedino tuto, čto jest najdobro. Ona ponovno je byla caŕevna Oblěčenyh Dolin. Uslyšala ona směh prijateljev, glås otca i mateŕe. Svět, ktory ona je ostavila, v jej glåvě ne je byl uže mråźna pustynja. Ona ponovno je byla v prěkrasnoj krajině, ona ponovno běgala na poljanah i v zamku. Ona ponovno iměla pęťdesęť dva (52) lěta. I ona tògda sdělala krok v tų velikų, glųbojų propasť. Spadla je ona v dol.
	Krila propadli, a jej pera stali kako pråh i pyl. Sòlzy načęli tekti iz očij. Ona je zaključila oči i počula větr vò vlåsah.
“To jest uže konèc, Jolamyro”.


Råzděl 24. Jih dolja, jih sųďba

	Fialomira ględaje na čudny našijnik, ktora ona imaje na svojej šiji. Ona ne može pripomněti sobě odkųd on jest. Světlo v koloru krvi, ktoro råzlivaje sę na kamennyh stěnah hrama, i měšaje sę ono sò světlom Sòlnca, ktore prihodęt do Oblěčenyh Dolin črěz velikų mglų, ktora jest tutčas nad krajinojų.
	Děvčina ględaje detaljno v toj čudny simbol. Ona nikògda jego ne je viděla. Jest li to dar od tamtogo člověka?
	Ona dumala o tom, začto on do njej je vråtil sę. Myslil li on, že ona bųde jemu skazati tutų strašnų pravdų, ktora neustalo pali jej dušų? Tutų pravdų, ktorų ona by htěla skryti v svojem sŕdcu?
	Ona sědi na zemji. Čuje sę ona… dosť strånno.
	Ona čuje sę… dobro.
	Ne pamętaje ona kako to jest čuti sę dobro. No tutčas ona može dobro tuto poznati. Ględaje ona na svoje rųky. Koža jest jędrna, delikatna… čista. V ktorom momentu jej dlånji stali tako… gladke?
	Tutčas ona priměćaje, že oblěčena jest ona v plašč, v črno-nebeskom koloru. Imaje ona čistų, ljněnų košuljų, teple obuvky, rųkavice… toj našijnik… čto tuto jest?
	Tyče ona svojego lica i čuje legky bolj. Sråst. Stara rana. V tom momentu ona pripominaje sobě.
- Itak… tako… on tut byl… - šepće ona. Pamętaje ona čudne vizije i poględy, kamenny gråd, malo zimovo selo. Pamętaje ona drakona, ljudij.
	Člověka.
	Tutčas ona råzuměje. Nahoslav tut byl. On prišèl do tutoj krajiny. Ale kako to jest možlivo? Začto on je priletěl. Do njej? Do toj, ktora je ubila vsih?
	Ona tręse sę od tutoj myslji. Ona ne imaje nikako považańje za sebe i svoje slabosti. Tuta goŕkosť råzlivaje sę v jej duši, a od očij ponovno načinajųt tekti črvene sòlzy. U njej nema uže nikakoj sily. Ale…
- Bělozorje - šepće ona.
	Tamto selo. Tamto selo potrěbno jest izbaviti. Prinajmeńje tuto.
- A potom uže ne bųdų nikomu potrěbna.
	I vòzdvigaje sę ona. Sbiraje ostatòk sil, da by poslědno-kråtno pokusiti napraviti něčto. Čarovati velikų magijų, prěměniti doljų / sųďbų.
	Jih doljų. Sųďbų Bělozorjej. Ne svojų.
“Tako bųde vyše dobro” - pomysljaje ona i siľno obimaje zorjańsky našijnik.

***

- Naško! Jasny Perune! Čto jest? Kakove imaješ noviny?! - Semjevit hvataje jego v dvèrah doma. Sòlnce pomalo vòzhodi i davaje světu svoje slabo, jarovo světlo.
	On ne jest ješče pòlno sråzuměl čto slučilo sę. Fiala je uniščila Oblěčene Doliny? Kaky jest jej cělj? Vsečto tuto sdělala… ona? On cělkom ne znaje, čto o tutom mysliti. Nebodar ničto ne je pytal, kògda oni vraćali sę do Bělozorjej. On ne je htěl pytati o ničto, kògda on je uviděl Nahoslava. Lovitelj je vzęl glųboky dyh, kògda oni priletěli do sela. V domah vsi ješče sųt spali, hoť jedin iz stražnikov bystro izběgl od drěvěnoj věži, da by poznati noviny od Nahoslava.
- Zločinci sųt izběgli, ne bųdųt oni napasti sela… - mlådèc je odgovoril slabym glåsom. Odhodi on do věži i ględaje na Nebodara. Drakon ničto ne govori.
- Zločinci sųt izběgli - odgovarjaje Našèk otcu.
- Naško, syne! Čto jest s Fialomirojų…?! - Semjevit pytaje jego i davaje rųky na jego hrebet.
- Ne jest možlivo, da by oddaliti Věčnų Zimų - lovitelj boji sę odgovoriti na tuto pytańje.
	Semjevit kymaje glåvojų i vòzdyhaje tęžko. Děslava stoji pri njih. Jest vidno, že ona ne je spala v tutų noć.
- My jesmo bojali sę - govori ona i podhodi bliže. Potom obimaje ona jego siľno. Semjevit takože tuto dělaje. V tom momentu Nahoslav ne smože dòlžeje dŕžati svojih emocij. Plače on.
- Ja… ja jesm proboval… ne jesm… smogl - rěče on - ona… ona… ne jest možno odčarovati Bělozorje, ne jest možno pomogti Oblěčenym Dolinam, ničto ne jest možno…
	I ničto vyše ne može on skazati. Roditelji obimajųt jego. Děslava plače zajedno sò synom. Naško obtiraje sòlzy. Tuto jest za njego uže zamnogo. Ne znaje on čto skazati, ne znaje on čto sdělati. On bere glųboky dyh.
- Idų ja do vođa - govori on naglo - my potrěbujemo prigotoviti sę do pųtovańja někde daleko, tam, kde ne dosęgaje Věčna Zima…
- Ne - kaže otèc - ja pojdų. Ako li govoriš ty, že ne jest možno, tògda ne jest možno. Ja bųdų pogovoriti s Dobrotěhom. Idi ty i oddyhaj, ty uže jesi sdělal prěmnogo…
	Nahoslav ne može skazati nikako slovo. On htěl by izrěkti vsim, že “Fialomira jest živa, u njej vse jest v porędku”. Ale on ne znaje jest li tuto pravda. S kym on je govoril v tamtoj krajině? Jest li to Fialomira, ktorų on poznal v Kamenogrådu? On pošèl do komory, iz ktoroj v tom momentu izšli Gostislav i Vsimir. Ględajųt oni na njego i ničto ne govoręt. Oni slyšali uže vsečto. Čto tutčas bųde? Jest li potrěbno dělati evakuacijų?
	Nahoslav je myslil, že on ne bųde mogti spati poslě tutogo vsego. On htěl ješče jedno-kråtno vsečto obdumati. Čto tutčas sdělati? Kako jest potrěbno organizovati pųtovańje na jug, v strånų, iz ktoroj světi popoldenno Sòlnce? Čto sdělati sò starymi ljuďami v selu? Kako jim pomogti? Čto sdělati s tovarami, skladiščami, jědańjem?
	Kògda on klade sę na ležišče, tògda, jednako, směsta načinaje spati. I spi on glųboko, a sni mråk, temnosť, smųtòk i bolj. Vidi on mråźny, mŕtvy svět, ktory jest råzsvětljeny kròvno-črvenym světlom. Tuto jest najveliko tęžky sòn v jegovom životu.

***

	Budi sę on poslě několiko časin. Vòzdvigaje sę on i daže ne svęzyvaje svoje vlåsy. Koženo vęzalo propadlo někde pri ležišču, ale on ne imaje nikakų ohotų iskati jego. Beznaděja iz prědhodnogo dnja prihodi do njego. Čto tutčas bųde? Čto bųde sò selom? Čto s děvčinojų?
“Pŕvy dènj vesny…” - mysli on - “kaka ironija”.
	Pripominaje on sobě moment, kògda Fialomira izkydnųla jego iz hrama. Izhodi on z komory. Nikto tut ne jest. Vrånka prividno ješče spi. Možno vsi drugi sųt u glåvaŕa Dobrotěha? Hoť, iz drugoj stråny tuto ne jest tutčas važno. Ničto ne jest važno.
	Zatvarjaje on za sobojų dvèri do doma. Sněg skripi pod jegovymi obuvkami. Nahoslav uže imaje togo sněga cělkom dosť. Vsekde jest sněg, vsekde jest zimno. Nehaj jasny grom porazi tutų durnų zimų!
	Ide on naprěd, hoť ne znaje kde idti. Ne znaje začto. Selo jest neustalo skryto v bělom sněgu, a drobne sněžne listky padajųt iz neba. Ględaje on v strånų brězovogo lěsa. Tam idųt odtisky nog, ktore pomalo propadajųt pod svěžim sněgom.
	Ona je pošla tam. I  uže ne je vråtila sę.
	Uže ne bųde sę povråtiti.
	Pristavaje on pri velikom dųbu, ktory råste pri maloj brězě. Nedavno tam pri drěvu byla velika pavųčina. Tutčas uže jej nemaje. Neveliky pavųk prividno je poddal sę, i on pomyslil, že ne bųde on dalje tvoriti svoj maly dom, ktory jest uniščeny sněgom. Pavųk ne je smogl zadŕžati toj sněg, ne je smogl poběditi jego silų. On propadl. Može pošèl někde daleko?
	Větr věje slegka. Nahoslav ględaje v gorų. Vsekde jest sivo. Oblěčene Doliny… sųt někde tam, vysoko. Bere on svoj našijnik i prikladaje purpurny kamenj do oka.
	Ničto.
	Kamenj ne råbotaje. Tako neveliko prošlo časa, a on uže ne råbotaje.
	A možno tuta cěla historija jest jedino sòn? Možno Nahoslav je probudil sę, i tutčas jest jemu potrěbno jěhati do Kamenogråda? On ne vidi tut baziliska, ne vidi on… jej.
- Tako to jest, kògda mlådi ne slušajųt staryh - slyši on za sobojų glås, ktory skripi kako stary instrument. Žrica Dobroslava podhodi pomalo k njemu i pristavaje, a opiraje sę o svojų brězovų větkų.
	On ne odgovarjaje. Babica ględaje tam, kde on.
- On uže ne råbotaje? - pytaje ona.
- Da… - odgovarjaje on smųtno.
	Ględajųt oni v sive oblåky na nebu. Vokrųg jest tiho.
- Začto ty govoriš, že “uže” na råbotaje? Odkųd znaješ ty, že on je råbotal?
- Oh, mlådče, mlådče. Ljudi mene nazyvajųt věščkojų ne bez pričiny - govori ona tajemno.
	Ale pravdivo babica prosto domysljaje sę tuto. Pŕvo, zato čto mlådèc ješče kråtky moment tomu je ględal naskroz togo kamenja. Vtoro, zato čto, ako li by kamenj ne råbotal, tògda Nahoslav by iskal děvčiny i ne povråtil by sę bez njej. Itak, ona trěbuje byti v někakom drugom městu, on uvěrjeno jų uviděl. Něčto slučilo sę.
	Dobroslava směsta je pomyslila, že tuto jest veliko čudno, že caŕ i carica dozvaljajųt, da by jih dòćerka, caŕeva, odšla iz ukrytogo v oblåkah doma i prišla do cělkom drugoj krajiny s někakojų tajnojų misijejų. V momentu, kògda ona je poznala Fialomirų, tògda ona je uviděla dvě věći: jej velikų dobrodušnosť i velikų težkosť, ktorų ona nosi v svojej duši. Jej tęžko brěmę ne je bylo vidno za děvčinų, Fialomira ne čula jego, ne znala jego. Jednako, takože je bylo vidno, že děvčina ničto ne skryvaje, ne imaje ona zle naměry, ili něčto podobno. Itak, začto ona ne je iměla detaljnyh vòzpomněnij iz svojego doma, a takože iz prěbyvańja tut, v Člověčej Krajině? Ili někto je zabral tute vòzpomněńja děvčině, ili ona sama tuto sdělala. Dobroslava bez malogo uvěrjeno znaje, že tut skryvaje sę někaka tajnosť. Ale ne znaje ona kaka. I iz togo povoda ona ne je znala kako točno Nahoslav mogl by pomogti Fialomirě.
- Ty ne jesi našèl lěk… - kaže ona.
	Ako li by děvčina umŕla, tògda on by jų tut prinesl. Oni sdělali by pogreb, råzpalili by stog iz slåmy. Ale jej tut nemaje, itak ona jest živa.
- …a v selu ljudi uže ogovarjajųt, čto děvčina je umŕla… - govori babica dalje.
	Tuto označaje, že lovitelj vsim lže. Lže, zato čto on trěbuje lžeti.
- …ale tuto ne jest pravda, ona jest živa… - rěče ona.
	Dobroslava je viděla, kako Nahoslav ględaje na děvčinų, kako Fialka ględaje na njego. Viděla je ona kako mlådi govoręt sò sobojų, kako mlåcèc je doględal děvčinų, kògda ona byla boljna, i tri dnje ležala i spala. Itak, Nahoslav lže, da by hråniti děvčinų, da by strěgti jej dobro imę, jej česť. Lovitelj takože vidi dobrosť děvčiny, tako kako i babica.
- …ale to jest dobro, že ty hćeš jų hråniti… a ona hće strěgti tebe…
	Tuto ona takože znaje. Ona je viděla, kako Fialomira ględaje na Nahoslava i na Bělozorje, viděla ona kako jej bylo ohotno, da by pomogti selu i seljanam. Zato čto Fialomira dověrjaje Nahoslavu.
- …itak, začto děvčina tut ne jest? Tvoje zadańje bylo najdti lěk i ulěčiti jej dušų… glupy Našèk, glupy… - rěče ona melodičnym glåsom, odvraćaje sę i ide nazad.
	Nahoslav ne je skazal Fialomirě ničto, čto moglo by jej pomogti. Vměsto togo, da by jų uradovati, utěšiti, davati sråzuměńje, on je prosto stal gněvny i izšèl. On stal prěstrašeny i izběgl kako strahlivèc. Dobroslava imaje pravdų, on tutčas råzuměje tuto. Zapravdų on ne je skazal Fialomirě tuto, čto ona trěbovala by uslyšati. On vkladaje rųkų do kěšenji plašča i dotykaje črvenoj, dekoracijnoj broši, ktora jest tam uže několiko dnjev. Odvraćaje sę.
- Babko! Blågodarjų! - rěče on.
- Ne blågodari ty, a lěpje idi i napravi tuto - ukazyvaje ona brězovojų větkojų v nebo - zato čto tuto izględaje vyše i vyše zlo.
	On udivjaje sę i poględaje v gorų. Momentaľno okolina stavaje vyše temna i temna. Mråk zakryvaje selo vyše i vyše.
- Hmm? - Nahoslav ješče vyše udivjaje sę i pokušaje on ględati detaljno. I vidi on tutčas v nebu někakų formų, ktora izględaje kako…
	Ogromna, odvråćenų gorų, ktoroj vŕh jest dosť nizko pri zemji…
	I v tom momentu veliky, basovy šum izhodi po okolině, a cěla zemja načinaje tręsti sę. On jest tutčas prěstrašeny. Babica uže davno je propadla v svojem domku. Někto izběgaje iz drugogo doma.
- Oblěčene Doliny?! Čto? Začto?! - lovitelj govori do sebe.
- Čto jest tuto?! - kriči někto.
- Hej! Ljudi! Ględajte vy! - drugy člověk ukazyvaje rųkojų nebo.
- Katastrofa! Råzgrom! Bogi sųt poslali na nas råzgrom!
	Naško odvraćaje sę.
- Ljudi!!! - kriči on tako siľno, kako on može, i běži on do seljanov, ktori sųt izběgli iz domov. Posrěd ljudij on nahodi Semjevita i Dobrotěha.
- Berite vy vsečto, čto jest potrěbno, i izběgajte iz sela! Ne imajemo čas! - govori on.
	S Oblěčenymi Dolinami děje sę něčto zlo. Krajina dělaje veliky šum, jest vidna, a tuto ne jest dobry znak.
- Sųt li to… - vođ načinaje něčto govoriti.
- Idimo my odtųd! Ako li Nahoslav tako govori, lěpje jest nam tako sdělati! - Semjevit tyče glåvaŕa v hrebet.
	I v tom momentu načinaje sę. Vsi běgajųt iz jednoj stråny v drugų. Ljudi vběgajųt do domov, izběgajųt iz njih, berųt oni sò sobojų najvyše potrěbne věći. Naglo, veliky kamenny fragment odrvaje sę od světa v oblåkah. Veliky kamenj padaje nedaleko lěsa. I potom jest naslědny grom. Tutčas načinaje sę panika.
- Bystro! Bystro! Berite vy jedino to čto potrěbno, i běžimo na jug! Iz sela! - kriči Vojemir - Gostislav! Doględaj ty starših ljudij!
	Gostislav probuje uspokajati ljudi, pokušaje někako kontrolovati tutų situacijų. Ględaje on do domov, pomagaje staršim seljanam. Nebodar pomagaje pri skladišču, pri ktorom jest několiko mųžev, ktori pripinajųt skrińje i měšky do nebodarovyh pojasov. V tutom cělom haosu jedino Dobroslava stoji spokojno prěd domom i ględaje na Nahoslava, ktory běgaje vò vse stråny. Oni zabirajųt najvyše važne věći, jědańje, napitky, teple oblěčeńja, da by ljudi ne zamrznųli i ne umŕli od glåda, kògda oni bųdųt idti na jug i izběgati od tutoj katastrofy. Da by dòjdti vně teritorije Věčnoj Zimy, jest potrěbno prějdti okolo dvadesęť kilometrov. Tuto jest dosť mnogo, daže s pomoćjų drakona.
	Tutčas Nahoslav vidi, že babica ględaje na njego.
	Vòzdvigaje ona brvi i ględaje v gorų. Iz neba spadajųt male i velike kamenje, a vokrųg jest taky šum, kako by sam Perun gněval sę i udarjal gromami v zemjų. Ne jest mnogo časa.
“...a ona hće strěgti tebe…” - slova babici zvųčęt Našku v glåvě.
- Jasny Velese! - kriči on.
	Ljudi bųdųt trěbovati někako sdělati tuto vsečto bez Nahoslava.
- Vojemire! Zajmij sę tutym vsim, prošų ja! - podběgaje on do vojevody - ja… ja trěbujų… - on ne može skazati ni slovo. Ukazyvaje on v gorų, v nebo.
- Mlådče! Leti tam, ako li ty smožeš tuto vsečto zadŕžati, tògda leti! - kriči Vojemir.
	Vokrųg jest prěveliko glåśno od kamenjev, ktore spadajųt iz neba. V tom momentu jest slyšny veliky trěsk. Vot jedin iz domov råzvaljaje sę od kamenja, ktory udaril je prosto v njego. Na ščęsťje několiko sekund tomu vsi žitelji sųt izšli.
- Veliky Perune! Naško, leti! - kriči Vojemir ponovno i běži k tamtoj ruině.
	Lovitelj bystro podběgaje do skladišča. Děvčina strěže jego? Kako to isto jest možlivo? V tom momentu jej krajina nišči sę nad Bělozorjami i zagražaje jih žiťju! Včera on je govoril s njejų i ona byla kako otųpěla! Kako bezsvědoma! Kako… bezumna…
	On pristavaje na moment.
- Bezumna… - povtarjaje on tuto slovo.
“Ty jesi ponovno tut prišèl?!” - slyši on v glåvě krik Fialomiry iz včera. Ponovno tut prišèl? Ona je pomylila Nahoslava s někakym drugym člověkom. S kym? S někym, kto uže je tam byl davněje. Kto byl davněje v Oblěčenyh Dolinah?
- Pųtnik…? - Naško dumaje…
	Ako li pųtnik je uže tam byl, i on jų uže jedno-kråtno uviděl… tògda… ona jest…
- …bězumna věďma! - on načinaje tuto råzuměti. Jest li Fialomira tuta bezumna věďma iz bajek Dobroslavy?! Jest li ona tuta, ktora izniščila je svojų krajinų, a samoj sobě magijejų poměšala v glåvě?! Jest li to ona?! Ale tògda tuto označaje, že zajedno s Fialomirojų v tutoj krajině žive takože…
	Naslědne kamenje padajųt. Ględaje on v gorų. I v tom momentu vidi on to, čto on ne je htěl uviděti.
	Veliky, běly monstr izhodi iz-pod kamenjev. Imaje on osm strašnyh nog i veliky zad. Ide on po kamennoj gorě, a iz dolu iględaje tuto tako, kako by veliky pavųk hodil tutčas na oblåkah. Ili točno: pod oblåkami. Čudovišče ględaje v dol, a jego osm očij blěskaje nebeskym kolorom.
- Bezumna věďma i monstr s očami v koloru jasnogo morja… - rěče prěstrašeny Naško.
	Priběgaje on do skladišča.
- Ostavite vy tute skrińje! Tuto ne jest tako važno! Idite vy odtųd i evakuujte sę! Ja bųdų poslati vam Nebodara ponovno! Ale tutčas ja potrěbujų letěti tam, v gorų!
- Čto?! Jesi li ty zaměnil svoj mozg s mozgom kråvy?! - jedin iz mųžev jest veliko udivjeny.
- Ja poprobujų zadŕžati tuto! Poprobujų! - kriči lovitelj.
- Ah! Psova mati! Začto tògda my jesmo tut prišli!
- Izběgajte odtųd, uže! Bystro! - rěče mlådèc gněvno.
	Potom bųde čas, da by vsečto izjasniti, tutčas jest potrěbno idti tam.


Råzděl 25. Pojdeš li ty?

	Jest li to uže dostatòčno? Ona ne znaje. Hoť, prividno Doliny sųt dvignųli sę uže dosť. Iz drugoj stråny… děvčina čuje, že zemja sę tręse. Slaby svět, ktory ona magično pokušaje dvignųti, izdavaje sę råzpadati. Ona čuje, kako by osnova krajiny niščila sę, kògda ona dvigaje Oblěčene Doliny na sěver, v strånų Jizrvy.
	Ona veliko hće pomogti Bělozorjam. Ale Doliny, izdavaje sę, ne dvigajųt sę tako bystro, kako ona hće. Děvčina čuje, že svět pomalo vlěče sę naskroz zimovogo vòzduha. Čuje ona, že jej čar stavaje vyše i vyše slaby. Čuje ona, že krajina može råzpasti sę, izniščiti, råzkròšiti sę, i spasti v dòl. Tutoj slučaj byl by za děvčinų zamnogo smųtny. Tuto ne može byti, krajina ne može spasti na Bělozorje, ktore sųt veliko drågocěnne jej sŕdcu. Ona uže dostatòčno mnogo je utratila.
	Končaje ona inkantacijų, zatvarjaje oči. V hramu jest tutčas tišina. Ale ona čuje, že krajina plyve, pomalo ide v dalj. Caŕevna ne znaje kako mnogo sily ješče jej ostalo, ale…
	Prividno… tutčas…
	Uže…
	Tuto zajmaje mnogo časa.
	Da.
	Uže. Kako ona znaje, selo prividno uže jest bezgroźno. Uvěrjeno jest bezgroźno. A Oblěčene Doliny… sųt cěle, ne råzpadli sę. Ona vyše menje znaje kako to jest, kògda krajina lětaje vò vòzduhu. I ona dověrjaje sobě. Prividno tutčas jej svět jest uže daže jedin kilometr dalje od sela.
	Doliny letajųt spokojno.
	Ale ona kråtkym momentom zaisto bojala sę. Imaje ona tutčas nadějų, že Bělozorjani ne stali sųt prěstrašeni. Ale prividno ničto ne je slučilo sę. Isto, Oblěčene Doliny sųt skryte magičnym čarom. Jih problem jest tutčas uže råzvęzany, råzrěšeny. Problem, ktory ona slučajno jim sdělala. Tutčas uže jest dobro, misija ukončena…
- Itak, uže jest čas takože na mene - šepće ona, a do jej sŕdca prihodi znajemy, ogromny žalj. Žalj od tutogo vsego, čto jej slučilo sę. Tuto jest uže dostatòčno, uže dosť.
	V toj čas ona smože sdělati vsečto praviľno.
	Začto pŕvokråtna proba ne byla uspěšna? Začto tògda ona je umŕla? Ona je skočila iz kraja. Tutčas ona dobro tuto pamętaje. Potom ona je dozvolila svojim krilam propasti, navěky.
“Itak, to je byl moj izbor” - mysli ona.
	Potom, nad kamennojų granicejų, ona je pomalo sklonila sę i poględala v velikų, bezdònnų propasť. Zatvorila je ona oči, počula delikatny větr.
	A potom?
	Začto ona tuto prěžila?
	Ona pamętaje, že potom je byla jedino trasa. I ona běgla prěstrašena.
- Nu, ničto - odvraćaje sę ona k izhodu iz hrama. Hće ona idti v gory. Tako, kako tògda. Spokojno, da by provesti nemnogo časa s tutojų mŕtvojų krajinojų. Najpŕvo naskroz gråda, potom pri kamennom plotu, potom na vŕh. I potom na kamenny kraj.
	I tògda ona vidi jego.
	Stoji on vò vnųtri hrama, pri vråtah. Jegovy črno-nebesky plašč tancuje na legkom větru. Ględaje on spokojno, a jego zěnice v koloru piva blěskajųt v rannom světlu. Poględaje on na njų. On jest umorjeny, to jest vidno. Ale pomimo togo on stoji odvažno, hråbro. I mòlči. Jego vlåsy sųt v neporędku, a na jego licu načinaje uže byti vidna kråtka bråda, ktora råste od několiko dnjev. Stoji on. Ničto ne govori, ničto ne pytaje. Stoji. Kògda Fialomira vidi jego, tògda ona najpŕvo stavaje prěstrašena.
	Ale potom čuje ona… legkosť. Čudnų legkosť.
	I ona ne hće jej čuti. Ne može ona sdělati nikaky krok. Ona ne je myslila, že ponovno ona jego uvidi. V glųbině sŕdca ona je čula, že tuto ne jest v porędku. Ale htěla ona… htěla ona prosto ne umarjati jego sobojų. Stojęt oni tutčas několiko-nadsęť metrov jedin od drugogo. Ględaje ona na Nahoslava svojimi črvenymi od krvi očami, ktore od mnogyh lět sųt ględali jedino sněg i sòlzy. Na jej licah sųt dvě usòhnųte struje krvi, ktore končęt sę na jej podbrådku. Neporędne vlåsy izdavajųt sę prositi: “pomoži nam”. U jej šije visi simbol bogynje Zorji.
	Naško dělaje krok. Potom naslědny. I potom ješče jedin. Ide on pomalo, spokojno, råvno. Jego spokojno lice ne izměnjaje sę. Fialomira vri vò vnųtri od někakoj strånnoj žarkosti. Čuje ona vse najzle i najdobre emocije jednočasno. Ogromny gněv, žalj, zavisť, smųtòk, gorkosť, žalosť, radosť, pobuđeńje, ekstazų, vitalnosť, bezumje, žędnosť. Vsečto obraćaje sę v jej duši. Obraćaje sę od umorjeńja. I od magije.
	Sněg skripi pod jegovymi obuvkami. Tutoj čudny moment jest veliko dòlgy, kako věčnosť. Fiala cělkom ne znaje začto on tut je prišèl. Bųde li on prositi pomoć? Bųde li on gněvati sę i kričati? Včera ona jego oddalila odtųd, hoť ona daže ne je råzuměla, že on jest on. Prividno on jest gněvny, bųde on tutčas kričati. Možno on bųde jų ubiti? Možno takovy bųde jej konèc?
	Ale on ide. Pomalo, kako s počętka. A koněčno on stavaje naprotiv njej. Jest on vysoky ponad jej glåvojų. Prividno, on ne je nikògda poględal na děvčinų takym sposobom. Začto on mòlči? Čto on hće? Zatiskaje ona usta i sråmotno ględaje v dol. Začto ona ničto ne može sdělati? Čto skazati? Prositi pomilovańje? Iz drugoj stråny ona može tutčas råzprostrěti krila i prosto vòzletěti. Ostaviti tut jego. Čas zadŕživaje sę…
- Fialomiro. Ty jesi odlična. Prěkrasna. Za mene… ty jesi herojka - govori on koněčno, a v jego glåsu jest milosŕďje, spokoj, pomilovańje, čuvstvo.
	Svět krųti sę siľno. Ona očekyvala vse slova, no ne tute. Směsta čuje ona, že kròv vplyvaje jej do glåvy. Stoji ona bezdvižimo, hoť jej tělo reaguje mimovoljno. Ne čuje ona daže smělosť, da by poględati v jego oči. Ona čuje ruměnèc i prěmnogo råzličnyh čuvstv. Čuje ona teplo, pomimo mråza. Klanjaje ona glåvų ješče vyše v dol, a jej vlåsy cělkom ukryvajųt jej lice. Začto on ne jest gněvny? Začto on ne sěče jej tutčas mečem? Začto, pomimo togo, čto on o njej tutčas znaje, govori on, že ona jest “odlična”?
	V tom momentu on obimaje jų siľno.
	Tuto ona takože ne je očekyvala. Ne znaje ona čto sdělati, itak stoji ona dalje, tako, kako i stala. On jest teply. A jego obimańje jest tako… bezgroźno…
- Pomiluj ty… - dodavaje on - že ja jesm tobě ne dověrjal.
	Ješče prěd momentom ona htěla idti tam, v gorų, na vŕh, ona by stanųla na kraju, poględala by v bezdnų, v pråzdnosť. Poględala by ona prosto v oči Morany, i oddala by jej svojų smųtnų dušų.
	Ale tutčas ona… izpòlnjaje sę želańjem. Želańjem, da by žiti. Stoji ona bezdvižimo, on obimaje jų, a sněžne listky gladęt jih delikatno. Děvčina plače.
- Naško… - načinaje ona - ja… ja ne hćų… ja ne hćų uže vyše čuti toj bolj…
	I to jest vse, čto ona može skazati. Zatiskaje ona usta. Toj žalj jest taky tęžky, taky trudny, da by jego poběditi.
	On hvataje jų za rųky i ględaje prosto v jej mokre od sòlz oči. Prosto tam, v jej dušų. Obtiraje on dlånjų kròvnų sòlzų, ktora teče na jej licu. Dopŕva tutčas ona ględaje na njego.
- Ja ne znajų, čto tut slučilo sę, ale Fialo! Jasny Velese! Ja znajų, že ty ne jesi vinna. Ja znajų tuto! Ty ne jesi vinna. Ja ne věrjų, že ty mogla byś byti ubijca. Ne ty… Ja ne råzumějų togo čto viđų tut vokrųg, ale znaj ty, že ja čujų iz togo povoda bolj. Čujų bolj, tako kako i ty čuješ. Ako li v tvojem sŕdcų bųde nemnogo města, da by vzęti moje čuvstva… tògda vòzmi ty je. Vòzmi ty moj bolj, moje sòčuvstvovańje. I mojų věrų v tebe. To jest, čto ja hćų tobě skazati: ja věrjų tobě, Fialomiro. I ja dověrjajų. Ty jesi odlično, prěkrasno jestestvo, ktoro imaje dobro sŕdce. Možno ty tutčas tuto ne vidiš, ale znaj ty, že my, tam v Bělozorjah… my tuto vidimo. Ja… viđų.
	On rųkojų sęgaje do kěšenji plašča, i izimaje iz njej črvenų broš, a potom on privęzyvaje jej plašč pod šijejų.
- Ja jesm pomyslil… - načinaje on - že… ja jesm htěl… da… že kako to vsečto uže ukonči sę… že ja… mogų tako blågodariti tobě… prosto, za pomoć…
	Tutčas on stavaje ruměny. Symbol Bogynje Večera blěskaje delikatno. Kamenj, ktory jest v centru broše světi sę siľnojų črvenosťjų.
- Nehaj Zorja ohrånjaje tebe i vsegda bųde ona tvoje světlo - mlådèc blågoslavjaje jej i ponovno obimaje. Ruměni sę ona i takože mimovoljno obimaje jego. Ona cěly čas plače.
	Pamętaje ona tutų zaponkų. Ona je ględala tutoj prědmet na trgovišču. Emocije zavladyvajųt děvčinojų. Tręse sę ona od straha, umorjeńja, i takože od toj neobjasnimoj legkosti. Člověk… pomiloval jej. On råzuměje, dověrjaje…
	A on probuje uspokojiti jų. Potrěbno tuto dělati dosť bystro. Nedaleko može byti tamtoj strašny pavųk! Nebodar stoji tutčas nedaleko vråt i strěže okolinų, ale ne jest mnogo časa. Děvčina skryvaje lice v jego plašču. Plače ona, obimaje Nahoslava tako siľno, kako može. Vse emocije izhodęt tutčas iz njej.
- Kògda my jesmo tut priletěli s Nebodarom… tògda Oblěčene Doliny uže sųt byli daleko od sela. Fiala! Ty jesi pomogla nam! - šepće on i obimaje caŕevnų najsiľno - ty jesi herojka! Ty jesi pomogla Bělozorjam. I ty jesi htěla takože pomogti tutomu světu! Ne jest li tako? Ty jesi herojka! Slyšiš li? Herojka! Nikaky ubijca!
	Ona htěla by tutčas skazati “ne”. Čuje ona, že ne zasluživaje na tute slova. Ne dumala ona takože, že toj člověk smože poběditi jej beznadějų, i želańje smŕti.
- Ty jesi naša herojka… dobra, sŕdèčna herojka. Pomiluj ty, že ja jesm tuto sråzuměl tako pozdno, pomiluj, že ja ne jesm togo uviděl… - kaže Nahoslav.
	V hramu jest tutčas slyšny jedino plač Fialomiry. Stribog slegka dyhaje větrom, a izdavaje sę, že Větrny Bog stal ruměny od tutoj sceny, ktora javi sę tutčas među mlådcem i mlådicejų. Stojęt oni dva v srědině, među dvoma rędami izniščenyh sědišč, među råzbitymi vitražami. Črveno světlo, ktoro ide od råzkròšenogo oltaŕa, měšaje sę sò světlom Daboga. Mråz vpadaje dovnųtra budynka i gladi jih lice. Sněg vhodi od staryh, kamennyh stěn, krųti sę i padaje na zemjų. A stěny stojęt i mòlčajųt. I v tutom poględu, v centru hrama stojęt dva jestestva: on i ona, skryti v črnyh plaščah, obimajųt sę v sposob, ktory oddaljaje bolj i žalj. V sposob, ktory davaje pomilovańje, sråzuměńje. V sposob, ktory jest lěk za poranjenų dušų.
- Pojdeš li ty sò mnojų? - govori Našèk poslě dòlgogo momenta.
	Fialomiriny žalj jest siľny, ale tutčas, pri Nahoslavu, ona čuje spokoj. Tuto jest čudo, divo, že on lěči jej dušų tutymi slovami. Ona hće jemu odgovoriti něčto, da by opisati čto ona čuje tutčas. Ale ona ne smože tutogo råzuměti. Itak, plače ona jedino, a ruměni sę od mnogosti emocij, ktore råzlivajųt sę v jej sŕdcu. Obimaje ona jego. I ničto vyše. A potom ona poględaje na njego.
- Idimo my odtųd - govori Nahoslav spokojno.
	A v děvčinų udarjaje prěveliky strah, ktory vhodi glųboko v jej dušų. Ona vòzdyhaje od prěstrašenosti, a jej zěnice pomenšajųt sę od bojaznji.
	Ona momentaľno odvraćaje sę, kako by tancevala, a neustalo obimaje lovitelja.
	Tutčas Nahoslav ględaje v strånų dvèrij.
	Vò vòzduhu råzhodi sę glåśny svist, a Fialka vòzdyhaje od bolja.
- P…p…p… poooo… pomiluj… - smože ona ledva izrěti, i zakašljaje ona bolěsno. Iz jej ust pomalo lije sę svěža kròv.
	Naško ględaje prosto v strašne oči v koloru jasnogo morja. On ne jest byl dostatòčno bystry. Začto Nebodar ne je reagoval? Začto ne je jih zval i ostrěgal?
	Začto, psova mati, začto?!
	Ona siľno pre rųkami, a Naško padaje od togo na zemjų. Děvčina padaje na kolěna.


Råzděl 26. Madāru

	On budi sę poslě někakogo momenta. Kògda Fialomira jego odphala, tògda on upadl je na zemjų i siľno udaril sę v zadnjų čęsť glåvy. Utratil on poględ na moment. Temnosť, mgla, potom sněg, potom kròv. Ranil je on glåvų. Jednako, jego čuťja / smysly bystro povraćajųt sę. Vidi on velike, běle, insektove nogy, ktore imajųt mnogo bělyh, kråtkyh vlåsov. Pavųk stoji nad děvčinojų, ktora leži i ne dvigaje sę. Nahoslav vidi jedino vlåsy děvčiny, ktore padajųt na jej blědo lice. Bystro hvataje on svoj meč.
- Monstre!!! - kriči on i načinaje plakati. Běži on v strånų čudovišča, vòzdvigaje orųžje, a pavųk udarjaje nogojų. Phaje on jego tako siľno, že Naško ponovno padaje na zemjų. Pavųk ignoruje jego.
	On spletaje caŕevnų v pavųčinų. Pomalo i skrupulozno on obšivaje děvkų bělymi niťami.
- Aaa! - lovitelj vòzdvigaje sę i běži ponovno. Monstr odražaje jego udar jednojų nogojų, a drugojų on ponovno odpiraje malogo vojevnika. On izględaje, kakoby jedva viděl Nahoslava, on jest cělkom koncentrovany na Fialomirě.
	Ale mlådèc ne davaje sebe poběditi. Běži on ponovno. Tutčas nemnogo vyše ostråžno, ale cěly čas uvěrjeno i smělo. Atakuje on, a kògda pavųk probuje odphati jego, tògda on dělaje několiko dviženij, da by izběgti od udarov.
	Ponovno udarjaje on mečem. Želězo odbijaje sę od velikoj nogy. Jest slyšny gluhy trěsk, ale koža pavųka jest siľna i tvŕda kako pancyŕ.
	I nanovo noga odphaje jego. Naško padaje. Tutčas veliko siľno. Monstr dalje i dalje uvijaje svojų sěť, svojų mrěžų. Děvčina leži bezsvědomo, a pavųk siľno vije jej hrebet.
	Nahoslav obtiraje sòlzy. Čuje on bezsiľnosť i bolj v sŕdcu. On ješče prěd momentom je myslil, že děvčina jest dobyta ponovno, že on jų izbavil, a tutčas…
- Začto…?! - šepće on, a potom kriči vyše glåśno - začto?!!!
	Eho nese jego žalostny glås.
- Čto ty jesi? - zapytyvaje on čudovišče - ja s počętka jesm mysil, že možno ty jesi Stråž Međusvěta, zaščitnik tutoj krajiny. hrånitelj Oblěčenyh Dolin, ale…
	On tręse sę. Legendy govoręt, že vśaka krajina imaje svojego stråža. Kògda stråž umiraje, tògda umiraje takože jegovy svět. Nektori sųt znajemi, drugi tajemni i neznani. 
- ale… stråž ne ubijal by žiteljev svojego međusvěta…
	Ględaje on na pavųka. A pavųk dalje šije i šije svoje niti. Neustalo. On izględaje, kako by ne slyšal slov Nahoslava.
- Itak, čto ty jesi urodlivy stvore? Čto ty jesi, monstre? Čto ty hćeš?! - zapytyvaje on gněvno - hćeš li ty žrtvy? Tògda vòzmi mene, ale ostavi děvčinų!
	Ponovno jest tišina.
- Slyšiš li?! Znajų ja, že ty jesi magično jestestvo! Znajų ja, že ty smožeš govoriti! Itak, odgovarjaj ty!
	Naško pamętaje, že vśaky magičny stvor znaje Prajęzyk. Ne znaje on zaisto jest li to pravda, ale prividno Nebodar govoril je o tutom v davněje. Lovitelj hće osvoboditi Fialomirų.
	Ona zakašljaje tiho.
	Leži ona tutčas ovinųta v pavųčinų. Ona je utratila uže prěmnogo krvi, od momenta kògda veliky pavųk sěkl jų svojejų ostrojų nogojų.
- Dozvoli mi… prinajmeńje skazati jej “do viděńja”… - mlådèc padaje na kolěna.
	Pavųk uže ne vije sěti. Stoji on bezdvižimo nad ovinųtojų caŕevnojų. I vot glås råzhodi sę v hramu, kako šum:
- Esī prāŭu, imaješ pravdų. Ja znajų kako govoriti - odgovarjaje monstr bezemocijno.
	Naško vòzdvigaje glåvų. Bųde li pavųk vzęti jego kako žrtvų, a ostaviti děvkų?
- I ty takože jesi pravy, že ja jesm stråž.
- Itak, začto… - Nahoslav zatiskaje dlånj. Ne smože on ničto vyše skazati.
- Poněkògda, da by izbaviti krajinų, potrěbno jest eliminovati grozų.
	Jego glås zvųči bezdušno.
- Ona?! Tuta děvčina?! - zapytyvaje Nahoslav - čto ona sdělala?
- Moje imę jest Madāru. Ja jesm stråž toj krajiny - monstr kakoby sklanjaje sę v strånų mlådca. Jego velike oči, izdavaje sę, blěskajųt delikatno. Jego pavųkove usta sųt velike, i one mogli by bystro ubiti kråvų - a tuta děvčina jest ta, ktora prinesla tutomu světu utraćenje magičnogo balansa.
	I kaže jemu pavųk tutų historijų, kògda cěle Oblěčene Doliny sųt stali izniščene i zamråžene. Někto s velikojų magičnojų silojų, bez malogo cělkom je råzkolěbal magičnų råvnovagų. V tamtoj dènj Madāru je prišèl do krilańskogo hrama, da by blokovati čar, zato čto on zabiral cělų magičnų silų, ktora dělala tako, da by krajina ne upadla v dòl. Iz perspektivy stråža Fialomira byla škodnik, ktory bez malogo dovedl krajinų do katastrofy. Madāru pokušal je tògda odvråtiti toj proces, da by ohråniti Oblěčene Doliny prěd upadom. I v tom momentu do hrama je prišla děvčina, a směsta načęla atakovati jego. Magična siľa stavaja vyše i vyše slaba, itak Běly Pavųk začaroval najvyše siľnų magijų, kakų on znaje. Čar Fialomiry, ktory iměl hråniti Krilanov od Klętvy Mråza, stal cělkom odvraćeny. Iz togo povoda, vměsto tepla prišla zima i hlåd. Ale krajina ne je upadla v dol. Krajina prěžila.
	Bylo li to potrěbno…?
- Tvoji slugi sųt ubijali nevinnyh žiteljev? - zapytyvaje Naško. On jest gněvny i slaby, čuje on žalj i smųtòk.
- Ne, ako li my byhmo htěli ubijati, tògda my byhmo ubijali. I děvčině jest prividno potrěba tuto znati. Jedin iz mojih pavųkovyh slugov ugryzl jų. Ale v rųkų. Ako li by on htěl, tògda by ubil. Ale ona prěžila tuto. Nam smŕť ne jest potrěbna. Smŕt jest ostatòčnosť.
	Nahoslav pripominaje sobě starų ranų na rųkě Fialomiry. Tutčas on råzuměje odkųd ona jų imaje.
- Vyše než sto lět ja jesm spal vò vnųtri Oblěčenyh Dolin. Krajina je byla bez malogo mŕtva, ale ja jesm dozvaljal, da by tuta děvčina žila. Ale tutčas ona je povråtila sę, i blizno cělkom ubila tutoj svět. Krajina upadla by v dol, na zemjų. Nu, ty jesi iz tamtogo sela, pravda li to? Ty jesi viděl, kako je tuto izględalo.
- Ona imaje imę, Madāre! - kriči Naško.
- Ah, da. Pomiluj. Ja ne jesm vse-znalèc. Ja takože dělajų pogrěšky - odgovarjaje Maddaru bezemocijno i mŕzko. Tako prinajmeńje zvųči tuto za Nahoslava.
- I iz togo povoda jest jej kaznj? Za tuto jest ta kara? Zato, že ona je izniščila råvnovagų? - govori on gněvno - a ako li, napriměr, ona togo ne znala? Kto je dal tobě pravo, da by…
- Da - monstr vhodi v jego slovo - ona mogla tutogo ne znati. I ja takože ne jesm tuto znal.
- Čto znači tuto? - šepće lovitelj, a potom govori vyše glåśno - čto znači tuto, ubijco?! Ty jesi sěkal jų i ranil, a ne myslil li jesi o tom, jest li to praviľno?! Ty jesi nemilosŕdna gnida! Odòjdi ty, ja hćų idti do njej!
	Nahoslav jest gněvny i bezsiľny. Monstr jest veliky, siľny, krěpky. Lovitelj ne može ničto sdělati…
- Ja ne jesm myslil, že ona mogla tuto ne znati. Sto dvadesęť tri (123) lěta. Tuto, čto ona je dělala za mene izględalo tako, kako by ona želala jedino smŕt i råzgrom. Jej arogancija… ty možeš mi dověrjati, ili ne, ale ja zaisto jesm tako myslil…
“Ale jednako on ne je ubil jų směsta. On čekal” - dumaje Nahoslav.
- Ale ja ne jesm myslil, že ona može poględati na mene v taky sposob… - govori Madāru i na dòlžejši moment poględaje v gorų - ona nedavno je propadla, ona tut ne byla. Ale kògda svět načęl råzpadati sę, kròšiti, niščiti… tògda ja jesm myslil, že ona je povråtila sę, da by dokončiti svoje dělo. Ja jesm izšèl tògda, da by jų zadŕžati… ja jesm htěl ubiti. Tutdènj htěl jesm jų ubiti. Ale…
- Ale? - dopytyvaje Nahoslav. On ne råzuměje čto monstr govori.
- Ja slučajno, mimovoljno byh ubil tebe, člověče. A ona mene uviděla. Tògda ona odvråtila sę, da by vzęti toj udar na sebe. Ona htěla oddati svoje žiťje za tebe. Upadla je ona na kolěna i tògda poględala na mene v toj sposob… V jej očah ne je byla zavisť i gněv, jedino žalj. Ona čula žalj za tuto, čto ja jesm sdělal. Jedino to: žalj. Ja ne jesm myslil, že ona mogla by tuto sdělati. Ona pomalo utraćala svoje žiťje i ględala na mene v taky sposob, kako by ona pytala: “začto?”
	Nahoslav neustalo poględaje na děvčinų. Ona dyhaje bezzvųčno, pomalo. Pavųčina vòzdvigaje sę, potom padaje, vòzdvigaje sę, padaje. Nahoslav sědi na zemji. On pomalo načinaje podpirati sę rųkami i nogami, i pòlzne on v strånų děvčiny i Pavųka.
- Ide li tut o vaše selo? - Madāru govori dalje - jest li tuto pričina, že ona rizikovala uniščeńje Oblěčenyh Dolin? Da by izbaviti selo?
	Lovitelj ne odgovarjaje. On neustalo jest gněvny.
- Ja jesm veliko zlo o njej myslil - rěče stråž - napravdų ja ne jesm vse-znalèc. Ja takože dělajų pogrěšky. Jesi li to ty smogl napraviti mysljeńje děvčiny?
	Nahoslav jest uže blizko. On jedino hće vzęti jej dlånj. Pomogti jej. V tom momentu velika noga Madāra udarjaje v zemjų, i ne dozvaljaje jemu idti dalje. Začto?!
- Ona može iměti ranų v glåvnoj kosti hrebeta. Ne tyči jej. Ja probujų ozdraviti jų. Ja znajų magijų - govori šumny glås - itak, ne tyči ty, zato čto tuto može byti jej konèc. Ja mogų odvråtiti poslědstva takogo udara, mogų ozdraviti ranų, ako li ja bųdų bystro jų lěčiti, ale kògda Morana prijde, da by vzęti jej dušų, tògda uže ne bųde nikaka možnosť. Ješče jest čas.
	Naško zadŕživaje sę. To jest povod, za ktory Pavųk ne dozvaljaje Nahoslavu približati sę. On pomagaje Fialomirě. Napravjaje svojų pogrěškų. Lovitelj bere glųboky dyh i uspokajaje sę nemnogo. Sědaje on na podlogě i podpiraje sę o někako izniščeno sědišče. Jest hlådno i tiho.
- Jest vidno, že vy jeste iz jednoj zemje - rěče on poslě momenta. Jego rųky tręsųt sę. Od hlåda i straha.
	Pavųk ględaje na njego vsimi nebeskymi očami.
- Ty jesi jednaky, kako ona - Naško izjasnjaje - ona takože sdělala pogrěškų. Takože pokušala je ona napraviti tuto.
	Madāru ponovno sklanjaje sę nad děvčinojų.
- Ty jesi umny člověk. Kako jest tvoje imę?
- Nahoslav - lovitelj čuje sę nekomfortno. Veliko čudovišče pytaje malogo člověka jego imę.
- Orľji Ljudi živųt - rěče Madāru - mnogo iz njih smoglo izbaviti sę od katastrofy. Moj sluga, Asmīru, pošèl za njimi, da by jih strěgti. To jest moje prikazańje. My možemo prěformovati sę v člověka, itak, jest možlivo, že on ględaje Krilanov do tutdènj. On nikògda ne je vråtil sę do Oblěčenyh Dolin, prividno za to, že tuto jest dosť tęžko zaradi Magije Mgly, ktora skryvaje krajinų.
	Pavųk vòzdvigaje sę nemnogo, a čudne, běle iskry råzblěskajųt od njego. Tutčas prěd Nahoslavom stoji vysoky starèc, ktory imaje dòlgų, sivų brådų, běle vlasy, oči v koloru Pradavnogo Morja. Imaje on dòlgo, sivo oblěčeńje. Sklanjaje sę on nad děvčinojų.
- Prividno jest uže dostatòčno… - kaže on.
	Nahoslav až obtiraje oči od udivjeńja. Cělkom ljudsky Madāru šepće něčto. Jasno světlo izhodi iz jego rųk i råzsvětljaje lice Fialy. A ona směsta stavaje vyše živa, uže ne jest blěda, jej zatvorjene oči dvigajųt sę legko.
- Uže jest v porędku - govori Madāru.
	Tako bystro? Kaka siľna jest jego magija!
	Lovitelj vòzdvigaje sę i pomalo podhodi k njej. Starèc stavaje nedaleko dalje. Naško sklanjaje sę pri děvčině i klade rųkų na pavųčině. Mrěža jest tepla i lěpka. Dlånj prilěpjaje sę do materialu. Děvčę vòzdyhaje legko, spokojno.
- Eśkje… trahiŋ… praśjoŋ… - govori ona sònno. Dyhaje ona råvnoměrno. Ona jest živa, vse jest dobro! Nahoslav odvraćaje sę do Madāra.
- Ja blågoda…
- Pomilujte - starèc vhodi v slovo - ja žijų uže dòlge tysęćlěťja, a ješče trěbujų sę tako mnogo naučiti. Ja blågodarjų - sklanjaje sę on do Nahoslava.
	Lovitelj legko kymaje glåvojų. On ne čuje žalj. On cěni tuto, že Běly Pavųk izbavil děvčinų od smŕti.
- Fialo… probudi ty sę, tuto ješče ne jest konèc našego pųtovańja - šepće Nahoslav.
- Mmm - rěče ona tiho. Prividno ona ne je spala tako dobro uže sto lět…

***

	Dopŕva v tutom momentu jest dosť nekomfortno. Ona stoji vzadu, jest kako by menša, sråmotna, ale usměhaje sę ona legko. Okryvaje sę ona siľno plaščem Nahoslava, ktory on dal jej, zato čto jej plašč izniščil Madāru. Oni stojęt prěd hramom. Možno jest pòldènj. Prěd njimi stoji pavųkovy starèc, vysoky, tajemny, nebeskooky. Ukazyvaje on někde daleko, v strånų ruiny někakogo doma.
- Bazilisk jest tam. On dumaje, že vy jeste vò vnųtri. Jest s njim vsečto v porędku. Ja jesm jego neveliko začaroval.
	Nahoslav ględaje na njego interesovano. Madāru jest veliky čaroděj.
- Strěži ty togo světa, Madāre - lovitelj izhodi naprěd.
- Jest možlivo, že vsečto tuto jest možno ješče vråtiti nazad. Možlivo, že krajina može nanovo odmrznųti. Ja imam neveliko mysljij, kako to može råbotati, ale ješče potrěbujų tuto prověriti - odgovarjaje Pavųk v toj čudny, bezemocijny sposob.
- Bylo mi zaisto milo tebe poznati - govori mlådèc.
- Tebe takože, Nahoslave. A… - on sklanjaje sę bliže k njemu i šepće - a děvčina? Čto s njejų tutčas?
	Ona, samoråzumno, vsečto je slyšala. Podhodi ona k njemu. Ona ne smogla by tut ostati. Sněg skripi pod jej koženym obuvom. Črvena broša blěskaje v mråźnom vòzduhu. Zorjańsky našijnik tancuje v legkom větru.
- Fialomira - sklanjaje sę ona - my nikògda ne jesmo iměli okazijų, da by sę poznati.
- Yhm, da - rěče on - pravdivo. Fialomiro. Ty ne jesi vinna. Ja… jesm byl pomyljeny. Vòzmi moje izvinjeńje. Ja ne jesm ničto praviľno sråzuměl, i tutčas ja trěbujų ponesti karų. Ja oběćajų, že sdělajų vsečto, čto mogų, da by ponovno odnoviti tutų krajinų. Ja vòzmų brěmę, ktoro ja jesm byl dòlžny nesti poslědne stolěťja. Znajų ja, že moje slova ne sųt i ne bųdųt dostatòčne.
	Ględaje on na njų.
- Klętva Mråza jest efekt råboty Ledovogo Drakona. Tuto vsečto, čto slučilo sę, možno bylo poznati uže tògda, kògda Oblěčene Doliny sųt odrvali sę od Asī Swēta. Ja jesm myslil, že jesm sdělal vsečto, da by ohråniti svět prěd upadom. Ale ja jesm byl grěšny. Znajų ja, že moje slova ne bųdųt tobě vråtiti tvojih prijateljev, znajų ja, že ne bųdųt one dostatòčne, da by povråtiti tobě vse tute dòlge lěta žalja i smųtka… ja ne prošų tvoje pomilovańje, zato čto ja ne imam tako pravo. Dozvoli mi ty, jednako, poprobovati izbaviti tvoj svět, moj svět… naš svět…
	Děvčina stoji bezdvižimo. Tuto ne jest legko. Kògda oni o tutom ne sųt govorili, tògda to ješče je bylo legko, ale tutčas…
- Ja… - probuje ona, a sòlzy směsta pojavjajųt sę v jej očah. Sto dvadesęť tri (123) lěta bezumnosti i žalosti sųt tęžke, da by prosto je pokoriti i zabyti o njih.
- Ja ne jesm gotova… da by pomilovati - rěče ona i zatiskaje dlånji.
- Råzumlivo. Ja oběćujų tobě, i nehaj Veles mene tutčas slušaje, že ja sdělajų vsečto, čto jest možno, da by odkupiti moj grěh. A tebe nehaj Stribog strěže, i nehaj Zorja råzsvětljaje tvoje sŕdce i dušų.
	Potom govori on do mlådca.
- Nahoslave… vòzmi ty v svojų ohrånų žiteljkų tutoj krajiny. Ja jesm glupy i bezumny stråž. Sdělaj ty tuto lěpje, než ja byh mogl. Ja vsegda jesm tut, itak ako li něčto vy bųdete trěbovati, tògda izkoristaj purpurny kamenj i zòvi ty mene. Ja bųdų prijdti, i ako li ja bųdų smogti, tògda pomogų tobě vò vśakoj věći, ktorų ty bųdeš prositi.
	Naško kymaje glåvojų.
- B… balogadorijoŋ - rěče Madāru. Fialomira tręse sę legko. Tuto jest jej język, jej znajemy govor. Ona uže tako dòlgo ne je slyšala jego od drugyh ljudij. A Běly Pavųk pŕvokråtno utratil v svojem glåsu tutų bezdušnų uvěrjenosť. Jego glås jednym kråtkym momentom je byl vyše ljudsky.
	Mlådèc daže ne može tutčas izobraziti sobě kaky siľny bolj děvčina tutčas čuje iz povoda tutogo, čto slučilo sę v poslědno stolěťje.
- Bųdi ty zdråvy! - odgovarjaje on.
- Bųdite vy zdråvi!
	I odhodęt oni, a starèc Madāru ostavaje vzadu. Potom prihodęt oni do Nebodara, ktory čekaje jih skryty za domom. Vòzletajųt oni v gorų, a zamrzly, mŕtvy svět ostavaje v dolu. Oni priletajųt ješče na kraj Oblěčenyh Dolin, do velikoj kamennoj zemje za gorami, tam kde jest granica světa i velika, bezdònna propasť. Nahoslav izhodi iz drakona i podavaje rųkų děvčině. Ona neustalo mòlči. V jej duši jest tutčas veliky haos i neporędòk. Podhodi ona několiko krokov i stavaje nad ogromnojų pråzdnosťjų.
- Ako li ty byś tògda ne prišèl - načinaje ona govoriti - tògda ja byh uže ležala někde tam, na dolu…
	Naško čuje nekomfortnosť i strah v sŕdcu.
- Pomiluj ty… - dodavaje ona poslě někakogo momenta - ja jesm myslila, že tuto jest jedino, čto ja mogų sdělati…
	Pomimo groźnyh slov děvčiny, Nahoslav cělkom považno mysli, že tuto město jest zaisto dobro, da by umrěti.
- Ja jesm uže jedno-kråtko probovala tuto sdělati - govori ona - bez malogo dva lěta tomu. Ale… iz někakoj pričiny… ja živų… ne znajų ja začto…
	Nahoslav mòlči. Glųboka propasť šumi od větra, a oblåky skryvajųt krajinų vò mglě. Tam, daleko, několiko kilometrov v dol, sųt Bělozorje. Jest li možno prěžiti skok iz takoj vyšiny…?
	Neočekyvano on načinaje něčto råzuměti. Tamta burja, v Měsęcu Vina, kògda Věčna Zima je načęla sę… tamte gromy prividno iměli sųt někaky svęzòk s Oblěčenymi Dolinami. Možno kamenny strop krajiny råzrušil sę, kògda Fialomira načinala dělati někakove čary? Kako to moglo byti? Najpŕvo Oblěčene Doliny priletěli nad selo, potom Fialomira mimovoljno iztvorila Věčnų Zimų. I potom načęl sę veliky sněg. V Měsęcu Vina. A potom caŕevna… je skočila… i točno v tamtoj čas Nahoslav…
- Fiala - rěče on tiho - ja… ja znajų… ja znajų čto ja jesm pohytil tògda v tamte magične pasti na zvěŕev…
	Oni poględajųt na sebe udivjeno. Tuto jest tako nepravdopodobno. Nemožlivo!
	Vot takų sųďbų prigotovili jim sestry Rodanice, služky Dolje, Bogynje Prěznačeńja…


Epilog

	I povråtili sę oni na bazilisku do Srědogråda, Krajiny Ljudij. A najpŕvo ne poletěli oni sųt do Bělozorjej. Umny Nebodar vzęl jih na ogromnų, dalekų poljanų, kde ne žive nikto. Tam, posrěd spokoja i zelenoj, mlådoj travy děvčina mogla koněčno oddaliti od sebe vse emocije. Dopŕva tam, daleko, ona zaplakala i zavyla glåsno. Pri Našku, ktory jų obimal, i pri drakonu, ktory strěgl jej spokoja. Zavyla je ona iz cěloj sily, cělym glåsom, izkričala cěly krik, izplakala cěly plač, izlila vse sòlzy. Eho je neslo jej bolj vò vse lěsy i gaje, vse polja, livady i rěky, a vse životiny vokrųg, i vse duhy slušali togo i mòlčali. Dopŕva poslě několiko časin, kògda ona smogla oplakati vśakogo umŕlogo Krilanina, vśakogo orľjego brata i sestrų, tògda ona stala tako spokojna, da by zasnųti. I spala je ona cělkom umorjena, a mlådèc takože plakal, i prosil vsih bogov pokoj jih bědnyh duš.
	On potom probudil děvčę, i vsědli na Nebodara. Poletěli oni tògda do Bělozorjej. A tam ljudi sųt pozdråvili jih kričańjem, klěskańjem i radosťjų. A vsečto tuto bylo siľno i glåśno, zato čto oni sųt sråzuměli, že jih Fialomira jest izbavjena i živa. Obimali jų oni potom, cělovali, a poslě togo, kògda oni uslyšali historijų togo, čto slučilo sę s Oblěčenymi Dolinami, oni sųt sųžalovali děvčině i sòčuvstvovali. Nastroj je stal považny, a Nahoslav skazal, da by ljudi sdělali najveliky stog, kaky oni mogųt. Uže večerom velika konstrukcija je byla gotova.
	I sdělali oni veliko, simbolično oplakyvańje vsih Orľjih Ljudij, ktori sųt umŕli. Na samom vŕhu stoga iz slåmy Nahoslav je položil fialomirino pero, ktoro on je našèl jedin dènj nazad. Simbol Krilanov i Oblěčenyh Dolin. Stog zapalil sę živym ognjem, a světil jasno, kako Luna, ktora poględala na njih iz neba. A nebo davno uže ne bylo tako čisto kako v toj dènj. Dobroslava povedla krilańske duše do Nava, Velesovoj Krajiny Umŕlyh, a plåmenj od stoga gorěl siľno i jasno, i tancoval radostno. Večer je byl kakoby vyše teply, a vesnovy / jarovy větr vletěl do sela. Tuto udivilo je vsih žiteljev. Oplakyvańje pomalo prošlo v dumańje o žiťju i smŕti, a tradicijny Jarovy Svętòk ne byl sdělany v tutų vesnų. Vměsto togo Bělozorjani sųt sdělali svętòčno jědańje za česť i pamęť ob umŕlyh. Oblěčene Doliny poslě někakogo časa stali cělkom prozråčne, one kako by råzplyvli sę posrěd oblåkov, iz pričiny “Magije Mgly”, kako to skazal Pavųk Madāru.
	Fialomira ne htěla dělati Mråźny Ritual v selu. Bělozorjani takože ne prosili tuto sdělati. Poslě sedmi dnjev bez malogo cěly sněg je naturaľno råztajal sę. Poslě jednogo i poloviny lěta. Selo ponovno načęlo žiti, a žiťje nanovo stalo legko. Věčna Zima odòšla, hoť Bělozorje sųt zapamętali historijų o zaklętoj krajině, ktora letaje někde tam, v nebu.

***

	Fialomira klade gliněnų miskų na stolu. Slådky aromat od ovsovyh kolačev råzhodi sę v kuhnji. Kolače prividno bystro mogli by izčeznųti iz misky, ako li by ne byli tako žarke. Bědny, lakomy Bųblik smogl bystro poznati žarkosť tutyh slådkosti. On sědi tutčas smųtny, a jego rųka jest ovinųta v mokry utirak. Poslě někakogo časa Fialomira govori:
- Nu, kolače prividno uže sųt hlådne, možete vy jědati.
	Caŕevna usměhaje sę do děti. Malinka hvataje několiko slådkosti. Ona jest najvyše mala iz njih, ale jědaje prividno najmnogo. Dobroslava vhodi do komory. Babica, ktora imaje devęťdesęť (90) lět, usměhaje sę do děvky i klade na stol čaškų s kompotom. Sědaje ona pomalo pri stolu i opiraje sę o svojų brězovų větkų.
- Tvoja suknja jest prěkrasna - govori ona.
- Tuto jest råbota mamy Nahoslava, suknja jest prěkrasna, pravda? - črvene iskry v jej očah blěskajųt iz radosti. Oblěčeńje istinno jest odlično. Běla, prosta, hoť izšivana v veliko detaljny sposob. Dekoracija ukazyvaje poprěměnno brězove listky i sive pera. Na dekoltu ona jest svęzana črvenym vęzalom.
- Ty jesi mogla jų oblěkti na někaky speciaľny pråzdnik! - rěče Dobroslava.
- Oh, babko Dobroslavo, navěditi vas i upekti dětam slådkosti jest za mene kako pråzdnik!
- Prěkrasna Bělozorjanka, prěkrasna!
	V suknji, na hrebetu, sųt dva nevelike otvory. Fialomira vò vśaky moment može råzprostrěti krila i vòzletěti v nebo, a oblěčeńje ne bųde izniščeno. Majstrovsko dělo. Děslava zaisto imaje talent.
	Děti bystro jědajųt i slušajųt jihny råzgovor. Děvčinky ględajųt na svojų novų prijateljkų i radujųt sę. Ona jest prěkrasna, vyše krasna než davněje. Na jej licu vyše čęsto jest vidny radostny usměh. Sråst, ktory je ostal po davnoj raně, poslě togo, kako ona je ohrånila Uroškų, dodavaje jej krasotų.
	Vò večery Fialomira čęsto hodi v brězovom lěsu. Pripominaje sobě ona vsečto, mamų i tatų, prijateljev. Klętvy, zlo, žalj, bolj. Ale pomalo, pomalo ona načinaje lěčiti sę od togo. Ona imaje pomoć od vśakogo Bělozorjanina. Oni pokrěpjajųt jų, pomagajųt jej.
	Ona hće najdti tamtyh Krilanov, ktori sųt izbavili sę v dènj katastrofy, kako govoril Madāru. Prividno ona bųde poletěti, da by jih iskati.
	Moment.
	Oni bųdųt poletěti zajedno. Oni dva. Ona ruměni sę, kògda tuto mysli, i čuje sę råzdražnjena.
	I ona ruměni sę takože tutčas, několiko sedmic / tydnjev poslě tutoj cěloj historije, v moment, kògda ona obimaje Nahoslava, da by ne upasti iz Nebodara.
- My bųdemo povråtiti sę nedòlgo! Čekajte vy nas! - kriči Naško do seljanov.
Bělozorjani sųt prišli poželati jim ščęsťje i blågosloviti jim. Tuto zaisto ne jest potrěbno, zato čto jih letańje ne bųde dòlgo. Do Kamenogråda jest odtųd nevelika trasa. Tako ili inače, na drakonu prividno možno by bystro doletěti daže na drugy konèc světa.
- Zajutra revanš - rěče Fialomira považno. Potom nabiraje ona vòzduh i råzdųvaje usta.
- Ješče jest tobě malo? Ja jesm tebe tako bystro izniščil, že tute tvoje dva male nože leželi sųt v travě. A ty jesi piskala, že ja jesm tebe obmamil - odgovarjaje Nahoslav - eh, ženo ty, kako možno obmamjati v takovom dvoboju?
- Č…čto? Nu, ne! Ja ne jesm piskala!
- Ne? “Naško, tako ne može byti, Naško, ty jesi obmamitelj, obmamitelj!” Vot tako jesi kričala.
	Ona načinaje biti dlånjami v jego hrebet.
- Nu, uvidimo v dvoboju na magijų! Tògda ja tebe izniščų! Izniščų! Råzuměješ li?! - piskaje ona.
- Fiala - on odvraćaje sę.
- Nu? - ona ponovno nadųvaje usta.
- Ty jesi naša herojka, pamętaj - govori on neočekyvano.
- Aaa! - ponovno ona bije jego.
Ruměni się ona ješče vyše siľno i skryvaje svoje lice v plašču
-  Glupèc…
- Nebodare! Letimo! Britomir privino čekaje od nas novosti!
- Nehaj poljany ukažųt vam svět široky! - kriči Děslava.
- Nehaj ne sųt nas běle oblåky! - odgovarjajų mlådci i mahajųt rųkami.
	Drakon vòzletaje v nebo i leti k Dabogu, k jasnomu Sòlncu. Bělozorje pomenšajųt sę i propadajųt, a oni plyvųt posrěd oblåkov, do Kamenogråda.


Zdråvejte!!
děvčina
mlådec
Děvčina jedaje.
Děvčina pije.
Mlådec jedaje.
Mlådec pije.
žena
mųž
Žena pije.
Mųž jedaje.
Žena jedaje.
Mųž pije.
Děvčina běži.
Mlådec běži.
Mųž běži.
Žena běži.
Děvčina čitaje.
Mlådec čitaje.
Mųž čitaje.
Žena čitaje.
Děvčiny pijųt.
Mlådci jedajųt.
Děvčiny běžęt.
Mųži pijųt.
Mlådci čitajųt.
Ženy jedajųt.
Mųži čitajųt.
Ženy čitajųt.
Mųži běžęt.
Ženy běžęt.
Děvčiny čitajųt.
mlådci
děvčiny
mųži
ženy
Ženy pijųt.
Prodòlžeńje
On běži.
On jedaje.
Ona pije.
Ona čitaje.
Oni jedajųt.
Oni čitajųt.
Ona běži.
Oni běžęt.
On gotovi.
Ona gotovi.
Oni gotovęt.
Mlådci plyvųt.
Děvčina plyve.
Mųž plyve.
Ženy plyvųt.
Mųž gotovi.
Mųži gotovęt.
Mųži jedajųt.
Žena plyve.
On plyve.
Ona piše.
On piše.
Oni pišųt.
Oni plyvųt.
Děvčiny pišųt.
Děvčina piše.
On pije.
On jedaje.
Glåvna pouka
Sendvič
jajce
jablòko
hlěb
kava
mlěko
děvčina i žena
mlådec i mųž
Sendvič i mlěko
mųž i žena
ryž i jablòko
hlěb i voda
Mlådec pije mlěko.
Žena pije kavvų.
Mlådec i mųž pijųt vodų.
Děvčina jedaje hlěb.
Mųž jedaje jajce.
Mųž i žena jedajųt ryž.
Ona jedaje jablòko.
On jedaje ryž.
Oni jedajųt jajca.
Oni jedajųt sendviči.
Ona pije vodų.
pès
kotka
konj
avto
gazeta
velosiped
Mųž vede mašinų.
Žena vede mašinų.
Mlådec ide.
Děvčina ide.
Žena ide.
On jedajųt jablòko.
On vede mašinų.
On čitajųt gazetų.
On čitaje knigų.
On imaje vodų. On pije.
On imaje knigų. On čitaje.
U njego sųt sendviči. Oni jedajųt.
On imaje kotkų.
On imaje psa.
On imaje gazetų.
On imaje avto.
U njego sųt sendviči.
On imaje konja.
U njego sųt knigy.
On imaje rybų.
U njego sųt pera.
kniga
pero
ryba
On spi.
Ona spi.
Oni spęt.
Ryba plyve.
Kotka spi.
Pès jedaje.
Konj běži.
Oni idųt.
dětę
děti
Doråstli
Děti pijųt.
Doråstli jedajųt.
Děti plyvųt.
Doråstli běžęt.
Dětę běži.
Děti běžęt.
Doråstly mųž čitaje.
Doråstli čitajųt.
Doråstla žena spi.
Mlådec ne vede mašinų.
Děvčina ne vede mašinų.
doråstli gotovęt.
doråstli ne gotovęt.
Děti pišųt.
Děti ne pišųt.
Žena ne vede mašinų.
Oni plavajųt.
Oni běgajųt.
Oni hodęt.
Oni ne plavajųt.
On ne spi.
Oni ne gotovęt. Oni jedajųt.
Oni gotovęt. Oni ne jedajųt.
On ne ide. On běži.
On ide. On ne běži.
U žen jest ryž.
U žen ne jest ryža.
U mlådca jest pero.
U mlådca ne jest pera.
U mlådca jest mlěko.
U mlådca ne jest mlěka.
U děvčin s velosiped.
U děvčin ne sųt velosipedov.
Pès běži.
Pès ne běži.
U mlådcev jest voda.
U mlådcev ne jest vody.
Čto to je?
To je jablòko.
To je gazeta.
To je kotka.
To je velosiped.
To je jajce.
To je pero.
To je ryba.
To je ryž.
On spi?
Da. On spi.
On spi?
Ne. On ne spi.
Pès plyve?
Da.
Konj plyve?
Ne.
On čitaje gazetų?
On čitaje knigų?
On jedaje jablòko?
Do viđeńja.
běly
črny
črveny
nebesky
zeleny
žòlty
Mlěko jest bělo.
Ryž jest běly.
Avto jest bělo.
Avto jest zeleno.
Jablòko jest zeleno.
Velosiped jest zeleny.
Jajca sųt črvene.
Velosipedy sųt črvene.
Jablòky sųt zelene.
Pera sųt zelene.
Mašiny sųt běle.
Velosipedy sųt běle.
Jajce jest nebesko.
Jajca sųt nebeske.
Velosiped jest žòlty.
Velosipedy sųt žòlte.
Avto jest črno.
Avta sųt črne.
Męč jest črveny.
Męči sųt črvene.
Avto je črveno.
Avta sųt črvene.
Kotka jest črna.
Kotky sųt črni.
Ryba jest črvena.
Ryby sųt črvene.
Tuto jest črveno.
Tuto jest sinje.
Tuto jest črno.
Tuto jest bělo.
Tuto jest zeleno.
Ono jest črveno.
Oni(e) sųt běle.
On jest žòlty.
Oni(e) sųt zelene.
On jest črny i běly.
Oni(e) sųt črvene.
On jest nebesky i zeleny.
Pès jest črna.
Pès jest běly.
Kotka jest běla.
Trava jest zelena.
Nebo jest nebesko.
Luna jest běla.
Sòlnce jest žòlto.
Cvět jest črveny.
Jablòko jest žòlto.
Męč jest zeleny.
Cvět jest maly.
Jajce jest malo.
Cvěty sųt male.
Jajca sųt male.
Cvěty sųt velike.
Knigy sųt velike.
Ryba je velika.
Jajce je veliko.
Pès je veliky.
Pès je maly.
Ona je lěkaŕ.
On je učitelj.
Oni sųt policijniki.
On je učenik.
Ona je učenica.
Oni sųt učeniki.
On je policijnik.
Ona je učiteljka.
On je lěkaŕ.
Ja jesm mlådec.
Ja jesm děvčina.
Ja jesm mųž.
Ja jesm žena.
Ja jesm lěkaŕ.
Ja ne jesm lěkaŕ.
Ja jesm učenik.
Ja ne jesm učenik.
Ja jesm učiteljka.
Ja ne jesm učitelj.
Ja imajų zelenų knigų.
Ja imajų žòltų knigų.
Ja imajų črvenų knigų.
Vy imajete zelenų knigų.
Vy imajete žòltų knigų.
Vy imajete črvenų knigų.
Jeste li vy lěkaŕ?
Da. Ja jesm lěkaŕ.
Ne. Ja ne jesm lěkaŕ.
Čto vy pijete?
Ja pijų vodų.
Čto vy jedajete?
Ja jedajų ryž.
Čto vy imajete?
Ja imajų sendvič.
Ja imajų pero.
My jesmo učitelji.
My jesmo děvčiny.
My jesmo mlådci.
My jesmo policijniki.
My jesmo lěkari.
Ja imajų črveny velosiped.
My imajemo zelene velosipedy.
Ja imajų črvene jablòky.
My imajemo jablòky.
Ja imajų črvene cvěty.
Vy imajete črvene cvěty.
On imaje črvene cvěty.
Ona imaje črvene cvěty.
My imajemo črvene cvěty.
Oni imajut črvene cvěty.
Čto dělaje mųž?
Čto dělaje žena?
Čto dělaje mlådec?
Čto dělaje lěkaŕ?
Lěkaŕ piše.
Čto dělaje policijnik?
Policijnik vede mašinų.
Čto dělaje děvčina?
Čto vy dělajete?
Ja pišų.
Ja vedų mašinų.
jedno avto
jedno jajce
dva psa
dva pera
tri velosipeda
tri kotky
četyri mlådci
četyri mųži
šesť děvčin
pęť knig
pęť gazet
šesť jablòk
jedin
dva
tri
četyri
pęť
šesť
jedin, dva, tri
šesť, jedin, tri, pęť, dva
dva, četyri, šesť
jedin, dva, tri, četyri, pęť
Tu jest jedna ryba.
Tu jest jedna kniga.
Tu jest jedna žena.
Tu jest jedno jajce.
Tu jest jedno dětę.
Tu jest jedin mobiľny telefon.
Tu sųt pęť ryb.
Tu sųt tri knigy.
Tu sųt četyri ženy.
Tu sųt šesť jajc.
Tu sųt dva děti.
Tu sųt dva mobiľnyh telefona.
Tu sųt tri męča.
Tu jest jedno ležišče.
Tu sųt četyri ključa.
Tu jest jedna čaška.
Tu sųt četyri stuly.
Tu sųt dva stola.
Tu sųt tri telefona.
Tu jest jedin męč.
Tu sųt dva męča.
Tu jest jedin stol.
Koliko tu sųt ryb?
Tu sųt tri ryby.
Koliko tu sųt ključev?
Koliko tu sųt policijnikov?
Tu sųt dva policijnikov.
Koliko tu sųt jablòk?
Tu je jedno jablòko.
Koliko tu sųt stulov?
Tu sųt šesť stulov.
Koliko tu sųt telefonov?
Tu sųt pęť telefonov.
Koliko tu sųt ležišč?
Tu sųt dva ležišča.
Tu sųt tri jajca.
Tu sųt pęť jajc.
Tu sųt četyri čašky.
Tu sųt šesť čašek.
glųboka taliŕka
miska
taliŕka
Tu sųt dvě žòlte glųboke taliŕky.
Tu jest jedna nebeska miska.
Tu jest jedna zelena taliŕka.
Tu sųt tri běle taliŕky.
Tu sųt dva zelenyh jablòka.
Tu jest jedin črveny cvět.
Tu sųt četyri nebeske glųboke taliŕky.
Koliko tu sųt bělyh stolov?
Tu sųt dva bělyh stola.
Koliko tu sųt črvenyh męčev?
Tu jest jedin črveny męč.
Koliko tu sųt žòltyh glųbokyh taliŕek?
Koliko tu sųt črnyh telefonov?
Tu je jedin črny telefon.
obuvky
košulja
nogavky
paljto
suknja
spodnica
nebeska košulja
črna košulja
zelena teniska
žòlta teniska
běla bluza
črvena bluza
Koliko vy imajete čašek?
My imajemo četyri čašky.
Koliko vy imajete sendvičev?
My imajemo pęť sendvičev.
Koliko vy imajete glųbokyh taliŕek?
Ja imajų tri glųboke taliŕky.
Koliko vy imajete taliŕek?
Ja imajų dvě taliŕky.
Ja imajų žòlte cvěty.
My imajemo běle cvěty.
Vy imajete nebeske cvěty.
Na ženě jest bluza.
Na mųžu ne jest bluzy.
Na děvčině jest teniska.
Na mlådcu ne jest tenisky.
Na ženě sųt obuvky.
Na mųžu ne sųt obuvòk.
Na mlådcu sųt nogavky.
Na děvčině ne sųt nogavòk. Na njej jest spodnica.
Na mųžah sųt šapky.
Na trěh ženah sųt nogavky. Na jednoj ženě jest suknja.
Na ženě jest suknja.
Na ženě jest spodnica.
Na ženě sųt nogavky.
Na ženě je šapka.
On kupuje jedinų šapkų.
On kupuje dvě šapky.
On kupuje tri tenisky.
On kupuje četyri tenisky.
Na mųžu jest paljto.
Mųž kupuje paljto.
Na mųžu jest šapka.
Mųž kupuje šapkų.
Ja kupujų spodnicų.
Na mně jest spodnica.
Ja kupujų nogavky.
Na mně sųt nogavky.
Kto jedaje?
Policijnik jedaje.
Kto čitaje?
Učeniki čitajųt.
Kto pije?
Kto piše?
Kto imaje šapkų?
Žena imaje šapkų.
Kto imaje męč?
Mlådec imaje męč.
Kto imaje knigy?
Děvčiny imajųt knigy.
Kto imaje gazetų?
U lěkaŕa jest gazeta.
Na kom sųt obuvky?
Na mně sųt obuvky.
Na kom je šapka?
Šapky sųt na nas.
Kto ide?
My idemo.
Kto běži?
My běžimo.
Koliko tu sųt drěv?
Tu sųt tri drěva.
Tu sųt četyri drěva.
Koliko tu sųt misòk?
Tu jest jedna miska.
Koliko tu sųt dětij?
Tu sųt šesť dětij.
To jest voda.
To jest taliŕka.
To jest drěvo.
Trava jest zelena?
Da. Trava jest zelena.
Koliko tu sųt velosipedov?
Tu sųt tri velosipeda.
Kto imaje velosiped?
On imaje velosiped.
Imaje li ona velosiped?
To jest sendvič.
Koliko tu sųt sendvičev?
Tu sųt dva sendviča.
Jedajete li vy sendviči?
My pišemo.
Imajete li vy rybų?
Jest li konj črnym?
Ne. Konj ne jest črny.
Finalny dialog
Imajete li vy psa?
Da. Ja imajų psa.
Ja čitajų.
To jest kava.
Jest li u vas čaška?
Da. Ja imajų čaškų.
Ja imajų hlěb.
My imajemo zelene jablòky.
Čto on dělaje?
On jedaje!
mųž i pès
žena i jejny pès
děvčina i konj
policijnik i jego konj
žena i jejna avto
žena i jejna kotka
mųž i jego avto
mųž i jego kotka
dvě ženy i jego avto
dva mlådca i jego kniga
tri mųži i jih velosiped
tri děvčiny i jih knigy
děvčina i jejny pès
dva ženy i jih knigy
Jego avto jest črveno.
On vede svojų mašinų.
On vede jegovų mašinų.
Ona jedaje svoje jablòko.
Ona jedaje jejno jablòko.
On čitaje svojų knigų.
On čitaje jegovų knigų.
Oni čitajųt svoje knigy.
Ona čitaje svojų knigų.
Oni jedajųt svoj hlěb.
On jedaje svoj hlěb.
On jedaje svoje jablòko.
Oni jedajųt svoje jablòky.
rodIna
žena i jejna dòćera
mųž i jego syn
mlådec i jego otec
děvčina i jejna mama
mama
dòćera
otec
syn
žena i jejny mųž
děvčina i jejni roditelji
dva děvčiny i jego roditelji
mųž i jego žena
žena i jejni děti
otec i jego dòćera
roditelji i jih syni
mama i jejno dětę
otec i jego děti
mųž i jego žena
roditelji i jih dòćera
Otec i jego syni igrajųt.
Mati i jejni dòćery igrajųt.
Mlådec i jego pès igrajųt.
Žena i jejna kotka igrajųt.
Syn ne igraje. Jego otec igraje.
Otec ne čitaje. Jego dòćera čitaje.
Děti ne gotovęt. Jego otec gotovi.
Kto igraje?
Kto spi?
To je moja mama.
To je moj otec.
To je moj syn.
To je moja dòćera.
To je moj velosiped.
To je moje ležišče.
To je moja rodina.
To je moj brat.
To moj prijateljka.
To je moj prijatelj.
Tute děvčiny sut sestry.
Tuti mlådci sut brati.
Tuti mlådci ne sut brati. On sut prijatelji.
Tuti děvčiny ne sut sestry. One sut prijateljky.
To sut moje prijateljky.
To sut moji brati.
To sut moja sestra.
To sut moje sestry.
To sut moji roditelji.
To je moje dětę.
To sut moji děti.
To sut moji syni.
To je naš syn.
To je naša mama.
To sut naši děti.
To sut naši roditelji.
Jego velosiped jest veliky.
Jejny velosiped jest maly.
Jego velosiped jest zeleny.
Moj velosiped jest nebesky.
Naš velosiped jest črny.
My imajemo dvoh synov.
My imajemo četyri dòćery.
My imajemo jednogo syna i tri dòćery.
sedm per
sedm dětij
osm jajc
osm stulov
devęť šapòk
devęť jablòk
jedin mlådec
dva mlådca
tri mlådca
pęť mlådcev
šesť mlådcev
sedm mlådcev
osm mlådcev
jedna děvčina
dvě děvčiny
tri děvčiny
četyri děvčiny
pęť děvčin
sedm děvčin
osm děvčin
desęť taliŕek
desęť čašek
jedinnadsęť glųbokyh taliŕek
jedinnadsęť kolorov
dvanadsęť męčev
dvanadsęť ključev
sedm
osm
devęť
desęť
jedinnadsęť
dvanadsęť
nula
tri, dva, jedin, nula
šesť, sedm, osm, devęť, desęť
šesť, osm, desęť, dvanadsęť
jedinnadsęť, nulų, devęť, pęť
Ona imaje jedin god.
Ona imaje dva goda.
Ona imaje tri goda.
Ona imaje četyri goda.
Ona imaje pęť lět.
Ona imaje šesť lět.
Ona imaje sedm lět.
Ona imaje osm lět.
Koliko on imaje lět?
On imaje šesť lět.
Koliko ona imaje lět?
Koliko ty imaješ lět?
Ja imajų pęť lět.
Ja imajų četyri goda.
Ja imajų desęť lět.
On imaje dvanadsęť lět.
On imaje devęť lět.
Ja imajų devęť lět.
Ty jesi moja prijateljka.
Vy jeste moj lěkaŕ.
Ty jesi moja žena.
Vy jeste moj učitelj.
Spiš li ty?
Čto ty dělaješ?
Jedajete li vy?
kvartira
dom
dver
televizor
radio
kompjutery
kompjuter
laptop
Laptop na stolu.
Radia na stolu.
Kotka na televizoru.
Jablòko na laptopu.
Kompjuter v avtu.
Ključ v obuvkě.
Kotka v šapkě.
Mųž v mašině.
Mųž na mašině.
Kotka v domu.
Kotka na domu.
okno
Vodny klozet
umyvaľnik
sala
kuhnja
kųpaljnja
Jablòky v miskě.
Miska na stolu.
Stol v kuhnji.
Kuhnja v domu.
Mlådec v domu.
Děvčina v kvartirě.
Rodina v domu.
Žena v kvartirě.
Dver je velika.
Dver je mala.
Okno je veliko.
Okno je malo.
Mųž v jedaljnji.
Kotka v spaljnji.
Rodina v jedaljnji.
Laptop v spaljnji.
Kuhnja je zelena.
Spaljnja je zelena.
Kųpaljnja je zelena.
Sala je zelena.
Stolova je zelena.
Dom je zeleny.
Děvčina i jejna babica sut v jedaljnji.
Mlådec i jego děd sut v vannoj.
Děvčina i jejny děd igrajųt.
Mlådec i jego babica gotovęt.
Otec obimaje svojego syna.
Mati obimaje svojų dòćerų.
Mųž cěluje svojų ženų.
Sestra cěluje svojego brata.
Ona obimaje svojų babicų.
On cěluje svojego syna.
Ja obimajų svojų sestrų.
Ona cěluje svojego mųža.
Ja ljubjų svojų mamų.
Ja ljubjų svojego brata.
Ja ljubjų svojų sestrų.
Ja ljubjų svojego děda.
Žena ljubi svojego mųža.
Roditelji ljubęt svojih dětij.
Mlådec ljubi svojego děda.
Děvčina ljubi svojego psa.
Děvčina obimaje svojų sestrų.
Žena cěluje svojego mųža.
Děti ljubęt svojų mamų.
Ja ljubjų svoje dětęto.
Kotka je pod stolom.
Pès je pod košuljejų.
Mlådci sut pod ležiščem.
Kotka je na stolu.
Ja jesm na ležišču.
Ja jesm pod ležiščem.
Mųž je pod avtom.
Děvčina je na ležiščų.
Děvčina je pod ležiščem.
Mlådci ględęt televizor.
Dětę slušaje.
Kotka ględi na rybų.
Roditelji slušajųt.
Mųž slušaje radio.
Děvčina slušaje radio.
Roditelji ględęt na svojih dětij.
Mlådec i děvčina ględęt na rybų.
Mųž stoji.
Mlådec sědi.
Žena stoji.
Děvčina sědi.
Mati sědi na kuhnji.
Dòćera sědi v salě.
Syn stoji v salě.
Otec stoji na kuhnji.
Mųž sědi.
Žena sědi.
Jest li to vaša kniga?
Da. To je moja kniga.
Jest li to vaša šapka?
Ne. To ne jest moja šapka.
Jest li ona tvojejų sestrojų?
Da. Ona je moja sestra.
Jest li tuto tvoj męč?
Da. To je moj męč.
Kde sut moje ključi?
Vaše ključi sut v mašině.
Kde jest moje paljto?
Vaše paljto jest na stolkě.
Kde sut moje knigy?
Tvoje knigy sųt na stolkě.
Kde jest moja čaška?
Tvoja čaška jest v umyvaľniku.
Jest li on tvoj brat?
Da. On je moj brat.
Kde jest moja gazeta?
Vaša gazeta jest na stolu.
Kde sųt obuvkų? Obuvkų sųt pod ležiščem.
Kde jest gazeta? Gazeta jest na ležišču.
Kde sųt čašky? Čaškų sųt v umyvaľniku.
Kde sųt taliŕky?
Taliŕky sųt v umyvaľniku.
Ja živų v kvartirě.
Ja živų v domu.
My živemo v kvartirě.
My živemo v domu.
Ona žive v kvartirě.
Oni živųt v domu.
Rim
Pariž
Moskva
Kde ty živeš?
Ja živų v tutoj kvartirě.
Ja živų v Moskvě.
Ja živų v Parižu.
Kde vy živete?
My živemo v Rimu.
My živemo v Moskvě.
My živemo v Parižu.
kraj
gråd
most
park
ulica
dråga
Děvčina sědi na mostu.
Mųž stoji na ulici.
Děvčiny stojęt na mostu.
Žena sědi v parku.
Ta ulica jest v Parižu.
Toj gråd jest v Francije.
Toj most jest v Nju-Jorku.
Toj gråd jest v Sjedinjenyh Štatah.
Oni sut iz Francije.
On jest iz Francije.
Ona jest iz Francije.
On jest iz Sjedinjenyh Štatov.
On jest iz Sjedinjenyh Štatov.
Ona jest iz Sjedinjenyh Štatov.
My jesmo iz Rosije.
Ja jesm iz Rosije.
On jest iz Rosije.
Vy jeste iz Rosije.
Kitaj
Rosija
Egipt
Odkųd ty jesi? Ja jesm iz Sjedinjenyh Štatov.
Odkųd vy jeste?
Ja jesm iz Egipta.
My jesmo iz Francije.
My jesmo iz Kitaja.
Mlådec jest okolo doma.
Děvčina jest daleko od doma.
Pès jest okolo doma.
Konj jest daleko od doma.
Moj dom jest okolo drågy.
Moj dom jest daleko od drågy.
Stul jest okolo dvery.
Stul jest daleko od dvery.
Ja jesm okolo drěva.
Ja jesm daleko od drěva.
Ja jesm okolo mosta.
Ja jesm daleko od mosta.
Brazilija
Japonija
Italija
To je krajina Italija.
To krajina Japonija.
To krajina Egipt.
To krajina Rosija.
Japonija jest okolo Kitaja.
Japonija jest daleko od Brazilije.
Italija jest okolo Francije.
Italija jest daleko od Brazilije.
Moje imę je Nanci Vilson.
Ja jesm policijnik.
Moje imę je Džon Džonz.
Moje imę je Anastasija Nikolajevna.
Moje imę je Viktor Popov.
Moje imę je Ljuba.
To je moja mama. Jejno imę je Anna Petrovna.
To je moj otec. Jego imę je Mihail Ivanovič.
To je moj brat. Jego imę je Andrej.
Zdråv! Kako jest tvoje imę?
Mně je prijętno poznati tebe.
Zdråv! Kake sut vaše imena? Moje imę je Vladimir.
Kako jest tvoje imę? Moje imę je Vova.
Kako jest vaše imę? Moje imę je Mihail Kuznecov.
Moje imę je Irina Sergeevna.
Zdråvejte!! Moje imę je Viktor.
Zdråvejte!! Moje imę je Lin.
Zdråvejte!! Moje imę je Izabella.
Zdråvejte!! Moje imę je Pjer.
Ja živų v Pekinu.
Ja živų v Rimu.
To je moja spaljnja.
To je moja kuhnja.
To je moja mama. Jejno imę je Mej. On gotovi na kuhnji.
To je moj brat. Jego imę je Vladimir. On spi v spaljnji.
To je moj otec. Jego imę je Bertan. On jedaje v stolovoj.
To moj sestra. Jejno imę je Džulija. Ona igraje v parku.
svetr
džinsy
pas
kostjum
ponožky
kravata
Ona imaje sěre ponožky.
On imaje fioletove ponožky.
Ona imaje fioletovy svetr.
On imaje sěry svetr.
Na vysokom mųžu jest kravata.
Na nevysokom mųžu jest svetr.
Na vysokoj ženě sut džinsy.
Na nevysokoj ženě jest teniska.
Na vysokom mųžu jest črny kostjum.
Na nevysokom mųžu jest črny kostjum.
Na vysokoj ženě jest sěry kostjum.
Na nevysokoj ženě jest sěry kostjum.
Moja suknja jest rozova.
Moje obuvkų sut koričneve.
Moj pas jest rozovy.
Moja kravata jest koričneva.
Jejne nogavky sut sinje.
Jejna teniska jest oranževa.
Jejno paljto jest sinje.
Jejna suknja jest oranževa.
sinji
sěry
fioletovy
rozovy
koričnevy
oranževy
Ja imajų kaštanove vlåsy.
On imaje kaštanove vlåsy.
My imajemo světle vlåsy.
Oni imajųt světle vlåsy.
Ja imajų ryđe vlåsy.
Vy imajete ryđe vlåsy.
On imaje sive vlåsy.
My imajemo sive vlåsy.
Ja jesm vysoky.
Ja ne jesm vysoka.
Ona imaje črne vlåsy.
Ona imaje sive vlåsy.
On imaje ryđe vlåsy.
Ona imaje kaštanove vlåsy.
On imaje světle vlåsy.
Kakogo kolor jest jego svetr?
Jego svetr jest nebeskogo kolora.
Kakogo kolora jest tvoj kostjum? Moj kostjum jest sěry.
Kakogo kolora sųt jego vlåsy? Jego vlåsy sųt kaštanove.
Kakogo kolora sut jejne vlåsy?
Jejne vlåsy sut světle.
Kakogo kolora jih vlåsy?
Jih vlåsy sut črne.
Kakogo kolora sut tvoje vlåsy?
Moje vlåsy sųt ryđe.
Moja šapka jest nebeskogo kolora.
Moja kravata jest oranževogo kolora.
Moj pas jest koričnevogo kolora.
Moj svetr jest fioletovogo kolora.
Tutoj pas jest rozovogo kolora.
Tutoj dom jest koričnevogo kolora.
Tutoj dom jest rozovogo kolora.
Tutoj pas jest koričnevogo kolora.
Děvčině jest hlådno.
Mlådcu jest goręće.
Mųžu jest hlådno.
Ženě jest goreće.
Mųž jest glådny.
Mlådec hće piti.
Žena jest glådna.
Děvčina hće piti.
Ja jesm glådny.
Ja hćų piti.
Mně jest goreće.
Mně jest hlådno.
Hoćeš li ty piti?
Da. Ja hćų piti.
Vam hlådno?
Ne. Nam ne jest hlådno.
Jeste li vy glådne?
Ne. Ja ne jesm glådny.
Jest li vam goręće?
Da. Nam jest goręće.
Da. Mně je hlådno.
Hoćete li vy piti?
Ne. My ne hćemo piti.
Jest li tobě goręće?
Ne. Mně ne je ne goręće.
Da. My jesmo glådni.
Mlådec jest izmorjeny.
Děvčina jest boljna.
Mųž jest boljny.
Žena jest izmorjena.
Ja jesm boljny.
Ja jesm izmorjeny.
Jesi li ty boljna?
Ne, ja ne jesm boljna.
Jesi li ty izmorjena?
Ne, ja ne jesm izmorjena.
Kako vy jeste?
Ja jesm boljna.
Blågodarjų, dobro.
Kako ty jesi?
Ja jesm izmorjena.
Pozdråv!
Pozdråv, Ljuba! Kako jesi?
Kako jeste, Vladimir Mihajlovič?
Zdråvejte!, Irina Sergeevna! Kako vy jeste?
To je moja babica.
To je moj děd.
Pozdråv, mamo!
Pozdråv, otče!
Pozdråv, babice!
Pozdråv, děde!
Do viděńja, mamo.
Do viděńja, otče.
Do viděńja, babico.
Do viděńja, děde.
Privět, Anjo!
Jesi li ty glådna?
Da, ja jesm glådna.
Moje imę je Paulo Lima.
Moje imę je Pej-či Ju.
Jest li to vaš brat?
Da. To je moj brat.
Moje imę je Pej-Li.
Ja jesm iz Brazilije.
Ne, ja ne jesm glådna.
Jesi li ty glådny?
Da, ja jesm glådny.
Da, to je moja kniga.
Jest li to vaša rodina?
Da, to je moja rodina.
Kde oni živųt?
Oni živųt v grådu okolo Pekina.
Da, ja hćų piti.
Ženy råbotajųt.
Mlådci igrajųt.
Mųž råbotaje.
Děvčina igraje.
škola
boljnica
restoran
Lěkaŕ råbotaje v boljnici.
Mųži råbotajųt v parku.
Ženy råbotajųt v restoranu.
Učitelj råbotaje v školě.
Ja igrajų v parku.
Ja igrajų v školě.
Ja råbotajų v boljnici.
Ja råbotajų v školě.
Rodina jedaje v domu.
Mųž i žena jedajųt na odkrytom vòzduhu.
On běgaje v poměšćeńju.
On běgaje na odkrytom vòzduhu.
Toj mųž råbotaje v poměšćeńju.
Tuti mųži råbotajųt na odkrytom vòzduhu.
Tute ženy råbotajųt v poměšćeńju.
Tuta žena råbotaje na odkrytom vòzduhu.
jutro
denj
večer
noć
Tutčas jest jutro.
Tutčas jest denj.
Tutčas jest večer.
Tutčas jest noć.
Tutčas jest jutro. Děti zautrakajųt.
Tutčas jest denj. Mųži obědajųt.
Tutčas jest večer. Rodina večerjaje.
Rodina zautrakaje v domu.
Rodina zautrakaje na odkrytom vòzduhu.
On obědaje v restoranu.
On obědaje na odkrytom vòzduhu.
My zautrakajemo v domu.
My obědajemo na odkrytom vòzduhu.
My zautrakajemo na odkrytom vòzduhu.
My obědajemo v domu.
On råbotaje jutrom.
On råbotaje noćejų.
On igrajųt dnem.
On ględi televizor večeròm.
Kde vy råbotajete?
Ja råbotajų v parku.
Ja råbotajų v restoranu.
Kògda vy råbotajete?
Ja råbotajų jutrom.
Ja råbotajų dnem.
Ja råbotajų noćejų.
On je v obuvkah i ponožkah.
On je v obuvkah, ale bez ponožek.
Ja jesm v kostjumu i kravatě.
Ja jesm v kostjumu, ale bez kravaty.
On imaje jajce, i on jego jedaje.
On imaje jajce, ale on jego ne jedaje.
Devčina imaje knigu, i ona ju čitaje.
Devčina imaje knigu, ale ona ju ne čitaje.
U tebe sųt ponožky i obuvky?
U mene sųt ponožky, ale ne sųt obuvòk.
U tebe sųt brati i sestry?
Da. U mene sųt dva brata i dvě sestry.
U vas jest paljto i šapka?
Ja imajų paljto, ale ne je šapky.
Kde vy pijete kavų?
Ja pijų kavų v kavarnji.
Kògda vy pijete kavų?
Ja pijų kavų jutrom.
Ja pijų kavų večeròm.
On čitaje prěd s(o)nom.
On čitaje poslě oběda.
On pije kavų prěd trudom.
On pijųt kavų poslě večerje.
Kògda ty zautrakaješ?
Ja zautrakajų prěd råbotoju.
Kògda ty večerjaješ?
Ja večerjajų poslě råboty.
trinadsęť jajc
četyrinadsęť čašek
pętnadsęť kravat
šestnadsęť pasov
sedmnadsęť taliŕek
osmnadsęť męčev
devętnadsęť kolorov
dvadesęť knig
trinadsęť
četyrinadsęť
pętnadsęť
šestnadsęť
sedmnadsęť
osmnadsęť
devętnadsęť
dvadesęť
Četyrinadsęť ide poslě trinadsęťi.
Pętnadsęť ide poslě četyrinadsęťi.
Devętnadsęť ide prěd dvadesętjų.
Pętnadsęť ide prěd šestnadsęťjų.
Sedmnadsęť ide poslě šestnadsęťi.
Sedmnadsęť ide prěd osmnadsęťjų.
Imajų četyrinadsęť lět.
Koliko lět imajete?
Imajų devętnadsęť lět.
Dobro jutro.
Dobry denj.
Dobry večer.
Dobro jutro, kako jeste?
Dobry denj, kako jeste?
Hvala, ja jesm dobro. A ty?
Ja jesm Maksim Vatutin.
To je Natalja Nikulina.
To jest jejna kniga.
Zdrav, Natalja! Kako jeste?
Kògda vy pišete?
Ja pišų jutrom i večeròm.
Čto vy dělajete dnem?
Igrajų so svojim synom.
Kde vy pišete?
Jutrom ja pišų v parku.
Večeròm ja pišų v svojej salě.
sedm dnev
Tutomu dětętu jest jedin denj.
dva dni
V sedmici sut sedm dnev.
V měsęcu sut četyri sedmici.
V godu sut dvanadsęť měsęca.
sedmica
měsęc
god
Jemu jest osmnadsęť dnev.
Jemu jest osmnadsęť sedmic.
Jemu jest osmnadsęť měsęcev.
Jemu jest osmnadsęť lěto.
Tutoj denj jest pętòk.
Tutoj denj jest sųbota.
Tutoj denj jest nedělja.
Dneś jest pętòk. Ja råbotajų.
Dneś jest sųbota. Ja běgajų.
Dneś jest nedělja. Ja glęđų televizor.
Dneś jest nedělja. Moj rodina prohodi sę v parku.
Ja prohodim sę v parku.
Moj prijatelji prohodęt sę v parku.
My prohodimo sę v parku.
Ty råbotaješ?
Ne, ja prohodim sę.
Ja prohodim sę.
Dneś jest nedělja. Oni prohodęt sę v parku.
Dneś jest ponedělòk. My obědajemo.
Dneś jest vtoròk. Ja kupujų rybų.
Dneś jest srěda. Ja čitajų.
Dneś jest četvŕtòk. Ja slušajų radia.
Dneś jest pętòk. Oni igrajųt.
Dneś jest sųbota. On plavaje.
ponedělòk
vtoròk
srěda
četvŕtòk
pętòk
sųbota
nedělja
Děvčina čitaje.
Děvčina pije sok.
Děvčiny igrajųt v igrų.
Mlådci igrajųt v igrų.
Děvčiny igrajųt v igrų.
On igrajųt v igrų s svojimi děťami.
Děvčina jedaje s svojimi prijateljami.
Děvčina čitaje so svojim dědom.
Mlådec plavaje s svojim prijateljami.
S kym ty obědaješ?
Ja obědajų so svojejų sestrojų.
S kym vy večerjajete?
Ja večerjajų s svojim mųžem.
Mlådec navěđaje svojego babų.
Děvčina navěđaje svojų prijateljkų.
Žena posěćaje Pariž.
Mųž posěćaje Moskvų.
Ja igrajų v igrų s svojejų sestrojų.
Ja navěđajų svojų babicų v boljnici.
Ja navěđajų svojih prijateljek.
Rodina posěćaje Rim.
Mųž i žena posěćajųt Pekin.
Mlådec navěđaje svojego děda.
To je naš dom.
To sut naš gosťi.
Oni sut gosťi.
Ja råbotajų. Ja ne jesm gosť.
On jest gosť.
Naši gosťi stojęt v dverah.
Naši gosťi sědęt v gostiljnji.
My večerjajemo s svojimi gosťami.
My igrajemo v igrų s svojimi gosťami.
Dobrodošli v naš dom!
Dobrodošli v našų gostinicų!
Dobrodošli v naš restoran!
Dobrodošli v Rosijų!
Dobrodošli v našų gostinicų.
Hvala.
Dobrodošli v naš dom.
Žena njuhaje kavų.
Mųž njuhaje cvět.
Žena probuje ryž.
On probujųt hlěb.
Hlěb je vkųsny.
Mlěko ne je vkųsno.
Cvěty prijętno vonjajųt.
Ponožky neprijętno vonjajųt.
Žena probuje hlěb.
Jablòko je vkųsno.
Kava ne je vkųsna.
Mųž njuhaje mlěko.
Cvět imaje prijętny aromat.
Ryba neprijętno vonjaje.
Mlěko neprijętno vonjaje.
Oni probujųt ryž.
Ryž je vkųsny.
Tuto neprijętno vonjaje.
Tuto imaje dobry aromat.
Tuto ne jest vkųsno.
Tuto je vkųsno.
četyri pŕsta
tri rųky
desęť pŕstov
jedna noga
rųka
pŕst
noga
Jego noga jest na travě.
Jejny pŕst je v vodě.
Jejne rųky sut na oknu.
Jego pŕsty sut na stolu.
dom zimojų
park vesnojų
gråd lětom
drěvo jesenjų
vesna
lěto
jesenj
zima
To jest drěvo zimojų.
To jest drěvo vesnojų.
To jest drěvo lětom.
To jest drěvo jesenjų.
To jest moj dom zimojų.
To jest moj dom lětom.
To jest moj šapka zimojų.
To jest moj šapka lětom.
Dobrodošli vo Francijų!
Dobry denj. Moje imę je Dmitrij.
Jermakov. A kako jest vaše imę? Moje imę je Mihail Levickij.
Ja živų v črvenom domu.
Ja råbotajų po ponedělkam, vtorkam i četvŕtkam.
Koliko lět imaje vaše dětęto? Moje dětęto imaje devęť sedmic.
Koliko lět imaje vaš syn? Moj syn imaje jedno lěto i šesť měsęcev.
On govori.
On govori.
Mųž čitaje na kitajskom.
Žena čitaje na anglijskom.
Mlådec piše arabskym.
Děvčina piše russkym.
On piše arabskym.
On čitaje na arabskom.
On govori arabskym.
On piše kitajskym.
On čitaje na kitajskom.
On govori kitajskym.
Děvčina govori anglisjkym.
Mlådec govori russkym.
Mųž govori anglisjkym.
Žena govori russkym.
On piše russkym.
On čitaje na russkom.
On govori russkym.
Ja čitajų na kitajskom.
Ja pišų kitajskym.
Ja čitajų na russkom.
Ja pišų na russkom.
Toj mųž jest iz Avstralije.
Tuta žena jest iz Rosije.
Tuta děvčina jest iz Japonije.
Toj mlådec jest iz Rosije.
Psi, kotkų i konji sųt životiny.
Mųži, ženy, děvčiny i mlådci
To je životina.
To je člověk.
To sųt životiny.
To sųt ljudi.
Ljudi iz Egipta govoręt arabskym.
Ljudi iz Kitaja govoręt kitajskym.
Ljudi iz Rosije govoręt russkym.
Ljudi iz Avstralije govoręt anglijskym.
To žena iz Kitaja. On govori kitajskym.
Ta životina jest iz Kitaja. Ona ne govori kitajskym.
Toj mųž jest iz Avstralije. On govori anglijskym.
Ta životina jest iz Avstralije. Ona ne govori anglijskym.
Toj člověk govori kitajskym.
Toj člověk govori arabskym.
Toj člověk govori anglijskym.
Toj člověk govori russkym.
Ja govorjų kitajskym.
Ja govorjų arabskym.
Ja govorjų anglisjkym.
Ja govorjų russkym.
Ty govoriš arabskym?
Da. Ja govorjų arabskym.
Ty govoriš kitajskym?
Ne. Ja ne govorjų kitajskym.
Izvinite, vy govorite kitajskym?
Da. Ja govorjų kitajskym.
Pardon.
Vy govorite angliskym?
Da. Ja govorjų anglijskym.
Vy govorite russkym?
Da. Ja govorjų russkym.
desęť pasov
dvadesęť čašek
tridesęť męčev
četyridesęť taliŕek
pęťdesęt kravat
šesťdesęt šapòk
tridesęť
četyridesęť
pęťdesęt
šesťdesęť
dvadesęť jedna čaška
dvadesęť dvě čašky
dvadesęť tri taliŕky
dvadesęť četyri taliŕky
dvadesęť pęť taliŕek
tridesęť četyri glųboke taliŕky
tridesęť pęť glųbokyh taliŕek
tridesęť šesť glųbokyh taliŕek
tridesęť sedm taliŕek
tridesęť osm taliŕek
tridesęť devęť taliŕek
četyridesęť četyri
četyridesęť pęť
četyridesęť šesť
četyridesęť sedm
četyridesęť osm
četyridesęť devęť
četyridesęť jedin
četyridesęť dva
četyridesęť tri
Ja imajų četyridesęť pęť lět.
On imaje tridesęť lět.
Ja imajų tridesęť pęť lět.
Koliko imajete taliŕek?
Dvadesęť četyri.
Koliko imajete glųbokyh taliŕek?
Četyridesęť pęť.
Koliko imajete gosťev?
Tridesęť.
Ja učų anglijskomu języky.
On uči arabskomu języku.
On uči kitajskomu języku.
Vy učite russkomu języku?
On uči mlådcev arabskomu języku.
On uči mlådcev anglijskomu języku.
On uči děvčin kitajskomu języku.
On uči děvčin russkomu języku.
Ja råzględajų kitajsky język.
On uči sę arabskogo języka.
Oni učęt sę anglijskogo języka.
My učimo sę russkogo języka.
Vy učite sę anglijskogo języka.
Vy učite arabskomu języku.
My učimo se arabskogo języka.
Kto je tvoja učiteljka?
Moja učiteljka je Jelena Ivanovna.
Kto je tvoj učitelj? Moj učitelj je Boris Nikolajevič.
Ja učų kitajskomu języku.
My učimo sę kitajskogo języka.
Ja učų russkomu języku.
Ja učų sę russkogo języka.
Moje imę je Rim.
Ja govorjų arabskym, ale učų sę anglijskogo języka.
To je moj učitelj. Jego imę je Boris Nikolajevič.
Moje imę je Lin.
Moji roditelji sut iz Kitaja.
My živemo v Nju-Jorku.
Moji roditelji ne govoręt anglijskym.
Ja učų sę kitajskogo i russkogo języka.
Mlådec budi sę.
Mųž budi svojų ženų.
Mųž budi svojego prijatelja.
Děvčina budi sę.
Žena budi sę.
Mųž budi sę.
Žena budi děvčinų.
Mųž budi mlådca.
On praje nogavky.
Ona praje svetr.
Ja prajų košulju.
Ona praje svojų spodnicų.
Ja prajų svoje ponožky.
Oni myjųt svoje avto.
On myje svoje avto.
On praje svojų teniskų.
Psi sut mokri.
Na ulici jest mokro.
Košulje sut suhe.
Po ulici jest suho.
Teniska jest nečista.
Na ulici jest nečisto.
Konji sųt mokri.
Konji sųt suhi.
Jejne vlås mokre.
Jejne vlås suhe.
Děvčina myje sę. Jejno lice je mokro.
Žena myje sę. Jejno lice je mokro.
Jih lice sut žòlte.
Ja moų svoje rųky.
Žena myje glåvų.
Mųž myje sę. Jego lice jest mokro.
Męč jest u njego na nogě.
Męč jest u njego na pŕstu.
Męč jest u njego na licu.
Ponožky sut nečiste.
Košulja jest čista.
Jejno lice jest nečisto.
Jego lice jest čisto.
Košulja jest nečista.
Košulja jest mokra.
Košulja jest čista i suha.
Kde je mama?
Ona je v vannoj.
Kde je papa?
On je na kuhnji.
Začto ty myješ rųkų? Ja mojų svoje rųky, zato že one sut nečiste.
Začto ty jesi naděla svetr? Ja naděla svetr, zato že mně je hlådno.
Začto papa jest na kuhnji? Papa na kuhnji, zato že on gotovi.
Začto mama myje psa? Mama myje psa, zato že on je nečisty.
Začto ty jesi v vannoj? Ja jesm v vannoj, zato že ja mojų svoje rųky.
zųbna ščetka
zųbna pasta
zųb
ščetka
mylo
rųčnik
Žena češe svoje vlåsy.
Mųž čisti zųby.
Děvčiny češųt svoje vlåsy.
Mlådci čistęt zųby.
Ja čišćų zųby.
Ona češe vlåsy.
Oni myjųt rųky.
On čisti zųby.
Ona myje glåvų.
On myje glåvų.
Ona čisti konja ščetkojų.
Oni myjųt rųkų s mylom.
Ja čišćų zųby zųbnojų ščetkojų.
Mama budi svoju dòćerų.
Dòćera češe vlåsy.
Jejny brat čisti zųby.
Otec myje se. Jego lice je mokro.
Ja mojų rųky prěd obědom.
Ja čišćų zųby poslě zautraka.
Ja pijų kavų poslě večerje.
poduška
prostrina
pokryva
Ja jesm pod pokryvojų.
Prostrina na ležišču.
Kotka jest na poduškě.
Rųčnik jest v vannoj.
Rozova prostrina jest čista.
Rozova poduška jest čista.
Rozova pokryva jest čisto.
Rozovy rųčnik jest čisty.
Začto pès vonjaje?
Zato že on je nečisty i mokry.
Začto prostriny imajųt prijętny aromat? Zato že one sųt čiste.
Začto ljudi sųt v jedaljnji? Zato že on večerjajųt.
Začto ljudi sut na kuhnji?
Zato že oni myjųt taliŕky.
Začto ljudi sut v salě?
Zato že on ględajųt televizor.
Roditelji čitajųt v salě.
Žena spi v spaljnji.
Děvčina čitaje v spaljnji.
Mlådec spi v salě.
Čto ty kupuješ?
Ja kupujų cvěty.
Koliko cvětov ty kupuješ?
Ja kupujų devęť cvětov.
Začto ty kupuješ cvěty?
Ja kupujų cvěty, zato že za oběda navěđajų svojų babicų.
Kde žive tvoja babica?
On žive v Nju-Jorku.
Pozdråv, Džejn!
Koliko ty imaješ misòk?
Ja imajų dvě misky.
My jedajemo na odkrytom vòzduhu?
Ne, my jedajemo v domu.
Imaje li tuto prijętny aromat?
Da, imaje prijętny aromat.
Vkųsno?
Da, vkųsno!
To je moja prijateljka Anna.
Ona jest iz Rosije.
Da, ja govorjų russkym.
Vy igrajete?
Da, ja igrajų.
Kògda vy igrajete?
Ja igrajų večeròm poslě råboty.
Kde vy igrajete?
Kde ty jesi?
Ja jesm na kuhnji.
Ja mojų taliŕky.
Začto ty myješ taliŕky?
Ja mojų taliŕky, zato že ja jesm tvoja prijateljka.
U žen sųt dòždniky.
U njego je bilet.
U njego sųt sòlnečne okuljary.
U mųžev je stųpenišče.
dòždnik
bilet
sòlnečne
stųpenišče
Jemu jest potrěbno stųpenišče.
Jemu jest potrěbny rųčnik.
Jemu jest potrěbno mylo.
Jemu sųt potrěbne sòlnečne okuljary.
Jemu sųt potrěbne groši.
On imaje groši.
Groši sut na stolu.
Jemu sųt potrěbne groši.
Ona imaje groši.
Jemu jest potrěbny dòždnik.
On imaje dòždnik.
Ja imajų sòlnečne okuljary.
Mně sųt potrěbne sòlnečne okuljary.
Vy imajete bilet.
Vam jest potrěbny bilet.
Tobě sųt potrěbne ključi?
Da. Mně sųt potrěbne ključi.
Tobě sųt potrěbne groši?
Da. Mně sųt potrěbne groši.
bižuterija
oděđa
igračky
plody
zelenina
męso
On kupujųt męso.
On kupuje oděđų.
On kupuje igračkų.
On kupujųt zelenina.
Toj běly dom jest stary.
To zeleno avto jest novo.
Toj črveny dom jest novy.
To sinje avto jest staro.
stary televizor
novy televizor
stary telefon
novy telefon
On prodavaje plody.
On prodavaje mašiny.
On prodavaje zeleninų.
On prodavaje cvěty.
On prodavaje starų šapkų.
On prodavaje staro avto.
Ja prodavajų novy dòždnik.
Ja prodavajų novo avto.
On kupuje starų šapkų.
On kupuje staro avto.
Ja kupujų novy dòždnik.
Ja kupujų novo avto.
Toj magazin prodavaje starų bižuterijų.
Toj magazin prodavaje novų bižuterijų.
Toj magazin prodavaje stare knigy.
Toj magazin prodavaje nove knigy.
magazin jediva
željezarija
zlåtaŕnja
On dělajųt zakupky v magazinu jediva.
On dělaje zakupky v železarnji.
On dělaje kupa v zlåtaŕnji.
Ja čitajų knigų.
On kupuje lěk.
On jedajųt čokoladų.
On prodavaje tort.
On kupujųt zeleninų v magazinų jediva.
On kupuje lěky v aptekě.
Ty kupuješ tort v pekarnji.
On kupuje knigy v kniževnom magazinu.
On kupuje knigų v kniževnom magazinu.
Ja kupujų stųpenišče v železarnji.
My prodavajemo bižuterijų v zlåtaŕnji.
On prodavaje lěky v aptekě.
čokolada
tort
lěk
apteka
kniževny magazin
pekarnja
slomjeny televizor
slomjena igračka
slomjeno radio
slomjeny telefon
Moj televizor je slomjeny.
Moj igračka je slomjena.
Moj stųpenišče ne je slomjena.
Moj okuljary ne sųt slomjene.
Děvčina hće čokoladų.
Mlådec hće igračkų.
Žena hće bižuterijų.
Pès hće męso.
Jemu jest potrěbno paljto.
On hće fioletovo paljto.
Jemu sųt potrěbne okuljary.
On hće črvene okuljary.
Izvinite, kde jest magazin jediva?
Magazin jediva jest okolo mosta.
Izvinite, kde jest pekarnja?
Pekarnja jest na ulici Puškina.
Izvinite, mně jest potrěbny lěk. Kde jest apteka?
Apteka jest okolo boljnice.
Izvinite, ja hćų kupiti knigų. Kde jest kniževny magazin?
Kniževny magazin jest okolo parka.
On hće bižuterijų, ale one jej ne sut potrěbne.
On hće tort, ale tort jemu ne je potrěbny.
Jej sut potrěbne okuljary, ale ona jih ne hće.
Jemu jest potrěbny lěk, ale on lěk ne hće.
Mně je potrěbny novy televizor.
Začto tobě je potrěbny novy televizor?
Zato že moj stary televizor je slomjeny.
Mně je potrěbny novy dòždnik.
Začto tobě je potrěbny novy dòždnik?
Zato že moj stary dòždnik je slomjeny.
Čto vy kupujete?
Ja kupujų plod i čokolada.
Ja kupujų męso i zelenina.
Izvinite, jest li to apteka?
Ne, to je kniževny magazin. Apteka jest na ulici Gogolja.
Izvinite, jest li to pekarnja?
Ne, to je magazin jediva. Pekarnja jest okolo parka.
Kde jest železarnja?
Železarnja jest okolo kniževnogo magazina.
Čto tobě je potrěbno?
Mně je potrěbno stųpenišče.
Začto tobě je potrěbno novo stųpenišče?
Zato že moje staro stųpenišče je slomjeno.
prědstavjeńje
koncert
film
Mlådec i jego otec ględęt film.
Ljudi ględęt prědstavjeńje.
Mųž i žena slušajųt koncert.
Oni slušajųt radio.
futbol
golf
tenis
pomaranča
sok
čaj
mrkva
Mųž i žena pijųt čaj.
Mųž jedaje mrkvų.
Žena jedaje pomarančų.
Mlådcu zadovaljaje futbol.
Mlådcu ne zadovaljaje mrkvų.
Děvčině zadovaljajųt konji.
Děvčině ne zadovaljaje sok.
Mųžu zadovaljaje golf.
Mlådcu ne zadovaljaje tenis.
Ženam zadovaljaje čaj.
Děvčině ne zadovaljajųt črvene obuvkų.
Jemu zadovaljaje toj koncert.
Jemu ne zadovaljaje toj koncert.
Jemu zadovaljajųt pomaranči.
Jemu ne zadovaljajųt pomaranči.
Ženy igrajųt v golf.
Ženy igrajųt v futbol.
Ženy igrajųt v tenis.
Děvčině ne zadovaljaje futbol.
Mųžu zadovaljaje futbol.
Ženě zadovaljaje tenis.
On ljubi běgati.
On ljubi čitati.
On ljubi gotoviti.
On ljubi plavati.
Čto vy ljubite dělati?
Ja ljubjų igrati v futbol.
Ja ljubjų čitati.
Čto ty ljubiš dělati?
Ja ljubjų slušati radia.
Ja ljubjų gotoviti.
Mlådec imaje vęče soka, než jego mama.
Děvčina imaje vęče pomarančev, než jejna mama.
Učitelj imaje vęče knig, než učenica.
Děvčina imaje vęče torta, než jejny otec.
Mųž imaje menje čaja, než jego žena.
Děvčina ima menje hlěba, než jejny prijatelj.
Žena ima menje soka, než jejny syn.
Mųž ima menje torta, než jego syn.
Mųž ima vęče hlěba, než jego žena.
Mųž ima menje hlěba, než jego žena.
Žena ima vęče grošov, než jejny mųž.
Žena imaje menje grošov, než jejny mųž.
Kaka životina jest velika?
Ta životina jest velika.
Kaka životina jest mala?
Ta životina jest mala.
Kaky igračka jest velika?
Sinja igračka jest velika.
Kaky igračka jest mala?
Žòlta igračka jest mala.
Kaky košulja jest koričneva?
Velika košulja jest koričneva.
Kaka košulja jest rozova?
Mala košulja jest rozova.
Na kom jest sinja teniska?
Kaka teniska jest črvena?
Kto igraje v golf?
Kaky męč jest běly?
Na kom sųt sòlnečne okuljary?
Kake sòlnečne okuljary sųt rozove?
Ja ljubjų tenis vyše, než futbol.
Ja ljubjų jablòko vyše, než pomarančų.
Ja ljubjų mlěko vyše, než sok.
Ja ljubjų čaj vyše, než kavų.
Kake obuvky vam vyše zadovaljajųt?
Sinje obuvky mene zadovaljajųt vyše, než zelene.
Kaka bluza vam vęče zadovaljaje?
Črna bluza mene zadovaljaje vyše, než nebeska.
Kaky velosiped vam vyše zadovaljaje?
Zeleny velosiped mene zadovaljaje vyše, než rozovy.
Kaka suknja tobě vyše zadovaljaje?
Črvena suknja mene zadovaljaje vyše, než běla.
Kaky dom vam vyše zadovaljaje?
Novy dom mene zadovaljaje vyše, než stary.
Kako avto vas vyše zadovaljaje?
Staro avto mene zadovaljaje vyše, než novo.
pęť dolarov
desęť evr
pętnadsęť funtov
dvadesęť rubljev
pęť rubljev
desęť rubljev
Košulja koštuje dvanadsęť funtov.
Kniga koštuje pętnadsęť dolarov.
Sòlnečne okuljary stojęt dvadesęť evr.
Koliko koštuje mrkva?
Mrkvų koštuje tri dolara.
Koliko koštuje čaj?
Čaj koštuje dva evr.
Koliko koštuje bilet v kino?
Bilet v kino koštuje devęť funtov.
Koliko koštuje bilet na koncert?
On koštuje četyridesęť evr.
Koliko koštuje sendvič?
On koštuje tri funta.
Koliko koštuje pomarančevy sok?
On koštuje jedin dolar.
Televizor koštuje vyše, než sòlnečne okuljary.
Šapka koštuje menje, než paljto.
Bilet na koncert koštujųt vyše, než bilet v kino.
Gazeta koštuje menje, než kniga.
Sinje koštujųt vyše, než zelene.
Fioletovy velosiped koštuje menje, než žòlty.
Črny telefon koštuje vyše, než běly.
Črne okuljary stojęt menje, než črvene.
Kaka spodnica tebe vyše zadovaljaje?
Sinja spodnica mene zadovaljaje vyše, než běla.
Koliko koštuje sinja košulja?
On koštuje sedm evr.
Kaky svetr vam vęče zadovaljaje?
Sěry svetr mene zadovaljaje vyše, než fioletovy.
Koliko koštuje sěry svetr?
On koštuje dvadesęť devęť dolarov.
Kake obuvky vam zadovaljajųt?
Mně zadovaljajųt črne obuvkų.
Koliko one koštujųt?
One koštujųt šesťdesęt evr.
metal
drěvo
papir
plastik
Toj stol jest stvorjeny iz drěva.
Toj stul jest stvorjeny iz plastika.
Toj bilet jest stvorjeny iz papira.
To stųpenišče ijest stvorjeno iz metala.
drěvěna glųboka taliŕka
plastikova taliŕka
plastikova glųboka taliŕka
drěvěna taliŕka
Ja imajų plastikovų taliŕkų.
Ja imajų papirnų taliŕkų.
Ja imajų drěvěny stol.
Ja imajų metaličny stol.
Tuto je stvorjeno iz drěva.
Tuto je stvorjeno iz plastika.
Tuto je stvorjeno iz papira.
Tuto je stvorjeno iz metala.
Monety sųt stvorjene iz metala.
Kreditne karty sųt stvorjene iz plastika.
Čeky sųt stvorjene iz papira.
Oni platęt monetojų.
Ona plati čekom.
On plati kreditnoju kartojų.
Ja plaču gotovinojų.
Hćete li vy zaplatiti čekom?
Ne. Ja hćų zaplatiti gotovinojų.
Hćete li vy zaplatiti kreditnojų kartojų?
Ne. Ja hćų zaplatiti čekom.
Hćete li vy zaplatiti gotovinojų?
Ne. Ja hćų zaplatiti kreditnojų kartojų.
Koliko koštuje drěvěny stul?
Drěvěny stul koštuje šesťdesęť funtov.
Koliko koštuje plastikovy stul?
Plastikovy stul koštuje četyri funta.
Drěvěny stul.
Plastikovy stul ne jest drågy.
Metalična miska je dråga.
Papirne glųboke taliŕkų ne sut dråge.
Tuta bižuterija jest dråga.
Tuta bižuterija ne jest dråga.
Toj fotoaparat jest drågy.
Toj fotoaparat ne jest drågy.
To avto ne jest drågo.
To avto jest drågo.
Ta suknja ne jest dråga.
Ta suknja jest dråga.
Toj televizor jest tęžky.
Toj stol jest tęžky.
Ta moneta jest legka.
Ta prostrina jest legka.
Toj stul jest legky.
Toj kompjuter jest legky.
To ležišče jest tęžko.
On syt bystri.
On dvigajųt sę medlo.
On je bystry.
On dvigaje sę medlo.
To avto je bystro.
Ta životina dvigaje sę medlo.
Koričnevy konj běži bystro.
Tuto jest bystro.
Tuto jest legko.
Tuto jest tęžko.
Tuta životina běži bystro.
Tuta životina běži bystrěje.
Tuta životina dvigaje sę medlěje.
Moje knigy sųt tęžke.
Jego knigy sųt vyše tęžke.
Plastikova glųboka taliŕka je legka.
Papirna glųboka taliŕka je legše.
Toj fotoaparat je maly.
Toj fotoaparat je menje.
Toj fotoaparat je najmenši.
Toj dom jest veliky.
Toj dom jest vęče veliky.
Toj dom jest najvęče veliky.
Stary mųž imaje sive vlåsy.
Stara žena imaje sive vlåsy.
Mlåda žena imaje črne vlåsy.
Mlådy mųž imaje sinje vlåsy.
Stary mųž jest učitelj.
Stara žena jest lěkaŕ.
Mlåda žena jest učiteljka.
Mlådy mųž jest lěkaŕ.
Jego syn jest maly.
Jego učeniki sut mlådi děti.
Jejni studenti sut mlådi ljudi.
Stary mųž jest děd mlådca.
Moj lěkaŕ je stary.
Mlåda žena jest dòćera staroj ženy.
Moj lěkaŕ jest mlådy.
Mala děvčina jest dòćera tutoj ženy.
Moja dòćera jest mala.
Moja dòćera jest menje.
Moja dòćera jest najmenša.
Moj dom jest veliky.
Moj dom jest vęče veliky, než tvoj.
Moj kompjuter jest maly.
Moj kompjuter jest menje, než tvoj.
Toj televizor jest vyše drågy.
Toj kompjuter jest najvyše drågy.
U mųža jest tort.
Žena imaje vyše torta.
Děvčina imaje najvyše torta.
On imaje jablòky.
On imaje vyše jablòk.
On imaje najvyše jablòk.
Ona imaje knigy.
On imaje vyše knig.
On imaje najvyše knig.
On imaje pera.
On imaje vyše per.
On imaje najvyše per.
On imaje groši.
Ona imaje menje grošov.
U njego jest hlěb.
U njego jest menje hlěba.
U mųža jest ryž.
Děvčina imaje menje ryža.
Žena imaje najmenje ryža.
Děvčina imaje tort.
Žena imaje menje torta.
Mųž imaje najmenje torta.
Žena imaje plody.
Mlådec imaje najvyše plodov.
Děvčina imaje menje plodov, než mųž.
Děvčina imaje vyše plodov, než mlådec.
Tute pera sut jednake.
Tute čašky sut råzne.
Tute stuly sut råzne.
Tute igračky sut jednake.
Tute kravaty sut jednake.
Tute kravaty sut råzne.
Tute monety sut jednake.
Tute monety sut råzne.
Tute čašky sut jednogo råzměra.
Tute čašky sut råznyh råzměra.
Tute šapky sut jednogo råzměra.
Tute šapky sut råznyh råzměrov.
Tute šapky sut jednogo kolora.
Tute šapky sut råznyh kolorov.
Tute čašky sut jednogo kolora.
Tute čašky sut råznyh kolorov.
Tute mobiľne telefony sut jednogo råzměra, ale råznyh kolorov.
Tute telefony sut jednogo kolora, ale råznyh råzměra.
Tute rųčniky sut jednogo råzměra, ale råznyh kolorov.
Yute rųčniky sut jednogo kolor, ale råznyh razměrov.
Toj stuljest zamnogo maly.
Toj velosiped jest zamnogo drågy.
Ty jesi zamnogo veliky.
Ja jesm zamnogo maly.
Tute sòlnečne okuljary sut zamnogo velike.
To paljto jest zamnogo malo.
Tute obuvkų godęt sę po råzměru.
Tute džinsy sut zamnogo velike.
Tute džinsy sut zamnogo male.
Tute džinsy godęt sę po råzměru.
Kake obuvky sut zamnogo velike?
Kake obuvky sut zamnogo male?
Kake obuvkų godęt sę po råzměru?
Suknja godi sę po råzměru?
Košulja godi sę po råzměru?
Ne. On jest zamnogo velika.
Okuljary godęt sę po råzměru?
Ne. One sut prězměrno male.
Šapka godi sę po råzměru?
Moja šapka jest zamnogo velika.
Moje okuljary sut zamnogo male.
Moje okuljary sut zamnogo velike.
Moja šapka jest zamnogo mala.
Hoćeš li ty tutu teniskų?
Ne. Ja ne hćų tutu teniskų.
Začto?
Zato že ona je zamnogo velika.
Paljto godi sę po råzměru? Ne. Ono je zamnogo malo.
To paljto jest vęče.
Něktore męči sut žòlte.
Tu ne jest žòltyh męčev.
Vse męči sut žòlte.
Něktore taliŕky sut plastikove.
Tu ne sut papirnyh čašek.
Vse igračkų sut metalične.
Vse igračky sut drěvěne.
Něktori děti sědęt.
Vse děti sědęt.
Vse děti stojęt.
Tu ne sut plastikovyh cvětov.
Něktore cvěty sut plastikove.
Vse cvěty sut papirne.
Něktore cvěty sut papirne.
Tute monety sut jednakogo kolora, ale råznyh razměrov.
Tute monety sut jednakogo råzměra, ale råznyh kolorov.
Naše tenisky sut jednogo kolora, ale vse on råznyh råzměra.
Naše tenisky sut jednogo råzměra, ale vse one sut raznyh kolorov.
Mně vęče zadovaljaje črveno suknja, než sinje.
Kaka suknja tobě vęče vsěgo zadovaljaje?
Mně vęče vsěgo zadovaljaje črno suknja.
Kake kotky tobě zadovaljajųt?
Mně zadovaljajųt vse kotky.
Kake igračkų tobě zadovaljajųt?
Mně zadovaljajųt vse igračky.
Okno jest odkryto.
Dver jest zatvorjena.
Kniga jest odkryta.
Kniga jest zakryta.
Dver jest otvorjena.
Okno jest zatvorjeno.
Zlåtaŕnja jest otvorjena.
Kniževny magazin jest otvorjeny.
Apteka jest zatvorjena.
Magazin igraček jest zatvorjeny.
Magazin jediva jest otvorjeny.
Magazin jediva jest zatvorjeny.
Pekarnja jest otvorjena.
Pekarnja jest zatvorjena.
Hćeš li ty tort?
Prosim.
Izvinite. Jest li magazin jediva otvorjeny?
Da. Magazin jediva jest otvorjeny.
Dneś ja imajų četyri goda. Ja hćų tort.
Tort kakogo kolora ty hćeš? Ja hćų nebesky tort.
Tort kakogo råzměra ty hćeš? Ja hćų najvyše veliky tort.
Dneś moj syn imaje četyri lěta. Mně je potrěbny tort.
Tort kakogo kolora vam jest potrěbny? Mně je potrěbny nebesky tort.
Tort kakogo råzměra vam jest potrěbny? Mně je potrěbny najvyše veliky tort.
To je najvyše veliky nebesky tort.
Koliko on koštuje? On koštuje dvadesęť pęť dolarov.
Vse cvěty sut jednogo kolora? Ne, cvěty ne sut jednogo kolora.
Cvěty kakogo kolora vy hćete? Ja hćų črvene cvěty.
Koliko kolorov vy hćete? Ja hćų tridesęť pęť.
Prodavajete li vy jajca? Da, ja prodavajų jajca.
Koliko jajc vam jest potrěbno? Mně jest potrěbno četyridesęť osm jajc.
Koliko koštuje toj stul? Toj stul koštuje pęťdesęt dolarov.
Kako vy hćete zaplatiti?
Ja hćų zaplatiti kreditnojų kartojų.
Kostjumy kakogo kolora vam zadovaljajųt?
Mně zadovaljajųt črne kostjumy.
Jest li toj kostjum zamnogo velikym?
Da, toj kostjum jest zamnogo velikym.
Imajete li vy kostjum menšego råzměra? Da, ja imajų jest kostjum menšego råzměra.
Godi sę po råzměru?
Jest li tutoj restoran otvorjeny? Da, restoran jest otvorjeny.
Jedno dětę běži.
Dva děti plyvųt.
Tri děti tancujųt.
Četyri děti pijųt.
dva velosipedy
tri velosipedy
četyri velosipedy
dva děti
tri děti
četyri děti
My imajemo dva děti.
My imajemo tri děti.
My imajemo četyri děti.
ogråda
sad
basen
Dva děti sědęt na ogrådě.
Ogråda je slomjena.
On obědaje v sadu.
On čitaje gazetų v sadu.
Basen jest v poměšćeńju.
Basen jest na otvorjenom vòzduhu.
Kolo basena jest sad.
Sad jest za domom.
Kolo ogrådy råstųt cvěty.
Basen jest za ogrådojų.
Ja lězų na ogrådų.
Děvčina skakaje s ogrådy.
Žena ide po stųpenišču.
Mųž soskakaje so stųpenišča.
On lěze na drěvo.
Oni lězųt na drěvo.
Ja hčų skočiti s ležišča.
Ja jesm skočil s ležišča!
Děvčina skakaje.
Konj prěskakaje črěz ogrådų.
Mųž kydaje męč.
Žena kydaje męč nad palatkojų.
On hče kydnųti męč.
On kydaje męč.
On kydnųl męč.
Děvčina kydaje męč nad mašinojų.
Mųž skakaje poprěk rěky.
Mlådec kydaje męč nad ogrådojų.
Děvčina lěze na stol.
Mlådec sòskakaje s stola.
Žena lěze na větrnoplåtnų lodkų.
Mlådec sòskakaje s větrnoplåtnoj lodky.
Kotka vòzskakaje na ležišče.
Mlådec lěze na stol.
Děvčina kydaje męč.
Mlådec lovi męč.
Žena kydaje cvěty.
Mųž lovi cvěty.
On metnųl rųčnik.
Ona shvatila rųčnik.
Ona lovi pomarančų.
Ona shvatila pomarančų.
Ne kydaj męč v sadu!
Ne skakaj črěz ogrådų!
Ne trěba lězti na drěvo!
Tutoj televizor råbotaje.
Tutoj televizor ne råbotaje.
Tutoj časovnik råbotaje.
Tutoj časovnik ne råbotaje.
Či tutoj kompjuter råbotaje?
Ne, on ne råbotaje.
Či tute fotoaparaty råbotajųt?
Da, one råbotajųt.
Otec popravjaje igračkų syna.
Ona popravjaje ogrådų.
On popravjaje samolet.
Ja popravjam velosiped.
Moj mobiľny telefon ne råbotaje.
Popravite jego, prosim.
Naš kompjuter ne råbotaje. On jego popravjaje.
Jego igračka jest slomjena. Jų popravjaje děd.
Moje radio jest slomjeno. Možete li vy jego popraviti?
Tuto jest legko.
Tuto jest tęžko.
Kydati tutoj męč jest legko.
Kydati kufèr tęžko.
Dosųd jest legko vlězti.
Dosųd jest tęžko vlězti.
Tu jest legko hoditi na lyžah.
Tu jest tęžko hoditi na lyžah.
Tu jest legko plavati.
Tu jest tęžko plavati.
Popraviti tutoj velosiped jest legko.
Popraviti tutoj kompjuter jest tęžko.
Popraviti tutoj umyvaľnik jest legko.
Popraviti tuto avto jest tęžko.
Tuto jest legko dělati.
Tuto jest tęžko dělati.
Začto ty jesi vlězla na drěvo?
Zato že mene zadovaljaje jedati jablòky.
Začto ty ne jesi shvatil męč?
Zato že ja jesm veľmi maly.
Začto ty ne jesi čitala knigų?
Zato že jų bylo tęžko čitati.
Začto Dača ne pošla na zabavų?
Zato že ona jezdila v Nju-Jork.
Někògda v bųdųćnosti my bųdemo surfovati na lyžah, kako oni.
Někògda v bųdųćnosti ja bųdu tancevati, kako ona.
Někògda v bųdųćnosti ja bųdu igrati na gitarě, kako moj otec.
Někògda v bųdųćnosti ja bųdu igrati v futbol, kako on.
Jest tęžko tancevati tako, kako oni.
Jest tęžko voditi avto tako, kako on.
Jest tęžko skakati tako, kako on.
Tutoj tort jest podobny na avto.
Tutoj ubrus jest podobny na cvětòk.
Tuto jest podobno na lice.
Mlådec jest podobny na svojego otca.
Tute ženy sųt podobne jedna na drugų.
Mųži sųt podobni jedin na drugogo.
Tute děvčiny ne sųt podobne jedna na drugų.
Oni ględęt jedin na drugogo.
Oni ljubęt jedin drugogo.
Mųž i žena pišųt jedin k drugomu.
Mati i dòćera obimajųt jedna drugų.
Dvě děvčiny besědujųt jedna s drugoj.
Mųži pomagajųt jedin drugomu.
Oni tancujųt zajedno.
Hćeš li ty črvenų suknjų?
Ne, ja hćų nebesku.
Či tebe zadovaljaje koričneva šapka?
Ne, mene zadovaljaje črna.
Začto ty ne jesi kupil tutu bělų košulju?
Zato že mene vyše zadovaljaje tuta sěra.
Imajete li pasport?
Da, imajų.
Hćete li salatų?
Ne, blågodarjų. Ja už imajų salatų.
Či hćeš li jablòko?
Ne, blågodarjų. Ja už imajų jablòko.
Trěba li tobě arendovati velosiped?
Ne, blågodarjų. Ja imajų velosiped.
Vaš li syn lěze na toj stol?
Ne, tuto ne jest moj syn.
Tutoj mlådec jest podobny na vašego syna.
Moj syn jest v basenu.
Či kompjuter råbotaje?
Ne, ne råbotaje. On jest slomjeny.
Začto ty ne jesi popravil jego včera?
Zato že ja jesm popravjal svoj velosiped.
Či tutčas tvoj velosiped råbotaje?
Da, råbotaje.
peć za kuhańje
Mašina za mytje posųdy
hlådiľnik
Kura na peći za kuhańje.
Pomarančevy sok v hlådiľniku.
Skljanka jest v mašině za mytje posųdy.
Čašky to jest posųda.
Glųboke taliŕkų to jest posųda.
Taliŕky to jest posųda.
Skljanky to jest posųda.
Hćete li skljankų vody?
Blågodarjų. Ja už imajų tuto.
Hćeš li skljankų mlěka?
Skljank pomarančevogo soka na stolu.
Hlådiľnik jest bliz stola.
Mašina za mytje posųdy jest pod stolom.
Posųda v umyvaľniku ne jest čista.
Posųda v mašině za mytje posųdy jest čista.
Taliŕky i skljanky na stolu sųt nečiste.
Skljanka jest pòlna mlěka.
Umyvaľnik jest pòlny posųdy.
Mašina za mytje posųdy jest pusta.
Hlådiľnik jest pusty.
Vědro za odpady nedobro vonjaje.
Čiste prostriny imajųt prijętny aromat.
Vědro za odpady jest pòlno.
Glųboka taliŕka jest pusta.
Skljanky sųt tòlste.
Skljanky sųt puste.
Vědro za odpady jest pusto.
V stropu sųt okna.
Strop jest běly.
Pol jest drěvěny.
Vědro za odpady jest na podlogě.
Mųž popravjaje pol.
Oni popravjajųt svoj strop.
Možeš li zaměsti podlogu, prosim.
On mětaje kuhnjų.
Ona mětaje kolo magazina za jedivo.
Ja mětajų stųpenišče.
Ona bųde zamětati podlogų.
My zamětajemo podlogų.
Ja jesm zamětala podlogų.
Ja iznošų odpady.
Mošeš li vynesti odpady, prosim.
Ona vynosi odpady.
On hče myti posųdų.
Děvčina myje posųdų.
Ja jesm pomyl posųdų.
Možeš li pomyti posųdų, prosim.
Možeš li pomyti lice, prosim.
Izpraj svojų oděđų, prosim.
Zaměti, stųpenišče, prosim.
Izpraj oblěčeńje, prosim.
Mųž prodavaje kilimy.
Divan jest v sadu.
Črveny kilim jest na podlogě.
Na divanu sųt tri ljudi.
Kotka jest na divanu, a žena jest kolo divana.
Dětę sědi na podlogě, a jego mama sědi na divanu.
Žena sědi na divanu, a mųž stoji za divanom.
Ja čišćų strop pråhosòsaľnikom.
Ja čišćų kilim pråhosòsaľnikom.
Možeš li očistiti stųpenišče pråhosòsaľnikom, prosim.
On očiščaje kilim pråhosòsaľnikom.
Čto ty očišćaješ pråhosòsaľnikom?
Ja očišćam pråhosòsaľnikom podlogu pod divanom.
Ja očišćam pråhosòsaľnikom podlogu pod kilimom.
Žena čisti avto.
Ja hčų čisti salu.
Učenica čisti bibliotekų.
My čistimo svojų spalnjų.
Očisti kuhnjų, prosim.
Ja čiščų kuhnjų.
Prosim, očisti svojų spaljnjų.
Ja čiščų svojų spalnjų.
Vanna jest pòlna vody.
Vanna jest pusta.
Umyvaľnik jest kolo vodnogo kloseta.
Duš jest zeleny.
Kotka jest v umyvaľniku.
Mlådec jest v dušu.
Ja čišćų umyvaľnik.
Ja čišćų duš.
Ja planujų pomyti sę v vanně.
Brati myjųt sę v vanně.
Mlådec pomyl sę v vanně.
Děvčina planuje pomyti sę v dušu.
On myje sę v dušu na otvorjenom vòzduhu.
Ja jesm pomyla sę v dušu.
Žena myje sę v vanně.
Žena myje sę v dušu.
Ja planujų pomyti sę v dušu.
Žena myje pol.
Mųž čisti vodny kloset.
Počisti, prosim, umyvaľnik.
Ja myjų okno.
Oni čistęt vannų.
Ja mojų stol.
Mlådec myje podlogų.
Ja jesm vynesl odpady.
Mně trěba je pomyti podlogų.
Ja jesm pomyla posųdų.
Mně trěba je zamesti podlogų.
Čto nam jest potrěbno sdělati dneś?
Nam jest potrěbno očistiti kųpaljnjų.
Ja bųdų počistiti umyvaľnik.
Ja bųdų počistiti vannų.
Bųdeš li ty počistiti vodny kloset?
Da. Ja bųdų jego počistiti, kògda ty bųdeš zamesti podlogų.
Kųdy vy idete?
My idemo do parka.
Jesi li ty očistil svojų spaljnjų?
Da, ja jesm očistil svojų spaljnjų.
Jesi li ty očistil podlogų pråhosòsaľnikom?
Ne. Ja bųdų očistiti podlogų pråhosòsaľnikom, kògda bųdų vråtiti sę do doma.
Tutoj mųž jest siľny.
Tutoj mųž jest vyše siľny.
Tuta žena jest siľna.
Tuta žena jest vyše siľna.
On jest siľny.
On ne jest siľny.
Ona jest siľna.
Ona ne jest siľna.
Kto jest vyše siľny?
Žena jest vyše siľna od mųža.
Mųž jest vyše siľny od ženy.
Mlådec zajmaje sę sportom.
Mųž ne zajmaje sę sportom. On čitaje.
Děvčiny ne zajmajųt sę sportom. One besědujųt.
Žena zajmaje sę sportom.
On jest siľny, zato že on zajmaje sę sportom.
Ja zajmam sę sportom po ponedělkam, srědam i četvŕtkam.
My zajmajemo sę sportom na plaži.
Mųži trenujųt sę.
Mųž trenuje sę v svojem ofisu.
Ja trenujų sę.
Komanda iz Brazilije jest oblěčena v žòlto.
Komanda iz Francije jest oblěčena v sinje.
V tutoj komandě jest šesť mlådcev.
V tutoj komandě jest jedinadsęť děvčin.
V kakoj komandě ty igraješ?
Ja igram v futboľnoj komandě.
Začto ty dneś trenuješ sę?
Zato že zautra u mojej futboľnoj komandy jest igra.
Děvčina praktikuje sę na fortepianu.
Mlådec praktikuje sę na skripkě v svojej spaljnji.
Žena praktikuje sę na gitarě v salě.
Mųž praktikuje sę na skripkě v teatru.
Ja praktikujų sę na skripkě v poměšćeńju.
Ja praktikujų sę na gitarě na otvorjenom vòzduhu.
Imajų futboľny trening v poměšćeńju.
Imajų futboľny trening na otvorjenom vòzduhu.
Ja hćų čokolada, ale mně ne dozvaljaje sę.
Ja hćų ględěti televizor, ale mně jest trěba zajmati sę sportom.
Ja hćų tancevati, ale mně jest trěba zamesti pol.
Ja hćų pojdti do doma, ale mně ne dozvaljaje sę.
Jej jest trěba očistiti svojų spaljnjų.
Nam jest trěba pomyti psa.
Ne kupuj tuto. Ono jest zamnogo drågo.
Ne nosi tuto. Ne godi sę po råzměru.
Naděti črny kostjum ili sěry?
Naděj sěry kostjum.
Naděti nebeskų suknjų ili črnų?
Naděj nebeskų suknjų.
Jest li mně trěba zajmati sę?
Da, tobě jest trěba zajmati sę.
Položiti li skripkų na poglogų?
Ne, položi skripkų na stol.
Někto je prišèl.
S tobojų hćųt pogovoriti.
V ofisu někto jest.
V duši někto jest.
Někto praktikuje sę na gitarě.
Někto praktikuje sę sportom.
Někto myje posųdų.
V avtu někto jest.
Někto kupuje něčto.
Někto fotografuje.
Někto dělaje něčto.
Nam jest trěba najdti dobro město za igrų v futbol.
Nam jest trěba najdti dobro město za praktikų na naših instrumentah.
On iskaje, kde jest možno jedati.
Tuto jest dobro město za plavańje.
Tuto jest dobro město za futboľny trening.
Tuto jest zlo město za sportivno trenovańje.
Tuto jest dobro město za hođeńje na lyžah.
Oni iščųt město za zajęťja historijejų.
Oni sųt našli město za zajęťja historijejų.
My iščemo město za sportivno trenovańje.
My našli město za sportivno trenovańje.
Někto napisal mně piśmo!
On išče někako jedivo.
Někògda v bųdučnosťi ja bųdų stati proslavjenojų pěvicejų.
Poněkògda psi živųt v domu, a poněkògda - na ulici.
Matematika poněkògda byvaje legkojų, a poněkògda tęžkojų?
Poněkògda ja fotografujų ljudij, a poněkògda - životin.
Poněkògda ja nošų šapkų.
Poněkògda on nosi okuljary.
Poněkògda oni nosęt suknjų.
Poněkògda my nosimo v školě spodnice, a poněkògda - nogavky.
My vsegda nosimo v školě spodnice.
Poněkogda ja pijų kavų po jutram, a poněkògda - čaj.
Ja vsegda pijų kavų po jutram.
Poněkògda tu jest hlådno, poněkògda - goręće.
Tu vsegda jest hlådno.
Tu nikògda ne byvaje hlådno.
On vsegda nosi kravatų.
Poněkògda ona nosi kravatų.
Oni vsegda nosęt nogavky.
Poněkògda oni nosęt nogavky.
Lajmy vsegda sųt kysle.
Čokolada ne byvaje kyslojų.
Cukr vsegda jest slådky.
Peprec ne byvaje slådkym.
Ja vsegda myjų sę v dušu prěd råbotojų.
Ja nikògda ne jedam męsa.
Poněkogda on hće jedati, a poněkògda - piti.
Tu vsegda někto stoji.
My nikògda ne hodimo na lyžah v lěto.
Poněkògda ja rano odhodim s råboty.
Kde vy trenujete sę?
Poněkògda my trenujemo sę tut, a poněkògda - v školě.
Kògda vy trenujete sę tut?
My trenujemo sę tu v jesenj.
Kògda vy trenujete sę v školě?
V zimų.
dva oka
uho
nos
usta
Čto to jest? To je noga mlådca.
To je rųka děvčiny.
rųka
noga
oki
Tuto sųt moje nogy.
Tuto jest moja rųka.
Tuto sųt moje oči.
Tuto sųt moje uši.
Tuto jest moj nos.
Tuto sųt moje usta.
Ona poranila rųkų.
Ja jesm poranil nos.
On poranil oči.
Ja jesm poranil nogų.
Mlådec poranil kolěno.
Ja jesm poranila låkoť.
Mųž položil rųkų na kolěna.
Žena postavila låkťe na stol.
Mně je potrěbny plaster na kolěno.
On imaje plaster na pŕstų.
Ona imaje plaster na rųkě.
Ja imajų plastery na rųkě.
On imaje plastery na kolěnų.
On imaje plaster na nogě.
Ona imaje plaster na kolěnų.
On surfuje na lyžah.
On padaje.
Ona surfuje na velosipedų.
Ona padaje.
On surfuje na konjų.
Mųž padaje s velosipeda.
Mųž upadl s velosipeda.
Děvčina padaje s ogrådy.
Děvčina upadla s ogrådy.
Ja jesm upadl s velosipeda. Imaješ li plaster?
Ja jesm poranil låkòť. Imajete li vy plaster?
Ja hoćų piti. Imajete li vy vodų?
Ja jesm zabolěla. Imajete li vy lěky?
Čto sę stalo?
Ja jesm izšèl na ulicų v dòžď.
Ja jesm lězl na drěvo i upadl.
Ja jesm upadl i poranil rųkų.
Kògda oni surfovali na lyžah, oni sųt upadli i poranili nogų.
Mama izprala tvoj svetr.
Včera večeròm ja jesm protancevala tri časiny.
Včera večeròm ja tancevah tri časiny.
Ja jesm hodila na plaž.
Ja jesm upadla s konja.
Ja jesm skočil s ogrådy.
Ja jesm upadl s velosipeda.
Jesi li ty poranil kolěno?
Ne, ja jesm poranil låk(o)ť.
Hoćeš li plaster?
Da, prosim.
glåva
brjuho
U mlådca boli glåva.
U děvčiny boli brjuho.
U mene boli uho.
U njego boli nos.
U mene boli glåva.
U mojego syna boli brjuho.
U ženy boli rųka.
U mene boli oko.
U ženy boli nos.
U njego bolęt usta.
Čto s tobojų je?
Ja jesm zabolěl.
Čto s vami je?
U mene bolęt oči.
Kaka temperatura jest na ulici?
Dva stųpnje. Naděj paljto.
Tridesęť stųpnjev. Nam je trěba pojdti na plaž.
Kaka u dětęta je temperatura?
Tridesęť sedm.
Kaka je moja temperatura?
Tridesęť osm.
Čto jest s njim?
On imaje temperaturu tridesęť devęť.
Ja bųdų pozvoniti lěkaŕu.
Telefon lěkaŕa jest na hlådiľniku.
Ona pije svoj lěk so skljankojų vody.
Tutoj lěk trěba prijmati po večerji.
Pijte tutoj lěk so mlěkom.
On zautrakaje jedin raz v denj.
Pojezda odpravjajųt sę v Pariž dva raza v denj.
Prijmati tuto lěk dva raza v denj.
Ja pijų kava jedin raz v denj.
Zųby trěba čistiti dva raza v denj.
Samolety do Barselony odpravjajųt sę jedin raz v denj.
Prijmajte tuto četyri raza v denj.
Avtobusy idųt v centr gråda šesť raz v denj.
Igrajete li vy v tenis?
Da, ja igram tri raza v sedmicų.
Prijmajete li vy lěk?
Da, ja prijmam tutoj lěk jednokratno v denj.
U mene boli brjuho.
Imajete temperaturų tridesęť osm.
Vam trěba prijmati tutoj lěk tri raza v sedmicų.
Ostråžno! Podloga je mokra!
Ostråžno! Mašina!
Ostråžno! Ty lězeš na veľmi vysoko drěvo!
Bųdi, prosim, ostråžnojų, kògda voziš sę na velosipedu.
Ty remontuješ mašinų.
Bųď, prosim, ostråžnym, kògda vodiš mašinų po sněgu.
Ty igraješ s dětętom.
Planujete li vy zautra surfovati na lyžah?
Da, my planujemo surfovati zautra jutrom.
Bųďte, prosim, ostråžnymi!
Dobro jutro, Džon.
Dobro jutro, doktor Stoun.
Ja jesm upadl sò stųpenišča.
Prijmajte tuto dva raza v denj. Hvala.
Bųďte ostråžny na stųpenišču. Do viděńja.
Ne budeš li ty prinesti mně stųpenišče? Bųdų prinesti.
Je li ona slomjena? Da, ona jest slomjena.
Je li tobě potrěbna pomoć? Ne, blågodarjų. Ne je potrěbna.
U mene bolěje kolěno.
Ja jesm upadl. Je li tobě potrěbny plaster?
Ne, blågodarjų. Plaster mi ne je potrěbny.
Kto tu bųde žiti?
Rodina iz Londona. Imajųt dvoje děti.
Jeste li vy v jednoj futboľnoj komandě?
Da, my jesmo v jednoj futboľnoj komandě.
Imajete li dneś trening?
Ne, my ne imajemo treninga dneś.
Je li mně trěba očistiti podlogų pråhososaľnikom?
Da, tobě je trěba očistiti podlogų pråhososaľnikom.
Råbotaje?
Ne, ne råbotaje.
Trěba li mně zamesti podlogų?
Da, tobě je trěba zamesti podlogų.
V kakoj čas oni bųdųt prijdi?
Oni prijdųt v tri časiny.
Mųži sųt izigrali.
Žena izigrala.
Děvčina izigrala.
Mlådec izigral.
Nebesko avto proigryvaje.
Krasno avto izigryvaje.
Komanda v črvenyh teniskah proigryvaje.
Komanda v zelenyh teniskě izigryvaje.
My jesmo izigrali!
Ja jesm proigrala!
Děvčina je izigrala, a mlådec je proigral.
Oni sųt ščęstlivi, zato že oni izigrali.
Mųž skrbi, zato že proigral.
Mųž v zelenom je izigral.
Nikto ne jedaje.
Vsi běžęt.
Vsi govoręt.
Nikto ne igraje.
Nikto ne skakaje.
Vsi skakajųt.
Nikto ne sědi.
Vsi sědęt.
Pod ležiščem ničego ne jest.
Na stolu vsečto jest nebesko.
V ofisu ničego ne jest.
V umyvaľniku vsečto jest nečisto.
Na kilimu ničego ne jest.
Na travě něčto jest.
Vsečto jest na podlogě.
V tutoj salě nema ničego novogo.
V tutoj salě jest něčto oranževo.
V tutom domu vsečto jest malo.
V hlådiľniku ničego nema. Vsečto jest na stolu.
Na stolu ničego nema. Vsečto jest v hlådiľniku.
V umyvaľniku ničego nema. Vsečto jest na stolu.
Na stolu ničego nema. Vsečto jest v umyvaľniku.
Per jest dostatòčno na vsih.
Stulov ne jest dostatòčno na vsih.
Kavy ne jest dostatòčno na vsih.
Deserta jest dostatòčno na vsih.
Jest li skljanòk dostatòčno na vsih?
Da, skljanòk jest dostatòčno na vsih.
Je li vilic dostatòčno na vsih?
Ne, vilic ne je dostatòčno na vsih.
Tuta komanda je oblěčena v sinje tenisky.
Ja igram v komandě, ktora je oblěčena v sinje tenisky.
Komanda, ktora je oblěčena v sinje tenisky, izigryvaje.
Komanda, ktora je oblěčena v sinje tenisky, proigrala.
Na jedinstvenom iz psov je črveny svetr.
On igraje so psom v črvenom svetru.
Ona běži so psom v črvenom svetru.
Mlådec izigryvaje.
Mlådec, ktory izigral, je ščęstlivy.
Děvčina padaje.
Děvčina, ktora upadla, je poranila rųkų.
Mųž proigryvaje.
Mųž, ktory proigral, skrbi.
Tuta žena uči umětnosťi.
Žena, ktora uči umětnosťi, besěduje s děvčinojų.
Žena, ktora uči umětnosťi, kupuje obraz.
Ktory iz muzikantov jest tvojim prijateljem?
Moj prijatelj je muzikant, ktory igraje na gitarě.
Kakym letom vy letite?
Ja lećų tym letom, ktory odpravjaje sę v pęť tridesęť dnja.
Mně jest potrěbny někto, kto može popraviti mojų mašinų za myťje.
Jemu jest potrěbny někto, kto može s njim poigrati.
Jim jest potrěbny někto, kto može vlězti na drěvo.
Nam jest potrěbny někto, kto može pomogti nam kupiti dom.
Mně jest potrěbny někto, kto govori na russkom.
Ja imajų mnogo prijateljev, ktori dobro pěvajųt.
Mi jest potrěbny někto, kto dobro tancuje.
V tutoj izbě jest divan.
V tutoj izbě nema divana.
V tutoj izbě jest laptop.
V tutoj izbě nema laptopa.
V tutoj izbě jest televizor.
V tutoj izbě nema televizora.
My zautrakajemo v tutoj izbě.
My ględajemo televizor v tutoj izbě.
My spimo v tutoj izbě.
My råbotajemo v izbě s oknom.
My hćemo råbotati v izbě s oknom.
Ja imajų sestrų, ktora igraje na fortepianu.
Mně jest potrěbny někto, kto igraje na fortepianu. Čim ja mogų pomogti?
Ja iščų někogo, kto govori na kitajskom.
My iščemo něčto, čto možno naděti na kostjumovany večer.
Znajete li vy kako on sę zòve? Da, jego imę je Ivan.
Ty znaješ, kde my jesmo? Da, my jesmo tu.
Ja znam, koliko ja imajų grošev.
Ja ne znam, koliko jih jest.
Ona znaje, koliko tuto koštųje.
Nikto ne znaje, koliko ryb je v okeanu.
On ne znaje, že oni sųt v domu.
Ja ne znajų, kde sųt moje ključe.
Oni ne znajųt, čto to je.
Ona ne znaje, že on prinesl jemu cvěty.
Ty znaješ, kto on je?
Ne, ne znam.
Ty ne znaješ, koliko člověk bude prijdti?
Bųde prijdti četyri člověka.
On znaje, že na ulici je hlådno.
Roditelji ne znajųt, že na njih ględęt děti.
Oni znajųt, že na njego ględęt jih mamy.
Oni znajųt, kde je ryba.
Ona ne znaje, kde je jejna mašina.
Oni ne znali, že dětę spalo.
Ona znaje, že dětę spi.
Imajemo li dostatòčno grošev, da by kupiti jablòko?
Da, imajemo dostatòčno grošev.
Ty ne znaješ, bųde li proigrati komanda v črvenom?
Ne, ja ne znam, bųde li proigrati komanda v črvenom.
Ty ne znaješ, prijde či on v muzej?
Ne, ja ne znajų, prijde či on v muzej.
Ty ne znaješ, igraje li ona na fortepianu?
Ne, ja ne znam, igraje li ona na fortepiana.
Dneś, věrojętno, bųde sòlnečno.
Noćejų, věrojętno, pojde sněg.
Zautra, věrojętno, pojde dòžď.
V minulom měsęcu komanda v črvenyh teniskah je izigrala pęť igr i proigrala jednų.
Komanda v črvenyh teniskě, věrojętno, bųde izigrati tu igrų.
V minulom měsęcu komanda v žòltyh teniskah proigrala vęče igr, než komanda v sinjih teniskah.
Komanda v žòltyh teniskah, věrojętno, bųde proigrati tu igrų.
Kako suknjų ty kupiš?
Hoť nebesko suknja godi sę po råzměru, ja, věrojętno, kupjų črveno.
Čemu?
Zato že črveno suknja koštųje menje.
Vy jedete v Rim či Pariž?
Hoť my bysmo htěli by pojehati v Rim, my, věrojętno, pojedemo v Pariž.
Čemu vy jedete v Pariž?
Zato že my hćemo pojdti v Parižu v muzej umětnosti.
Kaka komanda bųde izigrati?
Hoť komanda v žòltyh teniskah igraje veľmi dobro, věrojętno, izigraje druga komanda.
Zato že komanda v sinjih teniskah na tutoj moment izigryvaje.
Čto ty ljubiš vęče, lěto ili zimų?
Hoť lěto je teplo i sòlnečno vrěmę, ja vęče ljubjų zimų.
Začto ty vęče ljubiš zimų?
Zato že ja ljubjų surfovati na lyžah.
Nikto ne je prinesl desert.
Ty ne znaješ, u nas je dostatòčno torta na vsih gosťev?
U nas, věrojętno, ne je dostatòčno. Nam je trěba kupiti tort.
Egipt je v Afrikě.
Italija je v Evropě.
Brazilija je v Južnoj Amerikě.
Sjedinjene Štaty sųt v Sěvernoj Amerikě.
Avstralija - to je kraj i kontinent.
Kitaj jest v Aziji.
Tutoj kontinent je Afrika.
Tutoj kontinent je Evropa.
Tutoj kontinent je Južna Amerika.
Tutoj kontinent je Sěverna Amerika.
Tutoj kontinent je Azija.
Tutoj kontinent je Antarktida.
Tutoj kontinent je Avstralija.
Tuta svaťba je v Afrikě.
Tuta svaťba je v Južnoj Amerikě.
Tuta svaťba je v Evropě.
Tuta pogreba je v Aziji.
Tuta pogreba je v Sěvernoj Amerikě.
Tuta pogreba je v Afrikě.
Tuta svaťba je v Aziji.
Tuta pogreba je v Evropě.
Tuta kniga jest o životinah v Antarktidě.
Ona ględi film o rodinah v Afrikě.
Tuta kniga je o větrovyh lodkah.
Tutoj film je ob historije Azije.
Ona jest na råbotě, ale mysli o svojej rodině.
On mysli o svojih dědu i babě.
Ja mysljų o svojej ženě.
O čem ty mysliš?
Ja mysljų o futboľnoj igrě na slědujųćej sedmici.
Ja mysljų o svojej svaťbě v slědujųćem měsęcu.
On prěžil vo Francije pęťdesęt dva lěta.
Tuta žena imaje svaťbų v Aziji.
Tuto životina urodilo sę v Avstraliji.
Tutoj mųž je umrěl v Antarktidě.
Blågoželam!
Prosimo prijęti naše sųžalosťi.
Prošų prijęti moje sųžalosťi.
Ja dneś imajų svaťbų.
Naš dětę urodilo sę včera.
Na prošedšej sedmici je umrěl moj otec.
Prošų prijęti moje sųžalosťi.
Moja babica je umrěla v minulom měsęcu.
Včera v jedinnadsęť časin večera u mene urodila dòćera!
Ja imajų nadějų, že tuto je igračka.
Tuto je igračka!
To ne je igračka. To je košulja.
Ja imějų nadějų něčto najdti.
Ja jesm něčto našèl.
Ja imajų nadějų shvatiti tutoj męč.
Ja ne jesm shvatil męč.
Ja imajų nadějų, že v denj mojej svaťby ne bųde dòžď.
V denj mojej svaťby byl dòžď.
Ja imajų nadějų, že u mene bųde děvčina.
U vas je mlådec!
My imajemo nadějų, že naša komanda bųde izigrati.
Naša komanda je proigrala.
On imaje nadějų, že ona bųde postati jego źenojų.
Ona bųde postati jego ženojų!
My jesmo ščęstlivi.
Oni bojęt sę.
Ja skrbjų.
Oni sųt ščęstlivi, zato že oni igrajųt.
Žena skrbi, zato že ona uježđaje.
On boji sę, zato že on nikògda ne vodil avto.
Ljudi na pogrebańju skrbęt.
Ljudi na svaťbě sųt ščęstlivi.
Ona boji sę, zato že zablųdila sę.
Moj babica imala svaťbu sto lět tomu nazad v Afrikě.
Ja jesm urodila pętnadsęť lět tomu nazad v Južnoj Amerikě.
Desęť lěto tomu nazad ja jesm žil v Aziji.
Ona urodila četyri dni nazad v Evropě.
My jesmo postali mužem i ženojų dvadesęť lět nazad.
My jesmo oženjeni už dvadesęť lět.
Tutoj mųž je umrěl tri tysęći lět tomu nazad.
On je mŕtvy už tri tysęći lět.
My osvatili pęťdesęt lěto tamtomu nazad.
Ljudi iz Evropy pripluli v Sěvernų Amerikų pęťsòt lět tomu nazad.
Ja jesm upadl s velosipeda dvě časiny tomu nazad.
Tutoj člověk jest mŕtvy už mnogo lět.
Oni sųt oženjeni už dvadesęť pęť lět.
Oni sųt oženjeni jedin god.
Ja učų sę muzikě pętnadsęť lět.
On igraje v golf desęť lět.
Oni živųt v Avstraliji pęť lět.
Čto ty dělaješ?
Ja učų sę russkomu języku.
Kak davno ty učiš sę russkomu?
Ja učų sę russkomu sedm měsęcev.
Oni budujųt dom.
Oni budujųt futboľny stadion.
Oni budujųt hram.
Oni budujųt most.
Oni sbudovali tutu boljnicų v Afrikě.
Oni budujųt tutu boljnicų v Južnoj Amerikě.
Oni bųdųt izbudovati tutu boljnicų v Aziji.
Kako dòlgo vy budujete tutu školų?
My budujemo tutu školų jedin god.
Kako dòlgo on tuto buduje?
On buduje tuto jednų sedmicų.
Ja jesm zakončila čitati knigų včera večeròm.
Tutčas mně jest potrěbna nova kniga.
My jesmo zakončili budovati tutoj dom měsęc tomu nazad. Tutčas my tut živemo.
On zakončil čistiti svojų izbų desęť minut tomu nazad. Tutčas on igraje s svojejų igračkojų.
Kako dòlgo vy budujete tutoj dom?
My budujemo tutoj dom dva goda.
Kògda vy zakončite jego budovati?
My imajemo nadějų, že bųdemo zakončiti jego budovati prěd rođenjem dětęta.
Dobrodošli v naš novy dom.
Raněje ona běgala medlo.
Tutčas ona běgaje bystro.
Raněje mně ne zadovaljalo učiti sę russkomu języku.
Tutčas mene zadovaljaje učiti sę russkomu języku.
Raněje ja ne jesm ljubila zeleninų.
Tutčas ja ljubjų zeleninų.
Raněje on ne imal grošev.
Tutčas on imaje groše.
Dětę, věrojętno, skoro urodi sę.
Dětę už urodil sę.
Oni skoro bųdųt imati svaťbų.
Oni už imali svaťbų.
Či dòžď pojde v blizky čas?
Ne, dòžď ne bųde v blizky čas.
Jedaješ zeleninų.
Ja už jesm sjedl zeleninų!
Vy skoro zakončite ubirati kuhnjų?
My už zakončili ubirati kuhnjų!
Vy skoro zakončite remontovati most?
My už jesmo zakončili remontovati most.
Evropa jest k sěveru od Afriky.
Avstralija jest k vòzhodu od Afriky.
Antarktida jest k jugu od Afriky.
Južna Amerika jest k zapadu od Afriky.
Kitaj jest k zapadu od Japonije.
Rosija jest k sěveru od Kitaja.
Italija jest k vòzhodu od Francije.
Avstralija jest k jugu od Rossije.
Drěvo jest među děvčinojų i mųžem.
Děvčina jest među ženami.
Pès jest među ljuďami.
Pusty skljankų jest među tòlstymi skljankojų.
Tuto je Tihy okean.
Tuto je Sěverny Ledovity okean.
Tuto je Atlantičny okean.
Tuto je Indijsky okean.
Kde je Atlantičny okean?
Atlantičny okean jest među Južnoj Amerikojų i Afrikojų.
Kde je Indijsky okean?
Indijsky okean jest k vòzhodu od Afriky.
Kde jest Sěverny Ledovity okean?
Sěverny Ledovity okean jest k sěveru od vseh kontinentov.
Mųž plavaje na  větrnoplåtnoj lodkě v Atlantičnom okeanu.
Tuta životina plavaje v Sěvernom Ledovitom okeanu.
Ja prohodim sę kolo Indijskogo okeana.
Oni plavajųt v Bezšumnom okeanu.
Španija jest k jugu od Francije.
Meksiko jest k vòzhodu od Tihogo okeana.
Francija jest među Němcijejų i Španijejų.
Velika Britanija jest k sěveru od Francije.
Od počętka moj samolet odpravil sę iz Meksiky.
Potom moj samolet dojehal v Velikų Britanijų.
Potom ja jesm pojehal na pojezdu na jug, vo Francijų.
V koncu ja jesm pojehal na avtu na vòzhod, v Němcijų.
Moj samolet odpravjaje sę iz Avstralije v srědų.
On pribyvaje v Španijų v četvŕtòk.
Ja bųdu ostati sę v Španiji na jednų sedmicų.
Potom ja bųdų pojehati na pojezdu v Němcijų.
Mųž ide po pustynji.
Tuta životina žive v pustynji.
Tute cvěty sųt v tropičnom lěsu.
Tropičny lěs jest bliz plaža.
Kde ty tuto sfotografovali?
Ja jesm sfotografoval tuto v pustynji, v Meksikě.
Ja jesm sfotografoval tuto v tropičnom lěsu, v Braziliji.
råstliny
životiny
ljudi
Drěva to sųt velike råstliny.
To jest mala råstlina.
Něktore råstliny imajųt cvěty.
Něktore råstliny ne imajųt cvětov.
Kde råstųt tute råstliny?
Tute råstliny råstųt v tropičnom lěsu.
Tute råstliny råstųt v pustynji.
To jest jablånj.
To jest borovica.
Tuto jest pomarančevo drěvo.
Čto tut råste?
Trava.
Borovice.
Pomarančeve drěva.
Kako to jest drěvo?
Čto on skazal?
On skazal, že pojezd opozdnjaje sę.
On skazal, že tobě je trěba prijęti lěk.
Pardon, čto ty jesi skazala? Ja jesm skazala, že mene zadovaljaje tvoja kušulja.
Pardon, čto vy jeste skazali? Ja jesm skazal, že mně jest potrěbny vęćši kufèr.
Čto skazala učiteljka? Ona skazala, že tuta råstlina råste v tropičnom lěsu.
Čto skazal lěkaŕ? On skazal, že mně je trěba prijmaati tutoj lěk dvukråtno v denj.
Čto skazal policijnik?
On skazal, že park jest k zapadu odśųd.
Čto skazal učitelj?
On skazal, že Velika Britanija jest v Evropě.
Ona skazala, že Egipt jest v Afrikě.
Mati dŕži svoje dětęto.
My dŕžimo velikų råstlinų.
Učiteljka dŕži laptop.
Oni dŕžęt kartų Španije.
Ja držų svojų kotkų.
Děvčina dŕži cvěty.
My dŕžimo fotografije jedin drugogo.
Možeš tuto podŕžati?
Pardon, ja ne mogų tuto podŕžati.
Da, ja mogų tuto podŕžati.
ogònj
led
pěsòk
V pustynji jest mnogo pěska.
Na plaži jest mnogo pěska.
V Antarktidě jest mnogo leda.
Statuja je izråbjena iz leda.
Tuto je podobno na ogònj, ale je izråbjeno iz papira.
Tutoj budynòk je izråbjeny iz pěska.
Tuto je jego dom.
Je li tuto jego dom?
Da, to je jego.
Tuto je jejny pès.
Je li tuto jego pès?
Ne, jejny.
Čija jest tuta větrova lodka?
Jego.
Čije tuto sųt rųky?
Tuto sųt jejne rųky.
Čije tuto sųt igračky?
Tute igračkove auta sųt naše.
Tutoj męč jest naš.
Čije je tuto orųďje?
Tute bųbèny sųt moje.
Tuta gitara jest moja.
Toj pès jest jego.
Tutoj pès jest jejny.
Tutoj pès jest moj.
Tutoj pès jest naš.
Mene zadovaljaje tutoj dom.
Hvala! On je moj. Ja jesm jego sbudoval.
Mene zadovaljaje tutoj obrazòk.
Hvala! Ona jest jego. Ja jų podarila jemu.
Mene zadovaljaje tuta råstlina.
Hvala! Ono je naš. My jesmo kupili jego dneś utrom.
Velblųdi živųt v pustynji.
Kyti živųt v okeanu.
Malpice živųt v tropičnom lěsu.
Pingvini živųt v Antarktidě.
Tigri živųt v Aziji.
Sloni živųt v Aziji i Afrikě.
Slon je v vodě.
Tigr běži.
Tute pingvini hćųt plavati.
Kyt plyve.
Někto jede na velblųdu.
Malpica je na drěvu.
velblųd
kyt
malpica
tigr
slon
pingvin
Tuta ptica je žòlta.
Tuta ptica je črvena.
Tuta ptica sědi na cvětu.
Tuta ptica sědi na drěvu.
Tute ptice sųt zelene.
Tute ptice sųt plyvųt.
Tuta ptica hće jedati.
Tuta ptica može govoriti.
Jedna iz tutyh ovc je koričneva.
Tute kråvy sųt črno-běle.
Tute katky sųt běle.
Tute kury sųt koričneve.
ovca
kråva
katka
kura
Pingvini sųt pticami.
Kury sųt pticami.
Katky sųt pticami.
Pingvini ne mogųt lětati, ale mogųt dobro plavati.
Tute ptice letęt na sěver.
Tute ptice ne mogųt lětati, ale mogųt siľno bystro běgati.
Tuta katka leti nad jezerom.
Běla ptica leti.
Pingvin je v vodě.
Kyti plyvųt.
Tute katky letęt.
Tuta ptica je krasiva.
Tute ptice sųt nekrasne.
Tuto je krasiva ulica.
Tuto je nekrasna ulica.
Moja kotka ne je krasna.
Moj pès ne je krasny.
Vaše konje sųt krasive.
Moje kråvy sųt krasive.
Tuta statuja je krasiva.
Tuta statuja ne je krasna.
Moja suknja je krasiva.
Moja suknja ne je krasno.
Někto tyče pticų.
Někto tyče led.
Někto tyče knigų.
Možeš dotyknųti råstlinų.
Možeš dotyknųti tutų životinų, ale bųď ostråžnym.
Hćeš li dotyknųti konjų?
insekt
zmija
žaba
Tuto je opasno piti.
Tuto je bezopasno piti.
Tykati tu zmijų je opasno.
Tykati tu zmijų ne je opasno.
Ne tykaj tu peć. Ona je goręća.
Ne tykaj tu životinų. Ona je nečista.
Ne tykaj tu žabų. Ona je opasna.
Surfovati na tutoj konji je opasno.
Surfovati na tutyh konjah ne je opasno.
Staviti tu palatkų je opasno.
Staviti tu palatkų ne je opasno.
Tuta žaba je krasiva, ale grozna. Ne dotykaj jų.
Tuta žaba je nekrasna, ale ne je grozna.
Možeš li dotknųti sę do njej?
Tutoj insekt je krasivy i bezgrozny.
Možeš li dotknųti sę do njego?
Tutoj insekt je nekrasno i opasny. Ne dotykaj sę do njego.
Ja imajų nadějų, že my smožemo najdti žabų.
Ja imajų nadějų, že my smožemo jezditi na velblųdah.
Plavati s akulami je opasno.
Dotykati tigra je opasno!
On imaje nadějų, že smože izråbiti dobrų fotografijų slonov.
Ona imaje nadějų, že smože izråbiti dobrų fotografijų pingvinov.
Oni imajųt nadějų, že smogųt izråbiti dobre fotografija akuly.
On ne boji sę insektov.
Kotka ne boji sę psa.
On boji sę akul.
Oni bojęt sę zmije.
Ja bojų sę dotykati sę do insekta, no moj otec govori, že tuto ne je opasno.
Moja mama skazala, že tute životiny sųt iz Afriky.
Ja bojų sę dotykati sę do ovce, ale moj učitelj govori, že tuto ne je opasno.
Moj děd skazal, že tute zmije sųt iz Avstralije.
Tuto je naš malpica.
Tuto je jih katka.
Tuto sųt naše kury.
To sųt jih kråvy.
Či tuto sųt vaše ključe?
Da, naše.
Či tutoj pès je vaš?
Ne, jih.
Kaka skljanka je moja? Tuta je tvoja.
Kakogo město jest moje? Tuto je vaše.
Pardon, tuto je vaše? Da, blågodarjų. Tuto je moje.
Tutoj kufèr je vaš .
Tute męče sųt tvoje.
Pardon, či tutoj dòždnik je vaš?
Tuto paljto je vaše.
Či tuto avto je vaše?
Či tuto je moja skljanka? Da, tvoja.
Či tuto sųt vaše děti?
Mene zadovaljajųt tute. Vaše zadovoljajųt vęće, než moje.
Tvoje sųt vkųsne. Ale jejne sųt vyše vkųsne od tvojih.
Poględite na tuto avto! Jih avto jest vyše nečisto od našego.
On igraje na violině. Poględi, jego violina jest vyše nova od tvojej.
Tvoja ptica je veľmi krasiva. Odkųd je ona?
Ona je iz tropičnogo lěsa v Afrikě.
Čto s njejų stalo sę?
Ona je poranila sę.
Či ona može lětati?
Tutčas ona ne može lětati, ale črěz dvě sedmice smože.
Možeš li ty tuto popraviti?
Ne, ja ne mogų tuto popraviti.
Dobry denj.
Moje imę je Anton. Tuto je moj žena Julija.
Prijętno poznati sę. Moje imę je Katerina.
Naše avto ne råbotaje. Možete li vy nam pomogti?
Věrodostojno, moj mųž smože jų popraviti.
On je doma?
Ne, on jest na råbotě, ale skoro prijde do doma.
Hćete li zajdti i počekati jego?
Da, blågodarjų.
Dobrodošli do našego doma! Hvala!
Či tuto je vaša dòćera?
Da, tuto je naša dòćera.
Kògda ona urodila sę?
Ona urodila sę dva měsęca nazad.
Hćete li jų podŕžati? Da, hoćų.
Tuto je veľmi krasivy dom.
Kògda vy jeste imali svaťbų?
My jesmo imali svaťbų sedm lět nazad.
Ja mysljų o našej svaťbě.
Hoćete s nami poobědati?
Čašky je dostatòčno na vsih?
Da, dostatòčno.
Či tuto je vaše avto?
Da, to je naše avto.
Vy možete tuto popraviti?
Da, mogų.
Prosim.
On plyve na větrnoj lodkě s svojejų ženojų.
On prohodi sę po parku s svojejų prijateljkojų.
Ona dělaje kupa s svojemu mųžem.
Ona surfuje na lyži s svojemu prijateljem.
Mųž i žena ubirajut v svojem domu.
Mųž shodi sę s svojejų prijateljkojų, da by snjedati s njim.
To je moj prijatelj Vasilij.
Prijętno poznati sę, Vasiljo.
Tuto je moja prijateljka Tatjana.
Prijętno poznati sę, Tatjana.
Ona ne myslji, že jejny prijatelj dobro kuhaje jedivo.
Oni ne myslęt, že ona dobro igraje na gitarě.
On mysli, že doma nikogo ne.
Ja mysljų, že moje paljto je tut.
Ja mysljų, moj prijateljka v bibliotekě.
Oni myslęt, že jego dòćera spi.
Ja mysljų, že nače avto je u tamtogo restorana.
Ja mysljų, že smogų tuto popraviti.
Ja ne mysljų, že dneś jest bųde dòžď.
Ja mysljų, tu možno dobro pojedati.
Ja mysljų, že skoro bude pojdti sněg.
Ty mysliš, že naša komanda proigraje?
Da, ja mysljų, my proigrajemo.
Ty mysliš, že naš komanda izigraje?
Da, ja mysljų, že my izigrajemo.
Jesi li ty znakom s mojim prijateljem Nikolajem?
Da, my jesmo raněje råbotali v jednom ofisu.
Jesi li ty znakomy s mojej prijateljkojų Mašejų?
Ne. Prijętno poznati sę s vami, Mašo.
To je moj prijatelj Leonid. Jeste li vy znakomi?
Ne, my ne jesmo znakomi.
Moje imę je Daša.
Prijętno poznati sę, Dašo.
Prijętno poznati sę, Leonide.
Ivane! Čto ty dělaješ v Nju-Jorku?
Ja tutčas tut živų.
Jesi li ty znakomy s mojejų ženojų Julijejų?
Ne, my ne jesmo znakomi. Moje imę je Ivan.
Prijętno poznati sę, Ivane.
Prijętno poznati, Julijo.
To je jejny prijatelj?
Da, ja mysljų, že oni sbirajųt sę postati mužem i ženojų v bųdųćem lětu.
Ty mysliš, že to je jego žena?
Ne, on ne imaje ženy. To je jego prijateljka.
Oni myslęt, že matematika jest interesna.
Oni myslęt, že historija jest nudna.
Jejna kniga jest mnogo interesna.
Jego kniga nudna.
Ona dumaje, že tutoj muzej je veľmi nudny.
On dumaje, že prirodne nauky sųt veľmi interesne.
Knigy jemu sųt interesne, a televizor je nudny.
Igra je interesna za mųžev, ale je nudna za jih prijateljek.
Tuta kniga jest interesna.
Tutoj film jest nudny.
Tuta kniga jest nudna.
Tutoj film jest interesny.
Jesi li ty znajema s Petrom?
Da, ja jego znajų. On jest moj učenik.
Kògda ty jesi s (n)jim poznala sę?
Ja jesm poznala s njim tri měsęca nazad.
Kako vy s Danilom jeste poznali sę?
My jesmo učili sę v jednom universitetu.
Kògda vy s Danilom jeste poznali sę?
Ja jesm s njim poznala sę dva goda nazad.
Kògda vy s otcem jeste poznali sę?
My jesmo poznali sę, kògda on priježđal v Rim, kde ja tògda jesm råbotala.
Kde vy jeste poznali sę?
My jesmo poznali sę v kavarnji, kde ja jesm råbotala.
Ona počęla učiti umětnosťi dvadesęť pęť lět tomu nazad.
Ona dvadesęť pęť lět učila umětnosťi.
Ja jesm poznala s njim pęťdesęt lět nazad.
My jesmo znakomi jedin s drugym uže pęťdesęt lět.
Či tvoja prijateljka už pročitala tu knigų?
Da, ona jų už pročitala.
Či tvoj prijatelj uže popravil mašinų za mytje posųdy?
Ne, ne je popravil.
Koliko knig ty jesi pročital v tutom godu?
Ja jesm pročital desęť knig, i dvě iz njih byli velmi interesne.
Na tutoj sedmici ja jesm už dva razy očiščal svojų salų!
Moj roditelji už napisali mně četyri piśma v tutom měsęcu.
Ja dneś už jesm igrala na fortepianų.
Ne, blågodarjų. Ja jesm dneś už obědala.
Tu jest opasno plavati.
Tu jest bezopasno surfovati na lyžah.
On ljubi zajmati sę sportom.
Ja vyše ljubjų tancevati, než igrati v golf.
V pustynji jest važno piti mnogo vody.
Za tebe je važno prijmati lěky.
Važno je myti rųky prěd jedańjem.
Važno je prijehati v aeroport v akuratny čas.
Čemu je važno praktikovati sę? Zato že ty smožeš pojdti v dobry universitet.
Čemu jest važno čistiti zųby?
Zato že tvoje zųby bųdųt postati čistěje i bělěje.
Či to sųt važne papiry? Ne, one ne sųt važne.
Ja dumajų, že matematika jest interesna i važna.
Ja znam, že važno je zajmati sę sportom, ale mysljų, že to je nudno.
Ja znam, že je važno jedati zeleninų, ale ja jų ne ljubjų.
Ja mysljų, že učiti sę russkomu je važno i interesno.
Tuto ne jest toj kolor.
Tuto jest toj kolor.
Tuto ne jest věrny nomer telefona.
Tuto jest věrny nomer telefona.
Tuta oděđa ne godi sę za surfovańje na lyžah.
Tuta oděđa godi sę za plavańje.
Tutoj męč ne godi sę za igrų v golf.
Tutoj męč godi sę za igrų v futbol.
Tutoj stol ne godi sę po råzměru za tutogo mųža.
Tutoj stol godi sę po råzměru za tutų děvčinų.
Ja dumajų, že my ne jesmo v tamtom budynku.
To je potrěbny nam budynòk. Nam je trěba vòjdti v njego.
Tuto paljto godi sę za hlådno vrěmę.
Ale tuta šapka ne godi sę za hlådno vrěmę.
U nas na večer jest rezervovan stol v novom restoranu.
Ja dumajų, že tuto ne jest toj restoran.
To jest potrěbny nam restoran.
Tute taliŕky ne godęt sę.
Godęt sę li tute taliŕky?
Da, godęt sę. Hvala.
Jestli ja byh imal dostatòčno grošev, ja byh tuto kupil.
Jestli bųde sòlnečno, ja bųdų poplavati v okeanu.
Jestli on bųde shvatiti męč, jego komanda izigraje.
Jestli by ne bylo dòžďa, ja byh pošla v park.
Jestli by ja prijehala prědnje, ja byh ne opozdnila na pojezd.
Jestli ja byh imal naočila, ja byh smogl tuto pročitati.
Jestli by ja ne igral v futbol, ja by ne poranil kolěno.
Jestli bųdeš zajmati sę, bųdeš igrati dobro.
Čemu važno zajmati sę russkym językom?
Jestli jesi zajmati sę russkym językom, ty smožeš na njem besědovati.
Jestli pripade desęť balov, ja izigrajų.
Jestli je pripadlo sedm balov, ja jesm proigral.
Jestli pojde sněg, my bųdemo surfovati na lyžah.
Ako li pripadl sněg, my bųdemo surfovati na lyžah.
Jestli bųdete očistiti svojų salų, ja bųdų poigrati s vami v igrų.
Ako li vy očistili svojų salų, my bųdemo poigrati v igrų.
Ona imaje groše.
On sovsim ne imaje grošev.
Moja prijateljka imaje gųste vlåsy.
Moj prijatelj sovsim ne imaje vlåsov.
V tutom godu on sovsim ne kupoval novų oděđų.
Dneś ja jesm sovsim ne čital knigy.
Tutojų jesenjų my ne jesmo izigrali ni jednoj igry.
Jesi li ty sjedl zeleninų?
Ne, ja sovsim ne jesm jedal zeleninų.
Sješ, prosim, vsu zeleninų.
Jeste li vy znakomi s mojimi prijateljami?
Ne, ja ne jesm znakom ni s jednym iz njih.
Tuto sųt moji prijatelji Emma, Světlana, Anton i Mito.
Ja ne mogų najdti svoje obuvky.
Jestli ty bųdeš očistiti svojų salų, togda, věrojętno, bųdeš najdti.
Vy ne znajete, kde jest proslavjena statuja? Jestli vy pojedete v centr gråda, tògda uvidite jų.
Kak ty jesi poznal sę s mamojų? Ja jesm jezdil v Kitaj, a ona tam žila.
Či tobě bylo interesno učiti sę kitajskomu językų? Da. Tvoja mama pomagala mně učiti sę kitajskomu.
Važno učiti sę kitajsky język? Da. Jestli člověk znaje kitajsky, on može besědovati so mnogymi ljuďami.
On žive v tropičnom lěsu. Oni provodęt svoje vakacije v tropičnom lěsu.
Tutoj mųž žive v pustynji.
Tuta rodina provodi svoje vakacije v pustynji.
Či vaša rodina planuje vakacije v tutom lětu? Da. My planujemo pojehati v Meksiku na avtomobilu.
Vy dobro govorite na russkom. Vy tut živete? Ne. Ja tut jesm na vakacijah.
Oni imajųt dolary, a u mene sųt jedino jeny.
Ona jedaje salatų i sendvič, a ja - jedino salatų.
U njego jest nož i vilica, a u mene jest jedino vilica.
On imaje četyri knigy, a ja jedino tri.
U mene jest jedino jedna obuvka.
Mně jest potrěbna jedino lòžka.
Či my jesmo prinesli toliko jedin rųčnik?
Ja ljubjų råznų zeleninų, a moj brat - jedino mrkvų.
Moj otèc vsegda nosi časovnik, a moja mama - jedino kògda zajmaje sę sportom.
Moj rodina nikògda ne vozi sę na vakacije v gory. My vozimo sę jedino na plaž.
Vy prodavajete zeleninų? Ne. Ja prodavam jedino plody.
Vy prodavajete plody? Ne. Ja prodavam jedino zeleninų.
Dolary jest rod valuty.
Evra jest rod valuty.
Jeny jest rod valuty.
Rublj jest rod valuty.
U mene sųt jedino evra. V Japoniji mně bųde trěba råzměniti jih na jeny.
Vy možete råzměniti svoje evra v aeroportu.
Mně sųt potrěbne funty, a u mene sųt jedino dolary.
Vy možete råzměniti valutų v banku.
Kde možno råzměniti valutų?
Vy možete råzměniti jų na stanciji.
Mogų li ja råzměniti tut evra na dolary?
Da, vy možete råzměniti evra na dolary.
Mogų li ja råzměniti tut jeny na rublje?
Da, vy možete råzměniti jeny na rublje.
Bųdeš li ty pomogti mi råzměniti evra na dolary? Bųdų pomogti. Podòjdi k råbotniku za stojkojų. Potom daj jemu pęť evr. Potom on bųde dati tobě dolary. Ja jesm råzměnil pęť evr na sedm dolarov! Tutčas ty možeš kupiti mně oběd.
rukzak
aktovka
bankomat
valuta
Pardon, jest li na tutoj ulici bankomat?
Da, bankomat jest bliz banka.
Ja mysljų, že ne.
Mųž nese aktovkų.
Učenice nesųt svoje rukzaky.
Ženy nesųt drva.
Mųž nese svojego syna.
Ne bųdeš li ty ponesti mojų aktovkų? Pardon. Ja ne smogų jego nesti.
Ne bųdeš li ty ponesti tuto? Moj rukzak je pòlny.
Da, ja mogų tuto ponesti.
Rukzak jest pusty.
Ona klade svoje knigy v rukzak.
Aktovka jest pòlna.
On dostavaje pero iz aktovky.
Ja vstavjam kartų v bankomat.
Ja berų groše v bankomatu.
On dostavaje posųdų iz kråbky.
On dostal iz kråbky svojų košuljų.
Ja už jesm položil svoje igračky v kråbkų.
Ne nesi jajca tako. Nesi jih vot tako.
Ne nesi svoj rukzak tako. Nesi jego vot tako.
Ne možno voziti sę na konju tako.
Trěba vsegda jezditi vot tak.
Ne možno remontovati velosiped tako.
Trěba remontovati jego vot tako.
Ne možno pakovati kråbkų tako.
Trěba nositi aktovkų vot tako.
Ne možno čitati knigų tako.
Trěba myti pol vot tako.
V hlådiľniku nema města.
Jego kufèr jest pusty. V njem jest mnogo města.
V kråbkě už nema města.
Či v tvojem rukzaku jest město za moj slovnik?
Pardon, nema města. Ale tobě trěba jego nesti.
Či v tvojem kufru jest město za moje obuvky?
Da, položi jih.
Či v tvojem rukzaku jest město? Da, ale nemnogo.
Hćeš li ty pojdti v magazin? Da, ale u mene je nemnogo grošev. Mně trěba najdti bankomat.
Možno ja bųdų vzęti čokolad? Da, ale toliko nemnogo.
Ne hćete li vęče torta? Da, prosim, ješče nemnogo.
Ješče vody? Da, toliko nemnogo.
Izvinite, govorite li vy na anglisjkom? Da, nemnogo.
Govorite li vy na kitajskom?
Koliko koštuje tutoj kufèr?
Sto dolarov, ale on prodavaje sę s rabatom.
Dneś on koštųje jedino osmdesęt dolarov.
Či tute džinsy prodavajųt sę s rabatom?
Ne, na tute džinsy nema rabata. Oni koštujųt osmdesęt evr.
Či tute sòlnečne naočila prodavajųt sę s rabatom?
Da. One koštovali osmsòt jen, a tutčas jih cěna jest samo pęťsòt jen.
Či tuta košulja prodavaje sę s rabatom?
Ne, na tu košulų nema rabata.
Ona je glådna. Ako li by ona sjedla sendvič, ona by ne byla glådna.
Tu je nudno sěděti.
Ako li ja byh imal knugų, bylo by vyše interesno.
Oni imajųt dòždnik. Oni ne sųt promoknųli.
Ako li by u njih byl dòždnik, oni/one by ne råzmoknųli.
V mojem rukzaku jest město. Ja bųdų ponesti tvoj fotoaparat.
Ako li by v mojem rukzaku bylo město, ja byh ponesla tvoj fotoaparat.
Ako li ja byh sjedl sendvič, ja byh ne byl glådny.
Ako li by poblizu byl bankomat, u mene byla by gotovina.
Ako li by bylo vęče dòžďa, moj sad by råstl lěpje.
Ako li by u njego byla mašina, ne bylo by potrěbno idti pěše.
Ako li by u nas byli bilety, my bysmo smogli poględěti igrų.
Ako li by u njej bylo vęče grošev, ona by kupila svojemu mųžu časovnik.
Ako li by v mojem kufru bylo vęče města, ja byh položil v njego tvojų suknjų.
Dobroumny člověk govori "blågodarjų", kògda jemu něčto daręt.
Dobroumny člověk ne govori kògda jedaje.
Dobroumny člověk pomagaje starym ljuďam.
Dobroumny člověk ne govori po telefonu v bibliotekě.
Dobroumny člověk prihodi na svaťbų s podarkom.
Dobroumny člověk odkryvaje dvěri prěd ljuďami ktori idųt za njim.
Dobroumny člověk prinosi cvěty, kògda prihodi k někomu v boljnicų.
Dobroumny člověk ne besěduje v kinu.
Ja hoćų něčto kupiti, kògda my jesmo na vakacijah.
Tuta statuja je zamnogo dråga, no ako li ona pradavaje sę s rabatom, ja jų bųdų kupiti.
Pardon, či tuto prodavaje sę s rabatom? Ja ne znam. Bųdų zapytati u menedžera. Da, s rabatom. Ja byh htěl tuto kupiti.
Ona je veľmi velika. V mojem rukzaku nema města.
Ako li by u mene byl vęćši rukzak, ja byh smogl jų ponesti.
Mně trěba kupiti vęćši rukzak.
Ne, ty možeš položiti jų v moj kufèr. Ja dumajų, že v njem jest město. Jest město? Da!
Děti sųt ščęstlivi, zato že jedajųt piccų.
Kolač je na električnoj pěći.
Mųž gotovi piccų.
U mojej mamy sųt veľmi vkųsne kolače!
tretinų kolača
pol kolača
cěly kolač
Tuto je polovina od picce.
Tuto je tretina od picce.
Tuto četvŕt od pice.
Tuto cěla pica.
Oni sbirajųt sę krojiti tort.
Ona narězaje zeleninų.
Mųž je razrězal piccų.
Mųž je razrězal pomarančų na dvě poloviny.
Kelnerka razrězala lajmy na četyri čęsťi.
Mlådec razrězal kolač na tri čęsťi.
Ona už izpila tretinų od mlěka.
Někto sjedl polovinų torta!
Učitelj razrězal papir na dvě poloviny.
Baba razrězala za mene jablòko na četyri čęsťi.
Jego prijateljka jedaje polovinu pomaranče.
Ona davaje svojemu prijatelju drugu polovinų.
Ja igram tutym męčem.
Moj prijatelj igraje drugym męčem.
Ty hćeš razrězati tu piccų?
Ne, ja hoćų razrězati drugų piccų.
Ty hoćeš položiti svoje igračky v tu kråbkų?
Da, ja hoćų položiti jih v tu kråbkų.
Tuto je kųsòk pice.
Tuto je kųsòk kolača.
Tuto je cěly kolač.
Mųž jedaje krajec hlěba.
Žena dŕži cěly tort.
Mlådec jedaje krajec syra.
Děvčina dŕži cěly kolač.
Męč je krųgly.
Tutoj dom je kvadratny.
Tutoj kųsòk syra je kvadratny.
Časovniky sųt krųgle.
Tutoj plod je krųgly.
Tutoj krajec hlěba je kvadratny.
Kake časovniky vy hćete?
Ja hćų časovnik podobny na tutoj, ale krųgly.
Kaky obrazòk je vaš?
Moj tamtoj, ktory je kvadratny.
Tuta taliŕka je krųgla.
Tuta taliŕka je kvadratna.
Tutoj syr je krųgly.
Tutoj syr je kvadratny.
Tutoj stol je krųgly.
Tuto je kvadratny stol.
Tuta žena važi šesťdesęt pęť kilogramov.
Vašego dětę važi tri kilogramy.
Vaš kufèr važi desęť kilogramov.
Tuta pès važi četyri kilogramy.
Kųsòk kolača važi menje, než krajec syra.
Mrkva važi vęče, než bob.
Jedin kųsòk torta važi vęče, než drugy.
Tutoj limon važi ravno kako drugy limon.
Tutoj tort koštuje ravno kako tutoj kolač.
Tuta kura koštuje vęče než tuta pica.
Salaty koštujųt menje, než sendviče.
Koliko mlěka ty hćeš?
Ja hoćų tako mnogo mlěka, koliko je u tebe.
Koliko kųskov picce ty hoćeš?
Ja hćų dva kųska picce.
Daj mně, prosim, syra.
Koliko vy hćete?
Polovinų kilograma, prosim.
Daj mně, prosim, tutoj ryby.
Jedin kilogram, prosim.
Tutoj mųž měri divan.
Žena měri stol.
Žena ględaje koliko jest cvětov.
Děvčina ględaje koliko jest jablòk.
Jesi li ty počislila svoje knigy? Da, ja jih už jesm počislila. Imajų četyrista dvě knigy.
Čemu ty měriš stěnų? Zato že ja hćų postaviti stol bliz tutoj stěny.
Ja ględam koliko imajų svojih ovc.
Moj råst jest jedin i polovina metra.
Vyšina tutogo budynka je dvadesęť metrov.
Dòlgosť tutoj stěny je četyri metra.
Dòlgosť tutoj ulice je dva kilometra.
Kakų širinų imaje tuta ulica? Jejna širina je dvadesęť metrov.
Kakų vyšinų imaje tuto drěvo? Jego vyšina je desęť metrov.
Kakoj råzměr imaje tutoj kilim? Tri metry v dòlgosť i dva v širinų.
Koliko važi kartofèlj? Kartofèlj važi pęť kilogramov.
Kakoj razměr imaje naš stol? Jedin metr v dòlgosť i šesťdesęt centimetrov v širinų.
Kakų vyšinų imaje tutoj budynòk? Vyšina tutogo budynka je sto metrov.
Vyšina tutogo drěva je pętnadsęť metrov.
Koliko koštujųt kvitky? Dumajų, že one koštujųt ne menje než desęt dolarov.
Koliko koštujųt kvitky? One sųt koštovali dvanadsęť dolarov.
Koliko pomaranč je na tutom drěvu? Ja ne znam, ale dumajų, že ne menje od pęťdesęti.
Koliko nam je potrěbno taliŕek? Nam je potrěbno ne menje desęti taliŕek.
Goreće. Mysljų, že temperatura jest ne menje než tridesęť stųpnjev. Da, temperatura je tridesęť jedin stųpenj.
Kakų širinų imaje tuta stěna? Jejna širina jest ne menje než četyri metra.
Ty mysliš, že moj syn važi pętnadsęť kilograma? Ne, ja dumajų, že on važi ne menje dvadesęti kilogramov.
Dòlgosť pera bez malogo devęť centimetra.
Suknja koštuje bez malogo devęťdesęt dolarov.
Jablòko važi bez malogo tako mnogo, koliko pomaranča.
Kaky jest moj råst?
Tvoj råst jest bez malogo jedin metr!
Kakų dòlgost imaje kyt?
Jego dòlgosť bez malogo tridesęť metra.
Kavy bylo dostatòčno na vsih.
Kartofèlj važi bez malogo četyri kilogramy
Soka bylo bez malogo dostatòčno.
Izměri, prosim, podlogų. Jejna dòlgosť jest pęť metrov, a širina - četyri metry.
Izměri, prosim, stěnų. Jejna vyšina jest metry, a širina - četyri i polovina metra.
Izměri mene, prosim. Vstaj tut.
Tvoj råst jest sto centimetrov.
Kaka je moja vaga? Ty važiš ne menje než tridesęt kilogramov.
Važi mene, prosim. Ty važiš bez malogo tridesęť pęť kilogramov!
odvŕtka
gaječny ključ
klešče
mlåtòk
Oni koristajųt mlåtky.
Ona koristaje odvŕtkų.
Ja koristajų gaječny ključ.
On koristaje klešče.
Mųž koristaje nož, a ne lòžkų.
Žena koristaje mlåtòk, a ne klešče.
Děvčina koristaje ščetkų za vlåsy, a ne zųbnų ščetkų.
Mlådec koristaje odvŕtkų, a ne gaječny ključ.
Ja koristam odvŕtkų.
On koristaje gaječny ključ.
Ja koristajų mlåtòk.
Ona koristaje klešče.
Tobě sųt potrěbne klešče ili odvŕtka?
Dati mně, prosim, klešče.
Tobě jest potrěbny gaječny ključ ili mlåtòk?
Daj mně, prosim, mlåtòk.
světilka
list papira
nožice
olovka
skotč
Ja dŕžų list papira.
On razsěkaje gazetų nožicami.
Tuta žena imaje mnogo skotča.
Ja pišų svoje imę olovkojų.
Mlådci koristajųt světilkami za čitańje.
Tute izměritelji vagy stojęt v magazinu za jedivo.
Tute izměritelji vagy stojęt v mojej vannoj.
Učenica měri list papira linijkojų.
Moja mama měri okno linijkojų.
Tutoj teploměr jest na ulici.
Tutoj teploměr jest v ustah u mlådca.
Učiteljka izrězala rųkų iz lista papira.
Děvčina koštovati na vagě.
U mlådca je olovka i list papira.
Lěkaŕ dŕži teploměr.
U njego je karta, nožice i skotč.
On měri dvěri linijkojų.
Stani, prosim, na izmětitelj vagy.
Ty važiš dvadesęť pęť kilogramov.
Kakų širinų imaje okno?
Ja jesm izměrila jego linijkojų, širina je devęťdesęt centimetra.
Čto ty dělaješ na ulici?
Ja ględim na teploměr.
gvozď
šruba
Ona kupuje šruby.
On išče gvozď.
U njego jest mnogo gvozďev, ale jemu jest potrěbny mlåtòk.
U mene jest vŕtka, ale mi jest potrěbna odvŕtka.
Tuta ryba je zamråžena.
Tuta pomaranča jest sveža.
Tuta picca je zamråžena.
Tute limony sųt svěže.
Imajete li svěžų rybų?
Izvinite, imajemo jedino zamråženų rybų.
Imajete li svěžų zeleninų? Da, vot one.
On narězaje pomidor.
Ona važi banan na izměritelju vagy.
On klade svěže pomidory na piccų.
Tuta životina ljubi banany.
Banan jest gnily.
Pomidor jest nespěly.
Jablòky sųt spěle.
Ne jedaj jih! One sųt gnile.
Skoro my bųdemo jih jedati, a tutčas one ješče sųt nespěle.
Počekaj jedin denj, i banany bųdųt pospěti.
Tut svěže pomidory iz sada.
Pomidory sųt nespěle.
Pomidory sųt spěle.
Pomidory gnile.
Banan jest nespěly.
Banan jest spěly.
Ostråžno! Kava je siľno goręća.
Ja ljubjų goręćų polivkų.
Ja ljubjų hlådnų kurų.
Tuta voda jest siľno hlådna.
Skljanka s sokom jest hlådna.
Čaj jest goręći.
Męso jest zamråženo.
Pomaranča jest gnila.
Tute pomidory sųt svěže.
Ona klade peprec v polivka.
Ja kladų cukr v čaj.
On peče hlěb.
Ja peklu kolač.
Ja jesm izpekla tort na tvoj Denj Rodžeńja.
Ja už položila jesm cukr!
Osoli nemnogo polivky.
My pečemo kolač.
Tort peče sę v peći.
Mųž zadavaje picų v peć.
Děvčina zadavaje kolač v peć.
Pica peče sę v peću.
My pečemo hlěb.
Ona klade cukr v čaj.
On peče picų v peću.
makarony
mųka
pomidor
Žena važi trista grama mųky.
Mlådec dodavaje četyrista mililitrov vody.
Mųž važi šesťsòt gramov makaron.
Děvčina dodavaje devęťsòt mililitra mlěka.
Dodajte četyrista gramov cukra.
Dodajte dvěste pęťdesęt mililitrov hlådnogo mlěka.
Dodajte pęť gramov solje.
Dodajte sto dvadesęť mililitrov vody.
On izbiraje nebeskų kravatų.
Ona izbiraje makarony na oběd.
Ja izbirajų sandala za plaži.
On izbiraje velosiped v arendovańje.
Ona izbrala najmalų kråbkų za svoje knigy.
Oni izbirajųt film na večer.
On izbiraje kostjum na svojų svaťbų.
Ona izbrala makarony.
Ja gotovjų makarony.
My izbirajemo muzikų.
Oni jedajųt na oběd makarony.
Ja izbirajų črvene obuvkų.
Možeš li pomogti mně prigotoviti tort?
Da. Od počętka trěba vzęti četyrista gramov mųky i trista gramov cukra.
Potom dodaj sto dvadesęť mililitrov mlěka i dva jajca.
Potom dodaj sto pęťdesęt gramov oleja i jedin gram solje.
I v koncu postavi na jednų časinų v peć.
Vkųsno!
Vitajte!!
Kak vy jeste?
Blågodarjų, jesm dobro.
Jeste li vy znajemi s mojim synom Johanom?
Da, ja jesm znajema s vašim synom. Kako jeste, Johan?
Vy dobro govorite russkym. Jeste li vy učili sę russkogo języka? Da, my jesmo učili sę jego.
Ja imajų nadějų, že vy jeste zadovoljeni žiti tu v jesenj!
Ja mysljų, že tutoj dom jest interesny. A ja mysljų, že on ne jest interesny.
Kde ty jesi jego našèl? V svojej spaljnji.
Kako ty mysliš, od čego jest tutoj ključ?
Ne znam. Trěba poględěti.
Či tuto jest ta dver? Ne, tuto ne jest ta dver.
Či v tutoj kråbkě něčto jest? Ne, v tutoj kråbkě nema ničego.
Či nam tut jest dostatòčno města? Da, města jest dostatòčno za nas.
Imaješ li světilkų?
Či tutoj insekt je opasny? Ne, tutoj insekt jest bezgrozny.
Či ključ godi sę?
Da, godi sę!
Indija jest v Aziji.
To je indijanka.
Meksika jest v Sěvernoj Amerikě.
Tuto jest meksikanec.
Japonija jest v Aziji.
Tuta děvčina jest japonka.
amerikansky klobuk
italijanske makarony
němečsky avtomobil
meksikanske ukrašeńja
russke igračky
egiptska statuja
indijsko oblěčeńje
amerikansky avtomobil
francuzsky desert
kitajske obrazky
japonska gora
russka cŕkva
amerikansky restoran
indijsky hram
japonsky restoran
egiptsko oblěčeńje
kitajsko oblěčeńje
On gotovi němečsko jedivo.
Ja jesm kupil italijansko jedivo.
Egiptska jeda jest na stolu.
Oni planujųt jedati meksikansko jedivo.
Čto ty jesi prinesla na zabavų?
Ja jesm prinesla francuzsko jedivo.
Čto vy jeste prinesli?
Ja jesm prinesl kitajsko jedivo.
Jesi li prinesla francuzsko jedivo?
Da, ja jesm prinesla francuzsko jedivo.
Jeste li vy prinesli kitajsko jedivo?
Da, ja jesm prinesl kitajsko jedivo.
Kako jedivo vy ljubite?
Ja ljubjų italijansko i němečsko jedivo.
Němečsko jedivo jest vkųsno, ale ja vęče ljubjų italijansko.
My možemo večerjati v italijanskom restoranu.
vojini
kråljeva
krålj
Vojin poznavaje sę s kråljevojų.
Ona kråljeva Velikoj Britanije.
Krålj sědi tut.
Tuto nosi krålj.
Tut žil francuzsky krålj.
Vojin piše piśmo svojej rodině.
Četyridesęť lět nazad on byl vojinom.
Tuti vojini lězųt do gory.
Tuti vojini běžęt.
Vojin besěduje s dětętom.
Tuto statuja kitajskogo vojina.
Tuto je statuja egiptskogo krålja.
Na tutoj obrazku je vojin.
Na tutom obrazku je kråljeva.
Vòzråsli ljudi glåsujųt.
Člověk glåsuje.
Učeniki glåsujųt.
Tutčas nikto ne glåsuje.
Oni stojęt v rędu na glåsovańje.
On glåsuje.
Ona je proglåsovala.
Dneś sųt izbory. Ljudi glåsujųt.
Bez malogo vsi sųt proglåsovali za njego. Ja dumajų, že on bųde izigrati na izborah.
Izbory sųt iztekli. Vsi sųt proglåsovali.
Izbory sųt byli včera.
On je proigral na izborah.
On je izigral na izborah.
V minulom měsęcu on je izigral na izborah.
Tutčas on je prezident.
V slědujųćem měsęcu on posěti Evropų.
Tam on sòjde sę s premier-ministrom Velikoj Britanije.
Premier-ministr Indiji besěduje s vojinom.
Tu žive amerikansky prezident.
Premier-ministr Velikoj Britanije pribyvaje v Němcijų.
Prezident Meksiky odpovědaje na pytańja.
Amerikanska flaga jest prěd budynkom.
Stary mųž nese meksikanskų flagų.
Vsi dŕžęt němečske flagy.
V tutom budynku je mnogo flagov.
Meksikanki tancujųt.
Němci ględęt igrų.
Rusi glåsujųt za prezidenta.
Amerikanci nesųt flagy.
Italijani igrajųt v futbol.
On hće, da by igrų izigrali Francuzi.
Kųdy ty ideš?
Ja idų glåsovati.
Za kogo ty planuješ glåsovati?
Ja planujų glåsovati za prezidenta.
Indijsky premier-ministr shodi sę s amerikanskym prezidentom.
Hćų někògda v bųdųćnosti postati prezidentom.
Rosijsky premier-ministr ide do školy.
Či dneś glåsovalo mnogo ljudij?
Da, dneś je glåsovalo mnogo ljudij.
Vy myslite, že Sergej Ivanov bųde imati triumf?
Da, ja dumajų, Sergej Ivanov bųde imati triumf. Ja jesm glåsovala za njego.
Oni pišųt jedin drugomu emaily po Internetu.
Ona rezervuje nomer v gostinici po Internetu.
On dělaje kupovańje črěz Internet.
Ja čitajų žurnal ob Indiji.
Oni čitajųt žurnal.
Ona kupuje žurnal.
Čto ty ględaješ?
Ja ględam noviny.
Čto je v dnešnjuh novinah?
Govorili ob izborah, a tutčas - o pogodě.
Skazali, kto izigral futboľnų igrų?
Ne, ale v blizky čas bųdųt skazati.
Ona čitaje noviny v žurnalu.
Ja čitam noviny v Internetu.
Dneś v časopisu sųt važne věsti!
Sųt li někake věsti ob izborah?
V rędu na glåsovańje jest mnogo ljudij.
Sųt li někake věsťi ob igrě? Brazilci sųt izigrali.
Mųži ględajųt igrų po televizoru.
Žena ględi věsťi po televizoru.
Děti ględajųt interesny film po televizoru.
My slušajemo noviny po radiu.
Oni ględęt noviny po televizoru.
Jeste li vy čitali noviny ob avstralijskyh izborah? Ne, a čto pišųt? Triumf imal Tomas Smit.
Jesi li ty čitala věsťi o kråljevě? Ona posěćaje Indijų.
Kogo pokazyvajųt po televizoru? Po televizoru pokazyvajųt premier-ministra.
Čto pokazyvajųt po televizoru? Po televizoru pokazyvajųt igrų.
Po televizoru pokazyvajųt pogodų.
Kake dneś sųt věsťi? Krålj imal svaťbų.
Kråljeva posětila boljnicų.
Prezident Francije sòšèl sę s kråljem Španije.
Na tutom znaku slova sųt na råznyh językah.
Tuta kniga jest na dvoh językah.
Tuto je davny język.
Na kolikyh językah vy govorite?
Ja govorjų na trěh językah: na anglijskom, na španskom i na russkom.
Na kakom języku on govori?
On govori na kitajskom.
Ja ne jesm sråzuměla, čto on skazal. Na kakom języku on govori?
On govori na španskom.
Ty råzuměješ, čto on govori?
Ja råzumějų toliko nemnogo.
Kak tuto nazyvaje sę na russkom?
Na russkom to nazyvaje sę stol.
Na russkom to nazyvaje sę žaba.
Na russkom to nazyvaje sę ponožka.
Na russkom to nazyvaje sę lòžka.
Na russkom to nazyvaje sę kniga.
Tuti mųži råbotajųt v jednoj firmě.
Tuti ženy råbotajųt v råznyh firmah.
Naša firma kupila tutoj budynòk.
V firmě sųt zabavy.
O tutoj firmě sųt dobre věsťi.
V kakoj firmě vy råbotajete?
Ja råbotajų v kompaniji «Viler i syni».
Kako davno vy tam råbotajete?
Ja råbotam v tutoj kompanije už dvanadsęť lět.
Oni hoćųt byti biznesnymi ljuďami.
Jego mama je biznesna žena.
Jejny otec je biznesny člověk.
Jego žena je biznesna žena.
Biznesny člověk iz Egipta pije čaj.
Biznesni ljudi iz Kitaja besědujųt po telefonu.
Biznesna žena iz Francije imaje laptop.
Biznesne Amerikanky shodęt sę v ofisu.
Ja jesm i biznesnym člověkòm, i otcem.
Tutoj mųž jest i muzikantom, i učiteljem.
Ona jest i biznesnojų ženojų, i mamojų.
Tuto jest i krajina, i kontinent.
Ja jesm ne jedino mama, no i dòćera.
Tutoj mųž zajmaje sę sportom. Takože on ględaje televizijų.
Vy veľmi dobro igrajete na gitarě. A na drugyh instrumentah vy igrajete?
Da, ja takože igram na fortepianų.
Vy govorite na anglisjkom i na russkom. A na drugyh językah vy govorite?
Da, ja takože govorjų na španskom.
U tebe jest pès?
Da, u mene jest pès. Takože u mene jest kotka.
Čto tobě trěba sdělati prěd večerjejų?
Mně trěba prigotoviti makarony. I sdělati salatų.
Kògda byl sdělany tutoj snimok?
Tutoj snimok byl sdělany v minulų zimų.
Kto sdělal tutoj snimok? Moj brat.
Moja mama izpekla tort.
Tutoj tort byl izpečeny dneś utrom.
Tuti ljudi budujųt dom.
Tutoj dom byl sbudovany v minulom godu.
Kde govoręt na španskom?
Na španskom govoręt v Španiji, Meksikě i mnogyh krajiah Južnoj Ameriky.
Kògda byla sbudovana tuta mečeta?
Kògda byla napisala tuta kniga? Ona byla napisana v tysęća devęťsòt devęťdesęt osmom lětu.
Kto jų napisal? Jų napisala Natalja Nikulina.
Tutoj hram byl najdeny v Meksikě.
Tute statuje byli najdene na ostrovu.
Tutoj gråd byl najdeny v Južnoj Amerikě v 16 stolěťju.
Tutoj tort byl izpečeny na našų svaťbų.
Tuta statuja byla sdělana v antičnom Rimu.
Tute lyže byli vråčene dneś v utro.
Męč byl shvačeny!
Kto je shvatil męč? Męč shvatil Luka Modrič.
Tuto foto bylo sdělano v jedna tysęća devęťsòt dvadesęť treťjem godu.
Tuto foto sdělala moja babica.
Ljudi sųt sòglåsni, za kogo trěba glåsovati.
Ljudi ne sųt sòglåsni, za kogo trěba glåsovati.
Prijatelji sųt sòglåsni v tom, kaky film trěba ględěti.
Brat i sestra ne sųt sòglåsni v tom, kto izigral.
Oni ne sųt sòglåsni v tom, kaky kolor trěba izbrati.
Mųži sòglåsni jedin s drugym v tom, kako avto jest lěpje od drugyh.
Ja mysljų, že tuto jest jego najlěpši živopis. Ja ne jesm sòglåsny. Ja myslju, že vot tuto jest jego najlěpši živopis.
Ja myslim, že naš ekipa izigraje.
Ja ne jesm sòglåsny. Ja myslim, že izigraje naša ekipa.
Za kogo vy glåsujete? Ja glåsujų za Lizų Vatutinų.
Začto vy glåsujete za njų? Ja s jesm s njeju sòglåsna.
Ja jesm glåsoval za Stepana Davydova. Ja za njego ne jesm glåsovala.
Ja ne jesm sòglåsna s tym, čto on skazal po televizoru na minuloj sedmici.
Zabavy počinajųt sę v sedm tridesęť. Pravda? Ja jesm myslil, že v osm tridesęť. My opozdnimo sę.
Jejny Denj Rođeńja byl včera. Pravda? Ja jesm myslila, že dneś. Mně trěba jemu pozvoniti.
Jesi li ty znal, že ja govorjų na arabskom? Pravda? Ja tutogo ne jesm znal.
Da. Kògda ja byl dětętom, ja jesm žil v Egiptu.
Tuto je moja žena Ljubòv. Ona je muzikant. Pravda? To je veľmi interesno. Ja takože jesm muzikant.
Ja bųdų imati svaťbų. Pravda? Blågoželam!
Ja jesm izigral!
U nas včera urodilo sę dětę.
Jeste li vy znali, že Rosetsky kamej byl najdeny v Egiptu?
Da, on byl najdeny v Egiptu francuzskym vojinom, a tutčas on jest v jednom iz muzejev Velikoj Britanije.
V metru je prěmnogo naroda.
Stolkov na vsih dětij ne je dostatòčno.
Mně je trěba nesti prěmnogo knig.
Kompjuterov za dětij ne jest dostatòčno.
V tutom avtobusu je prěmnogo ljudij.
Tu je prěmnogo ryb.
Na tutoj ulici jest prěmnogo avtomobilov.
My ne smožemo tut plavati. Vody ne jest dostatòčno.
My ne smožemo tu projehati. Jest prěmnogo sněga.
Ja jesm sjedl prěmnogo torta. Ja ne hćų igrati v futbol.
My ne smožemo veľmi daleko odjehati. Benzina ne dostatòčno.
Ja ne jesm najedl sę. Ja jesm glådny.
Ne, hvala. Ja jesm najedla sę.
U mene boli brjuho, zato že ja jesm sjedl zamnogo slådkostij.
Tu jest zamnogo avtomobilov. Ja ne mogų najdti svoj!
Ty prězměrno mnogo ględiš televizijų. Ty bys lěpje počitala knigų.
Ty jesi prigotovila prězměrno mnogo makaron.
My ne smožemo vsečto sjesti.
Ja ne imajų dostatòčno jajc za tort. Shodi, prosim, do magazina.
V tutoj salě jest prěmnogo ljudij. Skljanòk ne jest dostatòčno.
Mogų li ja tebe sfotografovati?
Okej. Kde mně trěba sěsti?
Hčeš li ty pojdti v restoran? Okej. Sòjdemo sę v osm časin.
Tuto je prěkrasny obrazòk. Koliko on koštuje? Ona koštuje trista dolarov.
To je prěmnogo drågo. Vy ne mogli byste nemnogo pomenšiti cěnų?
Mogų prodati za dvěstě osmdesęt dolarov. Dobro. Kupujų.
Zvonil tvoj prijatelj. On prosi tebe telefonovati jemu dneś večeròm. Dobro. Ja jemu bųdų telefonovati.
Telefonovala tvoja sestra. Ona prosi tebe pozvoniti jemu v četyri časiny.
Dobro. Ja bųdų jej telefonovati.
Ona imaje violinų.
Ona zabyla svojų skripkų.
On imaje šapkų.
On zabyl svojų šapkų.
Ona zabyla vzęti dòždnik.
Ona zabyla svojų knigų.
Ty jesi zabyla naděti ponožkų!
Ty jesi zabyla svoje snědańje!
On zabyl svoje ključe.
On vsegda pamętaje o svojih ključah.
Ona zabyla svojų kavų.
Ona vsegda pamętaje o svojej kavě.
Ty pamętaješ adres Marije?
Ne, pomiluj. Ja jesm jego zabyla.
Pamętaješ li nomer jejnogo telefona?
Pamętaješ li, kògda my jesmo tut žili?
Ne, ja ne pamętajų, kògda my jesmo tut žili. Ja jesm byla mlådojų.
Ja zabyla, kde my jesmo tuto kupili.
Ne pamętaješ? My jesmo kupili tuto v Němciji.
Fedor! Ja jesm Aleksej. Ty mene pamętaješ?
Da, ja tebe pamętajų! To jest moja žena Oľga.
Prijętno poznati sę, Oľgo. My s Fedorom jemso poznali sę v universitetu.
On o vas govoril. Prijętno poznati sę, Aleksej.
Ty ne jesi zabyla proglåsovati dneś utrom? Da, ja jesm zabyla.
Ne zabųdi proglåsovati dneś! Dobro. Ja bųdų proglåsovati poslě råboty.
Čto ty studijuješ v školě? My studijujemo o životinah, ktori živųt v okeanu.
Je li tuto interesno? Da. Ja myslim, že kyti i akuly sųt veľmi interesni.
Ženy prěględajųt živopis.
Tuti děti učęt sę životin.
Jego dòćera uči sę Brazilijų.
Jejna babica uči sę koristati kompjuter.
Děvčina uči sę pekti tort.
Dětę uči sę hoditi.
Děvčina uči sę plavati.
Ja učų sę o Rossije.
Ty učiš sę govoriti na russkom?
Da, ja učų sę govoriti na russkom.
Ty htěl bys naučiti sę koristati kompjuter?
Da, ja byh htěl naučiti sę koristati kompjuter.
Ty htěla bys naučiti sę plavati?
Da, ja htěla by naučiti sę plavati.
My ględajemo novyny od devęti časin.
Ja igram od trěh časin.
Kak davno ona stala kråljevojų?
Kak davno vy tut čekajete?
Ja tut čekam s dvanadsęti časin.
Ja živų v Japoniji od dětinstva.
My jesmo mužem i ženoju už tridesęť pęť lět.
Ja s dětinstva ne jesm ględěla toj film!
My jesmo urodili sę v Indiji, ale už tri lěta živemo v Velikoj Britaniji.
Jeste li vy byvali na sěveru Italije? Ne, na sěveru Italije ja ne jesm byvala. A vy? Da, ja jesm byval na sěveru Italije.
Ona govori o Zapadnoj Afrikě.
Ona govori o Vòzhodnoj Afrikě.
Oni studiujųt Sěvernų Afrikų.
Ja živų na jugu Italije.
My posěćajemo Vòzhodny Kitaj.
Ona žive na zapadu Sjedinjenyh Štatov.
Tuti životiny živųt na sěveru Rossije.
Jeste li vy někògda probovali indijsko jedivo? Ne, nikògda.
Da, ja jesm proboval. Ona mene veľmi zadovolila.
Jeste li vy byvali v Rossiji? Da. Ja jesm raněje žil v Moskvě. Pravda? A ja raněje jesm žila v Podmoskovju.
Ja nikògda ne jesm byla v Rossiji, ale někògda hćų povezti sę.
Mně iznova trěba gotoviti oběd.
Mně iznova trěba mětati pol.
Mně iznova trěba myti posųdų.
Na minuloj sedmici u mene slomil sę velosiped. Moj mųž popravil jego s pomoćjų gaječnogo ključa i kleščev.
Dneś moj velosiped iznova slomil sę. Ja dumam, že bųdų kupiti novy.
Jeste li vy izigrali? Da, my jesmo iznova izigrali!
Kde je tvoja kniga? Ja jesm iznova jų zabyl.
Jesi li ty sråzuměl, čto ja jesm skazal? Ne. Povtori, prošu?
Jesi li ty byval v Kitaju? Da, ja jesm jezdil v minulom godu, i v slědujųćem měsęcu iznova jedų.
Kògda ty bųdeš v Nju-Jorku? Ne znam. Moj samolet opozdnjaje sę.
Jeste li vy treningovali sę dneś utrom?
Da, i my iznova bųdemo treningovati sę dneś, daby podgotoviti sę k zautrišnjej igrě.
Hćeš li iznova na njem povoziti se? Da! Nam trěba iznova na njem povoziti sę!
Ty jesi prinesl svojų knigų, Vasjo? Pardon. Iznova zabyl! Ne zabudi, prosim, prinesti jų zautra. Dobro. Ja ne zabųdų.
Hćeš li pojdti s mnojų v pętòk vò francuzsky restoran?
Ne mogų, pomiluj. V pętòk ja obědam s svojejų babojų.
Jesi li ty svobodna v sųbotų? Da, ja jesm svobodna.
Hćeš li ty pojdti v kino? Dobro! Sòjdemo sę tu v sųbotų v jednų časinų dnja.
V tutom ofisu nikto ničego ne slavi.
Ženy slavęt.
Biznesni ljudi slavęt.
Mlådci ničego ne slavęt.
Oni slavęt, zato že izigrali.
Oni slavęt jego Denj Rođeńja.
Oni slavęt dokončeńje universiteta.
Oni slavęt četyridesęť-lětny jubilej svojej svaťby.
Ona spi v čas filma, zato že izmorila sę.
My jesmo jedali v čas igry.
Oni fotografovali v čas koncerta.
V minulom godu ja jesm provedl měsęc vakacij na jugu Italije.
Za čas vakacije ja jesm posětil mnogo cŕkv i muzejev.
Na minuloj sedmici ja jesm vozila sę v služebno pųtovańje v Pariž.
Za tamte četyri dni, kògda ja jesm tam byla, jesm poznala s mnogymi biznesnymi ljuďami.
Vy tut jeste na vakaciji? Ne, jesm v služebnom pųtovańju.
Vy vozili sę v Avstralijų v služebno pųtovańje?
Ne, ja jesm byla tam na vakaciji.
Ona prijehala v tutoj gråd na vakacije.
Ona prijehala v tutoj gråd v služebno pųtovańje.
Oni jedųt v Meksiko na vakacije.
Oni jedųt v Meksiku v služebno pųtovańje.
Čemu ty ne v školě? Škola zatvorjena. Dneś je svętòk.
Čemu vy dneś idete v park? Dneś je svętòk.
V čas tutogo pira ljudi hodęt na kostjumovane zabavy.
Meksikanci slavęt tutoj svętòk v listopadu.
V tutoj denj slavęt Novy god.
Moj syn je v armiji s osmnadsęti lět.
Něktori ljudi dělajųt svętòk v čas igry.
Trěba li mně idti v školų? Da. Dneś ne je svętòk.
Trěba li mně idti v školų? Ne. Dneś je svętòk.
Na tutom paradě igraje muzika.
Na tutoj paradu ženy tancujųt.
Na tutoj paradu ženy nesųt na glåvě plody.
Začto dneś je parada?
My slavimo kitajsky Novy god.
Naša futboľna ekipa izigrala vse igry!
Tuto sųt hinduistke statuje.
Tuto jest hristijanska cŕkva.
Oni posěćajųt budijsky hram.
Tuti ljudi sųt v jevrejskoj sinagogě.
Tutoj člověk jest v muslimanskoj mečetě.
Oni slavęt hinduistky svętòk.
Oni slavęt budijsky svętòk.
Kògda slavęt tutoj jevrejsky svętòk?
Tutoj jevrejsky svętòk slavęt vesnojų.
Kògda slavęt tutoj muslimansky svętòk?
Tutoj muslimansky svętòk slavęt jesenjų.
Tuto je hristijanska svaťba.
Tuto je jevrejska svaťba.
Tuto je hinduistka svaťba.
Čto vy slavite? Dneś jest hristijansky svętòk.
Moj syn i jego prijateljka planujųt svaťbų!
Čto ty čitaješ? Ja čitam o jevrejskyh svętkah.
Začto ty čitaješ o jevrejskyh svętkah?
Zato že dneś ja obědam s jevrejskoj sěmjejų.
Muzikanti sųt gotovi igrati.
Pěvateljka ne je gotova pěvati.
Jesi li ty gotova obědati?
Tuti mųži sųt gotovi k turniru po běgu.
Mųž je bez malogo gotovy idti na råbotų, ale jego žena ne jest gotova.
Jesi li ty gotova voziti sę na konju?
Čas idti na svaťbų. Jesi li ty gotova? Ne, ja ješče ne jesm gotova. Ja bųdų gotova v blizky čas.
Ja jesm gotova idti na paradu. Uže tutčas? Da, trěba idti.
Čas jehati na zabavų. Jesi li ty gotovy? Bez malogo. Ja bųdų gotovy črěz pęť minut. Dobro, počekajų tebe na ulici.
Čas jehati na železničnų stancijų. Jesi li ty gotova? Bez malogo gotova. Ja ne jesm zakončila pakovati kufèr. Okej. Ale nam trěba skoro jehati.
Davaj pojdemo v park. Dobro.
Davaj v naslědnom měsęcu pojedemo v Rosijų.
Dobro! My smožemo posětiti Moskvų.
Jesi li ty gotovy idti v teatr? Da, ja jesm gotovy. Idemo!
Davaj pojdemo v zoologičny park.
Dobro. Možemo pojdti dneś.
Jesi li ty gotova jehati na železničnų stancijų? Da, ja jesm gotova. Jedemo!
Jesi li ty gotova idti v park? Da. Idemo.
Už je čas idti na paradų? Da. Idemo na paradų!
Jesi li ty gotovy idti v restoran? Da, ja gotovy. Idemo.
Jesi li ty gotovy idti na igrų?
Pozdråv! Kako jesi?
Kak minųli tvoje vakacije? Veľmi dobro.
Kųdy ty jesi jezdila? Ja jesm jezdila v sěvernų Japonijų i Indijų.
Čto ty jesi viděla v Japoniji? V tutom grådu zimojų Japonci budujųt veľmi velike doma iz sněga.
Pravda! One sųt veľmi krasive. Či zadovolilo li tebe jedivo?
Da. Ryba byla veľmi vkųsna. Poslě Japonije ja jesm pojehala v Indijų. Jih taksi izględajųt sovsim ne tako, kak naše.
V čas indijskyh svętkov mnogi ljubęt tancevati i pěvati.
Moj prijatelj Kiril vozil sę na slonu po grådu!
Takože my jesmo viděli hram posrěd jezera.
My jesmo obědali s hinduistkojų rodinojų.
Čto tebe najvyše zadovolilo na vakaciji?
Ja jesm poznala sę s interesnymi ljuďami.
Mene zadovolila ostra indijska jeda.
Ja jesm viděla krasive gory.
Mene veľmi zadovaljajųt tvoje fotografije.
Ty znaješ, že ja jedų v Rosijų?
Pravda? Ty jedeš v služebno pųtovańje? Ne. Ja jedų na vakacije.
Kògda ty jedeš? V naslědnom měsęcu.
Ja jesm učila sę russkomu tri měsęci.
Ja imajų pasport.
Ja jesm zakončila pakovati svoj kufèr.
Jesi li ty gotova? Da, ja jesm gotova. Jedemo!
Jesi li ty gotovy? Ne, ale ja jesm bez malogo gotovy.
Vy tu slavite Novy god?
Da, my tu slavimo Novy god.
Jeste li vy iz Rosije?
Da, my jesmo iz Rosije, ale živemo v drugom grådu.
Vy takože jeste rusami?
Ne, my tut jesmo na vakaciji.
Vy veľmi dobro govorite na russkom.
Ja govorjų na trěh językah: na russkom, italijskom i nemnogo kitajskom.
Ty pomniš svaťbų tutogo krålja? Da, ja pomnjų svaťbų tutogo krålja. Bylo veľmi krasivo!
Čto pokazyvajųt po televiziji? Po televiziji pokazyvajųt svaťbų krålja.
Da, ja pomnjų. Tuto bylo kògda ljudi vpŕvo prošli po... po... kak to nazyvaje sę na russkom?
Na russkom to nazyvaje sę Luna.
Znajete li vy, že ja jesm viděl parad Amerikancev, ktori hodili po Luně?
Pravda? Ja tutogo ne jesm znal!
Kògda vy tuto viděli? V Sjedinjenyh Štatah.
Vy ględajete noviny? Da, my ględajemo noviny.
Komanda v črvenom izigrala? Da, ona izigrala.
Koliko koštujųt flagy? One koštujųt dvadesęť evr.
Vy ne mogli by izråbiti nevelikų rabat? Ne znajų, mogų či ja tuto izråbiti.
Ja mogų prodati vam dvě horųgvy za dvadesęť evr. Vy kupite dva? Da, kupjų.
Jesi li ty gotova idti? Da, ja jesm gotova. Idemo!


etym
Čęst 1 (everyday communication: asking for directions)
Pardon…
Izvinite, ja ne hćų Vas bezpokoijti, no…
Kaka jest najvyše kråtka trasa do…?
Jest li to dobra trasa k historičnomu centru gråda?
Ide li ta ulica k železničnoj stanciji?
Kako daleko jest do Hotela Exzelsior?
Kako daleko jest most na toj rěkě?
Znajete li kde ja mogų tut najdti taxi?
My hćemo znati kde jest hotel Adam. Možete li vy nam pomogti?
Ja jesm slyšal, že tut blizko jest piccerija. Znajete li kde?
Trěba li nam pojdti lěvo ili pravo slědujųćem prěsěčenju ulic?
Jest to li na slědujųćem prěsěčeńju ulic?
Jest li to turistična trasa nomer 113? My idemo do…
Možete li vy mně pokazati kde jest najblizko metro?
Kako mnogo to jest kilometrov?
Jest li ješče daleko do Hotela Adam?
Ja jesm slyšal, že tut jest magazin s tabakom? Ja hćų kupovati.
Jest to li mnogo daleko?
Jest li to mnogo mnogo blizko?

Čęst 2 (getting to know new people)
Pozdråv, moje imę jest Džon. Kako ty sę zòveš?
Dobry denj, moje imę jest Džon. Kako ty sę zòveš?
Odkųd ty jesi/vy jeste?
Ja jesm iz Velikoj Britanije i jesm tut na vizitu.
Ja hćų tobě pokazati mojego dobrogo prijatelja.
Dozvolite da byh ja prědstavil vas. To jest moja prijateljka, Sju.
Ja jesm novy v tom grådu.
Ja jesm tut s mojim prijateljem (prijateljkojų).
Vy jeste omųžena (oženjeny)? Imajete li vy děti?
Ja živų v Oslo, no ja tut råbotajų nemnogo měsęcev.
Imajete li vy děti? Kako mnogo?
Imajete li vy takože brati (sestry)?
Da, ja imajų jednogo brata i jednų sestrų.
Ne, ja jesm jedinak (jedinačka).
Mogų li ja zapytati o tvojem věku?
V tom momentu ja jesm samotny.
To jest velmi krasivo, že my jesmo tut našli jedin drugogo!
Ja imajų tut fotografijų mojih dětij.
Ty mi izględaješ znajemo. My viděli sę jesmo prěđe?
Čto mysliš dabyhmo my poněkògda shodili sę pri čaškě kavy ili pri něčem drugom?
Hćeš li ty s nami idti do kina zajutra?
Tvoji prijatelji sųt zaisto mili ljudi!
Možete li prědložiti mně restoran s nizkymi cěnami?
Ja hćų sdělati rezervovańje na stol na dneś na večer. My jesmo grupa pęti ljudij.
My hćemo sěděti na terasě.
Dobry večer! Moje rezervovańje jest na osmų časinų v večer. Moje imę jest Smith.
Imajete li vy drugy stol na grupų četyrěh ljudij?
Pardon, jest li to město k sědeńju ješče svobodno?
Možete li vy mně pokazati kde sųt toalety?
Kelnere, možete li vy mně prinesti menju?
Možete k nam prinesti kartų sò spisom vina?
Ja hćų jedino něčto malo k jedańju.
Imajete li Vy specialno menju na dneś?

Čęst 3 (In a restaurant - part 1)











Možete li vy mně něčto prědložiti(uk?, be?, pl?
Kakovo jest vaše regionalno jedanje?
Jest li tut tòž vegetariansko menju?
Možete li vy nam prinesti někakovo piťje?
Možete li mně prinesti vaše glåvno menju?
Možete li nam prinesti buteljkų vody s gazom (bez gaza)?
Možete li vy mně prinesti pivo?
Možete li mně prědložiti suho črveno (bělo) vino?
Kako prvo jedanje ja byh htěl…
Kako glåvno jedanje ja byh htěl…

Čęst 4 (Socializing)
Ja imajų romantičnų shodkų dneś v noći.
Možeš li mně rěkti vò kako oblěčenje potrěbno jest mně sę oblěkti?
Ja mysljų, že to bųde oficialny prijem.
Ja bųdų tebe zabrati v osmų časinų, jest li tobě tako dobro?
Ja htěl byh znati vò kakom oblěčeńju mně potrěba byti!
Možeš li mně, jedino na tutoj večer, dati v zajem tvojų čŕvenų suknjų?
Ja bųdų velmi elegantny vò dneś.
Mysliš li Ty, že iznova potrěbno jest dabyh ja najpŕvo šel (šla) do salona strižeńja daby prigotovili moje vlåsy?
Kaky obuv jest najlěpši s tymi nogavicami?
To oblěčenje jest definitivno zamnogo malo na mene.
Ja myslim, že te nogavice umenšili sę v čas pranja.
I ty pomni ob manerah okolo stola!
Ja imajų nadějų, že ne bųde nikakyh tęžkyh situacij!
Poslědnjim razom ja jesm svalil čašų vina.
Ja ne znajų kto ješče byl prizvany.
My idemo na novo disko, ono otvorilo sę v minųloj sedmici…
Hćeš li ty takože prijdti?
Ja mogų byti pozdno v tutoj večer.
Idimo, my povezemo sę publičnym transportom.
Imajte dobrų zabavų!

Čęst 5 (Exact dates and times)
Vò jednom dnju sųt dvadesęť četyri časiny.
Jedna časina imaje šesťdesęť minut i vsekaka minuta imaje šesťdesęť sekund.
Za polovinų časiny matč sę bųde počęti.
Matč sę bųde počinati za desęť minut.
Tobě bylo potrěbno tri časiny i pęťdesęť minut na tų distancų.
V kako mnogo minut ty bųdeš vråtiti sę nazad?
On ne govori mnogo v ranny čas.
Mně byva(je) potrěbna čaška čaja v popoldenj.
V denj ja ne imajų svobodny čas k čitańju.
Možete li Vy råbotati vò noći?
Mně trěba buditi sę rano vsekaky denj.
On imaje dodatne (neobvęzne) lekcije dvakråtno ili trikråtno v sedmicų.
Mně to jest potrěbno tutčas!
Povråti sę v označeny čas!
Najpŕvo myj svoje rųky!
Potom bųde uže prěmnogo pozdno.
Večerom ja mnogo ljubjų izpiti čašų vina.
Ja jesm spal prěmnogo dòlgo prěd dvoma dnjami.
Na konec! Ješče dva dni i to bųde!
My bųdemo vezti sę na jednodenno turistično pųtovanje v vikend.

Čęst 6 (Talking about the weather)
Dneś jest krasiva pogoda!
Ja mysljų, že bųde padati dòžď.
Znajete li Vy kakova pogoda bųde zajutra?
Kakova jest temperatura?
Temperatura jest minus dva stųpnje Celsija.
Na sòlncu jest mnogo teplo.
Jest mi prěmnogo teplo. Ja ne ljubjų goręća.
Dneś jest neprijętny větr.
Nebo jest velmi buŕlivo.
Odkųd ide větr?
Ja mysljų, že zajutra bųde vyše teplo.
Na zapadu jest uže vyše jasno!
Kògda toj dòžď sę bųde zakončiti?
Možno to jest grom.
To jest jedino maly dòžď.
Dòžď strašno padaje!
Ja ne dověrjajų meteorologičskoj prognozě!
Ta pogoda izměnjaje sę čęsto.
Stražite sę, jest led na ulicah!
Oblěči sę teplo, na dvoru jest mnogo hlådno.
Barometr dneś pokazyva velmi nizky (vysoky) atmosferny pritisk.
Jest silna mgla. Ja ne vidžų ničto.

Čęst 7 (Asking questions (question words))
Kako ja mogu dojdti do aeroporta?
Kde jest slědujųća avtobusna postojka?
Kto pytal o mene?
Iz kakogo povoda toj let byl anulovany?
Iz kakogo povoda toj let byl opozdnjeny?
Odkųd Ty jesi?
Kaky jest čas?
Čo ty tut dělaješ?
Kogo jest toj šal?
Kogo ty jesi pytal za trasų (maršrut)?
Kogo jest toj krasivy časovnik?
O čem ty mysliš?
S kym ty jesi tanceval včera?
Kako dòlgo bųdeš daleko?
Kaky jest čas?
Od kakoj do kakoj časiny ty ne bųdeš v ofisu (bjuru)?
Kako čęsto ty voziš sę na konju?
Od kakogo časa ja mogų k tobě telefonovati?
Za čto jest potrěbno da byh ja izměnil transport?
Za čto mně jest potrěbno to napisati?

Čęst 8 (Miscellaneous (History))
Tiranozavr reks — to byl jedin iz najvyše groznyh dinozavrov.
Ja jesm studioval prěhistorijų i antičnų historijų na universitetu.
Te risovanky sųt iz Kamennoj Epohy.
Naučny termin za neandertalca jest Homo neanderthalensis.
V antičnom Egiptu krålj zval sę faraonom, ne?
Možeš naučiti sę mnogo ob antičnoj Greciji v tom muzeju.
Ja jesm čital knigų (knižkų) o grèčskyh bogah i mitah.
Čto ty znaješ ob antičnom Rimu?
Ja jesm slyšal termin “migracija narodov” v školě.
Karl Veliky, věrodostojno, byl mnogo interesny člověk.
To jest ekspozicija o Bizantijskoj Imperiji.
Srědnjevěčje v mojej glåvě povęzyva sę sò takymi nazvami (terminami) kako krestove pohody, lovjenje čarovnic (věďm) i stolětna vojna.
Ja ne znajų ničto o Reformaciji i Kontrareformaciji.
Glåvna fraza (izrěčenje) francuzskoj revolucije byla “Svoboda, Råvnosť i Bratstvo”
No Industriaľna revolucija byla v devętnadsętom stolěťju, ne?
Ostatky (prěžitky) (od) kolonializma my možemo viděti ješče dneś vò mnogyh krajinah.
My možemo byti ščęstlivi, že ne jesmo žili (živěli) v čas Vtoroj světovoj vojny.
Čto ty znaješ ob epohě “Hlådnoj vojny”?
Terorizm jest vseprisųtna zagroza vò mnogyh krajinah.
Čęst 9: Grammar. Modal verbs in the past tense.
Včera ja jesm smogl (imal možnost) pospati dost. Jesi li ty takože imal dobry son?
Včera jemu sųt dozvolili pojdti do doma raněje.
My imamo dozvoljeńje byti tut. Imajete li vy tuto dozvoljeńje?
On ne mogl včera. Jesi li ty mogl včera?
On vsegda nenaviděl matematikų.
Togda my jesmo smogli ujdti. Vy jeste takože smogli?
Ja jesm ljubil čokoladų kògda ja jesm byl maly. Jeste li vy takože ljubili čokoladų?
On (ona) ljubi jedino čŕnų čokoladų.
Nikto iz nas ne ljubil orěhov. Jeste li vy ljubili orěhy?
Včera mně bylo potrěbno dělati pranje oblěčenja, da by moj kostjum byl čisty. Jesi li ty včera takože potrěboval dělati pranje?
Včera on potrěboval idti k dentistu (zųbnomu lěkarju).
Nam bylo potrěbno pogovoriti ob tom s děťami. Trěba li vam bylo takože govoriti ob tom s děťami?
Mně včera trěba bylo dojdti do doma raněje. A tobě takože trěba bylo prijdti raněje?
Jemu (jej) trěba posteliti (prigotoviti) stol.
Nam potrěbno učiti sę nemnogo slov. Trěba li takože tobě učiti sę nemnogo jih?
Ja jesm htěl uviděti toj film.
On (ona) ne je htěla slyšati ničto o tom.

Čęst 10. Vsakodenna komunikacija. Razgovory o råbotě.
Ja råbotajų v firmě…
Ja råbotajų vo finansovom knigovodstvu.
Ja jesm tri lěta byl glåvojų departamenta.
Ja jesm freelancer v tutoj firmě.
Moja råbota, na žalosť, jest dosť nudna.
My vsi råbotajemo 50 časin v sedmicų.
Tut ne råbotajųt vyše než planovano. Tut nema nadplanovoj råboty.
To jest moja vizitka, ona imaje vse važne kontakty.
Tut my imajemo tihų konferencijnų salų.
Ja jesm rady råbotati v firmě, tuto mene mnogo zadovaljaje.
Poslědne šesť měsęcev sųt byli veľmi težkymi.
Može byti tako, že naša firma bųde oglåsiti svoje bankrotstvo.
Jesi li ty slyšal, že něktori ljudi mogųt ostati sę bez råboty
Ja izhođų iz doma v osmu časinų jutra i vråćajų sę v šesť časin večera.
Obyčajno ja råbotajų i v sųbotų takože.
Ja byh htěl govoriti s vami dalje, no ja imaju zaplanovanų shodkų.
Tut jest kontakt, možeš zatelefonovati v mojų firmų. Prosto zapytaj o mene.
Ja imaju služebne pųtovańja za svojų firmų. V minųlų sedmicų ja jesm byl v Kanadě.
Dva raza v jedno lěto mně jest trěba pųtovati v Kitaj na tri sedmice.
Ja imaju råbotų na polovinų dnja.
Ja imaju čęstičnų råbotų na dvadesęť časin v sedmicų.
Mně zaisto jest potrěbno najdti sobě novų råbotų.

Čęst 11. Prošćańje
Na žalosť, mně jest trěba idti.
Iznova hvala vam za prizvańje.
Na žalosť, mně jest trěba idti. Šesťdesęt minut, i moj lokomotiv bųde startovati.
Čas minul tako brzo!
Ja bųdų tųžiti neradostny bez vas.
Napravdų, ja ne hčų idti do doma.
Ne tųžite. Ja bųdų vråtiti sę v blizky čas.
Dobro, bųdemo uviděti sę potom!
Do viděńja!
Čao, bųdemo uviděti sę v drugy raz!
Hrånite (ščędite) sebe!
Imajų nadějų, vy někogda bųdete gostiti (gosťami) u nas.
Bųde mnogo dobro, jestli vy možete sdělati vizitų v Germanijų v blizky čas.
Mogų li ja (pozvoli mně) objęti tebe.
Pamętaj o nas! Vsego tobě najlěpšego (Dobra tobě)!
Mně zaisto (napravdų) jest trěba idti.
Nikogda ne jest radostno govoriti “Do viděńja!”…
Hvala vam za vse čto vy jeste sdělali za mene.
Ja jesm byl mnogo (veliko) ščęstlivym tut.
Imajų nadějų, že v blizky čas my bųdemo uviděti sę iznova.

Čęst 12. Diskusije i razmysljeńja.
Ja mysljų, nam bylo by trěba pomysliti o tom iznova, v pokojų.
Ja jesm absolutno uvěrjeny, že my bųdemo stvoriti tuto (imati uspěh).
Nesųmněno, to jest někako nedoråzuměńje.
Prividno, to je druga situacija.
Jest jasno, že…
Na žalosť, mně je trěba informovati vas (skazati vam), že…
Može byti, to je pogrěška.
Ja mysljų, nam bylo by trěba poprobovati iznova.
Ja byh htěl ne sųglasiti sę s misterom X. On mysli, že…
V principu ja jesm sųglåsny s vašim mysljeńjem, no něktore detalje vidim ne tako.
Kako možno viděti iz tutogo piśma, razryvańje kontrakta (dogovora) bylo sdělano bez opozdnjeńja.
Mysljų že pogoda bųde ostati sę takojų, kako ona jest.
On stoji na svojej poziciji (ględiščų), že…
V tutyh okoľnostah vsečto izględaje inače.
S poględom, že tutčas jest už desęt časin večera…
Iz dostųpnyh faktov možno viděti, že nam je trěba prijęti rěšeńje v maksimalno blizky čas.
Ja jesm sųglåsny s tobojų, no tobě takože jest trěba råzuměti, že…
Ja jesm spozdnil sę (ne javil sę v akuratny čas), zato že na trasah bylo zamnogo avtomobilov (zamnogo aktivno).